Papriko (Capsicum annuum) uvrščamo v skupino plodovk iz družine razhudnikovk, kamor sta poleg nje uvrščeni tudi dve plodovki, paradižnik in jajčevec. Paprika je zelenjadnica, zanimiva zaradi barvitih, sočnih in okusnih plodov. Poznamo različne vrste paprik, ki se med seboj razlikujejo po barvi, obliki in okusu.
Raznolikost in lastnosti paprike
Barva in zorenje
Raznolikost barv pri papriki je posledica vsebnosti rastlinskih pigmentov, od rumene, oranžne, rdeče, zelene barve ter mešanih odtenkov. Za barvo paprik so odgovorni rastlinski pigmenti, imenovani karotenoidi. Zorenje paprike vpliva tudi na njeno barvo in okus. Če ste posadili sadike rdeče paprike, rastejo pa zelene, je potrebno počakati nekaj tednov, da plodovi dozorijo in se obarvajo rdeče. Zeleno papriko, pa čeprav še ni zrela, lahko uporabljamo v kuhinji. Je precej manj sladka in debela kot rdeča paprika ter malenkost težje prebavljiva. Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne ...) pri zorenju svojih plodov spreminjajo več barv in na začetku nikoli niso tako sladke, kot pri dokončni zrelosti.
Temno rdeče paprike vsebujejo celo do 300 mg vitamina C na 100 g (kar je kar nekajkrat več kot limona), ki pa se s toplotno obdelavo večinoma uniči.
Pekoče vrste
Poznamo tudi pekoče vrste paprike. Za pogostejše uživanje je bolje izbrati manj pekoče vrste, na primer koničaste rdeče paprike, ki dozorijo konec poletja ali zgodaj jeseni. Vsebnost vitamina C ni odvisna ne od pekočega okusa ne od barve, ampak predvsem od vrste in razmer vzgoje. Rumena koničasta paprika lahko tudi precej zapeče.
Hranilna vrednost paprike
Sveža paprika je odličen vir vitamina C, ki ima vlogo pri delovanju imunskega sistema, pomembno pa tudi vpliva na delovanje živčnega sistema ter zmanjšuje utrujenost in izčrpanost. Rdeča paprika vsebuje še vitamin E, ki je dobro poznan antioksidant, ter vitamin A, ki ima vlogo pri ohranjanju zdrave kože in ohranjanju vida. Paprika je nizkoenergijsko živilo in je dober vir prehranskih vlaknin.
Med vsemi zelenjavnimi plodovi ravno paprike vsebujejo največ vitamina C (več ga vsebuje samo peteršilj), pa tudi flavonoide, kapsaicin, karotenoide, likopen in vitamine skupine B (B1, B2 ter niacin). Paprike so bogate tudi z rudninskimi snovmi, predvsem kalcijem, magnezijem, železom in bakrom, ter lahko prebavljivimi rastlinskimi beljakovinami, tako da so tudi s tega stališča odlična podpora presnovi. Polna skodelica paprike vsebuje samo 45 kalorij, oskrbi pa nas z vitaminoma A in C. Vitamin C je ključnega pomena za normalno delovanje imunskega sistema, skrbi pa tudi za ohranjanje mladostnega videza kože. Največ vitamina C vsebuje rdeča paprika.
Kapsaicin v paprikah ima pozitiven vpliv na zdravje. Zmanjšuje slab holesterol v krvi, pomaga nadzorovati sladkorno bolezen, lajša bolečine in vnetja. V namene lajšanja številnih zdravstvenih težav lahko papriko pripravimo v obliki tinkture.
7 razlogov, zakaj morate vsak dan dodati papriko v svojo prehrano
Kakovost in shranjevanje paprike
Paprika sodi med manj obstojno zelenjavo, z veliko občutljivostjo za glivične okužbe. Kakovost je določena s senzoričnimi lastnostmi, kot so barva, oblika, velikost, čvrstost in okus, ter s hranilno vrednostjo. Problem predstavlja hitra izguba teže, hranilnih snovi in hitro staranje po obiranju. Paprike lahko na sobni temperaturi ohranimo le krajši čas (3-4 dni), vendar pa lahko z nižjimi temperaturami in ustrezno relativno vlažnostjo podaljšamo rok trajanja.
Odločimo se za čvrsto, sijočo, čim temnejšo rdečo papriko, saj je biološko najbogatejša in ima največjo hranilno vrednost.
Uporaba paprike v kulinariki
V kulinariki paprika zaseda posebno mesto, zaradi raznolikosti barv, arome in okusa poživi marsikatero jed ali obrok. Plodovi paprike se uporabljajo sveži ali toplotno obdelani.
Ideje za pripravo
- Polnjene paprike: Zelo okusne so lahko polnjene paprike, pripravljene s tunino-zelenjavnim nadevom. Papriko razpolovimo in očistimo semen v notranjosti. Nadev pripravimo tako, da tuno po želji zmešamo z malo skute in žlico kisle smetane, da dobimo bolj mazav nadev. Temu nadevu pa lahko primešamo nekaj koruze, po želji tudi olive ali pa sušene paradižnike ter na kocke narezan sir-mocarelo. Obe polovički paprike nadevamo in dobimo okusno malico brez kuhanja ali pečenja.
- Omleta s papriko: Z dodatkom paprike lahko pripravimo tudi okusno omleto. Narežemo papriko, bučko in jajčevec, posebej pa stepamo jajca, malo popra in sol. V ponvi segrejemo malo oljčnega olja, dodamo narezano zelenjavo in pražimo približno 2 minuti. Dodamo še sesekljan peteršilj, sol, poper in stepena jajca ter ponev pokrijemo.
- Pečena paprika: Papriko in česen spečemo v pečici ter ju olupimo. Mandlje popražimo do zlate barve in jih v mešalniku zmeljemo v pasto. Dodamo vse ostale sestavine ter začinimo.
Konzerviranje paprike
Papriko uživajmo zgodaj jeseni zlasti presno ali pa jo vložimo in morda celo posušimo. Običajni postopek vlaganja s toplotno obdelavo zamenjajmo z biološko metodo konzerviranja, ki se opira na delovanje mikroorganizmov in je tudi najpreprostejša in najcenejša metoda konzerviranja zelenjave, za katero potrebujemo samo sol in vodo.
Biološko vlaganje paprike: Naravno kisana paprika je laže prebavljiva in ima večjo biološko vrednost od konzervirane s toploto. Predvsem pa je lahko pomemben vir vitamina C pa tudi številnih drugih bioloških učinkovin pozimi. Vsebuje obilje mlečne in drugih kislin, zato blagodejno deluje na prebavila oziroma prebavo. Odstotek beljakovin v papriki se pri naravnem kisanju ne spreminja, medtem ko se sladkorji deloma spremenijo v mlečno kislino.
Priprava kisane paprike:
Na pol prerezane paprike brez peclja in semenja zložimo v čiste steklene kozarce, dodamo sol v razmerju 1 : 100 (1 kg paprike zahteva 10 g soli) in jih zalijemo z izvirsko vodo. Pazimo, da soli ne dodamo več, sicer bi ostala paprika pretrda, ker bi sol preveč pospešila kisanje. Dodamo lahko tudi začimbe, npr. lovor, rožmarin, poprova zrna, hren.
Če smo papriko sušili, jo lahko tudi zmeljemo in uporabljamo kot začimbo za solate in solatne prelive.
Zato bi veljalo papriko vsaj jeseni pogosteje ponuditi presno, kot dopolnilo drugim solatam. Pri pripravi pazimo, da jo narežemo tik pred dokončanjem solate, saj se vitamin C na zraku izgublja takoj, ko jo narežemo. Kadar imamo pozno poleti občutek, da med dnevom nismo zaužili dovolj vitamina C, preprosto umijmo in osušimo celo papriko ter jo pojejmo kot sadež. Privoščite si svežo papriko in nemudoma boste pokrili dnevne potrebe po vitaminu C.
Značilnosti rastline paprike
Paprika je enoletnica, ki jo uvrščamo v družino razhudnikovk (Solanaceae), v katero prištevamo tudi paradižnik, krompir in jajčevec. Rastlina izvira iz Južne Amerike. Rastlina obrodi plodove v različnih barvah, vse od zelene, rdeče, rumene, oranžne, rjave in bele. Najpogostejše barve paprike so zelena, rumena, oranžna in rdeča. Papriko prepoznamo kot grm, ki lahko v višino zraste do 80 centimetrov. Listi v dolžino merijo približno 10 centimetrov in so preprosto zgrajeni, jajčasti, s koničastimi konci. Cvetovi so svetlo zelene barve in imajo 5 ali več cvetnih listov. Plodovi se med seboj razlikujejo po obliki, velikosti in barvi, vsebujejo pa do 500 semen.
Zgodovina in poreklo paprike
Paprika se goji že več kot 9.000 let. Beseda paprika izvira iz grške besede *pipari*, ki pomeni »črna začimba«. Prazgodovinski ostanki v Peruju kažejo, da so papriko poznali že zelo zgodaj. Leta 1493 je Krištof Kolumb papriko pripeljal tudi v Evropo, kjer so rastlino kmalu sprejeli in jo pričeli množično pridelovati. Pravzaprav so bili Evropejci tisti, ki so poskrbeli za ime, kot ga uporabljamo danes. Ko je Kolumb iz Amerike prinesel posušene paprike, so Evropejci dejali, da je plod »bolj pekoč kot poper iz Kavkaza«.
7 razlogov, zakaj morate vsak dan dodati papriko v svojo prehrano
Pridelava paprike
Opora za papriko iz vodoravno napete vrtne mreže deluje več kot odlično! Na robu grede sva postavila količke in na njih napela mrežo. Ko rastlina raste, se začne prepredati skozi mrežo, ki poveže in stabilizira celotno gredo. Res priporočava vsakemu, da paprike presadi na gosto (20-40 cm narazen) in med njimi vodoravno napne mrežo za grah oziroma kumare.
Razveseljivo dejstvo je, da pridelovalci pri vzgoji paprik večinoma ne uporabljajo kemične podpore oziroma t. i. zaščitnih sredstev, tako da smo pri nakupu večinoma varni pred pesticidi.