Peka je umetnost in znanost, kjer ima izbira pravih sestavin in njihovo razmerje ključno vlogo pri končnem rezultatu. V tem članku podrobno raziskujemo lastnosti in uporabo dveh temeljnih sestavin: moke, s poudarkom na njenih vrstah in tehničnih parametrih, ter gustina (koruznega škroba), ki je nepogrešljiv za doseganje specifičnih tekstur v kulinariki in peki.
Spoznajte moko: Temelj vsakega peciva
Vsaka moka je primerna za peko, vendar se količina in način uporabe razlikujeta glede na njeno vrsto in lastnosti.
Vrste moke in vloga glutena
Moka je eden izmed ključnih elementov, ki določa strukturo in teksturo pekovskih izdelkov. Različne vrste moke imajo različne lastnosti, ki vplivajo na njihovo uporabo.
Moke z glutenom: Nosilci strukture
Za začetek je najboljša bela pšenična moka zaradi dobrega glutena ali lepka. Gluten poskrbi za ogrodje, kamor se lahko ujame ogljikov dioksid, ki ga proizvajajo kvasovke, in ki povzroči, da testo vzhaja. Poleg tvorbe plinov kvasovke in bakterije pospešijo ustvarjanje beljakovinskih vezi v moki, zaradi česar je sredica kruha tako prožna.
- Pirina moka spije manj vode, je bolj elastična, lepljiva in se hitreje razleze - pri piri uporabite manj vode (med 450-500 g na 1000 g moke). Slab gluten imata tudi enozrnica ter dvozrnica (obe vrsti pire). Za pripravo kruha iz teh vrst moke je priporočljiva peka v pekaču ali mešanje z belo pšenično moko. Nato je tu še kamut ali khorasan, pri katerem prav tako uporabite manj vode.
- Ržena moka vpije veliko vode, polnozrnate vrste moke, še posebej ržena, pa hitreje vzhajajo/fermentirajo. Različne vrste moke različno pijejo vodo; polnozrnate vrste je posrkajo več kot bele. Kruh, pripravljen iz polnovredne moke, ne bo nikoli tako puhast kot bel kruh, kar je posledica otrobov, ki režejo gluten.
- Za najboljše razmerje, če želite mešati moke, uporabite 50 % polnovredne moke in 50 % bele pšenične moke. Več polnozrnate moke vsebuje kruh, bolj bo težak, a hranilna vrednost bo večja.
- Tudi ječmenova moka vsebuje gluten, vendar je priporočljivo uporabiti največ 30 % ječmenove moke, v nasprotnem primeru bo kruh zbit.
- Razlika med ostro in gladko moko je samo v granulaciji zrnc; pri ostri so delci večji, pri gladki manjši. Univerzalna moka je mešanica pol ostre in pol gladke. Ostra moka je res bolj groba na otip in je zaradi tega primerna za krhko pecivo ali valjane testenine.
- Manitoba je posebna vrsta moke, ki je bogata z beljakovinami in posledično lahko vsrka več vode, testo je bolj raztezljivo in elastično.
- Oves sicer ne vsebuje glutena, a ima drugo beljakovino avenin, ki lahko pri bolnikih s celiakijo sproži podoben odziv.
Moke brez glutena: Izzivi in rešitve
Ajdovo, koruzno, riževo, proseno in kvinojino moko zaradi nevsebnosti glutena uporabljamo v največ 30 %. Primerno jih je tudi prej popariti, da postanejo lepljive. Razmerje moke in vode: 1 del moke proti 2 dela vrele vode. Mogoče je pripraviti tudi povsem brezglutenski kruh; v tem primeru uporabite za rahljanje in vezivo indijski trpotec (med 5-10 % na težo moke; torej na 500 g moke med 25 in 50 g trpotca, ki ga zamešate kar med moko) in seveda brezglutenske droži. Razmerje med moko in vodo v testu je 1 del moke in pribl. 1,2 dela vode.
Pekovski odstotki in hidracija
Vse količine v testu se izračunajo glede na skupno količino moke v testu. Za določitev teže drugih sestavin delimo težo posameznih sestavin s skupno težo moke. Pri pisanju ali branju receptov je zato lažje preračunati, če želimo peči iz 1000 g, 500 g ali samo iz 300 g moke.
Primer Recepta:
- 1000 g moke (npr. 500 g T 500, 400 g T 850, 100 g ržene) = 100 %
- 600 g vode = 60 % (600/1000), hidracija testa ali količina vode v testu je tako 60 %.
- 20 g soli = 2 % (20/1000)
- 200 g droži/drožnega nastavka = 20 % (200/1000)
Običajno je količina soli v testu med 1,5 in 2 odstotkoma. Sol zavira razmnoževanje kvasovk, zato jo običajno dodamo po prvi fazi predtesta, ko testo dokončno zamesimo.
Koliko vode dodati moki? Nekako velja, da se je na kilogram moke pri zamesitvi kruha prilije od 4 do 9 decilitrov. Peki delež vode v testu označujejo s hidracijskim razmerjem, ki pove, kolikšen je delež vode glede na delež uporabljene moke. Klasično zameseni kruhi imajo hidracijsko razmerje med 40 in 50, kar pomeni, da je na 100 enot moke uporabljenih 40 oziroma 50 enot vode. Rustikalni kruhi, se pravi tisti, ki simulirajo vrhunske kruhe starejše generacije z dolgo fermentacijo, imajo višje hidracijske deleže od klasičnih. Največ vode se uporabi za italijanske čabate, pri teh se v testo zamesi od 75 do 90 odstotkov vode glede na moko.
Tehnični parametri moke: Beljakovine, W-vrednost in tip
Izbira moke ni naključje, temveč tehnična odločitev, ki določa nosilnost, elastičnost in stabilnost testa. Moka je konstrukcijski material, odločitev o tipu moke pa določa, koliko plinov bo testo zadržalo, kako se bo raztezalo in ali bo sredica odprta ali kompaktna.
Ključni parametri moke
V profesionalni praksi izbira moke temelji na treh tehničnih parametrih:
- delež beljakovin (%)
- W-vrednost (moč moke)
- stopnja mletja in vsebnost mineralov (tip moke)
Ti parametri določajo razvoj glutenske mreže, absorpcijo vode in stabilnost med fermentacijo.
Beljakovine in moč moke
- 8-9 % beljakovin (mehke moke): Imajo nizko nosilnost in omejen razvoj glutena. Primerne so za biskvite, piškote in krhko testo, saj ustvarijo rahlo, lomljivo strukturo. Če to moko uporabite pri 70 % hidraciji za rustikalni kruh, se bo sredica sesedla, ker mreža ne prenese pritiska fermentacije.
- 10-12 % beljakovin (univerzalne moke): Nudijo uravnoteženo elastičnost in stabilno strukturo, zato so standard za večino kruhov in pic. Rezultat je prožna sredica in stabilen volumen. To je optimalna izbira za klasično domačo peko.
- 13-15 % beljakovin (močne moke, Manitoba): Imajo visoko toleranco na hidracijo, so primerne za dolgo fermentacijo in podpirajo visoka sladka testa (brioche, panettone). Brez zadostne hidracije bo testo delovalo pretrdo in zaprto.
W-vrednost: Profesionalni indikator moči
W-vrednost meri odpornost testa proti raztezanju. Višji W pomeni večjo sposobnost zadrževanja plinov, vendar zahteva več časa in pravilno hidracijo. Uporaba moke W 320 za hitro pripravo testa pogosto privede do preveč kompaktne teksture.
- W 150-180: Mehka moka za peciva.
- W 200-250: Standardni kruh.
- W 260-300: Pica z daljšo fermentacijo.
- W 300+: Dolge fermentacije, bogata testa.
Tip moke in vsebnost pepela
Oznaka TIP, po kateri prepoznamo, koliko je moka prečiščena, je lestvica, določena z deležem trdih snovi v enoti moke, ki ostane po njeni termični obdelavi. Čim večji je delež ostanka pepela na enoto moke, tem višja bo oznaka TIP. Tip moke (400, 500, 850) označuje količino mineralov. Nižji tip pomeni svetlejšo moko in mehkejši okus, višji tip pa več vlaknin in večjo absorpcijo vode. Polnozrnate moke imajo tudi več encimske aktivnosti (amilaza), kar lahko pospeši fermentacijo, vendar zahteva nadzor, saj preveč razgrajen škrob oslabi strukturo. Polnovredna moka pomeni isto kot polnozrnata, črna pšenična moka ima sopomenki krušna ali manj pogosto enotna.
- Valjčno mletje: Omogoča bolj enotno strukturo in večjo stabilnost.
- Kamnito mletje: Prinaša več aromatičnih spojin in nekoliko neenakomerno teksturo. Kamnito mlete moke pogosto zahtevajo prilagoditev hidracije zaradi večje vpojnosti.
Hidracija kot prilagoditev moči moke
Močnejša moka vedno potrebuje več vode. Če tega ne upoštevate, bo testo trdo, brez odprte sredice. Približne smernice:
- Mehke moke: 55-60 % hidracije.
- Univerzalne moke: 60-65 % hidracije.
- Močne moke: 65-75 % hidracije.
Gnetenje in razvoj glutenske mreže
S gnetenjem ustvarjamo glutenske vezi, zaradi katerih bo kruh elastičen in voljan. Seveda je gnetenje smiselno le takrat, ko uporabimo moko, ki gluten in druge beljakovinske elemente sploh vsebuje. Manj glutena ima moka, manj jo je treba gnesti, tako da je gnetenje, kot smo ga vajeni iz televizijskih šovov ali kuhinj babic in tet, namenjeno zgolj testu iz pšenične moke. Tudi dolga fermentacija vpliva na potrebo po gnetenju. Čim daljša je, tem manj nam je treba gnesti, ker se glutenske vezi oblikujejo že med vzhajanjem. Glavna napaka, ki jo pri zamesitvi delamo, je naš strah pred testom. Ne bojmo se ga, z njim ravnajmo odločno, a z občutkom. Nekatere vrste moke so lažje za mesenje, druge težje, nekatera testa so gostejša, nekatera redkejša - vse odtenke bogatega sveta testa bomo odkrili postopoma, s prakso. Tako bomo spoznali, da moramo biti pri rženi moki hitri, z njo je treba ravnati tako, kot da bi bila kužna. Delci rži vpijejo občutno večji delež vode, zato bo masa iz te moke vlažna in pocasta. Podobno se nam bo zgodilo s koruzno moko. Lepila se nam bo na roke, in ker ne vsebuje lepka, ne bo hotela obdržati želene oblike. Lomila se nam bo in pokala, kar lahko omilimo z dodajanjem pšenične moke, na koncu pa to lastnost tudi izkoristimo pri oblikovanju končne forme testa.
Glutenska mreža je strukturni sistem beljakovin (glutenina in gliadina), ki se razvije ob stiku moke z vodo in gnetenju. Odgovorna je za elastičnost, zadrževanje plinov in volumen testa.
Pogoste napake pri peki z moko in rešitve
- Zbit kruh: Prenizka W-vrednost ali premalo fermentacije. Uporabite moko z višjo W-vrednostjo ali podaljšajte fermentacijo. Prenizka moč moke ne zadrži plinov, ki nastajajo med vzhajanjem. Močnejša moka z višjim deležem beljakovin ustvari stabilnejšo glutensko mrežo in omogoči večji volumen.
- Trganje testa: Nepopoln razvoj glutena. Povečajte hidracijo ali uporabite močnejšo moko. Premalo vode ali prenizek delež beljakovin omejita razteznost. Pravilno hidrirano testo z ustrezno močjo moke omogoča elastično raztezanje brez trganja.
- Gumijast biskvit: Previsok delež beljakovin. Izberite moko z nižjim deležem beljakovin in mešajte krajši čas. Previsok razvoj glutena povzroči elastično, žvečljivo strukturo. Mehkejša moka in nežno mešanje ohranita rahlo, drobljivo teksturo.
- Preveč gosta sredica pri polnozrnati moki: Prenizka hidracija. Povečajte hidracijo za 5-10 % in podaljšajte počitek testa. Višja vsebnost vlaknin vpije več tekočine in upočasni razvoj glutena. Daljša avtoliza (faza počitka testa po mešanju moke in vode brez soli ali kvasa) izboljša prožnost in odprtost sredice.
- Pretrdo testo pri brioche ali sladkih testih: Uporabite moko z višjo toleranco na maščobe (npr. močnejšo moko). Sladkor in maščoba oslabita strukturo glutena.
Gustin (koruzni škrob): Več kot le gostilo
Gustin, poznan tudi kot jedilni škrob ali koruzni škrob, je fin bel prah, pridobljen iz notranjega dela koruznih zrn. Glede na to, da je koruza brezglutensko živilo, lahko jedilni škrob brez težav uživajo ljudje z intoleranco na gluten. Gre za univerzalno sestavino, ki je nepogrešljiva sestavina rahlih tort in slaščičarskih krem, pogosto pa se uporablja tudi za zgoščevanje juh in omak. Čeprav se najpogosteje uporablja koruzni škrob, lahko jedilni škrob pridobivamo tudi iz krompirja, riža ali tapioke.
Zakaj Gustin namesto moke za zgoščevanje?
Moka vsebuje škrob, pa tudi beljakovine (vključno z glutenom) in nekaj malega maščob. Te dodatne komponente pomenijo, da moka ne bo nikoli ustvarila popolnoma čiste, sijoče omake. Gustin je po drugi strani kirurško natančen, saj je samo škrob. Nima okusa in nima barve, ko se raztopi.
Moka je odlična za zgoščevanje jedi, kot so bešamel, bogate enolončnice ali mesne omake, kjer želimo tudi nekaj »telesne« teksture in moten, rustikalen videz. Gustin izberemo, če želimo sijaj in bistrost (npr. pri azijskih sladko-kislih omakah ali prelivih za borovničevo pito) in če potrebujemo hitro rešitev, saj moko je treba kuhati vsaj nekaj minut, da izgubi surovi okus. Gustin ima dvojno moč zgoščevanja v primerjavi z moko.
Znanost delovanja Gustina in ključna spoznanja
Gustin se v osnovi zanaša na milijone drobnih, trdih granul škroba. Ko so suhe ali v hladni vodi, se ne zgodi nič. Okoli 60-80 °C pa te male granule začnejo vpijati vodo, nabreknejo kot baloni in se prepletejo v mrežo, ki zgosti tekočino. Ta proces je zelo hiter in močan. Vendar pa ima ta proces tudi svojo »Ahilovo peto«: če to mrežo segrevate predolgo ali premočno (npr. pri močnem vretju), se nabreknjene granule razpočijo in mreža se poruši, kar povzroči, da se jed ponovno razredči. Razumevanje tega procesa je ključ do pravilne uporabe.
water drop rough animation
Pravilna uporaba Gustina: Nasveti in triki
Največja napaka: Dodajanje direktno v vročo tekočino
Nikoli, nikoli ne dodajajte gustina neposredno v vročo tekočino, saj je to najhitrejša pot do grudic. Zunanje molekule škroba na vsakem delčku prahu se v stiku z vročino takoj hidrirajo in ustvarijo vodotesno oviro okoli suhega jedra, kar preprečuje pravilno zgoščevanje. V trenutku, ko prah zade vročo tekočino, se spremeni v stotine majhnih, trdih grudic.
Kako pravilno pripraviti podmet?
V manjšo skodelico dajte želeno količino gustina. Dodajte približno enako ali dvojno količino hladne tekočine (vode, mleka ali jušne osnove). Temeljito premešajte z majhno metlico ali vilicami. S tem, ko ste škrob raztopili v hladni vodi, ste vsako granulo posebej ločili in obdali s tekočino.
Kdaj dodati podmet?
Podmet vedno dodajte proti koncu kuhanja, takoj, ko vaša jed zavre ali je tik pod vreliščem. Učinek boste videli skoraj takoj. Absolutno se izogibajte prekuhavanju jedi z gustinom, saj se bodo škrobne granule razpadle in vez bo popustila, kar bo jed ponovno razredčilo. To je še posebej pomembno pri jedeh na osnovi kisline (npr. sadne omake).
Koliko gustina potrebujete?
Jedilni škrob pogosto uporabljamo za zgostitev jedi, izboljšanje teksture in doseganje gladkosti v številnih receptih. Za gostejše kreme, ki jih uporabljamo za polnjenje tort, je dobro dodati do 60-80 g gustina na 500 ml mleka, za nekatere lahke sladice v kozarcu pa zadostuje že 30 g gustina na 500 ml mleka. Vedno začnite s polovično količino, kot mislite, da jo potrebujete, premešajte, počakajte minuto, da se aktivira, in po potrebi dodajte še malo podmeta. Če je že vroča videti kot puding, bo ohlajena postala opeka.
Triki za popolnoma gladko in sijočo omako
- Temperiranje: To je še posebej pomembno pri delu z vročimi tekočinami na osnovi jajc ali mleka (npr. vanilijeva krema). Preden hladen podmet vlijete v vročo tekočino, vanj počasi vlijte manjšo zajemalko vroče tekočine iz lonca, medtem ko nenehno mešate. S tem boste podmet postopoma segreli in preprečili "zakuhanje" jajc.
- Nenehno mešanje: Ko vlivate podmet, morate mešati. Ko se jed gosti, morate mešati. Uporabite metlico.
- Cedilo: Včasih, kljub vsej pazljivosti, nastane kakšna majhna grudica. Če delate fino omako ali kremo, jo na koncu preprosto precedite skozi gosto cedilo.
Kdaj izbrati Gustin in kdaj se mu izogniti
Gustin je zvezda tam, kjer sta pomembna hitrost, sijaj in nevtralen okus.
- Sadne omake in prelive: Tukaj je absolutni zmagovalec, saj želite, da se barva sadja blešči.
- Azijske jedi (stir-fry): Gustin omaki omogoča, da postane gosta, a hkrati lahka in se popolnoma oprime zelenjave.
- Kreme in pudingi: Za vanilijeve kreme, čokoladne pudinge ali polnila za pite je gustin odličen, saj jim pomaga doseči želeno gostoto in svilnato teksturo.
- Hitro »reševanje« omak: Ko je jed že skoraj končana in potrebujete hitro zgostitev.
- Paniranje: Jedilni škrob se odlično obnese tudi pri paniranju, saj jedem doda hrustljavost. Piščančja krilca, zelenjava ali ribe, povaljane v gustinu, imajo po cvrtju popolno zlato skorjo.
Vendar pa obstajajo situacije, ko se je bolje izogniti uporabi gustina:
- Jedi, ki jih nameravate zamrzniti: Omake, zgoščene z gustinom, se po odmrzovanju pogosto »razbijejo« in postanejo spužvaste ali vodene. Moka veliko bolje prenaša zamrzovanje in odmrzovanje.
- Zelo kisle jedi: Visoka kislost (npr. kis iz kisa) lahko oslabi škrobne molekule in zmanjša njihovo sposobnost zgoščevanja.
- Kremne omake na osnovi »prežganja« (roux): Če delate klasični bešamel, sirno omako ali gosto, motno mesno omako, je osnova iz masla in moke (roux) tisto, kar iščete, saj ta osnova da jedi globino, bogat, kremast okus in motno teksturo.
Moka in Gustin v kombinaciji pri peki peciva
Ko govorimo o peki peciva, kot so biskviti in piškoti, gustin ne deluje le kot gostilo, ampak kot izboljševalec teksture v kombinaciji z moko. Moka vsebuje beljakovine, ki tvorijo gluten, ta pa daje kruhu strukturo in voljnost. Vendar pri pecivu pogosto želimo nasprotno - rahlo, drobljivo in nežno teksturo, kjer je razvoj glutena nezaželen.
Gustin za rahlo in zračno teksturo peciva
Gustin je nepogrešljiv pri pripravi rahlih biskvitov in tort. V mnogih receptih za biskvite se gustin delno nadomesti z moko, kar zagotovi bolj rahlo, zračno in mehko testo. Lahko ga tudi uporabimo pri pripravi piškotov, tako da z njim nadomestimo 1/3 moke, navedene v receptu. Z uporabo samo jedilnega škroba pa lahko pripravimo tudi zelo rahle brezglutenske piškote alfajores. Rezultat je biskvit, ki je bolj rahel, bolj drobljiv in neverjetno mehak - klasičen trik za pripravo tistih "topi-se-v-ustih" maslenih piškotov ali puhastega biskvita za torte.
Koruzna moka v brezglutenskem pecivu: Razlike in tehnike
Koruzna moka, ki je prav tako brezglutenska, se razlikuje od gustina (čistega koruznega škroba). Fina koruzna moka je tisto, kar potrebujete za večino peciv, medtem ko ima koruzni zdrob (polenta) večja zrna in se uporablja za hrustljavost. Ker koruza nima glutena, mehurčki zraka preprosto »pobegnejo«, testo pa se ne dvigne ali pa se po peki hitro sesede in drobi. Če ste kdaj poskusili preprosto zamenjati belo moko s koruzno v svojem najljubšem receptu za biskvit, ste verjetno dobili suho, drobljivo jed, ki spominja bolj na pesek.
Za uspešno peko s koruzno moko in doseganje teksture, podobne klasičnemu pecivu, je ključno kombiniranje z drugimi sestavinami. Ne uporabljajte je same, temveč ji pomagajte z vezivi, kot so psyllium (indijski trpotec), ki v stiku z vodo tvori gel, in jajca, ki so naravno vezivo. Eden največjih očitkov koruzni moki je njena »peščena« tekstura. Trik je v vlaženju: pred vmešanjem ostalih sestavin koruzno moko zmešajte z vročim mlekom ali tekočino iz recepta in jo pustite počivati 20 do 30 minut. Koruzna moka je namreč izjemno »žejna« in vpije veliko tekočine. Mlečni izdelki, kot so jogurt, kisla smetana ali skuta, so fantastični partnerji koruzni moki. Primer takšnega peciva je slovenska zlevanka, ki je kraljica koruznih peciv.
Pri peki s koruzno moko se izogibajte preveč pecilnega praška, saj je koruzno testo težje in lahko preveč vzhajalnega sredstva povzroči kovinski okus. Brezglutensko pecivo potrebuje čas, da se »usede«. Če boste koruzni biskvit rezali še vročega, se bo verjetno razdrobil. Počakajte, da se popolnoma ohladi, saj se v tem času vezi dokončno utrdijo. Zanašanje na občutek pri koruzni moki je težje, saj moka potrebuje čas za vpijanje vlage. Vedno uporabljajte tehtnico in sledite preverjenim razmerjem.
Natančno merjenje sestavin: Osnova uspešne peke
Natančno merjenje je ključno za zagotavljanje pravilnega razmerja sestavin v receptih, še posebej pri peki, kjer lahko majhne razlike vplivajo na končni rezultat.
Suhe sestavine: moka, sladkor, kakav, pecilni prašek
Pripomočki
- Merilni lončki: Standardni merilni lončki so nujni za merjenje suhih sestavin. Običajno so v kompletu v velikostih od 1/4 do 1 lončka.
- Merilne žlice: Merilne žlice se uporabljajo za majhne količine, običajno od 1/4 do 1 žlice.
- Kuhinjska tehtnica: Digitalna kuhinjska tehtnica najnatančneje meri težo, kar je nadvse pomembno za natančno peko.
Tehnike
- Metoda žlice in ravnanja: Za sestavine, kot je npr. moka, merilno posodo napolnite s pomočjo žlice, nato pa poravnajte z ravnim predmetom, kot je topa stran noža. To preprečuje čezmerno zbijanje sestavin, kar lahko povzroči nenatančne meritve.
- Presejanje: S tem, ko sestavine, kot sta sladkor v prahu ali kakav v prahu, pred merjenjem presejete, zagotovite natančno količino in pomagate razbiti grudice.
- Tehtanje: Težo suhih sestavin izmerite s pomočjo kuhinjske tehtnice. Zaradi natančnosti imajo to metodo najraje tudi profesionalni peki.
Tekoče sestavine: voda, mleko, olje
Pripomočki
- Merilne posode za tekočine: Te posode so običajno iz stekla ali plastike in imajo posebej oblikovan izliv za enostavno nalivanje. Opremljene so z merilnimi oznakami za tekoče unče, mililitre in lončke.
- Merilne žlice: Uporabljajo se za majhne količine tekočih sestavin in tako zagotavljajo natančno spremljanje receptov.
Tehnike
- Ravna površina: Merilno posodo za tekočine postavite na gladko in ravno površino. Vanjo nalijte tekočino, dokler ne doseže predpisane merilne oznake.
- Višina oči: Nagnite se, da bo višina vaših oči v ravnini z merilnimi oznakami, da zagotovite natančnost. Gledanje od zgoraj lahko privede do napačnega merjenja.
- Nalivanje majhnih količin: Za najnatančnejše odmerjanje napolnite žlico povsem do vrha.
Posebne sestavine: kvas in maslo
Kvas
Kvas, ne glede na to, ali gre za aktivni suhi ali instantni kvas, se vedno meri po teži. Za to je idealna kuhinjska tehtnica. Če uporabljate kvas v vrečki, uporabite količino, navedeno v receptu.
Maslo
Maslo se pogosto odmerja na žlice ali po teži. Večina pakiranj masla ima na ovitku oznake za grame.
- Po teži: S pomočjo kuhinjske tehtnice odmerite točno količino, navedeno v receptu.
- Po volumnu: Če je v receptu navedena količina masla v lončkih, ga malo zmehčajte, nato pa vtisnite v suho merilno posodo in pazite, da ni zračnih žepkov.