Gojenje fižola v Sloveniji ima dolgo in bogato zgodovino, saj se je ta pomembna stročnica k nam, podobno kot v druge dežele starega sveta, razširila kmalu po tem, ko so ga v 16. stoletju iz toplega dela Amerike prinesli v Evropo. Zato upravičeno lahko rečemo, da je fižol tradicionalna slovenska kultura.
Zgodovina in pomen fižola v Sloveniji
Zaradi odličnih prehranskih lastnosti, vključno s spektrom beljakovin, nasitnih ogljikovih hidratov ter vseh pomembnih mineralov in vitaminov, je fižol nekdaj veljal za »meso revnih«. O močni tradiciji gojenja pri nas priča tudi to, koliko različnih populacij se je ohranilo na našem malem ozemlju. K temu sta izrazito pripomogli geografska razgibanost in močna samopreskrba kmečkih gospodarstev.
Izzivi tržne pridelave fižola v Sloveniji
Po besedah dr. Kristine Ugrinović s Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) lahko za predvojni čas zasledimo poročila, da so fižol ribničan celo izvažali. Kljub temu intenzivne tržne pridelave, kakršna po svetu prevladuje danes, v Sloveniji nikoli nismo imeli. Nekaj časa smo sicer pridelovali nizek stročji fižol za predelavo, pri katerem je spravilo potekalo s kombajni, a je bila ta praksa žal opuščena.
V razmerah, ki morajo biti izpolnjene za uspešno strojno pobiranje fižola, gre najbrž iskati del razlogov, da se poskusi za večjo tržno pridelavo pri nas, tudi novejši, niso izšli. Ob spravilu je namreč potreben povsem suh pridelek, v času, ko dozoreva zrnje (avgusta), pa so pri nas lahko že padavinska obdobja. To je v nasprotju s stabilnejšim, suhim celinskim podnebjem v srednji Evropi, ob Sredozemlju in v Panonski nižini, kjer so močnejše evropske pridelovalke.
Suha in vroča sredina poletja je poleg tega lahko razlog za prenehanje cvetenja ali odpadanje cvetov, kar pomeni izpad večine pridelka. Za strojno spravilo so namreč primerne predvsem nizke sorte fižola za zrnje, pri teh pa cveti cela rastlina hkrati. V nasprotju z nizko rastočimi sortami si v takšnih poletjih lahko obetamo nekaj pridelka na visokih sortah, pri katerih se cvetovi razvijajo postopoma, te pa niso primerne za strojno obiranje. Manj rizična postopna rast je razlog, da je na slovenskih vrtovih od nekdaj bolj priljubljen visoki fižol in da ta tip med domačimi sortami prevladuje.
Vrste in sorte fižola
Fižol spada med stročnice, užitni del rastline pa so stroki in zrna, ki jih uživamo tako mlade kot suhe. Poznamo rumeno stročne in zeleno stročne sorte.
Navadni fižol (Phaseolus vulgaris)
Pri obeh tipih, nizkem in visokem fižolu, gre za isto vrsto, Phaseolus vulgaris ali navadni fižol, le oblika rasti je različna. Nizki in visoki fižol se med seboj križata, in pri nizkih sortah se kaj hitro lahko pojavi kakšna visoka rastlina, saj je ta lastnost pri vrsti dominantna. Nizke sorte so skozi stoletja razvili s selekcijo oz. odbiro in so bile zastopane tudi v naši tradicionalni pridelavi. Fižol resda izvira iz srednjega dela Amerike, vendar o izoblikovanju in selekcioniranju neštetih sort lahko govorimo šele po prihodu v Evropo.
Nizki fižol
Nizke sorte fižola ne potrebujejo opore in so temperaturno manj zahtevne, zato jih lahko sadimo, ko ima zemlja že malce pod 10 °C. Cvetijo in dozorijo relativno enakomerno. Pri nas se splača od nizkih sort, namenjenih za zrnje, saditi zgodnejše, ki dozorijo do sredine avgusta, s čimer bolj zanesljivo prehitimo mokro vreme. Nizek fižol je priljubljena in zelo pogosta vrtnina v slovenskih zelenjavnih vrtovih in lahko prenese tudi svetlo senco, ki jo dajejo rastline koruze.
V genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) hranijo kaljive vzorce več kot tisoč tradicionalnih tipov fižola, zbranih po vsej državi. Po drugi strani pa je pri nas naprodaj le seme 12 uradno priznanih slovenskih sort, kar priča o veliki navezanosti kupcev nanje. Slovenske nizke sorte za zrnje, vpisane v sortno listo, so med drugim zorin, češnjevec in prepeličar tomačevski. Za stročji fižol se zelo obneseta ptujski maslenec ali beneško čudo, pri nizkih pa tudi ne zgrešimo z berggoldom.
Visoki fižol
Visoki fižol potrebuje oporo, kot so prekle ali žičnice, in dozoreva postopoma, od spodaj proti vrhu. Manj rizična postopna rast je razlog, da je na slovenskih vrtovih od nekdaj bolj priljubljen visoki fižol in da ta tip med domačimi sortami prevladuje. V 20. stoletju so se visoke sorte začele bolj uveljavljati v 70. in 80. letih, ko so fižol začeli uvajati v kolobar s hmeljem, ki raste ob žičnicah.
Slovenske visoke sorte, vpisane v sortno listo, so visoka sorta za stročje maslenec rani, stara sorta cipro in visoki fižol za zrnje z belim semenom kiro. Posebnost nekaterih visokih sort, kot so maslenci, ki jih pridelujemo za stroke, je, da začnejo cveteti šele, ko se dan skrajša na manj kot 14 ur, torej julija. Prve stroke lahko obiramo šele avgusta. Po tej lastnosti sklepamo, da te sorte izvirajo iz južne Evrope, prej cvetoče sorte pa iz severnejših krajev. Bolj proti jugu na severni polobli ko gremo, krajši je najdaljši dan.
Laški ali turški fižol (Phaseolus coccineus)
Na mnogih vrtovih, predvsem v Posočju, opažamo rdeče cvetočega fižola, včasih v kombinaciji z belo. Gre za drugo vrsto, imenovano laški ali turški fižol (Phaseolus coccineus), ki se z navadnim fižolom ne križa. Ima bujnejšo rast, zavzema veliko prostora in ima veliko pisano zrnje. Je bolj odporen na ekstremno vreme, le za vznik potrebuje višje temperature. Medtem ko je navadni fižol samooprašni, potrebuje laški fižol za oprašitev nujno žuželke, sorte laškega fižola pa se med seboj zelo rade križajo.
Sajenje in nega fižola
Izbira semena in priprava
Če s fižolom še nimamo izkušenj, je priporočljivo preprosto vprašati soseda, katera sorta mu najbolje uspeva. Za ljubitelje fižola je dober začetek sejanje desetih semenk na osebo. Pred setvijo je priporočljivo poskrbeti za razkuževanje semena s čajem. To naredimo tako, da seme fižola čez noč namočimo v žajbljevem ali kamiličnem čaju. Ta postopek se še posebno priporoča pri domačem semenu, enako pa velja tudi za nerazkuženo kupljeno seme.
Poudariti velja, da rastlina, ki je bila napadena z boleznijo ali škodljivcem, v celoti ni primerna za semenitev. Glavni razlog, da sortne selekcije iz zbranih vzorcev ni še več, je odsotnost tržne pridelave domačega fižola. Na KIS so zastavili projekt žlahtnjenja domačih sort, ki bi bile odpornejše na sušo in nekatere bolezni. Pri domačih sortah je potrebna pravilna vzdrževalna selekcija - žlahtnitelji (KIS, Semenarna, za eno sorto Amarant) morajo namreč vzdrževati predpisane lastnosti in kakovost semena, pri čemer morajo izločiti možnost okuženosti z virozami.
Optimalen čas in pogoji za setev
Fižola ne sejemo pred 1. majem. Na kmetih velja pravilo, da se fižol poseje na god sv. Florjana, torej 4. maja, saj se ga tako obvaruje pred morebitnim mrazom, ki še lahko pritisne okrog 10. maja, ko so na vrsti t. i. ledeni možje. Pri setvi je treba biti pozoren, da bo zemlja ogreta vsaj na 10 °C, saj bo drugače seme zgnilo ali pa bo rastlina oslabljena in dovzetna za bolezni. Nizek fižol prvič sejemo konec aprila, ker je manj občutljiv na nizke temperature kot visok fižol.
Za uspešno kaljenje je potrebna toplejša zemlja, vsaj 8 °C za nizki fižol in še več za visoki. Datumi za setev sadik so tri tedne prej, nekje v začetku aprila. Nizke sorte fižola za stročje sejemo do sredine julija, in sicer setve načrtujemo v tedenskih ali desetdnevnih presledkih. Če si želimo zagotoviti celoletno oskrbo z nizkim fižolom, ga sejemo v 14-dnevnih presledkih.
Kot piše v tehnoloških navodilih, fižol zahteva toploto in visoko vlago, a slabo prenaša poletno vročino in sušo. Bolj kot toplota zraka je pomembna temperatura tal, ki mora biti blizu 15 °C. Pri temperaturah pod 15 °C in nad 30 °C fižol ne cveti. Previsoke temperature vplivajo na skrajšanje strokov in manjše število zrn v strokih, v sušnem obdobju pa odpade tudi mlado stročje. Visoki stročji fižol na prostem sejemo od začetka maja do sredine junija, sadike vseh vrst pa vzgojimo tri tedne prej. Nizki stročji fižol na prostem sejemo od konca aprila do konca avgusta, zrnatega pa do začetka avgusta. Zadnjo setev nizkega fižola opravimo pozno poleti.
Priprava tal in gnojenje
Fižol sodi na tretjo ali četrto poljino, torej na grede, ki jih že tri leta nismo gnojili s hlevskim gnojem. Le nizkemu fižolu lahko dodamo malo domačega komposta. Ker je metuljnica, s pomočjo bakterij na koreninah sam veže dušik iz zraka, s čimer obogati zemljo za naslednje posevke. V dobri zemlji nizki fižol ne potrebuje gnojenja, hlevskega gnoja ali domačega komposta. Visokemu fižolu pa lahko dodamo manjše količine domačega komposta ali dobro preperelega hlevskega gnoja. Obema spomladi koristi zalivanje z algino brozgo. Fižol potrebuje tudi kar precej magnezija, zato je priporočljivo prerahljati tla okoli njih in jim dodati Plantella Tekoči magnezij. Izdatno gnojenje ni potrebno, če smo grede spomladi močno gnojili. Prav tako se priporoča izogibanje prekomernemu gnojenju tal z dušikom in organskimi gnojili. Pomembna je tudi kombinacija s fosforjem in kalijem.
Sejanje in razmik
Nizek fižol sadimo na vrt, v korita, posode in visoko gredo. Sejemo ga v vrste v jarek, ki ga naredimo z motiko, po eno zrno na približno šest centimetrov. Ker se grmički precej razrastejo, naj bo med vrstami od 50 do 70 cm presledka. Za nizki fižol velja, da je med vrstami 30-40 cm, v vrsti pa na vsakih 10 cm eno ali dve zrni. Visoki fižol sejemo v kupčkih, tako da bo ob eni prekli od pet do osem rastlin. Na vrtu, visoki gredi ali večjem koritu sejemo okrog 5 do 7 semen v eno jamico. Razdalja med jamicami je 30 do 50 cm. Več kot dodamo semen v jamico, večja je razdalja sajenja v vrsti, ki je običajno 50 do 70 cm. Nizkega fižola ni treba sejati v kupčke, visokega pa je. Pomembno je poznavanje sorte in paziti na število rastlin v skupini. Pri bujnih sortah sejemo do šest zrn na vrvico ali kol, ob koruzi le tri do štiri, pri manj bujnih do deset zrn na kol ali vrvico, ob koruzi do osem zrn. Lahko vzgojimo sadike s koreninsko grudico in te presadimo na prosto.
Zalivanje in vzdrževanje
Fižol bo kalil, če setev dobro zalijemo, veliko vode pa bo potreboval v času cvetenja. Vlažna tla bodo grmičke čez dan nekoliko ohladila. Proti odpadanju cvetov v vročih dneh zlasti pri nizkem fižolu pomaga jutranje zalivanje. Po poletni setvi poskrbite za redno namakanje in senčenje. Priporočljiva je tudi uporaba tanke zastirke. V suhem in vročem poznem poletju je treba setve senčiti, saj tako zmanjšamo zalivanje in potrebe po vodi. Nikoli ne zalivamo po listih, saj namakamo medvrstni prostor in to dvakrat do trikrat na teden. Do vznika ga zalivamo dnevno in to v manjšem odmerku. V času rasti ga 2 do 3-krat okopljemo in osipavamo, saj to preprečuje rumenenje listov. Fižol enkrat ogrnemo in populimo plevel, drugega večjega dela z njim nimamo. V normalnih vrtnih tleh bi moral dobro uspevati, in priporočljivo je tudi osipavanje rastlin. Skrbimo za rahlo zemljo, potrebuje veliko vode, posebno v času cvetenja. Zalivamo enkrat do dvakrat na teden do globine 20 cm. Ne zalivamo po listih in cvetovih, če je mogoče. V vročih in sušnih letih fižol na prostem zalivamo tudi z namenom zmanjševanja temperature zraka. Če se zemlja med namakanji izsuši, je oplodnja še slabša. Pomembno je, da se pri namakanju zemlja ne zbije preveč.
Pobiranje pridelka
Stročji fižol obiramo sproti, kot se razvijajo stroki, s čimer pripomoremo k boljšemu razvoju novih. Na vrtu lahko podbiramo (sproti obiramo) tudi nizki fižol. S pobiranjem stročjega fižola pričnemo 3 tedne po cvetenju, pazimo predvsem na to, da pobiramo mlade stroke, ki nimajo izraženih niti. Pobiramo ga redno in sproti, saj v razmerah z dovolj vlage cveti in rodi še naprej. Če ga gojimo za zrnje, pa počakamo, da se stroki začnejo sušiti. Takrat je čas, da rastline porežemo in jih damo za kak teden na suh in zračen prostor. Pri pravih sortah za zrnje se stroki ne bi smeli odpirati. Ko so rastline suhe, jih lahko pohodimo in odberemo zrnje. Stročji fižol trgamo čim bolj sproti, zrnatega pa, ko so zrna suha. Pri spravilu porežemo samo nadzemne dele, zato ga ob obiranju ne pulimo, temveč odrežemo pri tleh. Pridelek nizkega fižola boste pobrali v začetku jeseni. Če stročji fižol trgamo sproti, cveti še naprej. Užitni del rastline so stroki in zrna, ki jih uživamo mlada in suha. Višek pridelka shranimo v hladilniku ali zamrznemo v skrinji. Stročji fižol je najbolje porabiti sproti, dodajamo ga tudi enolončnicam in drugim jedem.
Bolezni in škodljivci
Avtohtone sorte fižola niso nujno bolj odporne na bolezni, je pa bolj značilna njihova prilagojenost na podnebje, kar je tudi razlog, da v našem sortnem naboru ni belozrnatih sort. Res pa je, da so med sortami precejšnje razlike v občutljivosti na glivično bolezen udrta fižolova pegavost, ki se pokaže kot rdečkasto rjave pege na strokih. Zanjo je zelo občutljiv fižol jeruzalemčan.
Če opazimo rjave mastne pege na strokih in listih, ki so pogostejše v zadnjih letih, pa gre najverjetneje za bakteriozo, proti kateri je na vrtu težko kaj narediti, pravi dr. Kristina Ugrinović. Nekoliko lahko razvoj bakterijskih bolezni zavremo z uporabo bakrenih pripravkov. Glavne prenašalke virusa so uši, zato se bolezni in tega škodljivca ubranimo tako, da sproti odstranjujemo napadene vršičke, ob močnejšem napadu pa vso rastlino. Po poročilih vrtičkarjev za odganjanje uši pomaga sajenje šetraja med fižol.
Znan škodljivec je tudi hrošček fižolar, ki ga je izredno težko opaziti. Njegov razvojni krog lahko prekinemo tako, da damo zrnje za kakih 10 dni v zamrzovalnik, da se iz morebitnih jajčec ne morejo razviti škodljivci, ki v zrno izvrtajo drobno luknjico. Prav zato hranimo fižol na hladnem in suhem, lahko tudi v vakuumsko zaprtih posodah v hladilniku. Po besedah dr. Kristine Ugrinović se je lani v vročih dneh v večjem številu pojavila drobna gosenica južna plodovrtka, ki je napadla celo pelargonije, sicer pa jo v zadnjih letih pogosto najdemo na paradižniku. Proti njej in drugim gosenicam deluje pripravek na osnovi bacila (Bacillus thuringiensis), ki na druge organizme ne vpliva in nima karence.
V suhem in vročem poletju se na spodnji strani fižolovih listov lahko pojavijo pršice; prvi znak so drobne svetle pike na listih, ki pozneje pobledijo in se sušijo, pod njimi pa je tanka pajčevina. Med boleznimi ga najpogosteje obiščejo rja in pegavost. Rja je bolezen, ki se zelo hitro širi. Če je okužba prisotna že na semenu, rastline ne vzklijejo. Bolezen okužuje rastline pri temperaturah nad 25 °C. Za odganjanje uši pomaga tudi naravni insekticid iz naravnega piretrina za zatiranje listnih uši, rastlinjakovega ščitkarja in gosenic metuljev na okrasnih rastlinah.
Spremljevalno sajenje in kolobarjenje
Vsi ljubitelji vrtnarjenja naj v domači vrt vključujejo tudi rastline, ki bodo v pomoč gojenim rastlinam. Spremljevalno sajenje je praksa postavljanja različnih vrst rastlin blizu skupaj na vrtu, ker ena drugi nudijo določene prednosti. Na primer, ena vrsta lahko odvrne škodljivce, ki se hranijo z drugo vrsto, medtem ko lahko ta rastlina izboljša absorpcijo hranil iz tal druge rastline.
Fižol je priporočljiv spremljevalec različne zelenjave in drugih rastlin. Nizek fižol lahko prenese svetlo senco, ki jo dajejo rastline koruze. Rožmarin odvrača škodljivce, poleg tega pa poletni šetraj odganja fižolove hrošče ter izboljša okus in splošno rast rastlin fižola. Rastline krompirja prav tako pomagajo odganjati fižolove hrošče iz rastlin fižola. Pomembno je upoštevati kolobar, da bodo rastline bolj zdrave in bo tudi manj škodljivcev. Nizek fižol ne potrebuje svoje gredice in ga lahko umestite med različne vrtnine. Zapolnite prazna mesta na vrtu s fižolom.
Prehranska vrednost
Fižol vsebuje veliko beljakovin, vitaminov in mineralov, zato ima bogato prehransko vrednost.