Uvod v svet glasbe in digitalizacije
Tokrat čez govedino spuščamo mašinerijo. Pa ne zato, da bi jo potolkli, da bi se bolj enakomerno spekla in bila zobem prijaznejša. Digitalizacija arhaično-analognega je bila sredi prejšnjega desetletja edina logična stvar, ki se je porodila v glavi Boštjana Konečnika.
S tem, ko je Konečnik čez polko speljal techno matrico, je kar naenkrat plesnost narodnozabavne glasbe približal tudi mlajšim generacijam, ki polke niso več imeli kot ples svoje generacije. Zgodil se je bum. Mixtapi Boštjana Konečnika s techno priredbami starih klasik so postali bolj fire in bolj prodajani kot stari dobri Avseniki. Mladi so, sedaj ko so bili končno tesneje zbližani s kodom harmonike, začeli bolj množično prihajati na veselice in tam zapravljati denar.
S tem, ko se je povečal obisk veselic, so tudi ansambli začeli zahtevati višje cene. Če že ni bilo vsebinskega ali glasbenega preboja iz sivine jedermannskega ansambla, pa se je vendarle sredi prejšnjega desetletja znova obnovila sfera, ki je nismo poznali od Avsenika in Slaka, in to je zvezdništvo. Ko vprašaš koga: »Zakaj ti je pa ravno ta ansambel všeč?«, jih bo veliko odgovorilo: »Ker znajo naredit žurko!«.
Dogajanje okoli glasbe: EMA in družbena omrežja
Šov, spektakel, slava. Ja, Ema je letos res večja kot kadarkoli. Iz televizijskega studia so jo prestavili na Gospodarsko razstavišče in oder prilagodili visokemu budgetu. In tokrat se v Žilavi govedini ne bomo osredotočali na glasbo, ampak na obglasbeno dogajanje. Zakaj? Zato, ker se je nacionalni urednik razvedrilnega programa odločil skupaj spraviti zabavo za množice.
Gotovo poznate določene socialno-omrežne portale, ki svojim sledilcem prodajajo najcenenejše šale. Te so pogosto obarvane desničarsko in zelo poudarjajo slovenskost svojega humorja. Ironično spremljanje teh strani lahko v vaše življenje vnese povsem novo razsežnost humorja. In posledično mi tudi ironični ogled predizborov Eme ni predstavljal težav. Kar sledi, je cvetober izjav voditeljic, ki so jim bile v usta položene šale na ničto žogo. Saj veste, da folk šteka.
Za grande finale smo vendarle predvajali še en komad, in sicer Heart to Heart producenta Arsella ter Alexa Volaska, ki sta ju na Emi spremljali še dve pandi, menda zato, ker simbolizirata črno, belo in prijazno; vsesplošno slogo torej. Skladba je najbolj premočrtn komercialen plesni komad in je kopija še vsaj tridesetih identičnih. Prisluhnimo torej slogi.
To je bilo to, Ema kot kondenz vsega kar pesti slovensko kulturo, družbo in umetnost.
Novi glasbeni izzivi: Od Golice do dekliških bendov
V obravnavi imamo komad, ki je izšel pred točno enim tednom pri Golici. To je zaenkrat, če se izrazim v žargonu naše najljubše produkcijske hiše, najbolj »frišen« komad kar smo jih imeli v naši rubriki. Na prisojni strani Alp je v Govedini malo eklekticizma. Večino ansamblov preprosto žge svojo štimo. Sicer se repertoar razširi na veselicah in ob priložnostnih singlih, vendar vse to so po navadi premočrtne poti iz katere ni odklona.
Zaka' Pa Ne nas presenetijo s katalenskim etno uvodom, vendar hitro zapadejo v od Čukov pobrano melodiko in sound, medtem ko iz turbofolka potegnejo najboljše kar lahko ponudi - besedilo in videospot. Ni kaj, pob je alfa. Še enkrat vljudno vabljeni k ogledu videospota spodaj.
Navihanke so dekliški bend. Skupaj jih je »spravil« oče ene izmed deklet, ki se je zazrl v daljavo in si vizionarsko rekel: »Ta ansambel ne bo tak kot ostali. Imel bo nekaj več. Presežek na kvadrat!«.
Navihanke niso edini dekliški bend na sceni. Prav tako pod okriljem Golice TV delujejo Vesele Štajerke, le da se te lotevajo tudi resnejših tem.
Študentska je težka je komad, ki ga lahko zaobjamete v treh formatih. Prvi format je vizualno manj obdelan spot, ki je izšel preden so Navihanke podpisale z Golica TV. Ob tejle retrospektivi z Navihankami in komadom Študentska je težka v leto 2010, leto popolnega študentskega življenja, si lahko le zamislimo kako bo nam študentom "fajn" šele sedaj, ko imamo kampus.
Fenomen priložnostnih singlov in praznično ogrevanje radijskih valov
Oportunizem in skupina Špica v deveti Žilavi govedini. V tokratnem govejem udejstvovanju se bomo dotaknili fenomena priložnostnih singlov, torej pesmi, ki so izdane ob pravem trenutku, da jih vrtijo radijske postaje kot frišne in aktualne takoj ob izidu. Glede na predbožični čas se seveda posvečamo vižam, ki so zimsko oziroma božično obarvane in dišijo po cimetu.
Tovrstni komadi imajo navadno le dve možni usodi - ali utonejo v pozabo po letnici izida ali pa zadanejo terno in postanejo brezčasne. Skupini Špica najverjetneje ne bo uspelo pridobiti tovrstnega staža. Na slovenski goveji sceni so žal šele telički in dvomim da lahko, kljub odličnemu timing, prosperirajo tudi naslednje leto. Tu se, seveda, pojavi problem. Če večina pesmi zamre po letu izdaje - kako popolnoma zapolniti radijski program s toplino božičnega vzdušja? Saj vendar živimo za hype in hiperkonzumacijo, hkrati pa ne moremo vrteti Pancertanca vsako uro!
Brez skrbi - slovenske komercialne radijske postaje imajo za vas rešitev: beat v kitici vsakega komada preprosto obarvamo z zvokom kraguljčkov iz Božičkovih sani.
