Zakaj je opora ključna za uspešno vzgojo visokega fižola?
Pri pestri izbiri zelenjadnic, ki jih želimo vzgajati v vrtu, nam lahko prav kmalu začne primanjkovati prostora. K sreči so nekatere tako visoke, plazeče ali ovijajoče se, da jih lahko z oporo dvignemo v zrak. Čeprav so nekatere rastline primerne za plezanje, bi mnoge med njimi dobro uspevale tudi brez opore. Vendar ima postavljanje opore določene prednosti.
Prednosti vertikalne vzgoje
- Rastline tako dvignemo od tal, kjer je veliko vlage, ki je vrtninam največji sovražnik. V zraku jih veter tudi hitreje osuši, kar zmanjšuje tveganje za glivične bolezni.
- Dvignjene ob opore, imajo zelenjadnice več prostora, zato njihove liste in plodove doseže več sončnih žarkov in več hrane ostane za rastlino.
- Z uporabo podpore bo naš pridelek večji, plodovi ne bodo umazani, ker bodo imeli dovolj prostora za lep razvoj, pa bo tudi njihova oblika lepša.
Izbira in priprava opore za visoki fižol
Vrste opor in njihove značilnosti
V zelenjavnem vrtu najpogosteje uporabljamo lesene prekle, beton ali kovino. Klasična opora na vrtovih je še vedno lesen kol, najpogosteje leskov, na Koroškem pa se tradicionalno uporabljajo smrekove sušice oziroma vrhovi. Na kovinskih količkih, ki jih dobimo v trgovinah, se zadržuje manj škodljivih organizmov, zato zadostuje, da jih spomladi dobro očistimo, vendar se njihova slaba lastnost kaže v neskladju s filozofijo ekološkega vrta. Zelo pogosto uporabljamo tudi fiksne, betonske stebriče, med katere vpnemo žico. Opora je lahko tudi v obliki vrvic, ki so spuščene z napete žice, kar je bolj pogosto na njivah. Za vzgojo v večjih loncih, sadilnih vrečah in koritih so primerne visoke sorte fižola, s katerimi lahko ustvarimo pergole, zaščitne zavese in vigvame. Prvo bomo občudovali prelepe cvetove, kasneje pa pobirali pridelke.
Vzdrževanje in razkuževanje opor
Opore so prenašalci različnih glivic, jajčec ali celo ličink škodljivcev, zato jih pred ali po uporabi vedno primerno očistimo. Mraz žal ne zadošča, zlasti letošnjo zimo ne, zato ni dovolj, če leseno oporo pustimo zunaj. Lesene palice in kole kljub temu pustimo v vrtu, saj tu prezimijo tudi koristni organizmi, kot so pikapolonice in tenčičarice. Pomagamo tudi ježem, žabam in kačam, ki si v kupih iz opor najdejo prezimovališče. Kole spomladi dobro skrtačimo in umijemo. Če imamo posebne naprave, VAP-e, s katerimi se umivajo motorji avtomobilov, za razkuževanje izkoristimo kar te, a potrebujemo take, ki delajo paro - vročo vodo. Če teh naprav nimamo, si pripravimo vrelo vodo in z njo prelijemo opore.
Postavitev opor in sajenje visokega fižola
Optimalen čas in priprava tal za sajenje
Visoki fižol je bolj toploljubna rastlina, zato ga sejemo, ko preneha nevarnost slan, v prvi polovici maja do prvih dni junija. Prezgodnja setev v mrzlo zemljo pomeni slab vznik in oslabljene, pogosto tudi bolne mlade rastlinice. Pri načrtovanju časa setve ali sajenja fižola je potrebno upoštevati, da so vse vrste fižola občutljive na zmrzal in nizke temperature. Zemlja mora biti ogreta vsaj na 10 stopinj Celzija, ker bo drugače seme zgnilo ali pa bo rastlina oslabljena in dovzetna za bolezni. Najnižja temperatura za dobro rast navadnega fižola je 12°C, optimalne temperature pa so od 16 do 30°C. Fižol sodi na tretjo ali četrto poljino, torej na grede, ki jih že tri leta nismo gnojili s hlevskim gnojem.
Za uspešno vzgojo fižola so potrebna rodovitna tla, bogata z organsko maso. Fižol potrebuje vlažna tla na polnem soncu in zelo dobro uspeva na peščeno ilovnatih tleh. Na zelo peščenih ali izredno težkih glinastih tleh, kjer se zadržuje voda, slabše raste, zato tam dobimo manjši pridelek. Pred setvijo v zemljo dodajte malo domačega zrelega komposta. Dobro pognojena tla z veliko količino organske mase lahko zagotovimo tudi z Neem cake, ekološkim organskim gnojilom brez karence, ki deluje podobno kot insekticid, saj preprečuje prisotnost uši in mravelj okoli fižola.
Semena fižola lahko pred sajenjem namočimo v vodo za največ 12 ur, ali pa v vodno mešanico Kelp tonica (1,5 ml Kelp tonica in 1 L mlačne vode) za največ 2 uri. S tem semena razkužimo pred rastlinskimi boleznimi in zaščitimo pred pticami in miškami.
Postavitev opor in sajenje v kupčkih
Oporo zabijemo v tla pred sajenjem rastlin, saj se tako izognemo poškodbam korenin rastlin, ki se v pripravljeni zemlji hitro razvijajo. Oporo po gredi razporedimo tako, da je med koli 80 cm razmaka. Na širši gredi jih razporedimo v 2 vrstah, zamaknjeno v cikcak vzorcu. Za pripravo lukenj, v katere potisnemo kole, si pomagamo z železno palico, ki jo zabijamo v tla.
Visok fižol se običajno seje v kupčkih po pet semen, kjer je prostor za njihovo rast, tako da bo ob eni prekli od pet do osem rastlin. Okoli vsake opore izkopljemo sadilno luknjo premera 10 cm, globoko 2 cm (v kompost malo globlje). Luknja naj bo od opore oddaljena največ 20 cm. V primeru dvignjenih gred z zaščitno mrežo spodaj so opore na zunanji strani okvirja gred. Luknjo zalijemo in v vsako posejemo 6 do 8 semen fižola (ob vrvici med 4 do 6 semen). Pri popenjavih sortah fižola okoli prekle ali druge opore posadimo nekaj semen fižolov 15 cm narazen.
Pokrivanje grede z vrtno kopreno zaradi opore ni praktično. Če pa kole postavimo naknadno, je lahko v maju celotna greda pokrita s kopreno. Če nam na določenem kupčku vzklije manj kot 6 semen, ga hitro dosejemo.
Napenjanje vrvic in pravilno ovijanje fižola
Visok fižol za rast potrebuje oporo za ovijanje, ki mora biti visoka najmanj 2 metra. Višja kot je, višje bo zrasel, tudi do 3 metre in višje. Klasično se fižol obeša na vrvico, posajeno v tla. Ko se rastline razvijejo, se bodo pričele vzpenjati in ovijati vzdolž opore, kot so mreže, stebri ali ograja na balkonu. Ta rast omogoča rastlinam, da se povzpnejo navzgor, kar olajša nabiranje in preprečuje gnitje strokov na tleh. Vitice fižola hitro najdejo oporo. Če je rastlina preveč oddaljena od opore, ji pri začetnem ovijanju pomagamo. Imejmo v mislih, da se ovija desnosučno in ga obvezno tako tudi ovijemo. Levosučno se fižola ne ovija.
Prikaz montaze spojnice na PE okiten cev
Kolobarjenje ob opori in dobri sosedje
Če kot oporo uporabljamo žičnico, naj bo ta vsaj dvakrat daljša, kot potrebujemo opore za visok fižol. Razdelimo jo na tri dele in posadimo fižol, ki mu naslednje leto sledijo kumarice, njim paradižnik, njemu pa spet fižol. Tako, skupaj z zimskimi posevki, dosežemo dovolj pester in pisan kolobar.
Ob vznožje fižola lahko sadimo kapusnice, solatnice, šetraj in timijan. Ob fižolu uspešno rastejo tudi koruza in sončnica, okoli katere se velikokrat tudi ovije. Poleg posadimo tudi bučo, ki se plazi spodaj. Pridelek buč bo sicer manjši (zaradi manj svetlobe), a z listi odlično senči tla fižolu, da se ne pregrejejo in s tem zmanjšamo izhlapevanje. Za preganjanje škodljivcev tu in tam posadimo tudi kakšno smrdljivko - tagetes. Po spravilu pridelka posejemo še nekaj za čez zimo, na primer motovilec, zimsko solato, špinačo ali pa kakšno žito - pšenico ali ječmen, ki ju spomladi podkopljemo kot rastline za zeleno gnojenje. Ob paradižniku bo solata lepo uspevala, v jeseni pa še špinača in motovilec. H kumaram sadimo predvsem baziliko, lahko pa tudi solato.
Dobri in slabi sosedje fižola
- Dobri sosedje: koruza, bučnice, solata, radič, kapusnice, krompir.
- Slabi sosedje: grah, bob, česen, čebula, por.
Za fižol velja, da se ga nikoli ne seje ali sadi na isto mesto več let zaporedoma. Rdečo peso, ki sem jo posejala vmes, je dobesedno zasenčil. Počasnela je vegetirala, dokler nisem pobrala nizkega fižola - takrat pa s polno paro naprej in sedaj imam res krasno rdečo peso. Šele ko se rastline fižola okrepijo, razrastejo in bolj potegnejo v višino, polži navadno odnehajo. Mi pa si na naši zeleni skulpturi lahko nekajkrat naberemo fižolove stroke za okusen poletni obrok.
Nega visokega fižola med rastjo
Fižol bo kalil, če setev dobro zalijemo, veliko vode pa bo potreboval v času cvetenja. Rastlina gre skozi pet stopenj rasti in razvoja: debeljenje semena in kalitev semen, kaljenje, cvetenje, nastajanje zelenih strokov in zorenje semen. V peti fazi se vsi življenjski procesi fižola zmanjšajo na minimum. Skozi celotno rastno dobo je potrebno redno vzdrževati stalno vlago, saj s tem omogočamo lep in enakomeren razvoj strokov. Če fižolu primanjkuje vode, začnejo cvetovi odpadati in stroki se ne razvijejo. Priporočljiva je zastirka za vrt, ki pomaga, da so tla vlažna. Tudi rastoča buča dobro dodatno zasenči tla, da se ne pregrejejo in s tem zmanjšamo izhlapevanje.
Zalivanje in gnojenje
Vlažna tla bodo grmičke čez dan nekoliko ohladila, proti odpadanju cvetov v vročih dneh zlasti pri nizkem fižolu pa pomaga jutranje zalivanje. Namakamo do globine 20 cm, vendar ne zalivamo po listih in cvetovih. Še slabše je, če se med namakanji zemlja izsuši. Dodatnega gnojenja ni potrebno, saj ima fižol na koreninah bakterije, katere vežejo dušik iz zraka, s čimer obogati zemljo za naslednje posevke. Fižol namakamo predvsem do cvetenja in po njem. Nikakor pa ne dognojujemo z mineralnim dušikom. Za krepitev rastlin v suši zemljo občasno zalivamo z naravnim vitaminskim kompleksom Bio Plantella Vita. Fižol potrebuje tudi kar precej magnezija. Če opazimo, da so rastline rumenkaste in predvsem, da listne žile še ostajajo zelene, gre za pomanjkanje magnezija pri fižolu. Rastline okopljemo, da prerahljamo tla okoli njih, in jim dodamo Plantella magnezijevo listno gnojilo. Fižol lahko tudi zastiramo z organsko zastirko, le na začetku ne hitimo, da se izognemo težavam s polži.
Odstranjevanje plevela in osipanje
Fižol enkrat ogrnemo in populimo plevel, drugega večjega dela z njim nimamo. Ko rastline fižola dosežejo višino 30 cm, ne pozabite stebel osipati na približno 15 cm višine. Okoli mladih rastlin redno odstranjujemo plevel in skrbimo za vlažna tla.
Zaščita pred škodljivci in boleznimi
Ko se ukvarjamo z vzgojo strokov in semen fižola, se soočamo z različnimi izzivi. Pogosti škodljivci, ki pogosto ovirajo rast in razvoj rastlin, so polži in listne uši. Poleg škodljivcev se lahko pojavijo bolezni, kot so fižolova rja, bela plesen in bakterijska plesen, ki pomembno vplivajo na pridelek in kakovost pridelka, še posebej, če se ne držimo dobrega kolobarjenja. Poudariti velja, da rastlina, ki je bila napadena z virusi, v celoti ni primerna za semenitev.
Prepoznavanje škodljivcev
- Polži: Pogosto se pojavljajo v vlažnih pogojih in se hranijo z listi in stebli rastlin, za seboj pustijo sledove sluzi. Lahko povzročijo znatno škodo mladim rastlinam. Če imamo v vrtu rdeče polže (španske lazarje), bodimo pozorni, saj mlade fižolove liste zelo radi objedajo in po rastlini lahko zlezejo precej visoko. Najraje gredo na uničevalni pohod ob mraku. Predčasno v začetku aprila si vzgojite sadike v lončkih, če imate težave z vrtnimi polži.
- Črne listne uši: Majhne žuželke, ki se hranijo z rastlinskim sokom. Njihova prisotnost lahko povzroči rumenenje, zvijanje in padanje listov ter oslabi rastlino. Glavne prenašalke virusa so uši, zato se bolezni in tega škodljivca ubranimo tako, da sproti odstranjujemo napadene vršičke, ob močnejšem napadu pa vso rastlino. Po poročilih vrtičkarjev za odganjanje uši pomaga sajenje šetraja med fižol. Na listih se lahko pojavijo črne uši.
- Hrošček fižolar: Izredno težko ga je opaziti, njegov razvojni krog pa lahko pretrgamo tako, da damo zrnje za kakih 10 dni v zamrzovalnik, da se iz morebitnih jajčec ne morejo razviti škodljivci, ki v zrno izvrtajo drobno luknjico. Prav zato hranimo fižol na hladnem in suhem, lahko tudi v vakuumsko zaprtih posodah v hladilniku.
- Ličinke fižolove koreninske muhe: Kaleča semena nam lahko poškodujejo. Seme uničijo ali pa so kalčki objedeni, kar lahko preprečimo s kopreno v mesecu maju. Kasneje, ko rastlina že zraste, ličinka več ne predstavlja težav.
- Pršice: V suhem in vročem poletju se na spodnji strani fižolovih listov lahko pojavijo pršice; prvi znak so drobne svetle pike na listih, ki pozneje pobledijo in se sušijo, pod njimi pa je tanka pajčevina.
- Južna plodovrtka: V vročih dneh se lahko pojavi drobna gosenica južna plodovrtka, ki v zadnjih letih pogosto napada paradižnik.
Najpogostejše bolezni
- Mastna fižolova pegavost: Ta bolezen povzroča rjave ali črne lise na listih, kar lahko privede do propadanja rastlin.
- Fižolova rja: Pojavijo se rdečkasto rjavi madeži na listih, ki lahko oslabijo rastline in zmanjšajo pridelek. Najpogosteje se na listih pojavi rja, zlasti na fižolu, posejanem skupaj s koruzo. Okužba se pojavi, ko mlade rastline rastejo v zelo vlažni zemlji. Za njo je zelo občutljiv fižol jeruzalemčan.
- Bela plesen: Pojavlja se kot bela plast na listih, steblih in strokih, ki lahko povzroči propadanje rastlin in zmanjša kakovost strokov. Fižol, kot večina vrtnin, ni imun na pepelaste plesni.
- Bakterijska plesen (Bakterioza): Ta bolezen povzroča rjave lise na listih, gnitje korenin in plodov ter lahko povzroči resno škodo na nasadih fižola. Če opazimo rjave mastne pege na strokih in listih, ki so pogostejše v zadnjih letih, gre najverjetneje za bakteriozo, proti kateri je na vrtu težko kaj narediti.
Ekološke rešitve in preventivni ukrepi
Za preprečevanje in zaščito rastlin pred škodljivci in boleznimi lahko uporabimo naravna sredstva:
- Polži STOP: Vsebuje naravne sestavine, ki odbijajo polže in krepijo rastline, jim pomaga zgraditi odpornost na vse vrste polžev. Je varno za ljudi in okolje, ne vsebuje agresivnih kemikalij. Ko postavimo zastirko, rastline zavarujemo z naravnim varovalnim pripravkom Bio Plantella Gel proti polžem.
- Škodljivci STOP: Vsebuje naravne rastlinske izvlečke, ki krepijo rastline in povečujejo njihovo odpornost na škodljivce, kot so črne listne uši in drugi. Je učinkovit, dolgotrajen in varen za okolje. Proti gosenicam (vključno z južno plodovrtko) deluje pripravek na osnovi bacila (Bacillus thuringiensis), ki na druge organizme ne vpliva in nima karence. Z namočenimi listi rabarbare lahko zatiramo listne uši ter ostale škodljivce (kilogram listov namočimo v 5 l vode in počakamo do konca vrenja, mešanico kuhamo še 10 min, ohladimo ter uporabimo proti ušem).
- Bolezni STOP: Za preprečevanje in zaščito rastlin pred boleznami lahko uporabimo sredstvo proti rastlinskim boleznim Bolezni STOP. Ta pripravek ima preventivni in dolgotrajni učinek ter vsebuje naravne sestavine, ki omogočajo rastlinam, da razvijejo lastno odpornost na bolezni. Uporablja se preventivno in kurativno, z mešanjem z vodo za zalivanje ali škropljenje. Nekoliko lahko razvoj bakterijskih bolezni zavremo z uporabo bakrenih pripravkov.
Z HomeOgarden izdelki za organsko vrtnarjenje boste ustvarili optimalne pogoje za uspešno rast domačega fižola na vašem ekološkem vrtu, balkonu ali terasi.
Dejstvo o fižolu
Surovi zrel fižol je strupen.
Nabiranje in shranjevanje pridelka
Ne glede na obliko, ki jo uporabljamo za uživanje, so nabiranje mladih strok in puščanje, da nekateri zorijo z žetvijo fižola, ključni koraki, zaradi katerih je vzgoja fižola vznemirljiva in koristna izkušnja za vrtnarje začetnike. Pri fižolu je pomembno poznati nekaj trikov, saj mnogi vrtičkarji naredijo napake pri obiranju, ki skrajšajo obdobje njegove rodnosti. Rastline fižola se vedejo podobno: njihov cilj je dozoreti seme. Ko rastlina »meni«, da je svoje poslanstvo izpolnila, začne upočasnjevati tvorbo novih cvetov in strokov. Pogostost obiranja je ključ do podaljšanja sezone rodnosti, saj se rastline odzovejo na redno odstranjevanje strokov z večjim številom novih cvetov. Vreme ima velik vpliv na kakovost pridelka in tudi na čas, kdaj naj obiramo. Najbolje je obirati zgodaj zjutraj, ko so rastline sveže in ohlajene. Sveže nabrani stroki fižola so občutljivi.
Pobiranje stročjega fižola
Visoki stročji fižol pobiramo od konca junija do septembra. Nabiramo mlade in sveže stroke, ki še niso nitkasti. Najmanjše stroke pobiramo od velikosti 8 cm naprej. Idealen trenutek je, ko so stroki dolgi in čvrsti, a še vedno prožni, brez vidno izbočenih semen. Zrna v njih so majhna. Stročji fižol vedno obiramo na dan za cvet ali pogojno za plod, saj s tem izjemno spodbudimo cvetenje in povečamo pridelek. S postopnim pobiranjem imamo tako stročji fižol na voljo več tednov. Sorte, ki niso nitaste, lahko nabiramo vse do septembra, potem postopoma izgubijo svojo mehkobo ter svežino, postajajo tanjši in se začnejo sušiti. Nikoli ne obiramo fižola, kadar so rastline mokre, da ne bi širili bolezni.
Pobiranje fižola za zrnje
Visok fižol za zrnje se nabira takrat, ko se stroki na rastlini posušijo. Če ga gojimo za zrnje, počakamo, da se stroki začnejo sušiti. Takrat je čas, da rastline porežemo in jih damo za kak teden na suh in zračen prostor. Pri pravih sortah za zrnje se stroki ne bi smeli odpirati. Ko so rastline suhe, jih lahko pohodimo in odberemo zrnje. Ko suhega zrnja več ne moremo prebosti z nohtom, je primerno za pobiranje.
Shranjevanje in preprečevanje škodljivcev
Mlada (sveža) zrna se odlično shranijo, če jih zamrznemo. Klasično se viške stročjega fižola shranjuje s kisom v kozarce. Zrela in suha zrna shranimo v kozarce, na hladnem in suhem, lahko tudi v vakuumsko zaprtih posodah v hladilniku. Med skladiščenjem suhega fižola je možno, da ga napade hrošček fižolarja - njegove ličinke, ki se prehranjujejo v notranjosti zrn. Njihovo prisotnost opazimo, saj so zrna polna drobnih luknjic. Danes je zelo pogosto, da zamrznemo tudi suh fižol. Zamrznjena zrna še vedno odlično kalijo, če jih bomo uporabili za seme naslednjo sezono. Zamrzovanje fižola doseže preprečevanje nastajanja hrošča fižolarja, to je žuželka, ki bi lahko poškodovala ali uničila fižolova semena in stroke.
Ko poberemo zadnji pridelek, nadzemni del porežemo (ne pulimo iz zemlje), da korenine ostanejo v tleh. Zaradi sposobnosti vezave dušika iz ozračja s pomočjo simbiotskih bakterij na koreninah predstavljajo bogat vir dušika za vrtna tla in zelenjavo, ki bo prevzela gredo. Sortnost semen ohranjamo tako, da na isti gredi sejemo oziroma cveti istočasno zgolj ena sorta.
Raznolikost visokega fižola
Fižol je v svetu vrtnarjenja prava zakladnica raznolikosti. Visok fižol ponuja izjemno rast in je odličen za ozadje v vrtu. Stročji fižol s svojimi sočnimi stroki predstavlja odlično izbiro za sveže uživanje, medtem ko se fižol za zrnje uporablja za sušenje in shranjevanje. Kot vzpenjavo zelenjavo najpogosteje vzgajamo visok fižol, paradižnik in v zadnjem času še kumarice. Višjo oporo potrebuje visok grah, nizek pa bo bolj zdrav, če ga podpremo z dračjem. V zaščitenih prostorih ponudimo oporo papriki, pogosto še jajčevcem. Na prostem lahko na opori gojimo novozelandsko špinačo in vrežaste buče, s komposta ali na ograji pa včasih vidimo viseti celo lubenice in melone. Z oporo laže obvladujemo tudi trajne rastline, predvsem šparglje in rabarbaro.
Sorte in njihove posebnosti
Domače sorte, vpisane v sortno listo, so: visoka sorta za stročje maslenec rani, stara sorta cipro, visoki fižol za zrnje z belim semenom kiro. Za stročji fižol se zelo obneseta ptujski maslenec ali beneško čudo. Manj rizična postopna rast je razlog, da je na slovenskih vrtovih od nekdaj bolj priljubljen visoki fižol in da ta tip med domačimi sortami prevladuje. Tudi ob paradižniku bo solata lepo uspevala, v jeseni pa še špinača in motovilec. H kumaram sadimo predvsem baziliko, lahko pa tudi solato. Druge slovenske sorte, vpisane v sortno listo, so še: visoka sorta za stročje maslenec rani, stara sorta cipro, visoki fižol za zrnje z belim semenom kiro in nizke sorte za zrnje zorin, češnjevec in prepeličar tomačevski. Verjetno se starejši ljudje še spomnite, da je vsaka vas imela svojo sorto fižola mednje spadajo še vedno aktualni: Jabelski pisanec, Klemen, Jeruzalemski, Ptujski maslenec, Sivček,…najbolj znane nizke sorte fižola pri današnji vzgoji sadik pa so nizki stročji fižoli Cannelino in Maxi in Dior ter fižol za zrnje Borlotto lingua di fuoco nano. Pri domačih sortah je potrebna pravilna vzdrževalna selekcija - žlahtnitelji (KIS, Semenarna, za eno sorto Amarant) morajo namreč vzdrževati predpisane lastnosti in kakovost semena, pri čemer morajo izločiti možnost okuženosti z virozami.
Razlika med navadnim in laškim fižolom ter visokimi in nizkimi sortami
Navadni fižol ima cvetove v različicah od bele do nežno vijoličaste. Na mnogih vrtovih, predvsem v Posočju, pa opažamo rdeče cvetočega, včasih v kombinaciji z belo. Gre za drugo vrsto, laški ali turški fižol (Phaseolus coccineus), ki se z navadnim ne križa, ima bujnejšo rast, zavzema veliko prostora in ima veliko pisano zrnje. Je bolj odporen na ekstremno vreme, le za vznik potrebuje višje temperature. A medtem ko je navadni fižol samooprašni, potrebuje ta za oprašitev nujno žuželke; sorte laškega fižola se med seboj zelo rade križajo.
Pri obeh tipih (visokem in nizkem) gre za isto vrsto, Phaseolus vulgaris, navadni fižol, le oblika rasti je različna. Nizki in visoki fižol se med seboj križata in pri nizkih sortah se kaj hitro lahko pojavi kakšna visoka rastlina, saj je ta lastnost pri vrsti dominantna. Nizke so skozi stoletja razvili s selekcijo oziroma odbiro in so bile zastopane tudi v naši tradicionalni pridelavi. Z obliko rasti so povezane nekatere prednosti in slabosti nizkih ali visokih sort.
- Nizki fižol: Ne potrebuje opore, je temperaturno manj zahteven, lahko ga sadimo, ko ima zemlja že malce pod 10 °C, cveti in dozori relativno enakomerno. Primerne so predvsem nizke sorte fižola za zrnje, pri teh pa cveti cela rastlina hkrati. Pri nas se splača od nizkih sort, namenjenih za zrnje, saditi zgodnejše, ki dozorijo do sredine avgusta, s čimer bolj zanesljivo prehitimo mokro vreme. Nizki fižol sejemo v vrste v jarek, ki ga naredimo z motiko, po eno zrno na približno šest centimetrov, ker se grmički precej razrastejo, pa naj bo med vrstami od 50 do 70 cm presledka. Pritlikave nizke sorte fižola pa sadimo 25 do 50 cm narazen.
- Visoki fižol: Potrebuje oporo (prekle ali žičnice), dozoreva postopoma, tako kot raste, od spodaj proti vrhu. Posebnost nekaterih visokih sort (npr. maslencev, ki jih pridelujemo za stroke) je, da začnejo cveteti šele, ko se dan skrajša na manj kot 14 ur, torej julija, in lahko prve stroke obiramo šele avgusta. Po tej lastnosti sklepamo, da te sorte izvirajo iz južne Evrope, prej cvetoče sorte pa iz severnejših. V nasprotju z nizko rastočimi sortami si v takšnih poletjih lahko obetamo nekaj pridelka na visokih sortah, pri katerih se cvetovi razvijajo postopoma, te pa niso primerne za strojno obiranje.