Sušeno meso je bilo skozi zgodovino za mnoga ljudstva osnovna prehrana, predvsem v času, ko je drugih virov energije primanjkovalo. V nasprotju z novejšimi popularnimi prepričanji je to izvrsten naravni vir beljakovin z nizko vsebnostjo maščob in kalorij ter minimalno količino ogljikovih hidratov. Naravna metoda konzerviranja mu podari daljšo obstojnost, za uživanje pa ne potrebuje predhodnih priprav. Zato je odlična spremljevalka na potovanjih ali kampiranjih ter skoraj nujna energijska rezerva planincem, alpinistom in vzdržljivostnim športnikom.
Kaj je pemikan?
Severnoameriški Indijanci iz plemena Cree so razvili poseben izdelek, ki so ga imenovali pemmican, kar pomeni "prihaja iz maščobe". Njihovo različico je sestavljala koncentrirana mešanica maščob in beljakovin velikih živali. Rezultat je bila dragocena, kalorična, gosta mešanica z visoko vsebnostjo maščob, ki so jo pakirali v vrečke iz naravnih materialov ter z njimi trgovali s sosednjimi indijanskimi plemeni.
Postopek priprave
Tradicionalno so pemikan izdelovali iz mesa, ki je bilo takrat na voljo: mesa velike divjadi, kot so bizon, jelen, srnjak ali los, pa tudi rib ali manjše divjadi. Postopek priprave je vključeval naslednje korake:
- Sušenje: Meso so razrezali na tanke rezine in sušili na počasnem ognju ali na žgočem soncu, dokler ni postalo trdo in krhko.
- Mletje: S kamni so posušeno meso raztolkli na zelo majhne koščke oziroma v prah.
- Mešanje: Meso so pomešali s stopljeno živalsko maščobo (loj) v masnem razmerju približno 1:1.
- Dodatki: V nekaterih primerih so mešanici dodali suho sadje, kot so borovnice, aronije, brusnice ali jagode saskatoon, ki so jih strli v prah.
Uporaba pri različnih plemenih
Pleme Yanktonai
Pleme Yanktonai (Zahodne Dakote) je bilo v svojem vsakdanjem življenju močno odvisno od ogromnih čred bizonov. Bizonskega mesa niso mogli pojesti vsega takoj, zato so ga delno posušili in tako konzervirali. Posušeno meso so zmleli v možnarjih, ga zmešali s prav tako posušenimi divjimi jagodami in zelišči ter ga z raztopljeno maščobo povezali v trdno maso.
Pleme Kiowa
Za ljudstvo Kiowa je bil najpomembnejši vir hrane ameriški bizon. Ženske so bizonsko meso pripravljale na različne načine, med drugim tudi kot pemikan, ki je služil za preživetje med premikanjem plemena. Pemikan so oblikovali v ploščice in ga hranili v vrečkah, dokler ni bil pripravljen za uživanje.
Zgodovinski pomen in sodobna uporaba
Pemikan so Evropejci, ki so se ukvarjali s trgovino s krznom, in pozneje raziskovalci Arktike ter Antarktike hitro sprejeli kot visokoenergijsko živilo. Med njimi so bili znani raziskovalci, kot so Ernest Shackleton, Fridtjof Nansen in Robert Falcon Scott.
Dokumentarni film o starodavni vaški pojedini | Prazgodovinska kuhinja pred 12.000 leti
Danes, ko imamo hrano pri roki na vsakem koraku, nam le redko primanjkuje energije. A na planinskih izletih, visoko v gorah ali med daljšimi vzdržljivostnimi preizkušnjami, nam, enako kot plemenskemu človeku, zaloge sušene in nepokvarljive čiste energije utegnejo še kako prav priti. Tudi brbončice tistih, ki lakote ne želijo preganjati z manj zdravimi prigrizki, in zapriseženih mesojedcev, ki jim po kosilu ne diši sladica, vendarle pogrešajo okus "sladkega" greha.
tags: #posuseno #meso #pri #severnoameriskih #indijancih #pemikan