Poroka je eden najpomembnejših dogodkov v življenju posameznika, prežet z globoko zakoreninjenimi običaji in simboliko, ki se prenašajo iz roda v rod. Ti obredi niso le romantične geste, temveč odsevajo stoletja verovanja, upanja in želja po srečnem in plodnem zakonskem življenju. V zadnjih letih je po zatišju v času covida ponovno opaziti porast števila porok, s tem pa tudi obujanje in prilagajanje tradicionalnih običajev. Čeprav se prvotni namen mnogih običajev skozi zgodovino pogosto izgubi, jih še vedno izvajamo, saj dodajo poročnemu dnevu poseben čar in smisel.
Izročilo metanja riža in njegove sodobne alternative
Zgodovinski pomen metanja riža
Tradicionalno so svatje mladoporočence po opravljenem obredu posipavali z rižem, saj so verjeli, da bo to zakoncema prineslo srečo, obilje, plodnost in veliko otrok. Ta starodavna navada izvira iz obdobja antike, najverjetneje pa so jo poznali že prej, saj je bil riž v stari Indiji in na Kitajskem simbol bogastva, rodovitnosti in življenja. Tudi v starorimskem imperiju so na porokah v mladoporočenca metali pšenična zrna, suho sadje ali orehe, ki so simbolizirali obilje, željo po potomstvu in srečno zakonsko življenje. V simbolnem jeziku gre za "sejanje sreče", saj vsako zrno pomeni željo za zdravje, obilje in dolgoživost zakona. V nekaterih tradicijah so svatje verjeli, da z metanjem riža "hranijo dobre duhove", ki naj bi varovali par v prihodnjih letih. Plodnost semen naj bi se prenesla na par, na katerega padejo.
Prepovedi in alternative metanju riža
Danes pa se metanje riža vse pogosteje prepoveduje, predvsem zaradi praktičnih razlogov. Na vratih Mestne hiše na Ptuju je v času porok zataknjen list s prepovedjo metanja riža. Svatje oziroma gostje naj bi namreč na mladoporočence metali velike količine riža, celo polna vedra naj bi ga imeli, čistilke pa so imele več ur dela, ker je bilo tako nasmeteno. Drugi razlog je nevarnost padcev na tleh, polnih riževih zrn. Na Upravni enoti (UE) Ptuj s to prepovedjo bodoče zakonce seznanjajo od leta 2019. Tudi v gradovih po Sloveniji, kot je Ljubljanski grad, je uporaba riža po poročnem obredu bolj ali manj prepovedana, saj je Ljubljanski grad spomenik kulturnega pomena, zato prinašanje in strežba hrane ter pijače na območju gradu, grajskega parka in parkirišča nista dovoljena. Za ptujski grad Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož izrecne prepovedi sicer nima. Po besedah patra Milana Kosa, provincialnega ministra, uradne prepovedi ni, vendar priporočajo, da se riža ne meče, ker je to hrana, in drugič, zaradi čiščenja cerkve.
Zato so se pojavile številne alternative, ki so bolj prijazne do okolja in čiščenja. Mednje spadajo cvetje, cvetni lističi, milni mehurčki ali celo biološko razgradljivi metuljčki iz riževega papirja, ki so novost na trgu in želijo ohraniti eleganco ter nepozabnost trenutka, hkrati pa so prijazni do okolja. V določenih državah mečejo tudi datlje, rozine, fige, bonbone, lešnike, moko, semena za ptice, sončnična semena. Pomembno je, da gre za neko vrsto hrane, najbolje semena, saj iz njih večinoma vzklije nekaj večjega in bolj razvitega, kar simbolizira otroke. V našem okolju se riž lahko nadomesti z zrni pšenice, ki je naša kulturna rastlina.
Darja Gajšek poroka presenečenje Novi Fosili - Najdraže moje
Poročni običaji v Sloveniji: Od šopka do šrange
Slovenska poročna tradicija je bogata in raznolika, saj se mnogi običaji razlikujejo od kraja do kraja. Nekateri so se ohranili skozi stoletja, drugi so se razvili in prilagodili sodobnemu času. Običaji na poroki so redki, ki so se ohranili tako dolgo kot poročni, vendar se redko kdo vpraša, kaj sporočajo.
Metanje šopka in podvezice
V srednjem veku je poročna obleka predstavljala neke vrste amulet plodnosti in rodnosti. Po poroki so samske ženske lovile nevesto in iz nje trgale kose obleke, saj je nekoč veljalo, da košček nevestine obleke prinaša srečo. Kasneje so poročne obleke postale dražje in neveste so jih želele obdržati, zato so pričele metati podvezico, ki ga je kasneje izpodrinil šopek. Danes šopek lovijo le samske ženske in tista, ki ga ujame, naj bi bila naslednja na vrsti za poroko. Ženin mora z zavezanimi očmi sneti nevesti podvezico z usti, se malce zavrteti in jo vreči med samske moške. To naj bi simboliziralo izgubo nevestine nedolžnosti in pripadnost možu, ženin pa z metanjem podvezice odvrže samsko življenje in prevzame zakonske dolžnosti. Vsak kos oblačila, ki ga nosi nevesta, naj bi prinašal srečo, tako tudi podvezica tistemu, ki jo ulovi, prav tako naj bi bil ta moški naslednji na vrsti za poroko. Ženska in moški, ki ujameta šopek in podvezico, morata skupaj zaplesati, saj naj bi bila naslednja, ki se bosta poročila.
Ženin in podvezica: Zgodovina in spremembe
Podvezica naj bi po nekaterih virih predstavljala deviški pas. Ko je ženin odstranil podvezico z nevestine noge, je s tem javno oznanil, da je le-ta razrešena statusa device. V srednjem veku je bilo v navadi tudi to, da so svatje po poročnem slavju pospremili mladoporočenca v sobo. Viri pravijo, da naj bi svatje dostikrat postali neotesani, želeli sleči nevesto in celo sami poskrbeti za odvzem njene nedolžnosti. Takrat naj bi ženin vrgel podvezico in tako zamotil podivjane svate. Kdor ujame podvezico, naj bi imel veliko sreče v življenju, če pa preda nevestino podvezico svoji ljubljeni osebi, naj bi mu le-ta bila zvesta do konca življenja. Včasih je bila naloga ženinove priče, da je ukradel podvezico, jo strgal na več majhnih koškov in razdelil med svate. Nalogo so vzeli tako resno, da so bili svatje večkrat resno poškodovani, ko so se borili za podvezico, poleg tega so z nevesto grobo ravnali in na vsak način želeli priti do podvezice. Zato se je običaj malenkost spremenil do dandanes. Danes ženin z usti sleče podvezico z nevestine noge, potem pa nevesta vrže šopek. Običaj sicer pravi, da bi moral moški, ki ujame podvezico, le-to natakniti na nogo ženske, ki je ujela šopek. Vendar se pri nas redko zgodi, da bi to počeli, večinoma morata skupaj le odplesati kakšen ples. Za oba velja, da naj bi bila naslednja, ki se bosta poročila.
Nekaj starega, nekaj novega, nekaj modrega in nekaj izposojenega
Ta angleški običaj je v zadnjih letih priljubljen tudi v Sloveniji. Verjamejo, da upoštevanje tega pravila prinaša srečo v zakonu in se tako nesreči v zakonu lahko izognemo. Upamo, da je res tako enostavno.
- Nekaj starega predstavlja kontinuiteto in je lahko predmet, ki je že del družinske tradicije, na primer kos nakita babice. Je znak kontinuitete.
- Nekaj novega prinaša optimizem za prihodnost in simbolizira uspeh ter lepo prihodnost na novi poti. Ponavadi je to biserna ogrlica, ki jo nevesti podari njena mama, ali pa spodnje perilo, modni dodatek.
- Nekaj izposojenega simbolizira deljenje sreče. Nevesti njena bližnja, že poročena prijateljica posodi nekaj, kar je sama nosila na poročni dan, ter tako deli svojo srečo dalje. Pazite le, da izberete res srečno prijateljico.
- Nekaj modrega simbolizira čistost, ljubezen in zvestobo. Nevesta naj bi pod obleko nosila modro podvezico ali pa v spodnje perilo všito modro pentljo. Običaj naj bi izhajal iz enega najstarejših viteških redov, ki so bili goreči zaščitniki žensk. Modra barva naj bi bila tudi barva ljubezni. V zgodnjem biblijskem obdobju je modra, in ne bela, simbolizirala čistost. Tako nevesta, kot ženin, sta ponavadi nosila trak modrega blaga čez hrbtno stran njune poročne oprave in iz tod izhaja tradicija »nekaj modrega«. Tudi danes je angleška sivka, prastar simbol ljubezni, zvestobe, predanosti in celo sreče pogosto viden v nevestinem poročnem šopku, da bi zagotovili dolgo in trajajočo zvezo. Pri nas neveste najpogosteje kot »nekaj modrega« izberejo podvezico v modrem odtenku.
Izmenjava poročnih prstanov
Najstarejši zapis o izmenjavi poročnih prstanov je star več kot 4800 let in izvira iz Egipta. Egipčani so prstan smatrali za nadnaravno, neskončno vez z večno ljubeznijo. Kasneje so ga Rimljani uporabljali kot zavezujočo, pravno pogodbo, po kateri dekle ni bilo več prosto. V Egiptu so sprva uporabljali iz trav spleteno kito, ki jo je ženin navil nevesti okoli zapestja ali gležnja, saj naj bi ta zadržala duha, da ne bi pobegnil iz njenega telesa. Kite so seveda dokaj hitro razpadle. Tudi zato je vsako leto po poroki sledila ponovitev poročnih zaobljub, na katerih je zakonski par dobil novo travnato kito. Oblika prstana, torej krog, naj bi predstavljal tudi večno ljubezen. Sledili so prstani iz železa, saj ta simbolizira moč.
Nošenje prstanov na prstancu
Pred več stoletji so ljudje verjeli, da venska kri v srce priteka iz četrtega prsta na levi roki. Poimenovali so ga Vena Amori (latinsko ime za kri iz vene oziroma žilo ljubezni). Zaradi povezave med srcem in prstancem so že takrat nosili poročne prstane na njem.
Zastrtost neveste s tančico
Pajčolani so sprva simbolizirali nevestino sramežljivost. Na poroki so bile večinoma še device, poroke so bile velikokrat dogovorjene, niso poznale vseh svatov. Danes takih porok praktično ni več, zato je tančica postala romantičen modni dodatek. Bela tančica je tudi simbol skromnosti in nedolžnosti. S tem, ko se zakrije, upa, da je zli duhovi ne bodo prepoznali. Zaradi enakih razlogov, kot ima družice.
Hupanje na poroki
Hupanje na poroki je ostanek vraže, da se tako odženejo zli duhovi. Prav tako zvok, ki ga pločevinke oddajajo, naj bi odganjal zle duhove, ki naj bi prežali nad ljudmi v času sprememb.
Mlaji in šranga
Ta običaj je na določenih predelih Slovenije že skoraj povsem pozabljen, najbolj pogosto pa ga izvajajo na Dolenjskem. Na predvečer poroke (večinoma pa kar v četrtek pred poroko) nevestini sosedje (neporočeni) postavijo mlaja. Morata biti visoka in ravna, z lepim vrhom. Razdelijo se v dve skupini; ena koplje luknji za mlaja, drugi pa iz njiju odstranjujejo lubje. Neporočena dekleta iz vasi pripravijo okrasitev za mlaja, pušeljc in pa tablo z napisom, ki povezuje oba mlaja. Pozno zvečer se mlaja postavi pred hišo neveste, zabava, ki jo obvezno spremljajo zvoki harmonike, pa traja ponavadi pozno v noč. Včasih so temu rekli straža, saj so vaški fantje stražili mlaja pred fanti iz sosednje vasi, ki naj bi jih iz nevoščljivosti prišli podreti.
Šranga, ki naj bi po običaju sledila že nekaj ur po zabavi, torej naslednje jutro, pa je namenjena predvsem preizkusu ženinovih spretnosti in znanja, na koncu pa ženin plača za to, da lahko nevesto odpelje iz vasi. Šrangarji zaprejo dovoz do nevestinega doma, saj nevesta ne sme na poroko, dokler ženin ne dobi ‘žegna’ fantov iz vasi. Prikazati mora svoje spretnosti v žaganju, košenju, ličkanju koruze, oranju, molži krav. Na koncu pa mu za odkup neveste ponudijo zelo visoko ceno. Na koncu se seveda pogodijo in ženin lahko odpelje nevesto.
Ženin mora nesti nevesto čez prag
Navada izvira že iz antičnega Rima, ko naj bi ženin nesel nevesto čez prag, ker ni želela vstopiti v njegovo sobo. Večinoma so se poročale izredno mlade punce, ki so bile še device in nepripravljene na zakonsko življenje z vsemi dolžnostmi.
Bela poročna obleka
Danes se nam zdi, da so se neveste že od nekdaj poročale v beli obleki. Bela barva po našem prepričanju simbolizira nedolžnost, deviškost. Vendar se naši predniki ne bi strinjali z nami. Za njih je modra barva predstavljala čistost in nedolžnost, bela pa je pomenila bogastvo. Neveste so na poročni dan nadele svojo najboljšo obleko, barva in material pa sta odražala nevestin socialni položaj. Po poroki angleške kraljice Viktorije, ki se je leta 1840 poročila v beli čipkasti obleki, se je vse spremenilo. V časih, ko še niso imeli pralnih strojev, tla večine hiš pa so bila prekrita z zemljo, so si čiste, bele obleke lahko privoščili le zelo bogati. Bogate mlade neveste naj bi bile tudi nedolžne, lepo vzgojene in ponižne. Prav tako je čista bela barva. Navado poročanje v beli obleki še vedno ohranjamo, čeprav večina nevest dandanes ni nedolžnih. Prav tako kot tančica, tudi bela poročna obleka simbolizira nevestino skromnost in nedolžnost.
Darilca za svate (poročni konfeti)
Večina svatov se še danes odloča za drobna darilca, ki jih podarijo svatom ob odhodu. V 16. stoletju je bilo v Angliji običajno, da so podarjali svatom ljubezenske vozlje, narejene iz čipke in pentelj, saj naj bi predstavljale trdno zvezo med mladoporočencema. Sledili so evropski aristokrati, predvsem iz Francije in Italije, ki so podarjali konfete (kandirane mandlje) v škatlah iz porcelana, kristala, dragih kamnov ali kovine. Sklepali so namreč, da s tem razdajajo svojo neizmerno srečo med svoje goste. Danes boste opazili, da na poroki dobite večje število konfetov. Včasih pa so jih podarili vsakomur natanko 5, saj so predstavljali zdravje, plodnost, bogastvo, srečo in dolgo življenje. Ta navada se je marsikje ohranila, najbolj zvesto pa ji sledijo Italijani. Na ameriški poroki po drugi strani, lahko pričakujete, da boste za darilo prejeli nekaj, kar je vezano na njihovo poročno tematiko. V Španiji delijo datlje in moškim tudi cigare. V Rusiji majhne slike ali sveče, na Irskem majhne poročne zvončke, v Indiji pa ročno izdelanega slončka. Poročne konfete, s sladko glazuro oblite mandeljne, mladoporočenci podarijo svatom. Običaj izhaja iz Italije in je v Sloveniji bolj razširjen na Primorskem.
Poročna vabila
Poročna vabila imajo precej dolgo tradicijo, saj so vklesana celo na steno nekaterih jam. Večinoma pa so bili svatje na poroko povabljeni ustno. Pravzaprav se je poroke lahko udeležil vsak, ki je slišal vabilo. Ustna vabila so bila običajna tudi zato, ker večina ljudi ni znala brati. Bogatejši sloj pa je pogosto najel menihe, ki so sloveli po lepi pisavi, da so jim napisali poročna vabila. Okrog leta 1600 so vabila pogosto gravirali na kovinske ploščice. Da se vgravirano besedilo ne bi razmazalo, so nanj postavili majhen list papirja. Danes list papirja, na katerem je natisnjen tekst, vstavimo med dve platnici, s čimer ga ravno tako zaščitimo.
Medeni mesec
Irski prevod »medeni mesec« oz. »mi na meala«, pomeni »mesec medu«. To je bil predvsem irski običaj, da sta mladoporočenca po poroki skupaj preživela cel mesec, pila medeno vino, za katerega so verjeli, da ima afrodizičen učinek in se skrivala, da ju njuni družini ne bi ločili. To je še posebej veljalo, če sta pobegnila. Verjeli so namreč, da je po pretečenem mesecu nevesta zanosila, v tem primeru pa je njena družina želela, da ostane s svojim možem. Do 16. stoletja se je medeni mesec drugod nanašal predvsem na »mesec občutkov« - mladoporočenca sta bila namreč v času po poroki v »medu« oz. v največjem razcvetu njune ljubezni. Medeni tedni so namenjeni vama, da lahko v miru poglobita svoj odnos in če to ustreza vajinim načrtom, začneta družino.
Vraževerna prepričanja in naloge ob prihodu ženina po nevesto
Druga vraževerna prepričanja
- Nekateri menijo, da se za nosečo nevesto ne spodobi, da bi bila oblečena v belo, češ da je to barva za nedolžne.
- Če ženin vidi nevesto pred poroko, to prinaša nesrečo. Še ne tako dolgo nazaj, so neveste veljale za last svojih očetov. Njihova prihodnost in s tem tudi njihovi možje, so bili izbrani brez njihove privolitve. Poroka z neprivlačno nevesto je bila pogosto načrtovana z ženinom iz drugega mesta, ne da bi se pred obredom kdaj prej videla. Večkrat se je zgodilo, da si je ženin, ko je prvič videl nevesto na poročni dan, v zadnjem hipu premislil in jo pustil pred oltarjem.
- Pred poroko se nevesta ne sme pogledati v ogledalu, lahko pa malo goljufa in se pogleda v ogledalu brez enega uhana ali čevlja.
- Prstani nikakor ne smejo pasti na tla ali se izgubiti, tudi pozabiti se ne smejo, saj to pomeni, da ni prave volje ali želje za poroko.
- Če nevesta pred vhodom v cerkev zagleda mavrico, naj bi njen zakon trajal večno.
- Tisti, ki najprej po izrečenem svojem DA poda roko drugemu, je tisti, ki bo doma nosil hlače.
- V primeru, da je dan vaše poroke deževen, se odločite, kateremu mitu boste verjeli. Dež lahko napoveduje veliko potomcev v družini. Dlje, kot naj bi deževalo, več otrok bo. Navada izhaja iz srednjega veka.
Naloge ob prihodu ženina po nevesto
Ko ženin prispe do nevestine hiše, se nevestin oče oziroma starešina prepriča, če jo ženin dovolj dobro pozna. Ženinu postavlja različna vprašanja, na katera mora pravilno odgovoriti, da mu izročijo nevesto.
Kako dobro ženin pozna nevesto?
Ženinu pred nevestinimi vrati postavijo vprašanja, s katerimi preverijo, kako dobro pozna svojo izvoljenko. Nekaj primerov:
- Katero številko čevljev nosi nevesta?
- Koliko stopnic vodi do njene sobe?
- Kolikokrat nevesta opere solato, preden jo položi na mizo (pravilni odgovor: dokler ni čista)?
- Koliko je stara (pravilni odgovor: nevesta je mlada)?
- Koliko časa sta skupaj (izraženo v dnevih)?
- Kaj je njena najljubša jed?
Nevestin oče oziroma starešina ženina tudi »preizkusi« v ročnih delih, na primer z zabijanjem starih žebljev, žaganjem drv, lupljenjem krompirja. Ko ženin opravi vse preizkuse, mu izročijo nevesto. Preden ženin v svoj objem dobi svojo drago, mu pripravijo več nevest, ki objokujejo, da jih ne bo vzel - to so običajno starejše gospe, stare mame, majhne punčke ali moški oblečen v nevesto.
Kateri ključ je pravi?
Ženin od nevestinih staršev prejme cel šop ključev, on pa mora čim prej najti tistega, ki odpira vrata do neveste. Določijo tudi število poskusov, ki jih ima na voljo, in nevesto lahko odpelje le, če najde pravega. V nasprotnem primeru mora opraviti dodatno nalogo. Ko se vseh otrese, ima še zadnjo nalogo, preden pride do svoje izvoljenke; da si ta ne bo umazala obleke, mora ženin pomesti stopnice in prag. Po zadnji opravljeni nalogi mu oče izroči nevesto in svatba se lahko nadaljuje.
Fantovščina in dekliščina
Pred uradno poroko je čas za eno nepozabno zabavo; fantovščina za fante in dekliščino za dekleta. Mladoporočenca jo organizirata sama, vsebinski del pa pripravijo prijatelji, največkrat priči. Zabavi simbolizirata slovo od samskega stanu, izvede pa se ju en ali dva tedna pred poroko. Za idejo se moramo zahvaliti Nizozemcem. V Sloveniji so tovrstne zabave precej popularne, vseeno pa je v porastu število parov, ki združijo fantovščino in dekliščino v skupno zabavo. Idej za igre na fantovščini in dekliščini je ogromno. Med igrami na zabavi sta morala ženin in nevesta dokazati, da sta pripravljena na zakon. Tradicionalne navade so, da morata med igro na zabavi bodoča mladoporočenca pometati, ličkati koruzo, mesiti kruh, žagati drva ali previti dojenčka. Kviz, kako dobro se ženin in nevesta poznata, ne sme manjkati. Saj le tako lahko priči ocenita, ali sta ženin in nevesta pripravljana na zakon in skupno življenje. Igre so lahko oblikovane glede na osebnostni značaj, interese ali njuna poklica. Običaj fantovščine in dekliščine je bil v preteklosti tudi takšen, da so morali biti vsi povabljeni neporočeni.
Zakaj družini sedita na nasprotnih straneh ob cerkvenem obredu?
Očetje so včasih ponudili svoje hčere kot mirovno ponudbo plemenom, s katerimi so bili v konfliktu. Zaradi medsebojnega sovraštva sta bili družini posedeni vsaka na svojo stran cerkve, da med obredom ne bi prišlo do prelivanja krvi. Poroka je nato združila družini v eno samo in strah pred nadaljnjim vojskovanjem je bil končan.
Prvi poljub
Ni poročnega obreda, ki se ne bi končal s poljubom. Včasih je bila zaroka brez poljuba ničelna in nepriznana. To je izhajalo še iz časa romanov, kjer je poljub veljal za legalno obvezo. Zapečatil je vse pogodbe in dogovore. V primeru, da je eden izmed zaročencev še pred poroko preminil, je lahko drugi obdržal vsa darila, vendar le v primeru, če sta se že poljubila. Danes poročni poljub ni več obvezen, vendar pa še vedno simbolično predstavlja zaupanje, ljubezen, spoštovanje in pokoritev skupnim interesom. Poljub izhaja tudi iz običaja, ko so fevdalci še poljubljali lordov prstan. Poljub predstavlja izmenjavo duhov ter združitev para v eno telo in duha.
Zakaj nosi nevesta šopek?
Ta običaj izvira iz antičnega Rima, kjer so verjeli, da nošenje šopka iz zelišč in cvetlic (njihov vonj) odganja zle duhove. V antični Grčiji so ženske nosile šopek iz bršljana, ki je simboliziral neskončno ljubezen.
Zakaj imamo poročno torto?
Poročna torta simbolizira plodnost. Ker je bila torta narejena iz pšenice in vode, je simbolizirala plodnost. Hkrati je slaščica in naj bi sladkost predstavljala srečno življenjsko pot mladoporočencev. Tradicionalen običaj je, da par skupaj naredi zarezo v prvi kos torte in si ga nato tudi razdeli. Načinov, kako ga bosta pojedla je več, običajno gre pri tem za obliko igre, ki jo vodijo glasbeniki. Danes služi izključno kot sladica ter priložnost za fotografiranje.
Kraja nevestinih dodatkov
Eden izmed običajev na porokah je tudi ta, da gostje ob priložnosti, ko nevesta in priča nista pri mizi s šopkom, »ukradejo« nevestine dodatke, kot so čevlji ali poročni šopek. Naloga priče je, da pazi na nevesto in njene stvari. Tistim, ki jim uspe »kraja« šopka ali čevljev, običajno priči določijo nalogo, ki jo mora izpolniti, v kolikor želi vrniti nevesti predmet, ki je izginil. Ponekod ukradejo kar nevesto, jo kam odpeljejo in vrnejo šele pred rezanjem torte ali kakšnim drugim dogodkom.