Pritlikavi kunci so postali izjemno priljubljeni hišni ljubljenčki, saj so razmeroma nezahtevne, a ljubeče in družabne živalice. Ob pravilni negi in razumevanju njihovih potreb so lahko odlični spremljevalci. Vendar pa so kunci zelo občutljivi in zahtevajo pravilno rokovanje, kakovostno hrano, velik življenjski prostor in nežnost. Za uspešno sobivanje z domačim kuncem je zato izjemno pomembno, da poznamo njegovo vedenje in razumemo, kaj nam poskuša sporočiti.
Kaj je kunec? Razlike med kunci in zajci
Kunec je mali sesalec iz družine zajcev (Leporidae), znanstveno poimenovan Oryctolagus cuniculus. So pogosta domača in divja žival v Evropi in drugih delih sveta. Kunci imajo močne zadnje noge, odličen sluh in velike sprednje zobe - sekalce, ki rastejo vse življenje. Njihovo krzno je mehko, ušesa so dolga in pokončna, rep pa majhen v obliki kosmatega cofka.
Čeprav se kunci pogosto napačno imenujejo zajci, gre za dve popolnoma različni živalski vrsti, čeprav spadata v isti red lagomorfov (Lagomorpha) in isto družino leporidov. Divji zajec (Lepus europaeus) je divja žival, ki je ni mogoče udomačiti, medtem ko so hišni kunci domače živali, ki izvirajo iz evropskega divjega kunca in pri nas, v Sloveniji, ne živijo v naravi.
Glavne razlike med kuncem in zajcem:
- Velikost: Kunci zrastejo med 20 in 40 cm in tehtajo od 0,5 kg do 5 kg (odvisno od pasme), medtem ko so divji zajci večji, merijo od 40 do 60 cm in tehtajo približno 5 kg, poljski zajec pa lahko doseže celo do 75 cm in težo do 7 kg.
- Ušesa: Kunci imajo kratka ušesa (lahko so pokončna ali povešena), zajci pa imajo daljša, pokončna ušesa s črnimi konicami.
- Noge: Zadnje noge zajcev so izrazito večje in daljše kot sprednje, kunci pa imajo krajše zadnje tace.
- Domače vs. divje: Kunci so udomačeni in živijo v kolonijah ter kopljejo rove, medtem ko zajci živijo samotarsko ali v parih na poljih in odprtih prostorih.
- Mladički: Mladički kuncev se skotijo goli, slepi in gluhi v gnezdu, ki ga zgradi mati. Zajčji mladiči so ob rojstvu že odlakani, vidijo in slišijo, mama pa zanje ne izdela gnezda in so precej prepuščeni sami sebi.
- Razmnoževanje: Kunci imajo lahko 6-7 legel letno s 4-6 mladički, zajci pa 3-4 legla z 1-6 mladiči. Zaradi različnega števila kromosomov se ne morejo pariti med seboj.
- Zobovje: Za razliko od glodavcev, ki imajo v zgornji čeljusti dva sekalca, imajo kunci štiri sekalce (dva velika in dva manjša pasekalca za njima). Vsi zobje, vključno s kočniki, stalno rastejo.
Druga pogosta zmota v povezavi s kunci je, da jih mnogi prištevajo med glodavce. Kunci so nekoč res spadali v red glodavcev, vendar pa so jih kasneje zaradi anatomskih značilnosti, ki jih razlikujejo od glodavcev, uvrstili v red Lagomorpha.
Primerno bivalno okolje in gibanje
Za kunca je primerno bivalno okolje prostor velikosti približno 3 x 2 x 1 meter. Že na prvi pogled je očitno, da kletka zanj ni primerna, saj je to premajhen prostor, ki mu ne omogoča gibanja in naravnega vedenja, kar lahko vodi v zdravstvene in vedenjske težave. Kunci potrebujejo veliko prostora za gibanje, idealno je, če imajo na voljo manjšo sobo.
Priprava bivalnega prostora:
- Talna obloga: Tla je priporočljivo zavarovati s kakšno preprogo ali primerno drugo nedrsečo podlago, ki jo je preprosto čistiti.
- Stranišče: V sobi mora imeti kunec vsaj eno stranišče, še bolje dve. Podlaga v stranišču so lahko leseni peleti. Priporočljivo je, da imajo v stranišču tudi nekaj sena, saj tako stranišče hitreje osvojijo in med opravljanjem potrebe pogosto tudi kaj pojejo.
- Skrivališča: Kunci potrebujejo skrivališče - najboljša je lesena hišica z več vhodi in izhodi - mehko ležišče in nekaj zanje primernih igrač. Če je kuncev več, mora imeti vsak na voljo svoje skrivališče.
- Temperatura: Prostor mora biti primerne temperature - kunci najbolje prenašajo temperature do 20 stopinj Celzija, nad 25 stopinj Celzija je zanje že prevroče. Zato ne prenašajo dobro neposrednih sončnih žarkov in vročine.
- Varnost: V njihovem dosegu ne sme biti električnih žic, saj radi grizejo vse, kar jim prekriža pot. Prav tako je treba odstraniti strupene sobne rastline in vse, kar bi lahko z glodanjem uničili.
Kunci obožujejo tek in skakanje, saj bi tudi v naravi tekali več ur na dan. Prav zato je pomembno, da imajo na voljo dovolj veliko sobo ali možnost varnega izpusta na travo. Vsak dan potrebujejo nekaj ur gibanja na prostem, izven kletke. Kunci so čiste živali, vseeno pa je treba kletko in prostor z iztrebki redno čistiti. Posodo za uriniranje je treba čistiti vsakodnevno, saj se sicer hitro širijo neprijetne vonjave. Večkrat na leto je potrebno kletko tudi temeljito razkužiti.
Prehrana in zobovje
Kunci so izključno rastlinojedi. V naravi so precej izbirčni in se prehranjujejo z mladimi rastlinami, ki imajo visoko vsebnost hranilnih snovi. Njihova prehrana naj bo sestavljena večinoma iz rastlin z visoko vsebnostjo surovih vlaknin in nizko vsebnostjo beljakovin in lahko prebavljivih ogljikovih hidratov. Za njihovo zdravje je ključnega pomena pravilna sestava krme.
Ključne sestavine kunčje prehrane:
- Seno in sveža trava: Glavnino hrane, približno 85 odstotkov, mora predstavljati kakovostno seno, ki naj ga ima kunec na voljo ves čas. Lahko tudi sveža trava, vendar moramo paziti, da je kunec na travo navajen oziroma da ga nanjo navajamo zelo postopoma. Seno je pomembno tudi za pravilno obrabo zobovja, saj zobje stalno rastejo, z grizenjem in žvečenjem sena pa se obrabljajo na pravilen način. Zobje kuncev zrastejo kar 2-3 mm na teden, ostali zobje pa rastejo nekoliko počasneje. Zato je stalna obraba zob nujna, kar zagotovimo s primerno prehrano.
- Voda: Ves čas morajo imeti na voljo svežo vodo. Posodo za vodo je ob zamenjavi vode, vsaj enkrat na dan, treba očistiti. Posode so primernejše od napajalnikov.
- Sveža zelenjava: Dnevno lahko dobivajo svežo zelenjavo, ki mora biti čista (oprana in dobro osušena). Primerna je tako listnata kot plodovna zelenjava. Zelenjava z nizko vsebnostjo oksalne kisline, ki jo lahko dobijo vsak dan, je: rukola, listi korenja in kumar, različne vrste solate (radič, cikorija, endivija, berivka), regrat, ohrovt, janež, trpotec, stebelna zelena.
- Zelišča: Kunci lahko jedo tudi zelišča, kot so meta, bazilika, koriander, koper, kamilica, rožmarin, sivka.
- Plodovna zelenjava: Primerna plodovna zelenjava, vendar ne več kot 10 odstotkov celotnega dnevnega obroka, je korenje, brokoli, zelena, paprika, zelje, bučke.
- Sadje: Kot posladek lahko dobijo tudi dobro oprano sadje: jabolka, hruške, breskve, slive, marelice, ribez.
- Vejice: Dobijo lahko tudi leskove in gabrove veje ter veje pečkatega sadnega drevja (jablane, hruške).
- Peleti: Kot dodatek lahko kuncu ponudimo travne pelete. S peletirano hrano lahko preprečimo selektivno hranjenje, saj so vsi peleti enake velikosti, barve in oblike, pri čemer kunec ne more izbirati hrane, ki mu je všeč.
Česa se izogibati:
- Žita z visokim glikemičnim indeksom, semenske mešanice, prevelike količine detelje.
- Zelenjava z visoko vsebnostjo oksalne kisline vsak dan: peteršilj, špinača, pesni listi, brstični ohrovt.
- Vejice vseh vrst koščičastega sadja (češnje, marelice), hrastove veje, kostanj.
- Rabarbara, jajčevci, čebulnice, listi in stebla krompirja in zeleni plodovi paradižnika ali stroki fižola, ki so za kunca strupeni.
Nepravilni ugriz je sicer pri kuncih lahko tudi prirojen, vendar je to precej bolj redko kot pridobljena malokluzija zaradi nepravilne prehrane. V ujetništvu imajo kunci pogosto neprimerne hrane in razmere, zato so pogosto predebeli. Domače kunce hranimo dvakrat na dan - zjutraj in zvečer. Glavni obrok je večerni, ker so kunci nočne živali in več hrane absorbirajo ponoči.
Kunci imajo posebni prebavni trakt, za katerega je pomembno, da je ves čas poln, torej, da ves čas jedo, grizejo in žvečijo. Če 24 ur nič ne zaužijejo, je to zanje lahko usodno. Njihova posebnost je tudi ta, da imajo dve vrsti iztrebkov; mehke cekotrofe, ki vsebujejo visok odstotek vlage in so bogati z beljakovinami in vitamini B, kunci zaužijejo neposredno iz anusa. To je normalen pojav, bogat s hranilnimi snovmi in vitamini.
Vedenje in socializacija kuncev
Kunci so družabne živali, ki v naravi živijo v skupinah, zato je nujno, da imajo družbo tudi v ujetništvu. Osamljeni kunci lahko postanejo pasivni, dolgčas jim je, lahko pa so celo agresivni. Če kunec preživi več ur dnevno sam, je vredno razmisliti o nakupu dveh kuncev, ki naj bosta sterilizirana/kastrirana, saj tako zmanjšamo agresivno vedenje. Kunci se medsebojno umivajo in negujejo, se stiskajo med spanjem in počivanjem.
Razumevanje kunčjega vedenja:
- Srečen in sproščen kunec: Tak kunec se ne boji, nam zaupa in je dobre volje. Lahko se mu približamo, ga pobožamo in se z njim ukvarjamo.
- Zaskrbljen kunec: Kaže nesproščenost in ne želi interakcije. Opazujemo ga lahko od daleč in počakamo, da se nas navadi.
- Jezen in nezadovoljen kunec: Je prestrašen in ne želi imeti nikakršnega opravka. Takšnega kunca je najbolje pustiti pri miru. S siljenjem v interakcijo lahko podaljšamo čas navajanja in vzbudimo strah.
Kunci svojega lastnika, podobno kot psi, radi pozdravijo že na vhodu. Ko se človeka navadijo, so zelo vdani in pozorni. Vendarle pa se kunci od ostalih domačih živali razlikujejo po tem, da se raje kot v naročju crkljajo tako, da sedijo poleg lastnika. Običajno kunci nimajo radi dviganja. Nikoli jih ne smemo dvigati tako, da jih zagrabimo za ušesa ali za rep. Z eno roko jih podpremo pod sprednjimi tačkami, z drugo pa podpremo zadek.
Naravno vedenje v ujetništvu:
Kunci bi v naravi tekali, skakali, kopali rove, iskali hrano, se skrivali in družili z drugimi kunci. Zato se moramo potruditi, da jim tudi doma damo čim več priložnosti za naravno vedenje:
- Igranje: Zelo radi se igrajo s kroglami, spletenimi iz vrbovih vej, napolnjenimi s senom.
- Skrivališča: Obožujejo tudi tunele in različne škatle. Tunele lahko kupite ali jih naredite sami iz kartonskih škatel z več vhodi in izhodi, saj se tako počutijo varneje.
- Kopanje: Če imamo možnost za varen izpust, je kopanje super rešitev. V stanovanju pa lahko uporabimo veliko plastično posodo, napolnjeno z zemljo.
- Iskanje hrane: Hrano jim lahko skrijemo v krogle iz vej, prazne rolice od WC-papirja, papirnate vrečke, v tunele, da jo morajo iskati in se zanjo potruditi.
- Dvignjeni prostori: Ker so kunci v naravi plen, imajo zelo radi dvignjen prostor, s katerega lahko opazujejo okolico. Zato naj imajo v svojem domu vedno tudi kos lesa ali škatlo, na katero lahko skočijo.
Kunci so plašne in tihe živali. Na bližino psov ali mačk in otrok jih navajamo potrpežljivo in počasi. Nikoli jih ne puščamo brez nadzora z drugimi živalmi.
Veterinarska oskrba in zdravje
Kunci so specifične in občutljive živali, zato moramo biti zelo pozorni na vse spremembe v njihovem obnašanju, saj so lahko te posledica zdravstvenih težav. Bolezenske znake po navadi skrivajo in jih pokažejo šele, ko je stanje že zelo resno. Pomembno je obiskovati veterinarja, ki se veliko ukvarja s kunci, saj potrebujejo posebno oskrbo.
Znaki za alarm in obisk veterinarja:
- Izguba apetita, klavrnost, nezainteresiranost.
- Prenehanje iztrebljanja ali sprememba velikosti iztrebkov (postanejo majhni in suhi).
- Spremenjena barva urina (oranžno-rdeča lahko pomeni kri v mehurju).
- Slinjenje in škripanje z zobmi (tipična znaka težav z zobmi).
- Prebavna staza (upočasnjena ali zaustavljena prebava).
- Šepanje, vlečenje tačke.
- Zadrževanje na istem mestu, manjša aktivnost.
Pogoste zdravstvene težave:
- Težave z zobmi: Zobje pri kuncih stalno rastejo, in če se ne obrabljajo pravilno (npr. zaradi neustrezne prehrane), lahko prerastejo in povzročijo bolečino, oteženo hranjenje, ognojke in očesne izcedke. Potrebno je redno brušenje zob v narkozi.
- Prebavne težave: Prebavna staza je pogosta in lahko usodna, povzročijo jo lahko zapora črevesja, prevelika količina zaužitih dlak med umivanjem, napihnjenost.
- Tumorji maternice: Pri nesteriliziranih kunčicah so pogosti, zato je sterilizacija zelo priporočljiva.
- Pododermatitis (Sore Hocks): Pogost pri rex kuncih, gre za vnetje blazinic na zadnjih tacah. Preprečujemo ga z mehko in suho podlago ter veliko gibanja.
- Debelost: Lahko vodi v težave z blazinicami in nemožnostjo higiene (sindrom lepljivega zadka).
Preventiva in nega:
- Redni pregledi: Kunca je treba vsaj enkrat letno peljati na veterinarski pregled, kjer se ga pregleda, stehta in oceni stanje zob.
- Nega: Skrbimo za redno česanje in krajšanje krempljev. Pri striženju krempljev je treba biti previden, da ne poškodujemo živcev in žilic, še posebej pri temnih krempljih.
- Sterilizacija/kastracija: Sterilizacija kunčic je ključna za preprečevanje tumorjev maternice. Kastracija samcev je priporočljiva predvsem zaradi vedenjskih razlogov, saj so nekastrirani samci bolj teritorialni in markirajo z urinom.
- Higiena zadka: Dnevno preverjamo, da kunec nima umazanega zadka, saj lahko to predvsem v poletnih mesecih postane odlično gojišče za mušje ličinke.