Na veliko soboto se v cerkvah, ob kapelah ali križih in drugih božjih znamenjih tradicionalno blagoslavljajo velikonočne jedi. V košarah, ki jih verniki večinoma uporabljajo samo za ta namen, prinesejo k blagoslovu hren, kruh, pirhe, šunko in druge dobrote. Vsaka izmed teh jedi ima globlji, simboličen pomen, ki je globoko zakoreninjen tako v krščanski veri kot v slovenskem ljudskem izročilu. Čeprav je danes mogoče vse velikonočne jedi kupiti v trgovinah, je pristnejše, če razmislimo in kaj pripravimo sami doma, saj s tem ohranjamo bogato tradicijo.
Kruh kot znamenje Božje dobrote in življenja
Kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. V zahodni civilizaciji velja kruh za osnovno človeško hrano. Kot znamenje življenja spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (prim. Jn 12,24). To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. V kruhu je zgneteno človeško delo in nakopičena, blagoslovljena moč zemlje. V kruhu je ena sama velika težnja po življenju. Obnavlja nam naše telesne moči in nam daje novo življenje. Zato je pri vseh ljudstvih kruh nekaj svetega. Simbolika kruha je bogata še posebno zato, ker ga je Kristus uporabil za znamenje svoje navzočnosti med nami in znamenje svojega nenehnega odrešenjskega delovanja. »Jaz sem kruh življenja«, pravi Jezus, »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé ta kruh, bo živel vekomaj« (Jn 6, 48.51)… »To je moje telo, ki se daje za vas« (Lk 22,19).
Različne vrste kruha in njihova simbolika
Danes poznamo veliko različnih vrst kruha, od katerih imajo nekatere bogato simboliko. Znamenita francoska bageta je dolga in ozka zaradi omejenega delovnega časa, ki je bil na voljo pekom med vladavino Ludvika XIV. Nemška presta, ki se je sprva imenovala "brezel", ima tudi zanimivo zgodbo; druga pripoved pravi, da si je zviti kruhek izmislila skupina pekov, preden so bili izpuščeni iz zapora. Zanimivo je, da peki v južni Nemčiji presto kot svoj simbol uporabljajo že od 12. stoletja.
Kruh romarjev, bolj zbita vrsta kruha, ki so jo najprej pekli v Galiciji, naj bi domačini delili romarjem, ki so se odpravili na romarsko pot sv. Jakoba proti Santiagu v Komposteli. Ta kruh je popotnikom osvežil moči in jim nudil potrebno energijo za naporno hojo.
Prepleteni švicarski kruhek, znan kot Zopf, ima grenko-sladek pomen: ko je nekdaj umrl mož, je njegova vdova za njim žalovala tako, da si je odstrigla kite las in jih položila na možev grob. S časom je kito las zamenjal kruh, prepleten v obliki kite, ki so ga pokopali skupaj z možem. Čeprav omenjena zgodba ostaja zgolj prisrčna legenda, takšno obliko kruha poznajo že od tridesetih let 15. stoletja.
Velikonočne jedi in njihovi simbolični pomeni
Blagoslov velikonočnih jedi je na veliko soboto, te jedi pa nato pojemo v nedeljo za zajtrk. Dobrot ne postavimo na mizo zgolj zato, ker se za praznovanje tako spodobi, ampak ker imajo določeno simboliko.
- Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega Jagnjeta, ki je bilo darovano za naše grehe. Meso predstavlja Kristusovo telo. Uživanje mesa je izražalo željo po dobri letini, boljših dnevnih obrokih in z mesom bolj obloženi mizi, kar je bilo v preteklih stoletjih, zaznamovanih z lakoto, še posebej pomembno. Poleg šunke so se na velikonočnih mizah pojavljale tudi gnjat, mesne klobase in vratovina, na območju Savinjskih Alp in Kostelskega kuhani polnjeni želodci, na Gorenjskem velikonočne prate, v Brkinih žuca, na Krasu pa kuhan ali pečen pršut. Med stare velikonočne jedi sodi tudi aleluja, posušeni repni olupki, ki so jih kuhali na svinjski juhi ali v vodi, in spominjajo na veliko lakoto leta 1529.
- Pirhi simbolizirajo pet Jezusovih ran, hkrati pa so tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in pride na dan. Rdeči pirhi simbolizirajo Jezusove kaplje krvi. Tradicionalno so rdeči, danes pa so priljubljene tudi druge barve. Za barvanje so se v preteklosti uporabljala naravna barvila, kot so čebulni olupki, temno rdeče vino, kava in žafran. Tehnike krašenja so raznovrstne, od krašenja z nabranimi listi rastlin do praskanja in pisanja z voskom, ki je najbolj ohranjeno v Beli krajini.
- Korenine hrena spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ, oziroma njegovo trpljenje. Ko okušamo njegovo ostrino, se spominjamo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Uživanje hrena velja za očiščevanje telesa, oster okus naj bi odgnal vse slabo.
- Kruh ali potica sta simbola trnjeve krone, ki jo je Jezus nosil na glavi med križanjem. Poleg orehove potice, ki je najbolj razširjena na Slovenskem, so na Primorskem, v Istri in na Krasu pekle pince in presmece, na Goriškem in Vipavskem gubance in menihe, na Koroškem pa praznične šartlje. Posebnost so tudi velikonočne mlinčevke. Skupna rdeča nit vse velikonočne peke je raba dražjih sestavin, kot so bela moka, večja količina jajc, masla, mleka, sladkorja in orehov, ter lepo dekorativno oblikovanje in krašenje.
Evharistija in pomen kruha v krščanskem zakramentu
Simbolika kruha je še posebej poudarjena v zakramentu evharistije, ki je osrednji del krščanskega bogoslužja in vir vseh ostalih zakramentov. V zakramentu evharistije je navzoč sam Jezus Kristus, v ostalih zakramentih pa se nas posredno dotika preko različnih stvarnih elementov (voda, olje, odveza …).
Imena in pomeni Evharistije
Neizčrpno bogastvo tega zakramenta se izraža v različnih imenih, ki mu jih dajemo. Vsako od teh imen kliče v spomin njegove posamezne vidike:
- Evharistija, ker je dejanje zahvale Bogu.
- Gospodova večerja (prim. 1 Kor 11,20), ker gre za obed, ki ga je Gospod imel s svojimi učenci na večer pred svojim trpljenjem, in za predujem Jagnjetove poročne gostije.
- Lomljenje kruha, ker je ta obred, lasten judovskemu obedu, uporabljal Jezus, ko je kot mizni starešina blagoslovil in razdelil kruh (prim. Mt 14,19; 15,36; Mr 8,6.19), predvsem pri zadnji večerji (prim. Mt 26,26; 1 Kor 11,24). Po tej kretnji ga učenci spoznajo po njegovem vstajenju (prim. Lk 24,13-35), in s tem izrazom prvi kristjani označujejo svoje evharistične shode (prim. Apd 2,42.46; 20,7.11). S tem kristjani naznačujejo, da vsi tisti, ki jedo od enega samega razlomljenega kruha - Kristusa - vstopijo v občestvo z njim in sestavljajo v njem le še eno samo telo.
- Evharistični zbor oziroma shod (“synaxis”), ker se obhajanje evharistije odvija v zbranem občestvu vernikov, v takšnem zboru, ki je vidni izraz Cerkve.
- Sveta daritev, ker ponavzočuje edino daritev Kristusa Odrešenika in ki vključuje daritev Cerkve; ali tudi sveta mašna daritev, “hvalna daritev” (prim. Heb 13,15; Ps 116,13.17), duhovna daritev (prim. 1 Pt 2,5), čista.
- Sveta in božja liturgija, ker ima vse bogoslužje Cerkve svoje središče in svoj najbolj zgoščen izraz v obhajanju tega zakramenta; v istem smislu ga imenujemo tudi obhajanje svetih skrivnosti. Govorimo tudi o Najsvetejšem zakramentu, ker je ta zakrament (vseh) zakramentov.
- Obhajilo (communio), ker se po tem zakramentu združujemo s Kristusom, ki nas napravlja deležne svojega telesa in krvi, da bi iz nas naredil eno samo telo (prim. 1 Kor 10,16-17); imenujemo ga tudi svete reči oziroma stvarnosti (“ta hagia; sancta” = Najsvetejše).
Prvo sveto obhajilo in stanje milosti
Ko otrok doseže določeno zrelost, tako v osebnem kot krščanskem življenju, pristopi k zakramentu evharistije, kar pri nas imenujemo prvo sveto obhajilo. S tem dejanjem se krščenec vključuje v lokalno cerkveno skupnost. Zakrament svete evharistije je tako pomemben, da mu je od nekdaj v Cerkvi posvečena posebna skrb. Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 poučuje, da morajo starši in župniki poskrbeti, »da se bodo otroci, ko pridejo k pameti, na potreben način pripravili in čim prej po predhodni zakramentalni spovedi nahranili s to nebeško jedjo« (ZCP §. 914). To v prvi vrsti pomeni primerno poučenost, da vemo, h komu pristopamo in kaj bomo prejeli.
Kdor hoče prejeti Kristusa v evharističnem obhajilu, mora biti v stanju milosti. Milost v krščanski terminologiji pomeni odnos. Biti v milostnem stanju pomeni torej biti v odnosu z Bogom. Človek, ki greši, se svobodno odloči, da ne bo živel v odnosu z Bogom in zato ni upravičen prejeti Boga v podobi kruha in vina, ker njegovo srce in razum nista pripravljena sprejeti nekaj tako veličastnega. Prejem Kristusovega telesa in njegove krvi zedinja človeka z Gospodom, mu odpušča male grehe in ga varuje velikih grehov. Ker se okrepijo vezi ljubezni med obhajancem in Kristusom, prejem tega zakramenta okrepi edinost Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa. Cerkev obvezuje vernike, da prejmejo sveto obhajilo vsaj enkrat v letu v velikonočnem času (KKC 1417, ZCP §. 920).
Prejem svetega obhajila je nujno in življenjsko povezan s sveto mašo. Vsak, ki se prav in vredno udeleži svete maše in prejme Jezusa pod podobo kruha, je deležen posebnih sadov. Obhajilo nas združuje s Kristusom, ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, prejeto pri krstu. »Ta rast krščanskega življenja mora dobivati hrano iz evharističnega obhajila, kruha našega romanja prav do trenutka smrti, ko nam je podeljen kot popotnica« (KKC 1392).
Vino - pijača poguma in radosti
Vino ni samo pijača, ki odžeja, temveč je predvsem pijača, ki daje pogum, zanos in moč. Je pijača radostne brezskrbnosti in veselja. Vino je iztisnjeno iz grozdja in zato spominja tudi na vse, kar človeka stiska; spominja na znoj, delo, napor, solze in kri. Vino je podoba človeškega dela in trpljenja, ki ga duhovnik v evharistični daritvi dvigne in daruje Bogu.
Predkrščanski božični običaji in simbolika ognja in kruha
Božični prazniki imajo globlji pomen in njihov izvor sega daleč v predkrščansko dobo. Preden je krščanstvo v 4. stoletju našega štetja na 25. december postavilo praznovanje Jezusovega rojstva, so namreč naši predniki v tem času slavili rojstvo novega sonca in preves temne polovice leta v svetlo.
Kako praznovati Yule 🌲 5 idej za obrede za Yule in zimski solsticij
Zimski solsticij in rojstni bogovi
21. decembra so, kot vsa ljudstva na severni polobli, praznovali zimski solsticij oziroma zimski sončni obrat, ko se sonce spet začne dvigovati. Ime praznika božič je nastalo pred prihodom krščanstva in se ohranilo tako pri Slovencih kot drugih Južnih Slovanih. To vsebuje osnovo ‘bog’ in končnico ‘-ič’, kar nakazuje na sina boga ali na malega (sončnega) boga, ki se rodi na zimski solsticij. Temu sončnemu bogu so v preteklosti rekli Svarožič (sin Svaroga).
Praznik ima po slovanskem svetu tudi druga imena, kot sta kračun in koleda. Kračun je poimenovanje najkrajšega dneva v letu, koleda pa izhaja iz besede kolo (kolo leta) in pomeni koledovanje, božični obhod hiš ali kolednico, tradicionalno božično pesem.
Obredni ogenj in čarni predmeti na božični mizi
Starosvetni božični čas je bil močno povezan z obrednim ognjem. V tem času so kurili kresove in zažigali drevesni panj na domačem ognjišču. Ogenj je predstavljal mlado sonce, ki pri nas nosi ime Svarožič ali Kresnik. Ognjišče je bilo pomemben vir toplote in središče družine, dimnik pa je pomenil povezavo zemlje z nebom. Na ognjišču naj bi živeli duhovi prednikov, ki skrbijo za življenje, srečo in blaginjo vseh živih. Panj, čok ali badnjak (štor s koreninami, običajno hrastov) je izbral gospodar hiše in ga na božični večer zakurili, da je dogoreval dvanajst volčjih noči, saj je tako prinesel več blaginje družini.
K prazničnemu obedu so bili povabljeni predniki in družina jim je na čok darovala vino, mleko, med, sol in orehe. Sence, ki so nastale na steni zaradi svetlobe ognja, so služile za sporazumevanje s predniki.
Predkrščanski je tudi običaj postavljanja čarnih predmetov na božično mizo, recimo kruh, sadje, žita vseh vrst, steklenico studenčnice, denar, ključ, česen, steklenico vina, nož itd. Ti predmeti so ležali na mizi vse do svetih treh kraljev, da bi prinesli ljudem obilje, zdravje, srečo in zaščito. Vsak posebej ima svoj čarni pomen:
- Kruh, ki so mu najpogosteje rekli božičnik ali poprtnik, predstavlja sonce in je pomemben božični simbol. Kruh in sadje prinašata obilje in varujeta tistega, ki ju zaužije, pred boleznimi.
- Voda in vino naj bi odganjala hude oblake, škodljive vetrove, točo, strelo, sušo.
- Ključ z božične mize je mogoče pozdraviti ture.
- Nož varuje imetnika celo leto, če ga ta nosi s seboj.
- Drobtine, ki ostanejo na božičnem prtu, so “koledne drobtine”, s katerimi se zdravi revmo.
Zimzelene rastline in božično žito
Poseben pomen so imele tudi zimzelene rastline s svojim zaščitnim in srečonosnim pomenom: smrečje, bela omela, bršljan, mah, bor, lovor. Posebno mesto na Slovenskem ima božično žito, ki prinaša življenje, in brin, ki v tem času daje varno zavetje pred zlimi duhovi. Z brinom so kadili po hišah, vejice pa so obešali na vsa vrata.