Jan Plestenjak je ime, ki že desetletja kraljuje na vrhu slovenske glasbene scene. Njegova kariera, ki traja že tri desetletja, je zaznamovana z nenehnim izpopolnjevanjem in postavljanjem vse višjih izzivov. Zadnja pesem "Meni dobro je" je v samo treh tednih zbrala neverjetnih 1,6 milijona ogledov, kar priča o njegovi neuničljivi priljubljenosti.
Zgodnja leta in glasbeni začetki
Jan Plestenjak se je rodil 27. marca 1973 slikarki Dori Plestenjak in Miroslavu Miljkoviću. Ima starejšega polbrata Domna Slano, s katerim je vedno imel lep in ljubeč odnos. Že v otroštvu ga je očarala glasba. Učil se je kitare v nižji glasbeni šoli v Škofji Loki, kasneje pa se vpisal v Srednjo glasbeno šolo. Medtem je nastopal v jazzovski skupini Interaction jazz group ter sodeloval s skupinama Quatebriga in Big Bandom RTV Slovenija. Konec osemdesetih je bil Jan že prepoznan kot izjemen kitarist med vrhunskimi glasbeniki. Zanimivo je, da je tudi kot najbolj priljubljen pevec občasno sodeloval kot kitarist pri zahtevnih projektih glasbenih kolegov.
Prehod v pop glasbo in prvi uspehi
Kljub virtuoznosti na kitari, si je po študiju zastavil izziv uspeti v pop glasbi. Očaral ga je rap v Ameriki, zato je najprej posnel pesem "Naj stvari so tri". Pesem je imela velik odmev v javnosti, k čemur sta pripomogla tudi takrat velika zvezdnika Šerbi in Vili Resnik. Predstavil jo je na festivalu Pop delavnica, kjer je bil nagrajen za najsodobnejši zvok. Predstavitev za medije je potekala v ljubljanski diskoteki, novinarje pa so najbolj navdušile kremšnite, ki jih je lastnoročno pripravila Janova mama Dora.
Vpliv mame in pot do samostojnosti
Janova mama Dora je imela pomembno vlogo v njegovem življenju. "Mama mi je vedno pomagala. Vedel sem, da nikoli ne bom lačen, da imam kje spati, kupila mi je tudi prvi avto," je povedal Jan, pri čemer je omenil star, rabljen pontiac, ki je bil cenejši od osnovnega golfa. Vendar Jan maminih pomoči ni izkoriščal, saj si je želel samostojnosti. Sam je zbral denar za studio in bil štipendist v Ameriki. Ni mu bilo pod častjo vstati ob petih zjutraj, da bi posnel kitare v studiu. "Pridno sem delal dolgo časa, da sem uresničil svoje sanje," je dejal. Kljub temu, da se je njegova mama gibala v slikarskih vodah in mu ni mogla veliko pomagati pri glasbi, jo je enkrat "izkoristil", da mu je pokojni Jože Privšek naredil aranžma za pesem "Pogrešal te bom".
Trdo delo in razvoj vokala
Jan ni uspel čez noč. Kljub veliki pozornosti, ki jo je bil deležen že s prvo skladbo, ga niti kritiki niti občinstvo dolgo niso resno jemali. Vendar je bil sam zelo resen glede svoje kariere. "Za moškega imam kar velik razpon glasu - tri oktave, vendar to ni pomembno. Ko sem začel kariero, nisem znal peti in svojih omejitev sem se zavedal. Šest let sem vsak dan vadil petje, sedaj pa je moja tehnika dobro postavljena, svoj vokal znam maksimalno izrabiti," je razkril. Njegov pristop h glasbi je bil študiozen in garaški.
Diskografija in prefinjenost besedil
Po prvencu "Gremo v kino", kjer je stavil na provokacijo in znane sodelavce, je leta 1995 izdal album "Pogrešal te bom", ki je predstavljal korak v bolj romantično, izpovedno smer. Dve leti kasneje je izdal album "Morje", leta 1999 pa "Amore mio", ki je poleg naslovne prinesel uspešnice kot so "Smeh in solze", "Moja ljubica", "Stari nono". V novem tisočletju je nizal le uspehe z albumi kot so "Jan" (2002), "Solo" (2003), "Do raja" (2005), "Soba 102" (2007). Ni presenečenje, da je izdal tudi "Klasiko" - dvojno zbirko uspešnic v novi, akustični preobleki. Njegove pesmi so postale uspešnice za vse čase, saj so se poslušalci našli v njegovih rimah, ki so iz leta v leto vse bolj prefinjene in imajo večjo težo.
"Enostavne stvari so najtežje, najlažje je bežati v poezijo," je pojasnil Jan. "Dober kuhar bo pripravil dober kos mesa, da se ti bo stopil v ustih, slab kos pa natre s stotimi začimbami in omakami, da na koncu ne boste več vedeli, kaj je meso. Enako je v glasbi in besedilih." Pevce vidi kot prenašalce sporočil publiki, kjer so najpomembnejša besedila, nato glasba, na koncu pa verodostojnost izvajalca.
Filozofija življenja in vpliv glasbe
Jan Plestenjak veliko razmišlja o vplivu svojega dela na druge. "Sam se večkrat sprašujem, ali ima moja glasba sploh kakšen pomen za ljudi. Vsi govorijo, da glasba vpliva na ljudi, čeprav si jaz tega ne znam predstavljati. Včasih se mi zdi, da neka medicinska sestra veliko več naredi za ljudi kot jaz. Po drugi strani pa tudi ni zanemarljivo, če sem v nekem trenutku odklopil tisoč ali več ljudi od vsakdanjih težav - potem sem naredil svoje! Če se me glasba dotakne, me pripelje v neki paralelni svet, ki je lahko tudi meditativen."
Dom nad Strunjanom in osebne vrednote
Morje se pogosto pojavlja v njegovih skladbah, zato ni presenečenje, da si je po selitvi iz domače Škofje Loke dom uredil na prekrasnem zemljišču nad Strunjanom, kjer živi že več kot dve desetletji. "Rad imam stvari, do katerih imam odnos," je povedal. Njegov najljubši predmet v hiši je pepelnik, ki ga je izdelal njegov pokojni oče iz dveh kokosov z napisanim letom 1968. "Ta pepelnik nima materialne vrednosti."
Ljubezensko življenje in neprilagodljivost
Na začetku svoje poti je bil do javnosti zelo odprt in je delil tudi svoje najbolj intimne stvari. Njegova prva resna partnerka je bila Martina Kajfež, kasneje je imel odmevno romanco z italijansko zvezdnico Ivano Spagna, nato pa še nekaj zvez. Kljub želji po družini in poroki, ni prišel do oltarja z nobeno partnerico. Odkrito priznava, da ni prilagodljiv. "Nisem prilagodljiv in prepričan sem, da je lažje parom, ki skupaj rastejo in se skupaj izoblikujejo v paru. Ko si že izoblikovan, sta neprilagodljivost in občutljivost večji. Partnerstvo ne pomeni, da si lokomotiva, na katero se priklopi vagon, ampak morata biti dve lokomotivi, ki vlečeta naprej." Jan verjame v odprtost in ranljivost v ljubezni. "Ko se zaljubim, se odprem in me ne zanima ranljivost. Zakaj bi se ljudje bali razkriti svojo ranljivost? Če nisi ranljiv, je tako, kot bi imel odnose s kondomom na duši. Ali: pojedel sem krožnik hrane, da sem sit, ne zanima pa me, s čim sem se natrpal in kako sem ob tem užival."
Zdravje in osebni izzivi
Kljub skrbi za telo tudi Jan ni stroj in se je soočal z zdravstvenimi težavami. Pred skoraj petimi leti je imel operacijo slepiča in takrat presenetil bolnišnično osebje s svojo nepričakovanostjo. "Zdravstveni delavci so bili začudeni, kako je mogoče, da se ne zmrdujem nad ničimer. Ljudje v bolnišnici ne morejo pričakovati jedi za Michelinove zvezdice!" Priznava, da je hipohonder. "Jaz sem neprestano bolan, saj sem hipohonder. Vsak dan imam nove težave, zato se mi kar smilijo moji prijatelji zdravniki." Kot otrok je preživel dosti časa v bolnišnici, med drugim je imel rano na možganih zaradi zapleta po noricah. "Preveč se ukvarjam s seboj … Kar pa ne pomeni, da mi je za druge vseeno!" Jan je spregovoril tudi o temnih občutjih, ki so običajna za vse razmišljujoče ljudi. "Nikoli nisem razmišljal o tem, da ne bi imel volje do življenja, ampak se mi je to brez volje odražalo bolj fizično. Tri mesece sem imel vročino ali sem se počutil fizično bolnega. Včasih se to še ponovi, zato to rešujem s športom in odklopom."
Gentleman in dobrodelnost
Jan izstopa tudi po tem, da je vedno popoln gentleman. Pravi, da v njegovi družbi ženska nikoli ne bo nič plačala, vendar ne gre samo za to. Je resnično pozoren do drugih, posluša, kaj mu govoriš, in se vedno trudi pomagati. Ne smemo pozabiti na njegove dobrodelne projekte, ki so odmevali v javnosti, čeprav je veliko več primerov, ko pomaga po tihem, saj ne potrebuje promocije. Mama mu je privzgojila, da se trudi delati dobro in da mu je to, da je dober človek, še bolj pomembno kot priljubljenost zaradi njegovega dela.
"Picassove slike izredno cenim, vendar imam stalno priokus, da je bil aroganten, nesramen šovinist. To me moti … Najpomembnejše je zame spoštovanje in ta beseda reši vse težave na tem svetu," je povedal. Dodal je tudi: "Nikoli nisem bil hudoben, in to ne le do bivših partnerk, ampak tudi do ljudi, ki so hudobni. Raje se umaknem, saj želim take odrezati iz svojega življenja in iti naprej svojo pot. Ne razumem destruktivnosti … Prehitro v življenju sem ujel svoje sanje, zastavil sem si napačne cilje, potem pa sem ugotovil, da so pomembne majhne stvari."
Starost in otrok v sebi
Jan Plestenjak, ki se je rodil v Ljubljani in otroštvo preživel v Škofji Loki, danes šteje 44 let. Zanj vsekakor velja pregovor, da so moški kot vino: starejši so, boljši so. V medijskih krogih celo kroži šala, da edino, kar se je na njem spremenilo, so lasje, ki so posiveli v šarmantnem smislu. Sam pravi, da se staranja nikoli ni bal, v enem od intervjujev pa je v šali dejal, da v njem še vedno živi otrok. "V sebi sem zelo otrok, zelo! Družim se z ljudmi, ki so stari štirideset, petdeset let, so blazno uspešni, pa so v sebi vsi otroci - niso čustveno impotentni."
tags: #plestenjak #kremsnita #leto