Pizzerija Parma v Ljubljani predstavlja edinstven kulinarični biser, ki popotnika popelje na nostalgično potovanje v čas Jugoslavije. S svojo bogato zgodovino, ki sega več kot pol stoletja nazaj, je Parma postala ne le kraj za okusne pice, temveč tudi pomemben del slovenske kulinarične dediščine in kolektivnega spomina.
Zgodovina in nastanek Pizzerie Parma
Pica je v naše kraje, glede na bližino Italije, prišla razmeroma pozno. Prvo pravo picerijo v takratni Jugoslaviji so odprli 1. aprila 1974 ob stopnicah južnega vhoda v pasažo Maximarketa. Čeprav so se pice v nekaterih lokalih pekle že prej, je bila ta prva, ki je ponujala izključno italijanske dobrote, prava senzacija.
Pizzerija Parma Pizza v centru Ljubljane je z legendarno kombinacijo pice in treh decilitrov borovničevega soka navdihovala že pet desetletij. Gre za pizzerijo z najdaljšo tradicijo v Sloveniji in na območju nekdanje Jugoslavije. Ko omenimo Parmo, si vsak predstavlja nekaj svojega - tradicijo, nostalgijo, pizzo in sok, lokacijo, institucijo. Vsakemu obiskovalcu pomeni Parma nekaj drugega, vse pa se združi v eno in isto - v to, kar Parma je.
V prvih letih je bila v Parmi izjemna gneča. Za sedež v majhni in ozki restavraciji, ki jo je odprlo hotelsko podjetje Ilirija, ste pred njo v zaviti koloni lahko čakali tudi eno uro.
Generacije obiskovalcev in osebni spomini
Za mnoge je Parma več kot le restavracija; je kraj, kjer se prepletajo spomini na otroštvo, prve zmenke, obiske s starši in druženja s prijatelji. Kot otrok si vstopil v picerijo, ki te je navdušila s svojo drugačnostjo. Naročil si Parmo, morda brez gobic, in velik kozarec borovničevega soka. Kdorkoli je bil s tabo, je lahko postal del tvojih spominov. Zato Parma ni le pizzerija, kamor bi šel vsak dan, temveč spomin na čudovite trenutke z ljudmi, s katerimi ste jo obiskovali skozi leta.
Besede »Gremo na pico,« so danes povsem običajna družabna ideja marsikaterega Slovenca. A ni bilo zmeraj tako. V naše kraje je pica prišla razmeroma pozno. Ob jubileju, ki ga je Parma praznovala, je bilo priložnost, da se obiskovalci, ki so bili del njene zgodovine, ozrejo nazaj v preteklost.
Ob obisku Parme se ne zavedaš, kaj to pomeni ljudem na sosednji mizi ali tistim, ki sedijo za legendarnim pultom. Vprašanje »Si že bil kdaj tukaj?« ti v Ljubljani razkrije vpogled v pisano zgodovino ljubljanske in slovenske kulinarike. Dojameš, kaj lahko pizzeria pomeni drugi osebi, in kaj pravzaprav pomeni celotnemu mestu. Bi si svojo ljubezen do pice lahko predstavljali brez Parme? Nemogoče. Tudi marsikaterega lepega spomina ne bi bilo brez Parme.
Prvi, zadnji in vsak vmesni obisk Parme s starši. Obisk Parme s prijatelji, ki Parme še niso spoznali, in opravljanje naloge širjenja tradicije. Študentski boni v Parmi, da so naporna leta minila mnogo lažje in okusno. Prvi zmenek z življenjsko ljubeznijo in ohranjanje tradicije skozi leta. Parma je del vsakega, ki jo obišče, ker gre za pizzerijo, ki se zasidra v srce in misli.
Jovanka Golubović: Srce Pizzerie Parma
V prvi skupini zaposlenih v Pizzeriji Parma je bila tudi takrat komaj 19-letna Jovanka Golubović. Pri mesenju testa ali ob peči jo je bilo v Parmi mogoče občasno srečati še danes. Jovanka se je leta 1974, ko je bila stara 19 let, zaposlila v novoodprti piceriji. Sprva ni znala ničesar in ni poznala hrane z imenom pica, a se je hitro naučila vsega, kar je bilo treba postoriti v majhni in ozki restavraciji. »Bili smo štirje v vsaki izmeni, dela je bilo res veliko. Gneča je bila ogromna,« pripoveduje.
Imeli so dva picopeka, eden od njiju, gospod Perić, se je izpopolnjeval v Parmi v Italiji. Naučil je Jovanko veliko, kmalu pa je lahko začela pripravljati testo za pice. Priprava testa je bila najzahtevnejši del posla in tudi najbolje plačan, saj je bilo treba vse narediti ročno. Vsi so želeli pripravljati testo, a smeli so ga le redki. Jovanka je hitro napredovala, čeprav sama pic dolgo sploh ni jedla. »Sprva pice sploh nisem marala. Prvo pico sem pojedla šele po kakšnih petih letih dela v Parmi. Zdaj jih imam rada, tudi doma jih pečem svojim vnukom. So podobne tem v Parmi, le nekoliko večje so, kajti doma nimam teh posebnih majhnih ponev.«
Osemdeseta leta so bila zlata leta Pizzerie Parma, prometa je bilo veliko, bili so znani in popularni po vsej Ljubljani in tudi Sloveniji. Zamenjava vodstva sredi devetdesetih let je povzročila močan upad gostov in posledično zaprtje lokala jeseni leta 2001. »Direktorica je takrat s to menjavo naredila veliko napako, a občutek imam, da so se v podjetju Ilirija naveličali picerije in so jo hoteli preprosto ugasniti,« se z otožnostjo v glasu spominja prva pripravljavka pic v Parmi, ki je morala začasno zapustiti lokal in oditi na delo v Šiško, v hotel Ilirija.
Jovanka Golubović je v pokoju zdržala le mesec dni, nato pa se je vrnila nazaj za pult. Pice je pripravljala vse do začetka epidemije koronavirusa. Aprila 2020 je minilo 46 let njenega dela. »Nisem zdržala doma, Jure me je poklical in vrnila sem se. Pice sem pripravljala vse do začetka epidemije koronavirusa. Aprila je bilo že 46 let. Zdaj ne delam, a nisem še rekla zadnje besede. Verjetno bom občasno še vedno pomagala, ko tole obsedno stanje mine.« Preden sta se poslovila, je gospa odločno odgovorila, da bi še enkrat izbrala enako pot, saj je imela s svojimi picami lepo in prijazno življenje.
Od znanih Slovencev, ki so zahajali za pult, kjer je Jovanka pripravljala pice, se je takoj spomnila novinarke Bernarde Jeklin, pevke Helene Blagne in sedanjega predsednika države Boruta Pahorja. Od športnikov pa je k njej rad zahajal smučarski skakalec Robi Kranjec. In katero pico je Jovanka v vseh teh letih najraje pripravljala? »Sadno,« je prikimala v slovo.
Obnovitev in ponovno odprtje Pizzerie Parma
Po zaprtju leta 2001 je prostor za nekaj časa ostal zapuščen. Gospod Kadunc je potreboval kar nekaj vztrajnosti, da je prišel do najemne pogodbe. Prostor je bil zapuščen, elektrika odklopljena, peč pokvarjena. Na peči se je bohotil napis »Akrilux Cerovac Koper«. Gospod Kadunc je imel srečo, da je prek znancev izvedel za gospoda Berta Cerovca, ki je imel zaščito za izdelavo teh peči. Izumitelj je bil pripravljen popraviti oziroma obnoviti peč, a so jo morali pripeljati v Koper, kjer sta jo s sinom popravljala skoraj pol leta. Več kot 400 kilogramov težko peč so natovorili in nazaj je prišla kot nova.
Ob obnovitvi so ponudili zaposlitev dvema zaposlenima, ki sta prej delali v Parmi: Jovanki in Štefki Tominec. Tako je Pizzeria Parma 2. aprila 2002 spet pognala svojo peč in odprla vrata. Kasneje je Kadunc lokal razširil in ga leta 2006 tudi prenovil. Sedanji videz lokala podpisuje Tone Habula.
Ob prvih dneh po ponovnem odprtju v Parmo skoraj ni bilo nikogar. Ponudba se je razširila z desetih na šestdeset pic in še na številne solate.
Značilnosti Pizzerie Parma
Pizzerija Parma je znana po svojih mini picah, ki so okusne, čeprav nekatere stranke menijo, da niso poseben presežek. Ponuja veliko različnih vrst, tako da lahko vsak najde zase dobro različico. Ambient je intimne narave, z mizami za dve ali največ štiri osebe. Posebno doživetje predstavlja obiskovalcem jesti za sankom.
Postrežba je večinoma solidna, prijazna in hitra. Moka in sadje, ki se uporabljata pri pripravi pic in sokov, sta iz ekološke pridelave. Imena pic so prav tako zanimiva in izvirna.
Nekatere pice in pijače morda ne bodo povsem nasitile, a prvi grižljaj bo razkril njihov odličen okus. Borovničev sok je še vedno priljubljena izbira, ki navdušuje s polnim okusom.
Pizzerija je primerna tudi za študente, saj so v času našega obiska (verjetno v času veljavnosti študentskih bonov) cene preverjali ter zahtevali osebni dokument. Cene so bile nekoliko nižje kot sicer.
Prostor je izrabljen zelo učinkovito in je razdeljen na dva ločena prostora, med katerima je hodnik podhoda. Ena stran je obrnjena proti zahodu, druga proti vzhodu.
Medtem ko je sam obisk Pizzerie Parma običajno prijeten, je eden od obiskovalcev delil negativno izkušnjo z naročanjem preko Wolta, ko je prejel hladno lazanjo, ki jo je moral sam pogreti.
Skrivna zgodovina pice | Epicurious
tags: #picerija #parma #studentski #boni