Ivan Mestrovic (1883-1962) je bil hrvaški kipar, ki je ustvarjal v času izjemnih družbenih in političnih sprememb. Njegova kariera je sovpadala z rusko revolucijo, balkanskimi vojnami, prvo in drugo svetovno vojno. Mestrovic je sodeloval na več kot 150 razstavah po vsem svetu. Njegova umetniška dela niso le odsevala političnih dogodkov, temveč so aktivno izražala njegovo zavezanost svobodi posameznika in narodni neodvisnosti.
Zgodnje življenje in vplivi
Mestrovic je otroštvo preživel v gorski pokrajini Dalmacije, blizu jadranske obale. Njegova družina je imela korenine v tradiciji "hadjukov", upornikov, ki so se borili proti turški vladavini. Že kot otrok, ko je pasel ovce, je poslušal epske pesmi, ljudske pesmi in zgodovinske balade. Preden je sploh videl dokončano tridimenzionalno umetniško delo, so ga navdihovali junaki in njihova junaška dejanja, kar ga je spodbudilo k rezbarjenju v les in kamen.
Njegova mama je bila znana pripovedovalka evangeljskih zgodb, oče Matej pa kmet in zidar, ki je bil edini pismen v njihovi vasi Otavice. Pri dvanajstih letih se je Mestrovic sam naučil brati in pisati, primerjajoč Sveto pismo z besedili, ki si jih je zapomnil.
Umetniško izobraževanje in začetki kariere
Leta 1899 je njegov talent opazil kamnosek Pavle Bilinić, s čimer se je začela Mestroviceva pot vSplitu. Čeprav je vajeništvo zagotavljalo en obrok hrane na dan, je Mestrovic v prostem času kopiral antična umetniška dela, saj je bil Split bogat z ostanki grške in rimske kulture. Žena Pavleta Bilinića, učiteljica, mu je pomagala nadaljevati izobraževanje, čeprav ni obiskoval formalnih poukov.
Po devetih mesecih se je zanj zainteresiral rudarski lastnik iz Dunaja, ki mu je plačal pot v Dunaj in šolanje na Umetniški akademiji. Kljub pomanjkanju formalne izobrazbe in nepoznavanju nemškega jezika, so bili njegovi začetki na Dunaju zaznamovani z velikimi težavami, saj lastnik ni izpolnil svojih obljub. Kljub temu je bil Dunaj zanj prvi stik s svetom, kjer se je psihološko, kulturno in umetniško razvijal ob stiku z dunajsko družbo.
Mestrovic se je upiral duhu Dunajske umetniške akademije in ni maral direktorja, kiparja Edmunda Hellmerja, a je občudoval profesorja, arhitekta Otta Wagnerja. Leta 1904 se je poročil z Ružo Klein. Akademijo je končal leta 1905 in se prvič predstavil na razstavi skupine Secesija na Dunaju. Na skupinski razstavi v Zagrebu je avstrijski cesar kupil njegovo skulpturo "Mati in otrok".
Mednarodno priznanje in selitve
Na Dunaju je Mestrovic srečal Augusta Rodina, ki je prepoznal njegov talent in ga spodbudil k potovanju. Charles Wittgenstein mu je naročil "Vrelec življenja" za svoj dvorec. Sredstva od tega naročila so mu omogočila potovanje z ženo v Italijo in Pariz, kjer je spoznal Michelangela in Louv re. Le šest let po prihodu v Dunaj je Mestrovic začel sodelovati na nacionalnih in mednarodnih razstavah. Leta 1908 se je preselil v Pariz, kjer je v svojem ateljeju na Montparnassu v dveh letih ustvaril več kot petdeset nadnaravnih skulptur in postal mednarodno uspešen.
V začetku leta 1911 sta z ženo živela v Beogradu, nato pa sta se preselila v Rim, ki je bil takrat mednarodno zbirališče umetnikov in intelektualcev. Tam sta se družila s številnimi znanimi osebnostmi, kot so Papini, Ungaretti, Bistolfi, de Chirico, de Pisis, Pica, Barilli, Croce, Rodin, Gorki in Anglade.
Preboj v Rimu in politični angažma
Spektakularen preboj v Mestrovicevi karieri je bila mednarodna razstava v Rimu leta 1911, kjer je prejel prvo nagrado za kiparstvo. Kritiki so ga poimenovali največji kipar po renesansi. Junaki, ki so se borili proti Turkom v znameniti bitki na Kosovu leta 1389, so oživeli v bronu in kamnu. Predstavil jih je evropski javnosti kot simbole domoljubnih teženj in boja južnih Slovanov za svobodo in neodvisnost, tokrat proti avstro-ogrskim zatiralcem. Na predvečer prve svetovne vojne se je Mestrovic s svojim dle tom boril za prihodnost svojega naroda, njegov glas pa je zaradi umetniškega uspeha odmeval po vsem svetu.
Do leta 1914 sta z ženo ostala v Rimu, z izjemo kratkega prvega obiska Londona in poletij v Otavici. Mestrovic je imel atelje na Via Flaminia. Na dan atentata na nadvojvodo Franza Ferdinanda v Sarajevu je Mestrovic odplul z ladjo iz Benetk proti Splitu. Namenil se je organizirati veliko razstavo v domovini. Dva dni po pristanku v Splitu je moral pobegniti v Italijo, saj ga je prijatelj opozoril na nevarnost zaradi njegovega znanega nasprotovanja avstro-ogrskim oblastem. Njegova umetniška zbirka je bila rešena v zadnjem trenutku.
Umetnost in politika med vojnama
Politika in umetnost sta se prepletali skozi vse Mestrovicovo življenje, med prvo svetovno vojno in kasneje v Parizu, Cannesu, Londonu, Švici in ponovno v Rimu. Kljub težavam s prostorom, materiali ter zapletenim in dragim transportom, je uspel ostati umetniško in politično aktiven, še posebej v vojnem času.
Med izseljenci v Italiji na začetku prve svetovne vojne so se pojavile govorice o tajnih pogajanjih med zavezniki in Italijo o vstopu v vojno. Italija je kot ceno zahtevala hrvaška in slovenska ozemlja. Dva hrvaška politična voditelja, Ante Trumbić in Frano Supilo, sta s podporo Mestrovica in njegovega ugleda ustanovila Jugoslovanski odbor narodne osvoboditve, da bi rešila Dalmacijo pred italijansko ekspanzijo in se borila za jugoslovansko združitev. Sedež te organizacije je bil štiri leta v Londonu.
Mestrovic je bil takrat dobro poznan britanski javnosti. Njegovi angleški prijatelji so organizirali samostojno razstavo v Victoria and Albert Museum v Londonu, s katero so želeli opozoriti britansko javnost na kulturne dosežke južnih Slovanov in poudariti solidarnost Hrvatov, Slovencev in Srbov z malim Kraljevstvom Srbija. Razstavo je 24. junija odprl lord Cecil, podsekretar za zunanje zadeve. Sledile so razstave po Britanskih otokih, vključno v Glasgowu in Edinburghu.
Mestroviceve razstave so spodbujale koncerte slovanske glasbe, predavanja o južnoslovanski zgodovini, literaturi in arhitekturi ter predstavitve drugih srbo-hrvaških plastičnih umetnikov v Veliki Britaniji. Od takrat naprej so se Mestroviceve skulpture ter hrvaške zgodovinske balade in ljudske legende pojavljale v delih Margaret Yoursenar, D.H. Lawrencea in celo Agathe Christie. Morda je Mestrovic s svojo plastiko in rezbarijami bolj obudil duh kosovskih junakov kot Goethe s prevodom hrvaške balade "Hosanaginica" v nemščino.
Vrhunec te serije razstav je dosegel v Petit Palais v Parizu leta 1919, med Mirovno konferenco v Versaillesu, kjer je Mestrovic razstavil 40 svojih del.
Povratek v Jugoslavijo in poznejša leta
Po prvi svetovni vojni se je Mestrovic vrnil iz izseljenstva v Jugoslavijo. Njegova dela niso več poudarjala junaških tem, vse večji pomen pa so dobivali glasbeni instrumenti. V tem času je zgradil spominsko kapelo "Naša Gospa Angelska" na polotoku Cavtat pri Dubrovniku. Kapelo je zasnoval in zgradil kot arhitekt in kipar, da bi izpolnil obljubo mladi hčeri ladjarja, Mariji Račić Banac. Pred smrtjo, po hitri smrti še dveh družinskih članov, je prosila svojo mater, naj ji Mestrovic "zgradi grobnico in jo potolaži z mislijo, da je smrt le senca." V odgovor je umetnik na zvonku nad kupolo vklesal: "Spoznaj skrivnost ljubezni in razrešil boš skrivnost smrti in verjel, da je življenje večno."
V Dubrovniku je Mestrovic spoznal Olgo Kesterčanek, žensko, ki je utelešala idealne poteze in oblike, ki jih je že leta modeliral. Njena lepota, lepota Dubrovnika in jadranske obale, občutek vrnitve življenja po tragediji in uničenju ter upanje na narodno svobodo in enotnost po velikih naporih v izseljenstvu, so prispevali k Mestrovicevi želji, da bi se ovekovečil v ljubezni do te ženske, ki mu je lahko podarila družino, česar od Ruže ni mogel pričakovati.
Prvi otrok se je Olgi in Mestrovicu rodil na Dunaju, ostali trije pa v Zagrebu, kjer je umetnik leta 1922 kupil sedemnajststoletno palačo v starem mestnem jedru. Obnovil jo je in dodal obsežen delovni atelje. Tam je z Olgo in otroki preživljal zimske mesece. Od tridesetih let naprej je Mestrovic poletne mesece preživljal v Splitu, kjer si je z družino zgradil obsežno hišo z veličastnim razgledom na otok in morje. Po smrti je upal, da bo hiša služila kot muzej njegovih del. Medtem je že poskrbel za svoje počivališče in počivališče svoje družine. V Otavici je po izgradnji velike kamnite hiše za svoje starše leta 1913 postavil na bližnjem hribu Cerkev Svetega Odrešenika, ki naj bi služila tudi kot Spominska cerkev Mestrovica.
Med svetovnima vojnama je Mestrovicev mednarodni ugled še naprej rasel. Prejel je naročila v Evropi in obeh Amerikah; izvedel je številne spomenike in imel razstave na vseh treh celinah. Poleg projektov, spomenikov in kipov, ki krasijo številne hribe, javne trge in muzeje v njegovi domovini, je bil Mestrovic zelo radodaren do Katoliške cerkve, ki je bila na Hrvaškem preveč revna, da bi kupovala njegova dela. Cerkev je gradil na lastne stroške in daroval svoje kipe tistim, ki jih je obnovil.
Med vojnama so izšle štiri knjige, ki so predstavljale njegovo delo, ena v Londonu in tri v Jugoslaviji. Tisto iz leta 1933 je uredil njegov dolgoletni prijatelj Milan Ćurčin, založnik pomembne revije Nova Evropa. Mestrovic je postal član Akademije umetnosti in znanosti v Beogradu in Zagrebu, visoki častnik Legije časti v Franciji, nosilec Križa sv. Jurija v Angliji. V času svojega življenja je postal častni član številnih umetniških akademij in univerz v Evropi in Ameriki. Med vojnama je postal profesor in nato 20 let direktor Umetniškega inštituta v Zagrebu. Vso svojo plačo s tega položaja je razdelil najrevnejšim študentom.
Potovanja v Ameriko in poznejše ustvarjanje
Leta 1924 je Mestrovic prvič obiskal Združene države Amerike. Imel je zelo uspešno razstavo 132 del v Brooklynu v New Yorku, s katalogom Christian Briton. Leta 1925 mu je Inštitut Ferguson naročil "Chicago Indijance". Leta 1927 se je Mestrovic s prijatelji odpravil na študijsko potovanje v Egipt in Palestino. Leta 1934 je odprl galerijo svojih del v Zagrebu, kjer je nadaljeval z nakupom nepremičnin, tako kot v Splitu. Istega leta je načrtoval Umetniški paviljon, prav tako v Zagrebu. Tam je pobudil in organiziral razstavo "Pol stoletja hrvaške umetnosti".
Med sodobniki, umetniki, intelektualci, pisatelji in kritiki, zlasti v Jugoslaviji, so se pojavljale tako zelo pozitivne kot zelo negativne reakcije na Mestrovicov naraščajoči uspeh. Mestrovic je vplival na številne generacije umetnikov in navdihnil nova velika talenta na Hrvaškem.
Konec tridesetih let 20. stoletja je bila dokončana Mestroviceva palača v Splitu. Umetnik je nato začel graditi majhen samostanski kompleks Crikvine, le kratek sprehod od svoje rezidence. Na tem mestu je ohranil kapelo iz 16. stoletja in zgradil novo, veliko večjo. V tej kapeli Svetega Križa je Mestrovic nameraval trajno razstaviti 28 lesenih reliefov iz Kristusovega življenja in križ. Z delom na tej seriji je začel leta 1917 in končal šele leta 1954. Zadnja dela tega obdobja so bili veliki konjeniški spomeniki kraljev Ferdinanda in Carol Romunije, ki so bili razkriti v Bukarešti malo pred izbruhom druge svetovne vojne.
Druga svetovna vojna in odpor
Za Jugoslavijo je bilo dvajsetletno obdobje med svetovnima vojnama obdobje naraščajočega srbsko-hrvaškega konflikta, ki je vodil v policijsko represijo in diktaturo. Kljub statusu vodilnega in vplivnega državljana države je njegova spravljiva vloga v političnih krogih povzročila številne težave. Njegova prizadevanja za obrambo interesov in pravic Hrvatov med delom na naročilih kralja Aleksandra so bili napačno razumljeni tako s strani Srbov kot Hrvatov. Končno je izbruh vojne leta 1941 povzročil katastrofalne posledice za Mestrovica in njegovo državo.
Nacistični režim v Nemčiji je opazil monumentalno in mogočno obliko Mestroviceve umetnosti. Posledično je bil umetnik povabljen na razstavo v Berlin sredi tridesetih let 20. stoletja. Hitler sam je nameraval odpreti razstavo, če bi se Mestrovic udeležil priložnosti. Mestrovic je to zavrnil. Po propadu Jugoslavije sta Hitler in Mussolini vzpostavila marionetno vlado na Hrvaškem. Lokalni kvisling, Ante Pavelić, je bil predsednik te Neodvisne države Hrvaške. Mestrovic je zavrnil sodelovanje s to novo vlado, ki je Duceju predala velik del jadranske obale.
Mestrovic je bil s svojo družino v Splitu, ko so Italijani zasedli mesto. Tajno je prejel sporočilo, da ga fašisti želijo likvidirati. Niso mu mogli odpustiti vloge, ki jo je igral proti njihovim načrtom in interesom v prvi svetovni vojni, ter njegovega ponovljenega zavračanja sodelovanja v kulturnih programih nacističnih in fašističnih okupacijskih sil. Ko je Tito začel boj proti silam osi s svojimi bolj ali manj organiziranimi enotami, so bratomorne strasti vodile v grozote. Za Srbe in Hrvate je to postalo priložnost za poravnavo računov. Po pobegu iz Splita, kljub vsej nevarnosti, se je Mestrovic vrnil v Zagreb. Slavni hrvaški pisatelj Mile Budak, takrat minister za kulturo, je Mestrovicu dal upanje, da bo uspel pridobiti potne liste in ...
Mali veliki Ivan - djetinjstvo Ivana Meštrovića, OŠ ,,Josip Vergilij Perić'', Imotski ( 2025.)
Zapuščina
Ivan Mestrovic je pustil neizbrisen pečat v svetovni umetnosti. Njegova dela, ki združujejo moč, čustva in zgodovinsko zavedanje, še danes navdihujejo in nagovarjajo občinstvo. Bil je umetnik, ki je s svojim delom aktivno sodeloval pri oblikovanju narodne identitete in boja za svobodo.