Krškopoljski prašič je edina ohranjena slovenska avtohtona pasma prašičev, ki izvira iz Dolenjske, natančneje s Krško-Brežiškega polja. Ta pasma, v preteklosti imenovana tudi črnopasasti, pasasti ali prekasti prašič, je danes dragocen del slovenske kulturne dediščine.
Zgodovina in razvoj pasme
Izvor in poimenovanje
Krškopoljski prašič se je razvijal na območju širše Dolenjske, kjer je sredi 19. stoletja predstavljal večinsko populacijo prašičev. Konec 19. stoletja je bila reja pasatih prašičev omejena na območje Krškega polja, obronkov Gorjancev in Mirnske doline. Leta 1899 je Rohrmann opisal te prašiče in jih poimenoval po Krškem polju, kjer so se nahajali izenačeni črno-pasati prašiči.
Obdobje upadanja in ohranjanja
Število živali se je začelo zmanjševati z uvajanjem belih pasem prašičev. Od leta 1970 ni bilo več moč kupiti licenciranih merjascev krškopoljske pasme, saj je bilo ukinjeno zadnje vzrejališče merjascev, nelicenciranih merjascev pa se ni smelo uporabljati. Strogo določilo je velevalo, da se sme pripuščati le z licenciranimi merjasci. Kljub temu je približno 40 zavzetih rejcev kršilo zakonodajo vse do leta 1990, ko je ogrožena avtohtona pasma ponovno pridobila na pomenu. Rejci Ivanšek (prej Baznik), Lipičar, Kranjec in Ložar (prej Jamnik) so pasmo ohranili in se vključili v vodenje rodovništva, za kar jim velja velika zahvala. V letih, ko se je izvajala raziskava s strani Švajgerja in Bregarja pod mentorstvom prof. dr. Andreja Šaleharja, so raziskali teren reje krškopoljca.
Preporod in rejski program
Leta 1993 so se le tri reje odločile za rodovniško kontrolo pri prašičih te ogrožene avtohtone pasme. Do leta 2001 je bilo v kontroli prireje le 30 plemenskih svinj in merjascev. Z osamosvojitvijo Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto leta 2001 je ta prevzel selekcijsko delo na krškopoljskem prašiču, kar je privedlo do intenzivne promocije pasme. Danes je stalež narasel na približno 300 plemenskih svinj in merjascev, vendar pasma kljub temu ostaja ogrožena. Rejski program skrbi za osveževanje populacije in preprečevanje parjenja v sorodu, s čimer se ohranja biotska raznovrstnost znotraj populacij z načrtnim izvajanjem parjenj. Vzrejna središča oskrbujejo rejce s plemenskim materialom, kar zagotavlja ohranitev in vzrejo večjega števila plemenskih živali v skladu z zakonodajo s področja varstva živali in okolja.
Povprečen moški - kratek dokumentarni film
Značilnosti krškopoljskega prašiča
Fizične značilnosti
Krškopoljskega prašiča prepoznamo po značilni črni barvi s sklenjenim, enakomerno širokim belim pasom preko plečk in sprednjih nog. Širina belega pasu ne sme biti večja od širine plečk. Rilec je krajši in širši, kot je bil prvotno, zaključuje pa ga bela oziroma rožnata rilčeva ploskev. Ščetine so ravne in na obarvanih delih telesa temne. Odrasle svinje merijo v dolžino med 155 in 175 cm, višina grebena je med 80 in 85 cm, višina križa pa med 85 in 90 cm.
Biološke lastnosti in reja
Biološke značilnosti, ki odlikujejo pasmo, so izredna odpornost, dobra prilagojenost na skromne razmere reje in prehrane ter sposobnost izkoriščanja voluminozne krme. Krškopoljskega prašiča poleg slovenske avtohtonosti torej odlikuje izjemna prilagodljivost na različne, pogosto skromne razmere reje, ki je izrazito ekstenzivna. Je sposoben priraščati ob raznovrstnem krmljenju, vključno z mrvo iz njiv in odpadki z vrtov. Reja prašičev te pasme omogoča ohranjanje marginalnih območij, saj je na teh območjih intenzivno kmetovanje oteženo. Oskrbovana kulturna krajina omogoča nemoteno kroženje hranil s travnikov in njiv v hleve ter iz hlevov nazaj na travnike in njive. Rejci, ki se ukvarjajo s krškopoljskim prašičem, kot je na primer kmetija Ivanšek v Cerkljah ob Krki, so vključeni v shemo mesnin krškopoljskega prašiča, katere nosilec je Društvo rejcev krškopoljskih prašičev.
Kakovost mesa in mesnih izdelkov
Izjemna kulinarična vrednost
Krškopoljski prašič slovi po izredno kakovostnih mesninah in jedeh. Meso domačih prašičev je bilo čvrsto in bolj temne barve, prekajeno pa je bilo bolj trajno in bolj okusno kot meso jorkširskih prašičev. Prav zato so domači prašiči dali najboljše mesene klobase in sočne gnjati. Krškopoljski prašič slovi po večji vsebnosti intramuskularne (mišične) maščobe, ki je povezana z večjo sočnostjo in okusnostjo mesa. Mesnine krškopoljskega prašiča imajo boljše ocene izgleda, arome (vonj in okus) in teksture (mehkoba, sočnost, čvrstost).
Prehranske in tehnološke prednosti
Večja vsebnost enkrat nenasičenih maščobnih kislin je želena iz prehranskega in tehnološkega vidika. Slovenska avtohtona pasma krškopoljski prašič slovi po boljši kakovosti mesa in slanine v primerjavi z belimi pasmami in hibridi. Meso in mesni izdelki slovijo kot mehki, okusni, sočni in aromatični, z ustreznejšo barvo ter z ugodnejšim razmerjem med omega 3 in omega 6 maščobnimi kislinami. Zaradi dražje prireje so tudi končni izdelki in jedi iz krškopoljskega prašiča nekoliko dražji, vendar ponujajo vrhunsko prehransko vrednost in sledljivost.
Nadzor kakovosti
Za nadzor nad predelavo za potrebe prodaje so bila že leta 1846 pripravljena navodila, kako se pregleda klavna živina in meso. Oglednik (inšpektor) je moral najbolj paziti, kako so mesarji delali klobase, saj so brezvestni mesarji dostikrat uporabili staro meso in druge reči, ki so jih primešali v mesne izdelke.
tags: #pecenka #krskopoljskega #prasica