Paprika (Capsicum annuum L.) je priljubljena zelenjava, ki navdušuje s pestrimi oblikami in okusi. Za zdrave in sočne plodove je potreben skrben pristop k vzgoji. V zadnjih letih je gojenje čilijev postalo prav tako priljubljeno. Pogosto se vrtičkarji sprašujejo, ali je smiselno sejati semena ali je bolje kupiti že vzgojene sadike. Ključnega pomena za obilen pridelek je tudi izbira pravih sosedov, ki blagodejno vplivajo na rastline.
Raznolikost paprik: sorte in okusi
Paprike delimo na ostre, pol-ostre in sladke sorte. Pri nas so bolj priljubljene sladke sorte, v zadnjih letih pa se jim je pridružil tudi pekoči čili. Barvni spekter plodov je zelo različen, saj se zorenje spremlja z barvnimi niansami, ki se spreminjajo od zelene do rdeče, rumene ali oranžne. Zelena paprika, čeprav še ni fiziološko zrela, je že uporabna v kuhinji, vendar je manj sladka, tanjša in malce težje prebavljiva kot rdeča paprika. Paprike ostalih barv tudi ob zorenju spreminjajo barvne odtenke in na začetku niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti.
Vrste paprik
- Rog paprike: Imajo koničaste, po navadi precej velike plodove, ki se uporabljajo predvsem za pečenje in pripravo ajvarja. Najpogosteje so zeleni, pozneje pa postanejo rdeči. Zelena paprika rog je odlična tudi v svežih solatah. Obstajajo tudi sorte s svetleje zelenimi ali celo rumenimi plodovi. Znane sorte so 'Kurtovska kapija' (mesnata, pozna) in 'Sivrija' (zgodnejša, manj mesnata, svetlo zeleni/rumeni plodovi).
- Paradižnikova paprika: Rastline so najmanjše, plodovi pa zelo mesnati in okrogli. V tehnološki zrelosti so lahko rumeni, zeleni ali vmesne barve. Ko seme dozori, se najpogosteje obarvajo rdeče, lahko pa tudi oranžno ali intenzivno rumeno. Odlikuje jih mesnatost, tudi ob površnem zalivanju, in imajo najmanj težav s pomanjkanjem kalcija. Sorta 'Botinska rumena' ima sprva rumene, pozneje pa rdeče plodove.
- Blok paprika (babura): Ima kvadrataste plodove številnih različnih barv, od bledo in intenzivno rumene do oranžne, svetlo in temno zelene, poznane pa so celo sorte s pisanimi plodovi. Vsi plodovi barvo spremenijo, ko seme dozori. Barva v fiziološki zrelosti je lahko rdeča, oranžna ali rumena. Med temi sortami in hibridi je največja raznolikost. Najstarejša sorta je 'Šorokšari' s svetlo rumenimi plodovi, njena novejša izboljšana različica je 'Alpina', ki je bolj rodna in mesnata. Temno zelena 'Kalifornijsko čudo' ali 'California Wonder' je poznejša sorta. Temno zelene sorte so v svetu bolj priljubljene za solate, vendar kuhane pogrenijo in niso primerne za polnjenje.
- "Snack" paprike: Novejše "snack" paprike so izredno polne in pisanih barv, primerne predvsem za pridelavo v loncih in koritih na balkonih. Njihova glavna prednost je zelo malo semena.
Vzgoja paprike: od semena do sadike
Paprika je toplotno zahtevna vrtnina, zato je ne sadimo prehitro na prosto. Za kakovostne sadike je treba sejati pravočasno. Paprike in čiliji so "zmrznjeni" in za kalitev potrebujejo minimalno 22 °C, optimalno pa 25 °C, pri tej temperaturi vzkljijejo v približno 5-10 dneh. Takrat temperaturo znižamo za 5-10 °C. Sadikam moramo obvezno "privoščiti" tudi veliko svetlobe, če je le mogoče naravne.
Setev in kalitev
Paprike, ki bodo rastle v rastlinjakih, lahko sejemo že v začetku februarja, proti koncu februarja pa tiste za rast na prostem. Vzgajamo jih prej kot paradižnik, saj imajo kot sadika daljšo rastno dobo. Optimalen čas setve v osrednji Sloveniji in nižinskih legah je konec februarja ali začetek marca. Semena sejemo na gosto v eno posodo in kalimo na toplem mestu, idealna temperatura je 25 °C. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v petih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto. Za enakomeren in hiter vznik je najbolj pomembno, da je temperatura ponoči in podnevi enaka. Paprike potrebujejo za dobro razvito sadiko od 85 do 90 dni. Dobro razvita sadika je rastlina z do 8 listi, visoka največ 18 cm. Manjše rastline se bolje in hitreje presajajo, zato nikoli ne presajamo prevelikih sadik.
Ena izmed pogostih napak je prezgodnja setev, zaradi katere sadike prerastejo lončke in jim zmanjka hrane. Posledica so izčrpane sadike, ki potrebujejo dolgo časa, da si opomorejo, lahko začasno prenehajo z rastjo in začnejo cveteti. Ko jih presadimo, je rastlina zmedena, saj ne more hkrati usmerjati energije v rast in razvoj plodov, ter oboje počne "na pol", kar običajno vodi v slabši pridelek. Izčrpane sadike so tudi bolj dovzetne za škodljivce in bolezni. Če seme ali sejanček posadimo v prevelik lonček, bo rastlina porabila preveč energije za razvoj korenin, preden bo razvila nadzemni del.
Pikiranje
Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata, v roku od 10 do 14 dni od setve, rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Pravočasno pikiranje je ključno, da se sadike ne vzdolžijo in so manj občutljive na glivice ter bolj zdrave. Pikiranje spodbuja rast večjega števila stranskih korenin. Prepozno pikiranje lahko poškoduje korenine. Sadike paprike je možno vzgajati tudi tako, da v srednji ali veliki sadilni enoti rasteta dve sadiki istočasno. Paprike namreč na gredi brez težav rastejo gosto skupaj in jih tako lahko presadimo kot dvojček ali trojček na njihovo mesto na vrtu.
Presajanje v večje sadilne enote
Sadike paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in jih zato presadimo v veliko sadilno enoto. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C, kar ustreza večini rastlin, ki jih v tem času vzgajamo iz sadik. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo. Sadike zalivamo redno vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno.
Priprava na sajenje na prosto (utrjevanje sadik)
Preden paprike sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor in smo tisti dan raje nekje v bližini ter jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 do 7 °C, sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak in jih tudi tu uvajamo na neposredno svetlobo in nihanje dnevno-nočnih temperatur. Po 70 do 80 dnevih rasti morajo biti sadike visoke 25 cm in če je rastlina imela res dobre pogoje, opazimo že tudi kak cvetni nastavek. Priporoča se, da se sadike pred popolnim prestavljanjem na prosto iz toplih prostorov zalije s pripravki, ki vsebujejo morske alge.
Sajenje paprike in paradižnika na prosto
Maj je čas, ko na vrt posadimo plodovke. Papriko in paradižnik na prosto presajamo po koncu nevarnosti zmrzali, običajno po 15. maju. V zaščitene in ogrevane rastlinjake jih lahko presajamo že prej, a le, če je zagotovljena dovolj visoka najnižja temperatura zraka (vsaj 5°C) in zemlje. V rastlinjak jih presajamo konec aprila ali v začetku maja. Paprike so veliko bolj občutljive na nižje temperature kot paradižnik, zato jih brez skrbi posadimo na gredo teden ali dva za paradižnikom. Paprika v primerjavi s paradižnikom zahteva še toplejšo zemljo in tudi toplejše dni. Zato jo na prosto vedno presajamo šele po ledenih možeh.
VSE, KAR SEM ŽELELA, DA BI VEDELA, KDAJ SEM ZAČELA Z GOJENJEM PARADIŽNIKOV 🍅
Minimalne temperature in priprava tal
V času sajenja paprike (maj) mora biti temperatura zraka vsaj 20 °C čez dan in ne pod 10 °C ponoči. Tla morajo biti ogreta na najmanj 15 °C, idealno pa med 18 °C in 22 °C. Če so tla prehladna, se rast korenin upočasni, kar vpliva na razvoj rastline. Rahla tla, ki zadržujejo dovolj vode, so osnova za dober pridelek. Paprika in paradižnik nista zahtevna le po hranilih, temveč tudi po strukturi tal. Potrebujeta rahlo, a vlago zadržujočo zemljo. Visoka greda, kjer je prst preveč zbita, hitro postane suha in neproduktivna. Zato zemljo nežno zrahljajte in površinsko prekopljite, da zrak doseže globlje plasti.
Za obogatitev visoke grede za paradižnik in papriko je priporočljivo dodati vsaj 10 cm dobro dozorelega komposta ali humusa. Za kalij, ki pomaga pri tvorbi plodov, vmešajte lesni pepel. Za boljše korenine uporabite dolomitno moko, ki prinaša kalcij in uravnava kislost. Paradižnik in ostale plodovke gnojimo v odmerku 2 kg Bioorganika / 10 m², tako da gnojilo potresemo po gredici in ga z Bioorgansko zemljo vdelamo v tla. Bioorganik ne vsebuje semen plevelov in ima 15 % kalcija ter velik delež železa, ki učinkovito onemogoči aktivnost polžev.
Razdalja sajenja
Med posameznimi sadikami paprike naj bo 40 cm razdalje. Paprike namreč odlično rastejo posajene gosto skupaj. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Za nekatere sorte (predvsem rog paprike) naj bodo razdalje še večje, medtem ko paradižnik paprike lahko rastejo deset centimetrov bolj skupaj. Pri sajenju paradižnika in paprike upoštevamo metodo "sajenja z vodo".
Priprava sadilne jame in sajenje
Sadilno luknjo izdatno zalijemo; če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede. V sadilne jamice lahko dodate pest jajčnih lupin (kalcij), žličko pepela in zalijete z zeliščno mešanico ali raztopino kopriv. Paradižnik sadimo globlje - skoraj do prvih listov, da požene dodatne korenine. Papriko pa bolj plitko - koreninski vrat mora ostati na svetlobi, sicer začne gniti. Po sajenju zalijemo površino tal s približno 1 l vode, nato pa sadike teden dni ne zalivamo, da voda potegne korenine navzdol.
Zaščita in mikroklima
Če želimo, za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje. Zastirka je v maju še bolj pomembna kot sredi poletja. Ohranila bo vlago, zavirala plevel in zaščitila prst pred izsušitvijo. Za začetek uporabite slamo, pokošeno travo (tanka plast!), nasekljane koprive ali listje z robov gred. Če je visoka greda iz kovine ali plastike, lahko ob močnem soncu začne oddajati toploto in pregrevati korenine. Zastirka deluje kot naravna izolacija.
Nega paprike
Paprika zahteva rodovitna tla, bogata s hranili. Redno gnojenje z organskimi gnojili, kot je kompost, zagotavlja rastlinam potrebna hranila. Pomembno je tudi vzdrževanje primerne vlage v tleh, saj paprika ne prenaša suše. Dva tedna po sajenju sadik je treba opraviti prvo okopavanje paprik, kar je pomembno za odstranjevanje plevela in prezračevanje tal. Okopavanje se ponavlja v dvotedenskih presledkih skozi celotno sezono. Po prvem okopavanju začnemo tudi s prvim gnojenjem rastlin.
Zalivanje
Paprika potrebuje redno in obilno namakanje, saj bodo plodovi bolj mesnati, večji in ne grenki. Najboljše je kapljično namakanje. V vročem in suhem poletju od začetka razvoja plodov paprike začnemo z rednim dodajanjem gnojila, ki vsebuje kalcij (npr. Bio Plantella Kalcij za paradižnike), saj zaradi pomanjkanja kalcija gnijejo konice plodov. Korenine mladih sadik so bolj ranljive, zato je pomembno, da se zemlja v globino namoči vsaj 30 cm dvakrat na teden. Za ohranitev optimalno vlažnih tal priporočamo kapljično namakanje. Ker se paprika nikoli ne sme izsušiti, ji namestimo zastirko. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh. Pomanjkanje vode povzroči neprijetne črne lise na dnu plodov, ki so posledica pomanjkanja kalcija v plodovih in nepravilne preskrbe z vodo. Paprika ima v primerjavi s paradižnikom plitve korenine, zato si ne more zagotoviti vode iz večje globine; zato je za papriko zelo pomembno redno in obilno zalivanje, vsaj trikrat na teden. Zalivamo zjutraj ob prvih sončnih žarkih, z mlačno vodo in čim manj stika z rastlino.
Gnojenje
Paprika ima velike zahteve po hranilih. Redno dognojevanje z morskimi algami, ki so odlično dostopne v naravnem biostimulantu, poskrbi za krepitev rastlin in izboljša izkoristek hranil iz tal. Tekoča gnojila, ki vsebujejo naravne proteine, omogočajo hitro in zelo učinkovito delovanje gnojila, saj proteini pozitivno vplivajo na številne procese v rastlinah. Po dveh tednih, ko se sadike ukoreninijo, je čas za tekoče gnojenje. Priporočena naravna gnojila so čaj iz kopriv, fermentirana preslica in tekoči bio ekstrakti za plodovke. Gnojenje ponavljajte vsakih 14 dni, najbolje zvečer ali zgodaj zjutraj, nikoli po suši ali na vroči zemlji. Uporabljamo predvsem biološka gnojila (ovčji ali kokošji iztrebki v razredčeni obliki). Dva do tri mesece po sajenju bomo dognojili tudi paradižnik, papriko, kumare, bučke in ostale plodovke.
Opora
Od junija dalje je za paprike nujna opora. Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela. V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah, in sicer v treh nivojih. Tako se rastline prepletejo in dajo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej. Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo. Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline. Paprika v rastlinjaku potrebuje oporo.
Obtrgovanje zalistnikov in cvetov
Pri papriki lahko obtrgujemo zalistnike in jo vzgajamo v en vrh. To je praksa pri profesionalni vzgoji v rastlinjaku (in primernih sortah), da paprika raste predvsem v višino. Na manjših vrtovih tega ne počnemo, tudi če papriko vzgajamo v rastlinjaku. Ko se na rastlini pojavijo prvi trije cvetovi, jih je priporočljivo odstraniti. V primeru, da smo to zamudili in so se že oblikovali majhni plodovi, jih je treba čim prej odstraniti, saj je to zelo pomembno za močno rast pridelka. V zgodnjih fazah rasti skušamo poskrbeti, da je na rastlini predvsem zelena snov, ki je osnova za bogat pridelek.
Bolezni in škodljivci
Korenine mladih sadik rada pohrustata bramor in včasih tudi voluhar. Plodovi lahko zaradi vremenskih nihanj začnejo gniti ali pa se cvetovi ne oplodijo. Največjo škodo na plodovih povzročijo gosenice metuljev sovk. Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja; ko plod prerežemo, okoli semen paprike najdemo gosenico. Mehanska poškodba (luknja) je tudi prostor, v katerega ob dežju teče voda, kar vodi v gnitje plodov. Plesni niso problematične, kot recimo pri paradižniku.
Najpogostejše bolezni in škodljivci
- Bela mušica: Okužuje rastline pri temperaturah nad 25 °C. Odrasle bele mušice imajo snežno bel videz, jajčeca so ovalna, sprva rumena, v dveh dneh pa postanejo črna.
- Siva plesen: Pojavlja se na odmrlih in poškodovanih delih rastlin v vlažnem vremenu. Napadena rastlinska tkiva postanejo najprej svetlo rjava, nato pa se na njih razvije mišje siva prevleka iz trosišč. Siva plesen se lahko pojavi na listih, steblih, cvetovih in plodovih rastlin. Preventivno škropljenje rastlin z naravnimi pripravki na osnovi njivske preslice debeli celično steno rastline in zmanjša možnost okužbe.
- Rumenenje listov: Zdravje sadik je treba redno preverjati. Zlasti se moramo prepričati, da listi na papriki ne rumenijo ali se čudno zvijugajo. Zdravi listi morajo biti temno zelene barve, brez rjavih lis ali madežev. Posebej bodite pozorni na spodnjo stran listov, kjer se običajno nahajajo mšice in beli molji. Deformirani listi kažejo na prisotnost pršic ali moljev, ki pa s prostim očesom niso vidni. Pri zgoraj navedenih škodljivcih je treba takoj uporabiti učinkovita škropiva, saj lahko v zelo kratkem času uničijo celotno rastlino. Pri izvajanju škropljenja poskušamo pršiti na spodnjo stran lista, škropljenje listov samo z vrha je neučinkovito.
Sosedstvo na vrtu: paradižnik in paprika skupaj
Paprika se dobro prilagaja in ima koristi od nekaterih sosedov, medtem ko nekaterih ne mara. V splošnem sta paradižnik in paprika združljiva soseda, saj rasteta v podobnih razmerah. Vendar je ključno paziti, da paradižnik ne senči paprike, jajčevca, feferonov, čilijev in ostalih plodovk, ki so nižje rastoče. Na konec grede umestimo kapucinko, med papriko sadimo tudi baziliko in ognjič. V prazen prostor med paradižnikom, papriko in jajčevcem najpogosteje sadimo solato, redkvico ali špinačo, ki jo poberemo, preden paprika povsem prevzame prostor.
Dobri sosedje paprike
- Bazilika: Izboljša okus in odganja škodljivce.
- Ognjič: Deluje protiglivično.
- Čebula in por: Odvračata uši in polže.
- Korenje: Ne tekmuje s papriko za vrtni prostor ali sonce, poleg tega pa ustvari živo zastirko, ki zmanjšuje plevel.
- Zelišča (origano, koper, koriander, drobnjak, majaron): Rastejo blizu tal, zato s papriko ne tekmujejo za prostor. Njihova aromatična pokrovnost tal lahko zaščiti pred vrtnimi škodljivci. Cvetoča zelišča lahko privabijo koristne žuželke, kot so pikapolonice in metulji.
- Nizko rastoča špinača: Je dobra družba za papriko, ker izriva plevel, ne da bi tekmovala za sončno svetlobo ali vodo.
- Paradižnik: Kljub opozorilom o senčenju, je v rastlinjaku povsem sprejemljivo skupno sajenje, če paradižnik posadimo ob rob, da mu poleti ne bo prevroče. V vrtu pa je treba resnično paziti na senčenje.
- Kolerabica (nadzemna): Lahko jo posadimo v vmesni prostor med vrstami paprike.
- Kapucinka: Ob jajčevec zmanjšajo prisotnost koloradskega hrošča.
Slabe kombinacije za papriko
- Krompir: Škodljivci, ki napadajo krompir, imajo radi tudi papriko in paradižnik. Zato se ne priporoča sajenje v bližini, saj lahko prinese bolezni in poveča možnost plesni.
- Kapusnice (zelje, cvetača, brokoli): Paprika ima raje rahlo kisla tla, kapusnice pa alkalna, kar lahko negativno vpliva na rast obeh vrst.
- Komarček: Ne mara bližine nobene druge rastline. Njegove korenine izločajo snovi, ki zavirajo rast sosednjih rastlin.
- Grah in fižol: Tekmujeta za prostor.
- Buče: Prekrijejo ostale rastline in jim senčijo svetlobo.
Kombinacije v rastlinjaku
V rastlinjaku lahko skupaj sadimo paradižnik, papriko in jajčevec. Pri tem upoštevamo, da paradižnik sadimo ob rob, tako mu poleti ne bo prevroče. Omenjene vrtnine naj zasedejo polovico rastlinjaka. Na drugi polovici sadimo kumare, bučke, blitvo, dolgo vigno, por in nekaj peteršilja. V rastlinjaku ni nič narobe, če višje rastline senčijo nižje. Pri kombinacijah na skupni gredici pazimo, da paradižnik ne senči paprike, čeprav paradižnik velja za nekoliko neugodnega soseda papriki.
Pomembno je vedeti, da plodovk na istem mestu ne pridelujemo vsaj tri, še bolje štiri ali celo pet let, saj tako preprečujemo izčrpavanje tal in širjenje bolezni specifičnih za določeno družino rastlin.
Pobiranje pridelka
Paprike pobiramo od junija do oktobra, ob toplejši jeseni pa tudi še novembra. Pri pobiranju plodove režemo s škarjami ali nožem, saj tako ne zatrgamo stebla. Plodove obiramo, ko spremenijo okus in so nekoliko bolj sladki. Zeleno papriko, pa čeprav še ni (fiziološko) zrela, že lahko uporabljamo v kuhinji. Je precej manj sladka in tanjša kot rdeča paprika ter malce težje prebavljiva. Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne ...) pri zorenju svojih plodov spreminjajo barvne nianse in na začetku nikoli niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti.