Paprika (Capsicum annuum L.) je kraljica toploljubnih rastlin, ki s svojimi pestrimi oblikami in okusi navdušuje številne ljubitelje vrtnarjenja. Sodijo med najbolj priljubljeno zelenjavo slovenskih vrtov, saj je njihova vsestranska uporaba v kuhinji in bogat okus cenjen tako poleti kot jeseni. Čeprav je gojenje paprike nekoliko zahtevno, je izredno hvaležno, če rastlini namenimo pravi čas, prostor in pozornost.
Osnovni pogoji za uspešno rast
Paprika zahteva srednje težka, humusna in topla tla. Za setev je ključen kakovosten setveni substrat. Paprika je toplotno zahtevna vrtnina, kar pomeni, da je ne smemo prehitro saditi na prosto. Idealno temperaturo tal, vsaj 15 °C, dosežemo šele sredi maja, ko je primeren čas za sajenje paprike, paradižnika, kumar in ostalih plodovk v vrt.
Paprika je heliofilna rastlina, kar pomeni, da ljubi sonce. Optimalna osvetlitev za papriko je okoli 30.000 luksov. Pri nas ima svetlobe običajno dovolj, medtem ko na severu Evrope potrebuje dodatno osvetlitev, najpogosteje z LED lučmi. V senčenih zavarovanih prostorih je poleti manjši odstotek netržnih plodov.
Vzgoja sadik paprike
Čas setve in kalitev
Primeren čas za setev paprike za prostoročno gojenje je marca, za rastlinjake pa lahko že v začetku februarja, proti koncu februarja pa tiste za rast na prostem. Zadnji rok setve je sredina marca. Vzgajamo jih prej kot paradižnik, saj imajo kot sadika daljšo rastno dobo. Semena sejemo na gosto v eno posodo in kalimo na toplem mestu. Idealna temperatura za kalitev je 25 °C. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v petih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto.
Pikiranje in presajanje v lončke
Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata, ter preden se razvijejo pravi listi, v roku od 10 do 14 dni od setve, rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Sadike paprike je možno vzgajati tudi tako, da v srednji ali veliki sadilni enoti rasteta dve sadiki istočasno. Paprike namreč na gredi brez težav rastejo gosto skupaj in jih tako lahko presadimo kot dvojček ali trojček na njihovo mesto na vrtu. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C, kar ustreza večini rastlin, ki jih v tem času vzgajamo iz sadik. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo. Sadike zalivamo redno vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno. Paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in zato jih presadimo v veliko sadilno enoto.
Presajanje na prosto in v rastlinjak
Utrjevanje sadik
Sadike paprike pred presajanjem utrdimo na prostem. Preden jih sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor in smo tisti dan raje nekje v bližini ter jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 do 7 °C, sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak in jih tudi tu utrjujemo, prav tako jih uvajamo na neposredno svetlobo in nihanje dnevno-nočnih temperatur.
Optimalni čas in razdalje sajenja
Po 70 do 80 dnevih rasti morajo biti sadike visoke 25 cm in če je rastlina imela res dobre pogoje, opazimo že tudi kak cvetni nastavek. V rastlinjak jih presajamo konec aprila ali v začetku maja. V mislih imejmo to, da so paprike veliko bolj občutljive na nižje temperature kot paradižnik, zato jih brez skrbi posadimo na gredo teden ali dva za paradižnikom, ko so nočne temperature stabilno nad 12 °C, idealno pa nad 15 °C. Paprika se sadi, ko dnevne temperature presežejo 15 °C in ko mine nevarnost poznih pomladanskih zmrzali.
Sadilno luknjo izdatno zalijemo, če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede. Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje, saj paprike odlično rastejo posajene gosto skupaj. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Za nekatere sorte, med njimi so predvsem rog paprike, naj bodo razdalje še večje, medtem ko paradižnik paprike lahko rastejo deset centimetrov bolj skupaj. Če želimo, za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje. Pred papriko na isti gredi lahko vzgajamo špinačo, redkvico ali solato. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, dokler prve zelenjave ne poberemo iz grede, ki jo potem v celoti prevzame paprika.
Nega paprike med rastjo
Zalivanje in zastirka
Paprika je zahtevna glede vode, zato ohranjajte dobro ravnovesje vlage ves čas. Papriko je treba redno in obilno namakati, saj so tako plodovi bolj mesnati, večji in niso grenki. Največ vode paprika potrebuje, ko dokončno oblikuje svoje razvejano steblo, sredi julija in v avgustu. Najboljše je kapljično namakanje; pomagamo si lahko tudi s plastičnimi steklenicami, ki jih naluknjamo v predelu zamaška in predela, ki je v zemlji, dno odrežemo in zalivamo skozi odprtino. Ob gosti zasaditvi (senčenje tal) in dodani poletni zastirki je potreba po zalivanju manjša kot pri redko posajenih paprikah na golih tleh. Vseeno pa je za boljši pridelek priporočljivo zalivanje. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh.
Gnojenje
Paprika ima velike zahteve po hranilih in potrebuje rodovitna tla z velikim deležem organske snovi. Vsa hranila so pomembna, a je v začetku poudarjeno gnojenje s fosforjem (v času formiranja korenine in nastavljanja cvetov). Zelo je pomembno, da rastline že mlade oblikujejo dober koreninski sistem, saj je v nadaljevanju pridelave težišče na oblikovanju listov in plodov. S kalijem in kalcijem poudarjeno gnojimo v obdobju zorenja in umirjeno z dušikom po oblikovanju začetne vegetativne faze in prehoda v nastavljanje plodov.
Paprike, dobro oskrbljene s kalijem, načeloma povečajo skladiščno sposobnost, lahko pa prekomerne količine kalija vplivajo tudi na zmanjšanje roka trajanja na trgovinski polici. Prekomerne količine dušika (predvsem v obliki amonijskega iona) in kalija vplivajo tudi na zmanjševanje sprejemanja kalcija v plod, zaradi česar velikokrat pride do povečanega gnitja na konici plodov. Kalcij se pri visokih temperaturah ne premika, če je prisotna še visoka vlažnost, se zmanjšuje še izhlapevanje in z zmanjšanim transpiracijskim tokom vpliva na prenos hranil po rastlini. Plodovi rastejo hitreje kot zeleni del rastline in imajo zato še nižjo stopnjo izhlapevanja, tako kalcij ne pride do plodov. Sorte so različno občutljive. Ukrepi, ki jih moramo še izvajati pred pojavom simptomov, so senčenje, prezračevanje in pravilno namakanje. Prehrano rastlin je potrebno preračunati na pričakovan pridelek in skladno odmerjati formulacije glede na izbran sortiment, fenofazo paprike in vremenske razmere. Paprika potrebuje tudi določeno količino magnezija. V primeru kislih tal, ko apnimo, lahko izberemo kombinacijo apnencev, ki vsebujejo tudi magnezij, kar zelo ustreza.
Opora in obrezovanje
Od junija dalje je za paprike nujna opora. Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela. V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah, in sicer v treh nivojih. Tako se rastline prepletejo in dajo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej. Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo. Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline.
Pri papriki lahko obtrgujemo zalistnike in jo vzgajamo v en vrh. To je praksa pri profesionalni vzgoji v rastlinjaku (in primernih sortah), da paprika raste predvsem v višino. Na manjših vrtovih tega običajno ne počnemo, tudi če papriko vzgajamo v rastlinjaku. Pri vzgoji v rastlinjaku nas naj ne skrbi oprašitev, saj so cvetovi samooprašni. To pomeni, da je dovolj že veter ali pa da ročno rastlino pretresemo. Priporočljivo je odstraniti prve cvetove, ki se razvijejo še v lončku ali tik po presajanju, saj ti jemljejo energijo rastlini.
Zorenje in obiranje paprike
Obdobje obiranja paprik se pri nas običajno začne v juliju, ko prve plodove pobiramo še zelene, in se nadaljuje vse do jeseni. Vrhunec pridelka nastopi avgusta in septembra, ko so rastline polne plodov, med katerimi se že pojavljajo tudi rdeči. Jeseni, tik pred prvo slano, je priporočljivo pobrati vse plodove, tudi tiste, ki še niso obarvali. Ti bodo v notranjih prostorih počasi dozoreli in jih bomo lahko uporabljali še nekaj tednov po koncu sezone. Paprika zori od druge polovice julija do konca oktobra oziroma do prve slane.
Kako dozoreti že obrane paprike - Vrtnarska hitra epizoda 17
Tehnična in botanična zrelost
Mnogi vrtičkarji se sprašujejo, kdaj je paprika dokončno zrasla. Pomembno je vedeti, da se ločita dva pojma zrelosti: tehnična in botanična.
-
Tehnična zrelost - pobiranje zelenih paprik
Ko paprika doseže polno velikost, a je še zelena, pravimo, da je v tehnični zrelosti. Plod je v tem času čvrst, ima svež okus z rahlo grenko noto in je primeren za pripravo številnih jedi. Zeleno papriko pogosto uporabimo za pečenje na žaru, za polnjene paprike ali kot dodatek solatam in enolončnicam. Takšna paprika se bolje skladišči kot popolnoma dozorela, zato jo je smiselno pobirati sproti, ko jo potrebujemo v kuhinji. Če želimo, da rastlina rodi čim dlje, je priporočljivo redno pobiranje zelenih plodov. Na ta način se rastlina razbremeni in lahko oblikuje nove cvetove ter nadaljuje s tvorbo plodov. Zelena paprika, pa čeprav še ni (fiziološko) zrela, že lahko uporabljamo v kuhinji. Je precej manj sladka in tanjša kot rdeča paprika ter malce težje prebavljiva.
-
Botanična zrelost - polna barva in sladek okus
Paprike, ki jih pustimo na rastlini dlje, začnejo postopoma spreminjati barvo. Iz zelene prehajajo v rdečo, rumeno ali oranžno, odvisno od sorte. Takrat dosežejo botanično zrelost, kar pomeni, da je rast plodu končana in da vsebuje največ sladkorjev in vitaminov. Takšne paprike so sladke, aromatične in zelo cenjene v kulinariki. Njihova barvitost poleg tega obogati jedilnike in prinese živahnost na mizo. Rdeče paprike so odličen vir vitamina C in antioksidantov. Uporabljajo se za pripravo svežih solat, pečenih prilog ali kot osnova za ajvar. Sladek okus pomeni, da so primerne tudi za otroke, ki se zelenim paprikam pogosto izogibajo. Vendar imajo eno slabost, manjšo obstojnost. V shrambi zdržijo krajši čas kot zelene, zato jih je najbolje porabiti hitro ali predelati. Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne ...) pri zorenju svojih plodov spreminjajo barvne nianse in na začetku nikoli niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti.
Kako pobirati in shranjevati papriko
Pri obiranju paprik je pomembno, da jih ne trgamo z rastline na silo, saj lahko poškodujemo vejo ali plod. Najbolje je uporabiti ostre škarje ali nož in steblo prerezati tik nad pecljem. Na ta način ohranimo tako rastlino kot plod v boljšem stanju. Sveže obrano papriko sproti porabimo. V hladilniku zdrži 10 do 14 dni. Zbrane paprike nato shranimo v hladnem in zračnem prostoru. Zelene lahko tam zdržijo več tednov, rdeče pa je najbolje porabiti v nekaj dneh. Za daljše shranjevanje paprike tudi vlagamo ali zamrzujemo. Narezane in zamrznjene paprike so odličen dodatek juham in enolončnicam pozimi. Rdeče paprike pa so nepogrešljiva sestavina domačega ajvarja, ki je ena najbolj priljubljenih shrambnih dobrot slovenskih gospodinjstev.
Vplivni dejavniki na pridelek in kakovost
Vpliv okoljskih razmer
Na to, kdaj bomo paprike pobrali, vplivajo različni dejavniki, vključno z vremenom. V toplem in sončnem septembru bodo plodovi hitreje obarvali, medtem ko se v hladnejših dneh proces upočasni. Vrtnarji v takih razmerah pogosto paprike oberejo nekoliko prej in jih pustijo, da dozorijo v notranjih prostorih, da se izognejo tveganju, da bi jih poškodovala prva jesenska slana.
Paprika v času rasti potrebuje določene temperaturne vsote. Od setve do vznika od 220 do 250 °C, od kalitve do cvetenja pa je temperaturna vsota od 1200 do 15000 °C. Optimalna temperatura za razvoj paprike je 25 °C. Pri temperaturi nad 32 °C rastline rade odvržejo cvetove. Ko je prevroče, pri okrog 38 °C, se rada zaustavi rast. V fiksnih plastenjakih je zato pri nas priporočljiva dodatna investicija v možnost hlajenja rastlin z mikrorazpršilci, kar je pomembno tudi v času oplodnje, saj je za dobro oplodnjo zelo pomembna tudi vlažnost zraka. Tudi pri prenizki relativni vlažnosti lahko pride do odpadanja cvetov ali komaj oblikovanih plodov, kar zelo vpliva na slabšo rentabilnost. Na oblikovanje plodov ima velik vpliv tudi razlika med nočno in dnevno temperaturo. Tuje raziskave kažejo, da ob primerni razliki, ki je okoli 5-8 °C, paprike obilneje rodijo in dajejo bolj kakovostne plodove.
Škodljivci in bolezni
Korenine mladih sadik rad pohrusta bramor in včasih tudi voluhar. Plodovi lahko zaradi vremenskih nihanj začnejo gniti ali pa se cvetovi ne oplodijo. Največjo škodo na plodovih povzročijo gosenice metuljev sovk, ki letajo od konca maja do oktobra (v rastlinjakih kot buba prezimijo, na prostem ne). Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja, ko plod prerežemo, pa okoli semen paprike najdemo gosenico. Mehanska poškodba (luknja) je tudi prostor, v katero ob dežju teče voda, ki vodi v gnitje plodov. Plesni niso problematične, kot recimo pri paradižniku.
Paprika je občutljiva tudi na neželene goste, kot so majhne, komaj vidne živalice, ki se pogosto pojavijo v suhem in toplem vremenu, in majhne, mehke žuželke, ki sesajo rastlinske sokove in se rade skrivajo na spodnji strani listov ter v vršičkih. Uporaba močila, ki deluje kontaktno, lahko škodljivce spira iz listnih površin. V zadnjih letih nam vedno več preglavic povzročajo tudi hroščki smrdljivci. Marmorirano smrdljivko smo prinesli iz Azije. Na zelenjavi povzroča škodo s sesanjem rastlinskega soka iz listov in plodov. Na plodovih paprike povzroča veliko škodo, predvsem v drugem delu vegetacije, od sredine julija naprej. Smrdljivko motijo nekateri vonji, npr. sivka, limonska trava in timijan. Dokler ni nadležen škodljivec preveč namnožen, si lahko pomagamo s pobiranjem. Pozorni moramo biti tudi na skupke belih jajčec na spodnji strani listov. Lahko si pomagamo tudi s prekrivanjem zelenjave s protiinsektnimi mrežami. Za večje pridelovalce zelenjave so na voljo tudi predatorji, ki uničujejo jajčeca marmorirane smrdljivke. Zdrava rastlina se lažje ubrani napadov, zato je pomembno krepiti odpornost rastlin z naravnimi pripravki že vnaprej.
Sorte in trendi
Vsaka vrsta paprike ima svoj okus; rdeča je nežnejšega in bolj sladkega okusa kot recimo zelena paprika. Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne, vijolične) pri zorenju svojih plodov spreminjajo barvne nianse in na začetku nikoli niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti. Nedozoreli plodovi so od bele, rahlo rumene in zelene barve ter vsebujejo nekaj več grenkih snovi in manj sladkorjev kot dozorele. Zreli plodovi so močno rumeni, oranžni, vseh odtenkov rdeče in vijolični. Komercialno nas pritegne predvsem pestra barvna paleta. Pri papriki za svežo porabo je pomembno, da ima čim tanjšo kožo in manjše semenje. V Sloveniji se najpogosteje srečujemo s tipi podolgovate bele in zelene ter koničaste zelene in rdeče paprike. Domači vrtnarji se lahko veselijo bogate mnoštva različnih oblik plodov, če uporabijo različne sorte ali hibride.
Gojitveni sistemi po Evropi so zelo raznoliki. Na severu in v srednji Evropi papriko pridelujejo v ogrevanih in osvetljevanih rastlinjakih na hidroponiki, na jugu Evrope pa se paprika za konzum po večini prideluje v neogrevanih plastenjakih in tunelih, kot pri nas. Paprika je rastlina z dolgo vegetacijsko dobo, saj se s pridelavo sadike prične že v začetku leta. Trend pridelave paprike v EU je v hidroponiki in dolgi rastni dobi, v rastlinjakih, od 9 do 11 mesecev. Sortimenti so usmerjeni v visoke, nedeterminantne sorte z neomejeno rastjo, kjer so rastline visoke tudi več kot 2 m. Potrebno je redno obrezovanje, natančnejše kot pri pridelavi paradižnika.
Sosednje rastline paprike
Paprika je dober sosed večini rastlin, vendar obstajajo izjeme:
- Krompir: Vsi škodljivci, ki napadajo krompir, imajo radi tudi paradižnik in paprike. Zato se ne priporoča sajenje krompirja v bližini paprik.
- Kapusnice (cvetača, brokoli): Paprika ima rada rahlo kisla tla, medtem ko kapusnicam ustrezajo alkalna tla.
- Komarček: Preprosto ne mara nikogar v bližini. Zato je najbolje, da ga sadite v ločene lončke.
Paprike so dokaz, da je potrpežljivost na vrtu nagrajena. Z nekaj pozornosti in pravočasnim obiranjem lahko izkoristimo vse njihove prednosti. Naj vaša paprika letos raste v svojem ritmu, z malo pomoči narave.