Klavir: Zgodovina, vrste in vzdrževanje

Klavir je eno izmed najbolj priljubljenih glasbil že vse od 18. stoletja dalje. Izumil ga je Bartolomeo Cristofori di Francesco leta 1700 (ali 1709, kot navajajo nekateri viri), danes pa poznamo več vrst klavirjev. Od 18. stoletja naprej je klavir eden najbolj razširjenih glasbil na svetu.

Zgodovina in razvoj klavirja

Klavir se je razvil iz čembala, spineta in njima podobnih glasbenih instrumentov. Njegovi predhodniki so bili:

• Klavikord: Najverjetneje je nastal v 12. stoletju, njegov razvoj pa je trajal dolgih 6 stoletij. Glede na zgradbo instrumenta ga delimo na dve obdobji: prvo do začetka 18. stoletja (vezani klavikord) in drugo do začetka 19. stoletja.
• Čembalo (tudi klavicimbal): Pojavil se je že v začetku 15. stoletja, z različicami po evropskih državah, kot so gravičembalo, špinet, virginal, klaviciterij (žirafni klavir) in klavirska harfa.
• Klavir s kladivci (tudi Hammerklavier ali Hammerflügel): Neposredni predhodnik današnjega klavirja. Zunanji del klavirja je bil obit z lesom, silo pritiska tipk pa je preusmeril v kladivca, ki so zadevala strune.

Temu instrumentu je bilo najbolj naklonjeno »romantično« 19. stoletje, saj so skladatelji skoraj brez izjeme komponirali za klavir. V smislu pianistične izobrazbe sta brez izjeme za izobraževalne ustanove obvezna dva komponistična cikla: »Dobro uglašeni klavir« J.S. Bacha in Klavirske sonate L. van Beethovna. Klavir je nepogrešljiv tudi kot spremljevalni instrument pri skladbah za pihala, trobila, godala in vokal. Poleg tega je najbolj konvencionalen za izvajanje izvlečkov simfoničnih in opernih skladb, ki so nekakšna simulacija glasbe, komponirane za izvajanje z mnogimi različnimi instrumenti hkrati. Tako se na primer pevske vaje za operno predstavo ne izvajajo z orkestrom, kar bi pomenilo velik organizacijski problem, ampak le s spremljavo klavirja, ki simulira orkestrsko igro.

Vrste klavirjev

Akustični klavirji

Tradicionalni klavirji se delijo glede na velikost in postavitev strun:

• Pianino: Po velikosti je nekoliko manjši in zato tudi bolj praktičen. Njegove strune so postavljene pravokotno glede na tipke. Pianino je oblika klavirja, ki je prilagojen manjšim sobam. Žice so postavljene pravokotno in so krajše dolžine. Prostor, namenjen izoblikovanju zvoka, je manjši, strune krajše, posledično je zvok zelo podoben pravemu klavirju, a tišji in bolj pridušen.
• Koncertni klavir (ali grand piano): Večjemu klavirju pa pravimo tudi koncertni klavir.

Sodobni klavirji in klaviature

Moderna doba in razvoj tehnologije sta prinesla na trg še druge oblike klavirjev, ki po obliki in uporabi niso podobni klasičnemu klavirju, vsekakor pa zmorejo poustvariti zven slednjega.

• Električni klavir: Ima kovinske strune, vendar za razliko od klasičnega klavirja za ustvarjanje zvoka uporablja magnete. Princip je podoben kot pri električni kitari, saj glasbilo zvok proizvaja s pomočjo ojačevalca. Najbolj znana proizvajalca električnih klavirjev sta Fender Rhodes in Wurlitzer. Po synthesizerjih so nastali tudi električni klavirji, kjer računalnik beleži zvok ob pritisku tipke, glasba pa se lahko snema, beleži, priduši ali celo vidno poveča.
• Elektronski klavir: Za svoje delovanje ne uporablja akustičnih elementov. Kar mu je enako s koncertnim klavirjem, je le, da ima tipke. Elektronski klavir vsebuje električni sintetizator zvoka, ki simulira zvok s pomočjo oscilatorjev in filtrov. Zvok posledično nastaja preko zvočnika. Med najbolj uveljavljenimi proizvajalci elektronskih klavirjev je Moog.
• Digitalni klavir: Enako kot elektronski klavir ne spada več v kategorijo akustičnih glasbil. Deluje s pomočjo tehnologije digitalnega vzorčenja, kar pomeni, da natančno poustvari zvok strun vsake tipke klasičnega klavirja posebej in tudi sosednjih strun. Zmožen je poustvariti identičen zvok, kot ga lahko izvabimo iz klasičnega klavirja.
• Stage piano: Prenosna različica digitalnega klavirja, namenjena zlasti nastopanju na odru. Je izjemno pripraven za nošenje naokoli, saj ga z lahkoto pospravimo v torbo ali kovček. Model Stage piano P-45 Yamaha je priljubljen primer.
• Clavinova: Najbolj priljubljen digitalni klavir za domačo uporabo, ki je proizvod japonskega proizvajalca Yamaha.
• Električna klaviatura: Ponuja veliko. Izberete lahko različne zvoke in tako enkrat igrate kot flavta, drugič kot kitara, nato pa kot cel orkester. Klaviatura ima tudi zanimivo funkcijo - ritmično spremljavo bobnov. Lahko snemate ali programirate. Instrument je enostavno prenosljiv in ne zavzame veliko prostora, še posebej je primeren za plesno glasbo. Najcenejše električne klaviature lahko dobite že za približno 100 evrov. Zelo priljubljene znamke električnih klaviatur so na primer Casio, Kawai, Yamaha in Roland.

Razlike med električnim klavirjem in električno klaviaturo

Čeprav se morda zdi, da sta električna klaviatura in električni klavir enaka instrumenta, je med njima nekaj pomembnih razlik, predvsem v funkcijah in uporabi. Nekatere funkcije lahko najdete na obeh vrstah, vendar niso vse klaviature enake električnim klavirjem.

Električni oziroma digitalni klavir lahko v marsičem nadomesti klasični akustični klavir. Kvalitetni instrumenti imajo občutljivo tipkovnico, ki reagira na silo dotika. Prednost so tudi druge elektronske ugodnosti, kot so izbira različnih zvokov klavirja ali vgrajenega metronoma, možnost snemanja ali možnost priklopa slušalk. Velika prednost električnih klavirjev je možnost priklopa slušalk, da drugi ne slišijo, ko igrate. Poleg tega jih ni treba uglaševati - tudi to sicer predstavlja dodaten strošek. Električni klavir ima enako mehaniko kot akustični klavir, zato ohranja enak občutek igranja. Ima pa nekoliko drugačen zvok, saj je ustvarjen elektronsko, zvok prihaja iz zvočnikov.

Če ste popolni začetnik, ki se resno zanima za učenje igranja klavirja, klaviatura ni ravno najbolj posrečena izbira, saj z igranjem nanjo ni mogoče tehnično napredovati v igranju klavirja. Klaviatura je idealen inštrument za tiste, ki jih zanima igranje za sprostitev, vendar vedo, da se ne bodo popolnoma posvetili igranju klavirja. Električni klavir pa ponuja skoraj enako izkušnjo igranja in večje tehnične izboljšave, saj tipke zahtevajo, da prsti bolj močno udarjajo kot pri klaviaturi.

Zgradba in delovanje klavirja

Klavir je glasbilo s tipkami. Večina klavirjev ima 88 tipk, kar ni predpisano pravilo, je pa vedno bolj običajno, saj je predpisano, kateri ton mora biti na sredini klavirja. Bele tipke so sedaj večinoma oblečene v plastiko, črne tipke pa so namenjene alteriranim tonom. Klavirska klaviatura ima 88 tipk. Število strun pa je odvisno od modela klavirja - običajno okoli 230.

Za klasični klavir in pianino je značilno, da imata z vsako tipko povezane tri kovinske strune. Izjema so tipke za basovske tone, ki imajo običajno le eno ali dve struni. Strune so vpete na eni strani, na drugi strani pa so postavljeni napenjalci, ki s pomočjo vijaka dosegajo želene tone za resonator. Zaradi lažjega vzdrževanja in močnih tonov so posamezni toni načrtno okrepljeni z več strunami. Nižji toni potrebujejo debelejše strune. Okoli strune tako napeljejo gosto napeljano bakreno žico, kar povzroči vidno bolj globok ton. Pritisk na tipko povzroči udarec kladiva na določene žice.

Kladivo je obloženo s filcem, udarec s kladivom tudi razbremeni dotik blaga s struno. Posledično je dolžina tona približno enaka kot čas, ko prst pritiska na tipko. Klavir pozna tri pedale:

1. Desni pedal (sustain): Najbolj se uporablja. Posledica pritiska je, da je udarec na tipko obstojen in povzroča ton, četudi je prst prenehal pritiskati na tipko. Zvočni efekt je tako počasi usihajoč zvok, ki popolnoma preneha z dvigom pedala.
2. Levi pedal (soft): Omehča zvok, ton je za spoznanje manj odmeven ob močni, glasni izvedbi tona. V smislu mehanizma kladivce udari na manj strun naenkrat.
3. Srednji pedal (sostenuto/mute): Namenjen je pridušenemu tonu. Tudi zelo glasna izvedba je tako tišja. Razlog za postavitev srednjega pedala je bila obzirnost.

Klavir je neverjetno zapleten inštrument. Vsaka klavirska struna drži približno 70-80 kilogramov napetosti, tako da skupna napetost strun znaša med 15-20 ton.

Vzdrževanje in uglaševanje klavirja

Klasičnemu klavirju je treba posvečati veliko več pozornosti. Zahteva redno vzdrževanje, uglaševanje in skrb za konstantno vlago in temperaturo v prostoru, da se ne razglašuje. Močno je občutljiv tudi na premike. Klavir in pianino morate uglasiti najmanj enkrat letno. Če ga ne uglašujete redno, bo naslednjič od uglaševalca zahteval veliko več časa in truda, da ga bo ponovno uspešno uglasil. Če ni uglašen popolnoma, bo izgubil kakovost tona in se posledično še hitreje razglasil.

Uglaševanje je zatorej kar zahteven proces. Uglasite ga lahko tudi sami. Vse, kar potrebujete, sta ključ za uglaševanje in dušilna zagozda. Pomagate pa si lahko tudi z digitalnim uglaševalcem.

Prednost elektronskega in digitalnega klavirja je, da nimata strun, zato ju ni treba uglaševati. Nista občutljiva na vlago in temperaturo v prostoru. Tako so tudi stroški in zahtevnost vzdrževanja zares minimalni.

Klavir v glasbeni izobrazbi in kulturi

Skladatelji, ki so v svetovnem merilu največ prispevali k solistični klavirski literaturi, so: Johann Sebastian Bach, Domenico Scarlatti, Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Robert Schumann, Sergej Rahmaninov, Franz Liszt, Aleksander Skrjabin, Claude Debussy in Frederic Chopin. Ti skladatelji so del obvezne študijske literature v vseh svetovnih pianističnih šolah.

Inštrument s tako širokim razponom tonov in tako enostavno pregledno tonalno sliko je bilo izjemno orodje za pisanje glasbe, učenje glasbe in tudi izvajanje zahtevne glasbe, kjer lahko en inštrument skrbi tako za melodijo kot harmonijo. Pianino in druge poenostavitve inštrumenta ter vedno večja gostilniška kultura žive glasbe sta predstavila klavir kot dolgoročno investicijo v živo glasbo. Večina nastopajočih je klavir uporabila kot spremljavo pevcev, uglaševanje popotnih glasbil, poceni instrumentalno glasbo in okrasni element gostinskega prostora, saj je klavir veljal za cenjen in prestižen instrument. Spremljava s kitaro ali piščaljo pač ni bila ista.

V poznem 19. stoletju je klavir bil tudi inštrument zvezdniške glasbe. Maestralna izvedba zahtevne klavirske solo kompozicije je bila velikokrat prava cirkuška predstava, saj so postale note glasbe vedno bolj na voljo, a nekatere glasbe ni bilo moč odigrati brez visokih sposobnosti. Tako so bili skladatelji znani kot mojstri izvedbe in pisanja. Večinoma iz revnih družin inštruktorjev glasbe so se povzpeli na vrh družbe. Predstavnika tega pojava sta Franz Liszt in Frederick Chopin, kasneje pa tudi mnogi drugi avtorji. (Vir: Vrbančič, Ivan (2004). Glasbeni slovarček. Ljubljana : Mladinska knjiga. COBISS 213952256.)

Dan klavirja

Ali ste vedeli, da obstaja dan posvečen klavirjem? Dan klavirja obeležujemo 88. dan v letu. Začel se je po zamisli nemškega pianista, skladatelja in producenta Nilsa Frahma v letu 2015. Ko so Frahma vprašali, zakaj svet potrebuje dan klavirja, je odgovoril: “… večinoma, ker ne škodi praznovati klavirja in vsega okoli njega: izvajalcev, skladateljev, izdelovalcev klavirja, uglaševalcev, selivcev in kar je najpomembneje, poslušalcev. Današnji dan je torej posvečen zgodovini in ljubezni do klavirjev in zaznamovan z dogodki, ki slavijo klavir.”

Zanimivosti o klavirju

• Klavir ima najširšo paleto tonov od vseh instrumentov.
• Največji klavir narejen doslej je meril 2,449 m v širino, 6,07 m v dolžino in 1,925 m v višino. Zgradil ga je Daniel Czapiewski (Poljska) in igral na koncertu v Szymbarku na Poljskem.
• Portugalski glasbenik Domingos-Antonio Gomes je dokazal, da ima najhitrejše prste v poslu.
• Najdražji klavir na svetu je bil prodan za kar 3,22 milijona dolarjev. Narejen je iz pravega kristala, zasnoval ga je Heintzman&Co. Le enkrat je bil igran v javnosti na olimpijskih igrah v Pekingu 2008, nato pa prodan na dražbi.
• Naš Pleksi Schimmel je eden od draguljev naše zbirke, sicer ni narejen iz kristala, temveč iz pleksi stekla.

tags: #okrogla #torta #v #obliki #klavirja

• Melita Kamnik
• Nasveti za peko kruha z drožmi
• Kako pravilno pasterizirati kozarce?
• Klasika, ki očara
• Vsestransko kitajsko zelje