Posameznikovo prvo in najpomembnejše okolje je družina, zato družinski vpliv in vzgoja, zraven drugih dejavnikov, pomembno delujeta na njegov osebnostni razvoj. V sodobnem svetu vedno bolj poudarjamo pojem in pomen družine. V tej osnovni celici družbe se otrok nauči osnovnih vedenj, pravil in norm. Družina je veliko več kot skupek nekih posameznikov, saj moč družine prevladuje nad močjo posameznika v družini.
Same moči družinskega sistema se posamezniki običajno ne zavedajo. V družini si postavljamo prve motive, izražanja želja, doživljamo prve zmage in poraze. Najbolj osnovni vzorci imajo koren v družini, zato je za razumevanje vedenja otroka ključno poznavanje njegove družine.
Družina kot dinamičen sistem
Družina je živa, spreminjajoča družbena skupina, na katero vplivajo številni dejavniki. Med te dejavnike štejemo socialne, kulturne, politične, geografske, demografske, ekonomske in gospodarske dejavnosti. Družine so kot mini kulture, ki imajo skupen jezik in naravo obnašanja. Kar ena generacija utrjuje v svoji življenjski poti, prenese na naslednjo generacijo.
V družini ima vsak posameznik svoj značaj, svojo osebno zgodovino in strukturo. Samo odraščanje otrok vpliva na življenje v družini. V družinskem sistemu so tudi podsistemi, ki so med seboj ločeni in povezani; podsistemi se delijo na starševski in otroški podsistem. Vsi delčki sistema so med seboj soodvisni in povezani, delujejo v krožni vzročnosti. Vsak sistem ima svojo balansiranje, to imenujemo homeostaza.
V sistemu delujejo raznorazne patologije, ki so do neke mere normalne in vzdržujejo ravnotežje sistema, zato se le-ta stalno spreminja. Družina je osnova in edina intimna človeška skupnost, ki omogoča najustreznejšo rast in zorenje otroka.
Definicije družine in njene spremembe
Nekateri strokovnjaki definirajo družino kot naravno in družbeno-ekonomsko skupnost staršev in otrok, ki nastane z rojstvom prvega otroka, njihovi medsebojni odnosi pa temeljijo na ljubezni, zaupanju in spoštovanju. Strokovnjaki imajo v zadnjem času vedno večje težave pri definiranju družine, saj se je njena struktura v zadnjih petdesetih letih precej spremenila podobno kot celotna družba.
Prvič v zgodovini se je pojavilo, da se je število tako imenovanih tradicionalnih družin (poročeni starši z otroki) skoraj razpolovilo, kar pomeni, da je teh družin po statističnih podatkih na področju Slovenije iz leta 2002 le 53 odstotkov. Tako je OZN leta 1994 podala svojo definicijo družine, ki pravi, da družino predstavlja vsaj en odrasel človek ali skupina ljudi, ki skrbijo za otroka/e in je kot taka prepoznavna v zakonodajnih ali v običajih držav članic Evropske unije.
UNICEF predlaga, da se naj družino definira z dvema osebama ali več, ki živita v skupnem gospodinjstvu in sta med seboj povezani z zakonsko zvezo, kohabitacijo ali starševskim razmerjem. Na tipologijo družin se navezujejo različne definicije. Odgovori na vprašanje, kdo ali kaj tvori družino, so različni. Osnovna opredelitev družine v vsakdanjem razumevanju, v raziskovanju in v pravni ureditvi (države) pa uporablja dve definiciji.
Definicija Statističnega urada Republike Slovenije
Statistični urad Republike Slovenije pri svojem delu uporablja naslednjo definicijo: »Družina je življenjska skupnost najmanj dveh oseb v okviru zasebnega gospodinjstva. To je lahko skupnost staršev (obeh ali enega) in otrok ali skupnost poročenih zakoncev ali para, ki živi v zunajzakonski skupnosti. V gospodinjstvih, v katerih prebivajo tri ali več generacij, se družine začnejo statistično tvoriti pri najmlajši generaciji.«
Tipologija družin
Glede na to, koliko ljudi živi v družinski skupnosti, lahko ločimo med jedrnimi, razširjenimi in velikimi družinami:
- Jedrna družina: je dvogeneracijska, sestavljena iz vsaj enega otroka in starša; otrok je lahko biološki ali posvojen.
- Razširjena družina: zraven jedrne vključuje druge sorodnike (tete, strice). Horizontalna in vertikalna družina je razširjena na vsaj tri generacije.
- Reorganizirana ali na novo vzpostavljena družina: družina, v kateri se starša ločita in se eden izmed njih ponovno poroči.
Sam tip družine ima pomembno vlogo pri vzgoji. Čeprav večina družin živi v istem gospodinjstvu, skupno gospodinjstvo po tej definiciji ni zavezujoč dejavnik.
Pomen družine za posameznika in družbo
Raziskave na slovenskem kažejo, da je za večino Slovencev družina najpomembnejša stvar v življenju. Družina in medgeneracijske vezi so temelj človekovega psihičnega razvoja. Vloge, ki so se prenašale iz generacije v generacijo, so globoko vtkane v notranjo psihično strukturo vsakega novorojenca. Naše povezanosti skozi generacijo ne moremo spremeniti, zato bi bilo nesmiselno posekati te korenine, iz katerih se napaja notranja psihična struktura. Te korenine namreč omogočajo, da svoj razvoj gradimo v pravo smer.
Družina je lahko nebo ali pekel, odvisno, kaj posameznik iz nje napravi. Družina pomeni, da imamo na tem svetu prostor, ki ga ne moremo izgubiti. Strokovnjaki ugotavljajo, da tisti otroci, ki so odraščali v toplih, ljubečih, spodbujajočih domovih, so običajno iz njih odhajali brez večjih pretresov in so si ustvarili svoje družine. Tisti drugi, ki so odraščali v hladnih, zlorabljajočih družinah, polnih sovraštva, težje odhajajo od doma, čeprav bi moralo biti prav nasprotno.
Izkušnje iz nuklearne družine pomembno vplivajo na oblikovanje otrokovih predstav o svetu. Tisti otroci, ki so odraščali v toplem okolju, si tudi svet predstavljajo kot topel in ljubeč kraj in si ga želijo spoznati. Tisti otroci, ki so odraščali v hladnem in sovražnem okolju, si tudi svet tako predstavljajo in jih je strah ga spoznavati. Nekateri strokovnjaki pojasnjujejo, kako pomembno je raziskovati in prisluhniti svoji preteklosti, da ni dobro zanikati neljubih bolečih dogodkov, ki so se zgodili v otroštvu.
Vloge in naloge družine
Nobena izmed drugih družbenih oblik ali institucij ne skrbi za toliko različnih nalog kot to počne družina. Mnogi raziskovalci poudarjajo, da je družina prvi prostor čustvenega življenja in da se v njih učimo moralne usmerjenosti in solidarnosti. Z družino je povezana skrb za telesno, duševno in duhovno razsežnost osebnega razvoja. Je tudi temeljni prostor medosebnih odnosov.
V družini si otrok pridobi tudi prvo izkušnjo o vrednotah življenja, ljudeh, njihovem ravnanju, predstave o življenjskih problemih, o dajanju in sprejemanju, pravicah in dolžnostih, enakopravnosti in nenazadnje o lastni vrednosti. Prav tako v njej gradi svoj temeljni odnos do ljudi in do življenja v človeški skupnosti. To je njegova prva in zelo pomembna šola življenja.
Z družino in družinskim življenjem pogosto povezujemo ljubezen. V takšnih družinah se učimo ljubiti in biti ljubljeni, si odpuščati in prositi odpuščanja. V njej doživljamo in spoznavamo bistvene elemente smisla človekovega življenja. Prek družine se družbe nadaljujejo.
Odnos med družino in državo
Ljudje živimo na več ravneh družbe, od družine in prijateljev preko malih skupin, soseske, civilnih združenj in gibanj, pa do države in širše. Odnos med družino, sosesko, civilno družbo in državo morajo biti zato nekaj dopolnjujočega, ena raven ne sme biti nadrejena ali podrejena drugi.
Za vzgojo otrok je najprej odgovorna družina sama, država, civilna družba, vrtci, šole itd. pa le-tej pri tem pomagajo. Država, na primer, skrbi za skupne zadeve, kot so splošno šolanje, zdravstveni sistem, družinski prejemki in pomoč družinam v ekonomski stiski. Drugače je, če v družini pride do alkoholizma, nasilja ali do hujših psihičnih težav.
Za državo odnos do družine predstavlja zelo pomembno področje njenega delovanja. Odnos države do družine se skozi čas spreminja. Pomembno je, da so vse politike, ki vplivajo na družino, skrbno premišljene, da sledijo smernicam in zasledujejo končne cilje, ki jih kot družba prepoznavamo kot potrebne za polno življenje posameznika ter za njegovo aktivno udejstvovanje v družbi.
Družinska politika in demografski izzivi
Stopnja rodnosti, to je število rojenih otrok na žensko v rodnem obdobju, je bila leta 1976 okoli 2,2, leta 1996, po dveh desetletjih padanja, pa že manj kot 1,3. Sedanje stanje kaže, da v kratkem času ne bo prišlo do povečanja natalitete, ki bi zagotavljala, da se število v Sloveniji rojenih Slovencev ne bi zmanjševalo. V zadnjih letih so izpostavljena naslednja področja, na katera se osredotoča družinska politika:
- Različni programi za podporo družinam
- Starševsko varstvo in družinski prejemki
- Nadomestno varstvo otrok
- Socialno varstvo družine
- Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja
- Trg dela in zaposlovanje
- Področje zdravstva
Družina je temeljni in bistveni element družbe. Naloga države je, da zagotavlja pogoje, da lahko družina v polnosti uresničuje svoje naloge oziroma dolžnosti.
Tradicionalna in sodobna družina
Dolga obdobja v preteklosti je bilo v družbi splošno sprejeto, da družina, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci, dodatno lahko tudi še stari starši, otrokom zagotavlja najbolj optimalen osebnostni razvoj. Danes, ko hitreje prihaja do razpada družin, pa se ta »ideal« počasi krha. Posledično se v večji meri vzpostavljajo novi tipi družin. Pri tem so najbolj prizadeti otroci.
Za obstanek jedrnih družin je poleg ljubezni potrebnega precej vloženega truda, potrpežljivosti in zrelosti posameznikov. Razpad jedrnih in razširjenih družin ustreza tudi različnim družbenim in ekonomskim skupinam, saj imajo na ta način možnost večjega vpliva na posameznike in s tem na uresničevanje svojih ciljev. Funkcionalna jedrna ali razširjena družina namreč med drugim zagotavlja varno navezanost in prostor, kamor se vsak izmed njenih članov v vsakem trenutku lahko zateče in dobi tisto, kar resnično potrebuje.
Sociološki pogled na razlike med modeli družin
Sociolog Robert Volpi pojasnjuje osnovne razlike med tradicionalno in sodobno družino: “Model tradicionalne družine temelji na medsebojni odgovornosti in spodbujanju le-te. Novi model pa po drugi strani temelji na čustvenosti - ljubezen kot čustvo in nič več kot to. Na prvi pogled se to zdi naprednejši, sodobnejši pogled, vendar pa je v resnici to veliko bolj krhka ideja, ki ima tudi negativne družbene posledice”.
Če se ozremo naokrog, lahko vidimo, kako dolgo trajajo takšne zveze, ki nimajo globljih temeljev, temveč samo čustva. Trajajo, dokler so čustva, dokler so močna, dokler je “kemija”, “feeling” - ko tega ni več, ni več odnosa, “zadeva” umre. Kjer odnos temelji le na "midva", brez globljega in človeka presegajočega temelja tega odnosa, kmalu tisti “midva” izgine, ostane le še “jaz”. Če je le še “jaz”, potem sem sam najpomembnejši na tem svetu, ne odgovarjam nikomur in za nič, ker sčasoma še zase nisem več odgovoren, ni več dolžnosti, temveč le še moje pravice, ki jih drugi ne samo imajo dolžnost, temveč jih morajo spoštovati, sicer jih sodno preganjam. Volpi razlaga podobno kot mi razliko med obema modeloma družine: “Družba, ki sloni na medsebojnih vezeh z najvišjo mero odgovornosti in z močno institucionaliziranostjo, je nedvomno bolj trdna, povezana in solidarna družba od tiste, ki temelji na odnosih z nizko mero odgovornosti in z nično mero institucionaliziranosti”.
Povečanje nasilja, tudi domačega, ki je značilnost zmedenih in, po Zygmuntu Baumanu, tekočih družb, kakršna je naša, ne pa tradicionalnega okolja, kjer so bile jasne vloge, naloge in odgovornosti, ker so bile tudi jasne avtoritete in položaji. Delež teh tipov družin se v zadnjih desetletjih stalno zmanjšuje, medtem pa se povečuje število preostalih tipov.
Pravica do zasebnega in družinskega življenja
Družina je razmerje med staršem in otrokom. Pravica do zasebnega in družinskega življenja varuje obe osebni vezi (razmerji). Večina nas je odraščala skupaj z enim ali obema biološkima ali posvojiteljskima staršema in svojimi sorojenci. Nekateri smo celo živeli skupaj s tremi ali štirimi generacijami družinskih članov. Človekove pravice varujejo tesne osebne vezi (razmerje) med vami in vašimi družinskimi člani. To pravico poimenujemo pravica do zasebnega in družinskega življenja. Zelo pomembno je razumeti, ali gre pri vašem odnosu z drugimi osebami za družino ali zunajzakonsko skupnost ali zakonsko zvezo.