Rdeča pesa (Beta vulgaris) je pogosto spregledan pridelek, čeprav jo najdemo na skoraj vsakem vrtu in na številnih kmetijah. Je superživilo, ki je enostavno za vzgojo, dostopno tudi izven glavne sezone in vsestransko uporabno v kuhinji. Ta korenovka, ki izvira iz obalnih predelov zahodne in južne Evrope, je bila kot zdravilna rastlina cenjena že pri starih Grkih in Rimljanih, danes pa predstavlja pomemben del slovenske prehranske tradicije.
Zgodovina in značilnosti
Divja pesa je predhodnica naših gojenih vrst in izvira iz jugozahodne Evrope ter obal Sredozemskega morja. Prvič so jo kultivirali v Babilonu pred 4.000 leti. Prva gojena oblika se je imenovala mangold, iz nje pa so se razvile današnje vrste, kot so rdeča pesa, sladkorna pesa in krmilna pesa. Kot vrtnina je bila rdeča pesa prvič omenjena v šestnajstem stoletju.
Rdeča pesa je rastlina iz družine metlikovk, ki jo prepoznamo po srčasto oblikovanih listih in značilnem temno rdečem gomolju. Vsebuje antioksidativni pigment betalain, ki je zaslužen za njeno barvo, a je občutljiv na visoke temperature.
Vzgoja in pridelava na vrtu
Vzgoja rdeče pese je preprosta, zato se je brez skrbi lahko lotijo tudi manj izkušeni vrtičkarji. Najbolje uspeva na sončni legi v rahli, dobro odcedni zemlji, bogati s hranili.
Sajenje in nega
- Setev: Sejemo jo neposredno na gredo od aprila do junija. Semena posejemo 2-3 cm globoko v vrste, oddaljene 25-30 cm.
- Redčenje: Po vzniku jo je treba redčiti, da ima vsaka rastlina dovolj prostora za razvoj.
- Dobri sosedje: Uspeva ob čebuli, solati, redkvici in kumarah. Odsvetuje se sajenje ob stročnicah.
- Zalivanje: Potrebuje zmerno, a redno zalivanje; v sušnih obdobjih pomanjkanje vode vpliva na obliko in okus gomoljev.
Hranilna vrednost in zdravilni učinki
Rdečo peso uvrščamo med nizkokalorična živila (približno 40 kcal na 100 g), a je izjemno bogata s hranili. Je vir magnezija, folne kisline (vitamin B9), kalija, železa, kroma in mangana.
| Hranilo | Vpliv na zdravje |
|---|---|
| Folna kislina | Pomembna za obnovo krvi in razvoj zarodka. |
| Kalij | Uravnava krvni tlak in delovanje mišic. |
| Vlaknine | Spodbujajo prebavo in znižujejo holesterol. |
| Nitrati | Izboljšujejo prekrvavitev možganov in fizično zmogljivost. |
Redno uživanje lahko prispeva k boljši prebavi, krepi imunski sistem in pomaga pri razstrupljanju jeter. Zaradi vsebnosti nitratov se uživanje priporoča tudi športnikom, saj lahko izboljša telesno vzdržljivost.
Rdeča pesa v kulinariki
Uporabni so tako gomolji kot listi, ki jih pripravimo podobno kot špinačo. Surova pesa je najbolj hranljiva, zato je sočenje ena najboljših metod priprave.
Načini priprave
- Svež sok: Najboljša absorpcija hranil. Priporočljivo ga je piti zjutraj na tešče.
- Kuhanje: Kuhamo jo skupaj z lupino do 15 minut pri nižji temperaturi, da ohranimo betalaine.
- Pečenje: Narezana na kocke z olivnim oljem, soljo in poprom (pečemo 40 minut na 180 °C).
- Solate: Naribana surova pesa je odlična popestritev vsake solate.
Pesin sok #5: Kaj se dogaja v kuhinjah in za šankom, medtem ko čakate na hrano?
Shranjevanje za ozimnico
Rdeča pesa je zaradi čvrste strukture primerna za dolgo shranjevanje. Neoprane gomolje hranimo v hladnem, temnem prostoru (najbolje med 6-8 °C), kjer ostanejo obstojni več mesecev. Pogosto se vlaga v kisu, možna pa je tudi zamrznitev.
Opomba: Uživanje večjih količin rdeče pese lahko povzroči rdečkasto obarvanje urina in blata, kar je povsem nenevaren in naraven pojav.