Tanja Špes (1992) je po poklicu psihologinja, ki se izobražuje za psihoterapevtko, najraje pa je pravzaprav pisateljica. Zelo uživa v potovanjih po svetu in med besedami. Njene kratke zgodbe so bile objavljene v različnih revijah, med drugim Sodobnosti in Spirali, in v antologiji sodobne slovenske kratke pripovedi mladih avtoric in avtorjev Polževi razmisleki (Layerjeva hiša, 2023), ki je dobila naslov po njeni zgodbi.
Gospodinja (iz zbirke Nedaleč stran)
V sobi ni bilo vroče, bilo je soparno. Vročina je bila znosna, sopara pač ne. Ventilator na stropu se je neutrudno vrtel in prispeval svoj glas k zboru zvokov iz televizorja, ki je metal medlo svetlobo in verjetno ne bi žarel svetleje, tudi če bi mu kdo posvečal več pozornosti. Dora se je nemirno premetavala v postelji, pri čemer jo je oviral napet trebuh. Vse odkar je izvedela, da v svojem telesu ne živi več sama, je nekaj v njej umrlo in vse težje je našla voljo, da se premakne.
»Res ne razumem, kaj te tako skrbi. Ti si pametna, jaz sem pameten, tudi otrok bo pameten,« ji je Trivan prigovarjal z optimizmom in nasmehom. Ko se ni odzvala, je zaigrano sumničavo dodal: »Razen, če ni moj?«
Utrujal jo je. Tako zelo jo je utrujal. S svojimi zgrešenimi sklepi, neprestanim govoričenjem, svojo bližino. Mislil je, da je pameten, ker so tako pokazali testi inteligentnosti pri razvrščanju v razrede. Ni pa pomislil, da je pripadal rasi, spolu in ekonomskemu razredu, za katere je bil test ustvarjen. Dora se je zavedala, da se o pristranosti testa ne bi spraševala, če bi bil tudi njej pisan na kožo, vendar pa se je test dalo prelisičiti in vedela je, da ni edina, ki ji je to uspelo. Ali ne kaže tudi to na določene sposobnosti, ki jih test ni meril?
Aktovko je odložil na mizo v predsobi, si z eno roko hrupno natakal konjak, z drugo pa rahljal kravato in odpenjal vrhnje gumbe na beli srajci. »Se je Methia danes oglasila?« je vprašal z vedrim glasom.
Ja, Methia se je danes oglasila, oprala mi je lase, zamenjala rjuhe in me do orgazma spravila hitreje kot ti. »Ja, kosilo je v pečici, srajce so obešene v garderobi.«
»Kakšen luksuz je imeti gospodinjo!« so odmevale njegove besede, medtem ko je hodil iz spalnice do kopalnice in se preoblačil v trenirko. »Jap!« se je strinjala. Seveda je krasno imeti gospodinjo, ki ti med preoblačenjem postelje zleze vanjo, kadarkoli si to zaželiš, skuha, pospravi, skratka opravi vse, česar ti ne. Krasno je biti v elitnem razredu, ki si lahko vse to privošči.
Stopil je k njej in jo pobožal po trebuhu. »Krasna družinica bomo!« ji je veselo zašepetal, medtem ko je poljubljal njena lica.
Vedela je, da ji nikoli ne bo oprostil, če bosta morala po nekaj letih šolanja svojega otroka, ki se na testu ne bo dovolj dobro odrezal, oddati na otok. Spraševala se je, koliko še manjka do popolne nadvlade elitnega razreda in po katerih kriterijih se bodo nazadnje obrnili drug proti drugemu. Spomnila se je sestre, kako si je smrkavi nos brisala v rokave sive šolske uniforme, medtem ko je vstopala na vlak, ki je potnike vozil samo v eno smer. Njen pogled jo je po vseh teh letih občasno še vedno moril v sanjah.
Nočne more so bile Dorin izgovor, da sta s Trivanom spala v ločenih sobah. To mu je mimogrede navrgla, medtem ko je neko jutro brskala po tablici, on pa je bral dnevni časopis. »Si prepričana? Res bi bil rad ob tebi …« ji je ugovarjal med poljubljanjem njenih prstov, ona pa ga je, ne da bi se zmenila za njegovo naklonjenost, prekinila še s predlogom, da bi morala najeti gospodinjo.
»V redu, bom uredil,« ji je prijazno zagotovil, medtem ko je z očmi odsotno preletaval zlovešče naslove. Ideja se mu je zdela tuja, ne glede na to, da so jo prakticirale mnoge bodoče družine.
Nedolgo zatem jo je pripeljal v stanovanje. »To je Methia, najina gospodinja,« je rekel previdno, kot bi ga bilo strah, kako se bo Dora odzvala. Pozneje se ji je opravičil, ker je ni vključil v proces odločanja. »Zelo malo jih je bilo na izbiro, zgleda, da je povpraševanja po njih vse več,« se je branil.
»Ne, saj mi je kar všeč,« mu je zatrdila Dora brez vsakršne grenkobe v glasu. Ker je bilo res. Methia ji je bila všeč. Bila je visoka in vitka, imela je polne ličnice, polne ustnice, pravilne zobe, dolge rjave lase, spete v kot slap padajoč čop, in temne oči. Njena koža je bila napeta in gladka, imela je prijeten nasmeh in pomirjajoč glas. Lepo je dišala.
»Če bo storila kar koli, kar ti ne bo všeč, jo bova menjala,« ji je zaklical iz kuhinje. Slišala je, kako se je zamašek piva odbil od pulta na tla. Vedela je, da se ni sklonil. Se bo Methia jutri. »Prav,« je odsotno zamrmrala, čeprav se je odločila, da ne bo tvegala zamenjave. Strah jo je bilo, da bi naslednja gospodinja nosila obraz njene sestre.
Počasi in robotsko se je pomaknila k oknu, da je lahko opazovala mesto pod sabo, kjer sta se počasi vlekla megla in promet. Vse skupaj jo je spominjalo na sivo sluz. Skušala se je spomniti sveta, kakršen je bil nekoč. Vseh pisanih odtenkov, v katere se je barvala narava, preden so jo ljudje oropali vseh barv.
»Kako si pa ti zadovoljen z njo?« je vprašala po nekaj trenutkih tišine. »Meni je pomembno samo, da se ti dobro počutiš,« ji je zamrmral na uho, obenem pa upal, da ne bo nikoli ugotovila, da gospodinje ni pripeljal z otoka, temveč z ulice, kjer jo je našel po neki divji zabavi. Ni se še želel ukvarjati s tem, kako se bo jo znebil, ko bo otrok enkrat rojen, ampak morda bo Dora tudi pri vzgoji potrebovala par dodatnih rok. Odkašljal se je. »Samo še malo … samo da otrok malce zrase in bova spet sama. Mislim - brez gospodinje.«
Dora je še vedno gledala ven, v dan, ki je ugašal, da Trivan ne bi videl prezira, ki ji je vel z obraza. Nobenega otroka ne bo. Odločila se je, da ga ne bo rodila. Ne v ta svet. Pa tudi gospodinjo bo obdržala.
Krioprezervacija: Vprašanje, ki presega meje znanosti
Bi se želeli leta po smrti vrniti v življenje, če bi bilo to mogoče? Podjetje zagotavlja, da imajo za svoje kliente "reševalno vozilo v stalni pripravljenosti". Takoj ko oseba umre, se lotijo ohranjanja telesa in/ali možganov. Ko bo storjen potreben znanstveni napredek, pa naj bi odpravili prvotni vzrok smrti in osebo obudili v upanju, da bo uživala v novi priložnosti.
Trupla hranijo v Švici, proces se tehnično šteje za znanstveno darovanje teles, da je tudi zakonit. Tam jih v komori s tekočim dušikom ohladijo na minus 196 stopinj Celzija.
Kot poroča Yahoo, so tipične stranke podjetja v povprečju stare 36 let in delajo na področju tehnologije. Ustanoviteljev to ne preseneča. Mladi so bolj odprti do tehnologije in praviloma manj verni, pravijo. Mnogi od teh ljudi želijo zgolj ohraniti svoje možgane, saj menijo, da bi v prihodnje imeli raje novo 3D-natisnjeno telo oziroma računajo na prihodnost, ko bi bil mogoč obstoj zavesti brez fizičnega telesa.
Seveda pa se tako podjetje kot stranke podajajo v povsem neznan svet. Dejstvo je, da trenutno nihče ne ve, kako dejansko oživiti mrtvega kriokonzerviranega človeka. Postopek uporabljajo, da ohranijo celice in tkiva, vendar oživitev prej mrtvih možganov, ki bi nato dejansko delovali, in to s starimi spomini, nikakor ni nekaj, kar bi bila realnost.
Leta 2016 so znanstveniki oživili zajčje možgane iz kriokonzervacije v precej dobro stanje, navaja Yahoo. Nekateri modelni organizmi se vrnejo iz kriogenih temperatur z nedotaknjenimi spomini. Nič od tega pa ni zagotovilo, da bo to kdaj mogoče doseči s človeškimi možgani. A v podjetju na to pravijo takole - če ste kremirani, nimate možnosti za oživitev, če pa ste kriokonzervirani, je možnost več kot nič.
Etična vprašanja in dileme
Potem so tukaj še druga etična vprašanja, denimo, kdo sprejme odločitev o oživitvi? Stranke sicer lahko sestavijo seznam želja s preferencami na to temo, vendar prej kot bo potencialna oživitev, manj napredna bo tehnologija, kar lahko, tudi če bo uspešno, povzroči poslabšanje spomina. A potem se pojavi nova dilema. Kaj pa, če se vrnete čez 100 let in se soočite s svetom, v katerem ne želite živeti?
Ne gre pa zanemariti niti bolj zapletenih etičnih vprašanj. Ali naj se tudi tukaj ljudi obravnava enakopravno? Koga sploh ohraniti in oživiti? Morda Elona Muska ali tudi nekega množičnega morilca?
Finančni vidik in dostopnost
V podjetju sicer priznavajo, da sredstev za rast in delovanje ni enostavno zbirati, saj stavijo na nekaj, kar se zagotovo še ne bo zgodilo v prihodnjih desetletjih - če sploh kdaj. Toda nekaj vlagateljev so pridobili, nekateri sami želijo krioprezervacijo.
Konzervacija telesa stane v povprečju 200.000 evrov. Stranke plačujejo članarino v višini 25 evrov na mesec od vpisa do krioprezervacije. Sredstva za stanje pripravljenosti in skladiščenje se plačajo samo, ko je potrebna kriokonzervacija. Večina ljudi se odloči za kritje stroškov z življenjskim zavarovanjem, poroča tech.eu.
Druga možnost je, da za 60.000 evrov ohranite le svoje možgane. Zaradi nižjih stroškov je takšna kriokonzervacija bolj dostopna. Prav tako prihrani prostor v hladilnici.
Pogled v prihodnost in dvomi znanstvenikov
V družbi sicer pravijo, da niso orientirani na dobiček, ampak gre za tek na dolge proge. Podjetja, zagotavljajo, ne nameravajo prodati, tudi investitorje opozorijo, naj ne računajo na velik dobiček. Čeprav se vse skupaj sliši predvsem kot zanimiva znanstvena fantastika, ustanovitelji v projektu vidijo prihodnost. Dvomijo, da bomo v kratkem doživeli preboj na področju, kako konkretno podaljšati življenje. Zato se jim zdi še najbolj smiselno iskati način, kako se ohraniti do trenutka, ko bo podaljšanje življenja mogoče. Še posebej na to stavijo v ZDA, kjer je podobnih podjetij še več. Nekateri želijo ohraniti le možgane, ne pa tudi svojega telesa.
Ni pa jih malo, ki menijo, da je vse skupaj le metanje peska v oči naivnih. "Trenutno ni nobenega znanstveno dokazanega načina, da bi lahko na to temperaturo dejansko zamrznili celega človeka, ne da bi uničili tkiva," je za Discover Magazine pred časom dejala Shannon Tessier, kriobiologinja z univerze Harvard in splošne bolnišnice Massachusetts. Ko znanstveniki poskušajo zamrzniti vzorec človeškega tkiva, kot je rezina jeter, je celična membrana uničena, svari. Torej dejansko ni nobenega dokaza, da se sploh kar koli ohranja.
Obstajajo sicer živali, ki lahko preživijo zamrzovanje in odmrzovanje, kot so kanadske lesne žabe, vendar so ti organizmi razvili mehanizme za obvladovanje pritiskov nizkih temperatur na način, ki ga naša telesa preprosto ne zmorejo. Tessierjeva pravi, da si je težko predstavljati, kako bi lahko naša tkiva sploh zdržala proces ponovnega segrevanja, tudi čez nekaj stoletij znanstvenega napredka. "Pred nekaj leti smo izvedli poskus v laboratoriju. Poskušali smo vitrificirati prašičje srce, celo prašičje srce. In seveda trenutno ne obstaja tehnologija, ki bi dovolj hitro ogrela srce in tako je celo srce počilo na pol."
Sposobnost naših tkiv, da fizično prenesejo zmrzovanje in odmrzovanje, je šele začetek težav, pa je za isti medij dejal John Baust, kriobiolog z univerze Binghamton. Ko so naša tkiva ohlajena, je del, ki zamrzne, večinoma čista voda - celice, soli in organski materiali, ki sestavljajo naše tekočine, so izključeni. Celice so podvržene močnemu molekularnemu stresu. "Pride do genetskih sprememb, ki rečejo celici - umri. Ta navodila za celično smrt se začnejo precej, preden so dosežene temperature zmrzovanja," pravi.
A takšni argumenti zagovornikov krioprezervacije ne prepričajo. Poudarjajo, da nihče ne ve, kaj lahko prineseta prihodnost in nova tehnologija.