Zgodovina Poljske se razteza skozi več kot tisoč let, njene korenine pa segajo v stari vek, ko so ozemlje današnje Poljske poseljevala različna plemena, med drugim Kelti, Skiti, Germani, Sarmati, Slovani in Balti. V 10. stoletju je bila ustanovljena prva vladarska dinastija - Pjasti, ki so oblikovali poljsko državo.
Dinastija Pjastov: Zibelka poljske državnosti (10. - 14. stoletje)
Dinastija Pjastov je bila prva poljska vladarska dinastija, katere obstoj sega do okoli leta 940, ko so se prvi Pjasti, verjetno Poljani, pojavili v trdnjavi Giecz na ozemlju Velikopoljske. Kmalu zatem so svojo rezidenco preselili v Gniezno.
Ustanovitev in pokristjanjevanje (963-1025)
Za de facto ustanovitelja poljske države se šteje knez Mješko I., ki je vladal od okoli 960 do 992. Leta 963 je v Gnieznu zavladal Mješko I. (963-992), prvi poljski vladar, o katerem imamo pisne dokumente. Že Mješkovi predniki so združili pod svojo oblastjo velik pas nižin, to je srednjo Poljsko: poznejšo Velikopoljsko, leczyško-sieraško pokrajino in Mazovijo. Srednjeveško zgodovinopisje je ustvarilo legendo, da Mješkov rod izvira od Pjasta, kmečkega podanika kneza Popjela iz prejšnje dinastije.
Mješko I. je bil znan po prevzemu zahodnega krščanstva leta 966 po poroki s češko princeso Dubravko. Ta dogodek je znan kot »krst Poljske«, datum pa se pogosto simbolično šteje za začetek poljske državnosti. Mješko je dokončal združevanje lehitskih plemen, potrebno za obstoj nove države. Mješkov sin, knez Boleslav I. Hrabri (vladal 992-1025), je z vojsko znatno razširil očetovo domeno in jo leta 1025 pretvoril v kraljevino. Boleslav I. je ustanovil poljsko cerkveno strukturo, si prizadeval osvojiti nova ozemlja in bil ob koncu svojega življenja leta 1025 uradno kronan za prvega poljskega kralja. Prizadeval si je razširiti krščanstvo v poganske dele vzhodne Evrope, vendar je doživel neuspeh, ko je bil leta 997 v Prusiji ubit njegov največji misijonar Adalbert Praški. Na kongresu v Gnieznu leta 1000 je sveti rimski cesar Oton III. priznal nadškofijo Gniezno, ključno za obstoj suverene poljske države.
Razdrobljenost in ponovna združitev (1138-1370)
Ekspanzionistična politika Boleslava I. je preobremenila vire zgodnje poljske države, čemur je sledil propad monarhije. Pod Kazimirjem I. Obnoviteljem (vladal 1039-1058) je začela država okrevati. Kazimirjev sin Boleslav II. Velikodušni (vladal 1058-1079) se je zapletel v konflikt s ščerpanskim škofom Stanislavom, ki je na koncu povzročil njegov propad.
Boleslav III. Krivousti je v svoji oporoki iz leta 1138 razdelil Poljsko med svoje sinove, kar je povzročilo notranjo razdrobljenost v 12. in 13. stoletju, ki je razjedla dinastične strukture Pjastov. Poljska država se je za skoraj 150 let razbila na več vojvodin. Poskusi ponovne združitve poljskih dežel so dobili zagon v 13. stoletju. Leta 1295 je velikopoljski vojvoda Przemisl II. uspel postati prvi vladar po Boleslavu II., ki je bil okronan za poljskega kralja. Kraljestvo Pjastov je bilo dejansko obnovljeno šele pod Vladislavom I. Kratkim.
Najuspešnejši in zadnji monarh iz dinastije Pjastov, Kazimir III. Veliki (vladal 1333-1370), je vladal v obdobju gospodarskega razcveta in ozemeljske širitve kraljevine. Poljski kralj Kazimir III. Veliki ni imel zakonitega sina in je nasledstvo poljske krone prepustil svojemu nečaku ogrskemu kralju Ludviku I. Ogrskemu, sinu Elizabete Pjast, sestre pokojnega kralja Kazimirja III. Pjastovska vladavina na Poljskem se je končala leta 1370 s smrtjo kralja Kazimirja III. Velikega.
Jagelonska dinastija: Združitev z Litvo in renesansa (1386-1572)
Jagelonska dinastija je vladala Poljski in Veliki kneževini Litvi v obdobju 1386-1572. Dinastija Pjastov je sklepala zakonske zveze z več plemiškimi rodbinami Evrope in imela številne visoke položaje, nekatere tudi v Svetem rimskem cesarstvu.
Nastanek personalne unije (1386-1434)
Poljskemu plemstvu ni bilo všeč, da je Ludvik I. dajal prednost ogrskemu kraljestvu. Po Ludvikovi smrti je, v nasprotju z njegovimi načrti, za poljsko kraljico izvolilo njegovo mlajšo hčer Jadvigo in jo začetkom leta 1386 poročilo z litvanskim velikim knezom Jagielom. Jagielo se je dal pred poroko krstiti po katoliškem obredu in je bil potem kronan za poljskega kralja Vladislava II. Poljskega.
Poroka je ustvarila poljsko-litovsko personalno unijo pod kralji Jagelonske dinastije. Prvi dokument, ki je uradno povezal obe državi, je bila Krevska unija iz leta 1385. S poljsko-litovskim partnerstvom je Poljska pridobila obsežno ozemlje Rutenije, ki je bilo v posesti Litve. V baltski regiji se je nadaljeval boj Poljske s Tevtonskimi vitezi in dosegel vrhunec v zmagi v bitki pri Grunwaldu leta 1410, ki pa Poljaki in Litovci niso zaključili z odločilnim udarom proti glavnemu sedežu Tevtonskega reda na gradu Malbork. Mir v Torunju je prinesel Litvi vrnitev Žemaitije, Poljski pa le manjše ozemeljske popravke. Leta 1413 je sporazum v Horodłi dopolnil prejšnje sporazume med Poljsko in Litvo, saj je v Litvo vpeljal državne institucije po zgledu Poljske in litvansko katoliško plemstvo je dobilo enake pravice kot poljska šlahta, s tem pa je bilo povzdignjeno nad pravoslavne rutenske bojarje.
Razcvet in parlamentarizem (15. - 16. stoletje)
Kritični razvoj jagelonskega obdobja se je dogajal med dolgo vladavino Kazimirja IV., ki je trajala do leta 1492. Leta 1454 je Poljska priključila Kraljevo Prusijo in sledila je trinajstletna vojna (1454-1466) z državo Tevtonskih vitezov. Leta 1466 je bil sklenjen prelomni Drugi torunjski mir, ki je razdelil Prusijo in ustanovil Vzhodno Prusijo, poljski fevd pod upravo Tevtonskih vitezov.
Za drugo polovico vladavine Jageloncev (16. stoletje) je značilen razvoj poljskega parlamentarizma, t. j. postopno večanje politične moči srednjega in nižjega plemstva (šlahte) na račun zmanjševanja privilegijev visokega plemstva (magnatov) in omejevanja pristojnosti monarha. Pravni akt Nihil novi nisi commune consensu (slovensko Nič novega brez skupnega soglasja), sprejet v Sejmu leta 1505, je večino zakonodajne oblasti prenesel z monarha na Sejm. Dogodek je zaznamoval začetek obdobja, znanega kot "zlata svoboda", v katerem je v državi načeloma vladalo "svobodno in enakopravno" poljsko plemstvo.
Vladavini kraljev Sigismunda I. Starega (1506-1548) in Sigismunda II. Avgusta (1548-1572) sta bili obdobje intenzivnega razcveta kulture in znanosti, imenovano tudi zlata doba poljske renesanse. Najvidnejši predstavnik tedanje znanosti je bil astronom Nikolaj Kopernik (1473-1543), utemeljitelj heliocentričnega sistema našega Osončja. Leta 1525 je bil Tevtonski red sekulariziran, Albrecht von Hohenzollern pa je poljskemu kralju prisegel vazalstvo, s čimer je njegova kneževina postala fevd kraljevine Poljske, poznan kot Knežja Prusija. To je bil prvi primer sklenitve sporazuma med katoliškim vladarjem in luteranskim knezom.
Republika obeh narodov in poznejša obdobja
Z vladavino Sigismunda II. se je končalo obdobje Jageloncev. Leta 1569 je bila z Lublinsko unijo ustanovljena poljsko-litovska Republika obeh narodov. Lublinska unija iz leta 1569 je ustvarila poljsko-litovsko zvezno državo, ki je bila bolj enotna kot prejšnja personalna unija med Poljsko in Litvo. Unijo je vodilo plemstvo preko centralnega parlamenta in lokalnih skupščin na čelu z izvoljenim kraljem. Realna unija obeh narodov je trajala do prve delitve Poljske leta 1795.
Sredi 17. stoletja je ogromna država začela propadati zaradi uničujočih vojn in propadanja njenega političnega sistema. V poznem 18. stoletju so bile uvedene pomembne notranje reforme, med njimi prva evropska ustava, sprejeta 3. maja 1791. Republika obeh narodov je razpadla leta 1795 po nizu invazij in delitev poljskega ozemlja med Ruskim carstvom, Kraljevino Prusijo in Habsburško monarhijo.
Od leta 1795 do 1918 ni obstajala nobena resnično neodvisna poljska država. Priložnost za ponovno pridobitev suverenosti se je uresničila šele po prvi svetovni vojni, ko so bile vse tri imperialistične sile usodno oslabljene. Leta 1918 je bila ustanovljena Druga poljska republika in je kot neodvisna država obstajala do leta 1939, ko sta Poljsko napadli nacistična Nemčija in Sovjetska zveza, kar je pomenilo začetek druge svetovne vojne.
Med nacistično okupacijo od leta 1939 do 1945 je umrlo več milijonov poljskih državljanov. Po drugi svetovni vojni leta 1945 se je geografsko težišče Poljske premaknilo proti zahodu zaradi teritorialnih prilagoditev. V poznih 80. letih dvajsetega stoletja je poljsko reformno gibanje Solidarnost postalo ključnega pomena za miren prehod iz načrtnega gospodarstva in socialistične države v kapitalistični gospodarski sistem in liberalno parlamentarno demokracijo.
Rudnik soli Wieliczka: Najstarejši spomenik in legenda
Wieliczka je mesto na jugu Poljske pokrajine Malopoljsko, le 16 km oddaljeno od znamenitega staro kraljevskega mesta Krakow. Mesto je svetovno znano po Rudniku soli Wieliczka, enem od najstarejših rudnikov na svetu, ki ga je UNESCO leta 1978 vpisal na svojo listo svetovne dediščine v Evropi.
Rudnik soli Wieliczka je eden izmed najbolj dragocenih spomenikov kulturne in naravne dediščine na Poljskem. Rudarji so kameno sol kopali od začetka 13. stoletja pa vse do leta 2007. Arheološka izkopavanja po 2. svetovni vojni pričajo, da so vodnjake z višjo vsebnostjo soli izkopavali že v času neolitika. V 13. stoletju so omenjene vodnjake poglobili in naleteli na sol v obliki kamnine, kar je sprožilo načrtnejše izkopavanje. Leta 1289 je vojvoda Kazimir III. Veliki naročil zgraditi rudniško bolnišnico oziroma zdravilišče.
Rudnik soli Wieliczka s svojimi devetimi nadstropji doseže globino 327 metrov in vsebuje okrog 300 km rudniških rovov. Turistom je na ogled le okrog 3,5 km najbolj atraktivnih predelov in veličastnih dvoran, kjer lahko občudujejo rudniške hodnike, kapelice, oltarje, skulpture in slano jezero. Prava paša za oči so mnoge skulpture in največja podzemna cerkev sv. Kinge, zavetnice Poljakov, ki je v celoti izdelana iz kamene soli in se nahaja na globini 101 metrov.
Po poljski legendi je za odkritje rudnika v 13. stoletju zaslužna ravno kraljica Kinga, hči hrvaško-madžarskega kralja Bele IV. Legenda pravi, da je Kinga v madžarski rudnik soli Maramures odvrgla svoj zaročni prstan, ki so ga kasneje našli v novoodprtem rudniku Wieliczka, ko je prispela na Poljsko. Rudarji so jo ob tem čudežu sprejeli za svojo zavetnico. V omenjeni sobani sv. Kinge se večkrat odvijajo koncerti ali drugi kulturni dogodki.
Med znamenitimi dvoranami so tudi dvorana Nikolaja Kopernika, kapela sv. Antona (iz leta 1698 v baročnem slogu) in dvorana kralja Kazimirja III. Velikega. V rudniku se na globini 200 metrov nahaja tudi zdravilišče za blaženje težav z dihali. Ob rudniku je tudi najstarejši muzej rudarstva na Poljskem, kjer hranijo ene najstarejših rudarskih orodij iz časa neolitika.
Tradicionalne poljske jedi
Poljska kulinarika ponuja bogato paleto okusov, ki so se razvijali skozi stoletja zgodovine. Med najbolj znanimi in priljubljenimi jedmi so:
- Pierogi: Polnjeni cmoki, ki so nekdanja kmečka hrana, a so postali ena najljubših poljskih jedi. Vsaka družina ima svojo različico nadeva, sestavine pa so omejene le z domišljijo kuharja. Pierogi so lahko sladki, slani ali pikantni, najpogostejši nadevi pa so sir, čebula, mleto meso, gobe, krompir in kislo zelje. Sladke različice običajno vključujejo različne jagode in borovnice.
- Zapiekanka: Odprti sendvič, ki je ena najljubših poljskih hitrih jedi. Okusna poljska zapiekanka je iz navadne bele bagete, prerezane po dolžini, obložene z različnimi okusnimi sestavinami in obilico naribanega poltrdega sira ter zapečene v pečici. Prigrizek izvira iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo v komunistični Poljski težko dobiti celo najosnovnejše sestavine in so morali ljudje razmišljati o tem, kako najbolje uporabiti vse, kar so imeli na voljo.
- Rurki (sladko pecivo): Sladka specialiteta, ki se na Poljskem imenuje tudi rurki z kremem, je vrsta kremnega zvitka, sestavljenega iz tankega peciva, polnjenega s stepeno smetano ali slaščičarsko kremo. Zaradi značilne oblike jo pogosto imenujejo torpedna sladica.
- Bułka z pieczarkami (gobov zavitek): Žemljice, polnjene z gobami in čebulo. Zvitke postrežemo tople in hrustljave, prelite s kečapom, gorčico ali kombinacijo obojega. Čeprav jih nekoliko zasenčijo bolj priljubljene ulične jedi, so gobovi zvitki na Poljskem še vedno tipična ulična hrana, ki se prodaja v številnih kioskih s hrano in na uličnih stojnicah po vsej državi.
- Knysza: Debela, polkrožna žemljica, napolnjena z različnimi sestavinami, prelita s česnovo omako, majonezno omako ali pekočo omako in prelita s praženo čebulo. To je tipična poljska ulična hrana, ki jo najdemo v vegetarijanski, mesni in sirni različici.
- Baršč (juha iz rdeče pese): Juha iz rdeče pese, ki si jo lastijo tako Poljaki kot tudi Rusi, Ukrajinci in še kakšen narod v tistem delu sveta.
- Žurek: Zelo okusna in nasitna juha, ki jo nekateri primerjajo z ričetom.
tags: #najstarejsa #poljska #jed