Najejnostavnejše sladice na svetu

Vikendi so kot nalašč, da spečemo kakšno dobro sladico, a to še ne pomeni, da moramo v kuhinji preživeti ure in ure. Včasih si želimo le nekaj domačega, sladkega in zanesljivega - sladico, ki uspe brez stresa, tehtanja vsake malenkosti in strahu, da bi šlo kaj narobe. Prav takšni so recepti, zbrani v tem članku. Gre za preproste sladice iz dostopnih sestavin, ki jih pogosto že imamo doma, njihova priprava pa je hitra in nezahtevna. Od sočnih biskvitov do ocvrtih dobrot in krhkih peciv - vsaka od spodnjih sladic je odlična izbira za sproščeno druženje ob skodelici kave, za pogostitev obiskov ali pa zgolj kot sladek zaključek kosila.

Preproste sladice za vsakogar

Zdrobovo čokoladno pecivo z jabolki

To sočno in rahlo pecivo združuje jabolka, zdrob, kakav in preprost čokoladni preliv. Zdrob poskrbi za prijetno teksturo, priprava pa je izjemno enostavna, saj ne zahteva zapletenega mešanja ali posebnih tehnik.

Jogurtove miške

Mehke, rahle in hitro pripravljene ocvrte miške, ki vedno uspejo. Jogurt poskrbi za sočnost, recept pa je idealen, ko si zaželite nekaj sladkega na hitro.

Orehova rolada s kislo smetano

Klasična sladica v preprosti izvedbi. Mehka biskvitna osnova z orehi in lahkoten nadev iz kisle smetane ustvarita ravno pravšnjo kombinacijo bogatega in osvežilnega okusa. Odličen posladek ob skodelici kave.

Jogurtov biskvit z Nutello

Preverjena klasika, ki vedno navduši. Jogurtov biskvit je mehak in rahel, dodatek Nutelle pa poskrbi za čokoladno razvajanje, ki se mu je skorajda nemogoče upreti.

Skutina pita po babičino

Med dve plasti krhkega testa ujet sočen skutin nadev. Za pripravo zelo preprosta domača sladica, ki so jo rade pripravljale že naše babice, pecivo pa se izvrstno prileže ob skodelici toplega napitka.

Ostale enostavne sladice

• LIMONIN MOUSSE: Čudovita sladica, ki lepo zaokroži vsak obrok. Potrebujete le nekaj dobro znanih sestavin, priprava pa je smešno lahka.
• FOSTERJEVE BANANE: Lahek in izjemno okusen desert, pripravljen iz popečenih banan, vanilijinega sladoleda in okusne omake.
• SLADOLEDNE KROGLICE S KOKOSOM: Za pripravo potrebujete zgolj dve sestavini.
• BRESKOV POTRESENEC: Hitra poletna sladica s sadjem, k hateri se odlično prileže kepica sladoleda.
• POLETNA TORTA Z MALINAMI: Osvežilna in lahka poletna sladica brez peke, v katero se boste zaljubili na prvi ugriz.
• HITRO JOGURTOVO PECIVO S SADJEM: Okusno in sočno pecivo, ki ga lahko pripravite s svežim, zamrznjenim ali vloženim sadjem.
• ZAMRZNJENI POLETNI MAFINI: Če obožujete grški jogurt s sadjem, potem boste navdušeni tudi nad zamrznjeno različico te slastne kombinacije.
• PITA S KISLO SMETANO IN BOROVNICAMI: Pecivo je hitro narejeno, zaradi dodatka kisle smetane v nadevu pa tudi ni preveč sladko. Če niste ravno ljubitelj borovnic, jih lahko nadomestite z malinami ali jagodami.
• GIN TONIK CHEESECAKE: Preprosta sladica brez peke z okusom priljubljenega poletnega koktajla.
• PANNA COTTA Z MALINOVIM PRELIVOM: Klasična italijanska sladica iz kuhane smetane, ki bo navdušila vsakega jedca. Svež preliv iz malin pa jo naredi še bolj okusno in zapeljivo.
• CLAFOUTIS Z JAGODAMI: Za pripravo zelo preprosta sladica, ki je kot nekakšna mešanica dveh priljubljenih jedi - palačink in pudinga. Clafoutis je najboljši, ko je še topel, za poseben užitek si ga privoščimo s kepico sladoleda, grškim jogurtom ali hladno stepeno smetano.
• SLADOLED IZ DVEH SESTAVIN: Sladoled je zelo kremast in okusen, hkrati pa predstavlja tudi odličen način, da porabite prezrele banane.
• SKUTINE REZINE S SADJEM: Rahlo pecivo s sočno skutino kremo in sadjem.
• POSLADEK Z JOGURTOM IN BRESKVAMI: Lahka in osvežilna poletna sladica, ki jo boste zajemali z veliko žlico.
• BOROVNIČEV DROBLJENEC: Drobljenec postrezite, ko je še malce topel, najboljši pa je s kepico dobrega vanilijevega ali jogurtovega sladoleda.
• CHEESECAKE Z LIMONINO KREMO: Dobro ohlajen cheesecake je odlična sladica za vroče poletne dni. Da je še bolj osvežilen, smo mu dodali limonino kremo, ki jo lahko uporabite tudi kot nadev za palačinke ali pa postrežete kot prilogo k ostalim, predvsem čokoladnim sladicam.
• CHEESECAKE REZINE Z JAGODIČEVJEM: Sočne, slastne in enkratne sadne rezine.
• JOGURTOVA STRJENKA Z BOROVNIČEVIM PRELIVOM: Iz navadnega jogurta in svežih borovnic lahko pripravimo odlično sladico, s katero bomo navdušili tudi najbolj izbirčne goste.
• SEMIFREDDO Z MALINAMI IN PISTACIJAMI: Osvežilna italijanska sladica, katere čar je v tem, da je rahla in puhasta zmes zgolj na pol zamrznjena, zaradi česar se sladica v ustih zelo počasi topi.
• GRŠKI JOGURT Z MARELICAMI: Hitro pripravljena sladica iz samo nekaj sestavin, s katero se boste posladkali, pa tudi osvežili.
• PREPROSTO PECIVO Z BOROVNICAMI: Hitro narejeno pecivo, ki ga lahko pripravite kar med kuhanjem kosila. Sestavine preprosto odmerite s skodelico, pecivo pa je zelo sočno in tudi ni preveč sladko.
• MASCARPONEJEVA KREMA Z MALINAMI IN PIŠKOTI: Čudovita poletna sladica, pripravljena brez kuhanja in peke je primerna za raznorazna praznovanja in zabave.
• SKUTINO PECIVO Z BRESKVAMI: Pecivo bo kuhinjo že med peko napolnilo z omamnim vonjem, narezano na rezine ali kocke pa je odlična sladica za raznorazne zabave, praznovanja in piknike.
• LIMONINA GRANITA: Za pripravo ne potrebujete strojčka in zapletenih sestavin, temveč zgolj limone, sladkor, vodo, primerno posodo in zamrzovalnik.

Svetovno znane sladice in njihova zgodovina

Tiramisu

Tiramisu morda ni najstarejša, je pa gotovo najbolj znana italijanska sladica, priljubljena po domala vsem svetu. Čeprav naj bi prvi tiramisu po eni od legend pripravili že v 18. stoletju za toskanskega vojvodo Cosima III. Medičejskega, po drugi pa naj bi izviral iz Torina sredi 19. stoletja za prvega italijanskega premierja Cavourja, naj bi se ta sladka pregreha s kremo iz maskarponeja in rumenjakov ter piškotov, namočenih v kavo, posuta s kakavom v prahu, v današnji podobi rodila šele v 20. stoletju. Se pa v zadnjih letih bije hud boj med Benečani in Furlani, kdo je danes svetovno znani tiramisu pripravil prvi. Benečani trdijo, da je rojstni kraj tiramisuja restavracija Alle Beccherie v Trevisu, v kateri pravijo, da se je sladice v 70. letih domislila takratna lastnica. Medtem Carminantonio Iannaccone trdi, da je prav on izumitelj tiramisuja, ki naj bi ga konec 60. let prvič naredil v svoji restavraciji v Trevisu. Še ena treviška restavracija, El Toula, medtem trdi, da so se tiramisuja spomnili še desetletje ali dve pred preostalimi in da je bil velik hit pri strankah bližnjega bordela, ki so po obisku potrebovali okrepčilo. Furlani na vse to odgovarjajo, da so pri njih tiramisu jedli že v 50. letih. Po njihovem naj bi obstajala dva vira, iz katerih se je oblikoval tiramisu. Zgodnejši je kupa Tirime Su iz lokala Vetturino v Pierisu, ki je bila zelo drugačna od današnjega tiramisuja. Drugi vir je hotel Roma v Tolmeču, kjer naj bi se po njihovem prepričanju zanesljivo rodil pravi tiramisu z maskarponejem in savojskimi piškoti. Sladkosnedom po vsem svetu je povsem vseeno, ali prihaja iz Benečije ali Furlanije, bolj pomembno je, da ga je mogoče pripraviti na praktično tisoč in en način in da tako rekoč vsako eksperimentiranje s to sladico uspe. Tudi zato je tiramisu tako zelo priljubljena sladica, za katero ima vsak kulinarični navdušenec svoj »najboljši« recept.

Sacher torta

Ko obiščete Dunaj, morate poskusiti dve stvari: najprej tradicionalen dunajski zrezek, nato pa še njihovo božansko sladico: Sacher torto. Začetki tega svetovno znanega in izjemno priljubljenega deserta segajo v davno leto 1832, ko naj bi knez Metternich svoji dvorni kuhinji naročil, da zanj in njegove elitne goste pripravi sladico, ki je nihče ne bo mogel zavrniti. Ker pa je glavni kuhar ravno takrat zbolel, je odgovornost za pripravo edinstvene sladice prevzel njegov vajenec, komaj 16-letni Franz Sacher. Gostje so bili navdušeni tako nad izvedbo kot tudi nad okusom torte, ki so ji po izumitelju nadeli ime Sacher torta. Očetovo delo je pozneje dopolnil sin Eduardo, ki je receptu dodal čokoladen preliv in domačo marelično marmelado. Rojena je bila slastna čokoladna torta s sočnim polnilom, ki danes velja za sinonim mesta Dunaj in Avstrije nasploh.

Torta Pavlova

Torta Pavlova velja za priljubljen božični desert v državah južne poloble, kjer novoletne počitnice preživljajo v poletni vročini. Še posebej so nad njo navdušeni v Avstraliji in na Novi Zelandiji, kjer se že več desetletij prerekajo o tem, kdo jo je pripravil prvi. Torta Pavlova je pomemben del nacionalne kuhinje tako Avstralije kot tudi Nove Zelandije, Anna Pavlova, po kateri je sladica dobila ime, pa je nesporno ena najbolj slavnih in vplivnih baletnih plesalk svojega časa. Krhka in elegantna torta Pavlova je sestavljena iz podlage, narejene iz sladkanega posušenega snega beljakov, prelita s smetano in obložena s svežim sadjem. V Avstraliji ji pravijo tudi sveža sadna pita z beljakovo skorjico. Danes poznamo na tisoče različic torte Pavlove - tako za različnimi oblikami osnov kot z različnimi vrstami nadeva oziroma sadnega dela.

Baklava

Najsi bo turška, grška ali bosanska, baklava je nedvomno prava izbira za vse, ki prisegajo na izjemno sladke sladice. Prvotno naj bi baklava izvirala iz Asirije, glavnega semitskega kraljestva ali imperija na starodavnem Bližnjem vzhodu ob reki Tigris, ki je obstajala v raznih oblikah v obdobju približno devetnajst stoletij od okoli 2500 pr. n. št. do 605 pr. n. št., prvotno pa je bila kolonija Babiloncev. Zanjo je značilna izredna raznolikost, ki je posledica geografskih značilnosti in vplivov Azije, Srednjega Vzhoda, Mediterana in Balkana. Pozneje naj bi bila razširjena po celotnem območju Otomanskega imperija, ki je zajemal tudi velik del nekdanje Jugoslavije, zato jo imajo mnogi za balkansko sladico. Baklava velja za najbolj priljubljeno sladico na Balkanu, ki ne sme manjkati na nobeni zabavi, ima pa tudi svoj mednarodni dan - 17. november. Tradicionalno se pripravi iz vsaj 5-10 plasti vlečnega testa, med katere namažete stopljeno maslo in mešanico zmletih oreščkov, jajc in moke. Pred peko z zelo ostrim nožem baklavo v pekaču razrežete na majhne kvadrate ali rombe, da bo sladica bolj vpila maslo in sladko vodo ter dala pristnejši okus. Razrezano baklavo tik preden jo daste v pekač, prelijete z ostankom stopljenega masla in pečete približno uro in pol. Nato jo še vročo prelijete s sladkornim sirupom ter za vsaj en dan postavite v hladen prostor, da se ohladi in se testo prepoji s sladkobo.

Jabolčna pita

Ameriška jabolčna pita oziroma 'Apple pie' je za Američane to, kar so za nas gibanica, štruklji in žlikrofi. Pa čeprav v bistvu sploh ne izvira iz Združenih držav Amerike, temveč so jo davnega leta 1381 iznašli Angleži. A četudi recept izvira iz Anglije, jabolka pa iz Srednjega Vzhoda, in čeprav kakšno izmed njenih različic poznajo skoraj po vsem svetu, ima jabolčna pita med Američani prav poseben status - predstavlja sinonim za ameriški način življenja. Razlogov za globalno priljubljenost jabolčne pite je več: jabolka so na voljo skorajda po vsem svetu, testo za pito je pripravljeno hitro in enostavno, okus končnega izdelka, ki praktično vedno uspe, pa je naravnost božanski. Do danes je jabolčna poslastica dobila marsikatero sladko in slano različico. Klasična jabolčna pita je sestavljena iz krhkega testa, ki ima izrazito maslen okus, ter jabolčnega nadeva. Krhko testo je podlaga nadevu, prav tako pa je nadev z njim pogosto tudi pokrit - pokrov je lahko cel, ali pa iz medsebojno prepletenih trakov krhkega testa, ki spominjajo na čipko ali košarico in dajejo piti precej slavnosten videz. Jabolčna pita se lahko postreže še topla ali hladna. Včasih so ji priložili košček aromatičnega sira, predvsem čedarja, danes pa imamo na krožniku poleg rezine pite raje vaniljin sladoled, stepeno sladko smetano ali angleško kremo, ki jo naredimo iz mleka, smetane in rumenjaka.

Gulab jamun (pečene mlečne kroglice v sladkem sirupu)

Gulab jamun je ena izmed najbolj priljubljenih indijskih sladic, ki bi jo najlažje opisali kot mini krofe, ki so pomočeni v sladki sirup. Izhaja iz severne Indije, priljubljena pa je tudi v Nepalu (kjer jo imenujejo lal mohan), Pakistanu, Bangladešu (kjer nosi ime gulab jam) in Mjanmaru. Poznajo jo tudi na Mavriciusu, Fidžiju, v južni in vzhodni Afriki ter na Karibih. Gre za tradicionalno indijsko sladico, ki jo vedno postrežejo ob posebnih praznikih in praznovanjih. Ta tradicionalna sladica naj bi v Indijo prišla s turškimi vdori iz srednje Azije. Ena izmed teorij pravi, da je gulab jamun prvi pripravil Mughal, osebni kuhar cesarja Šaha Jahana. Beseda 'gulab' izhaja iz perzijske besede 'gol' in pomeni 'cvet', 'ab' pa pomeni 'voda' - skupaj gre torej za sirup iz vrtnic, v katerega so kroglice prvotno namakali. 'Jamun' ali 'jaman' pa je starodavna indijska beseda za sadež, podoben črni slivi, ki je podobno velik kot gulab jamun. Gulab jamun je pripravljen iz mleka v prahu, moke, jogurta in razredčenega masla z aromami. Iz teh sestavin zamesite testo, naredite majhne kroglice in jih globoko ocvrete v maslu, imenovanem ghee. Nato jih še vroče namočite v sladki sirup za nekaj ur (najbolje čez noč), tik pred serviranjem pa posujete z zdrobljenimi oreščki. Okus sirupa ima v večini primerov močan indijski pridih in je odvisen od tega, v katerem delu države ga pripravijo.

Japonski mochi

Mochi (餅) so tradicionalne sladice, narejene iz posebne vrste japonskega lepljivega riža imenovanega mochigome (糯米). Po japonski tradiciji je šlo za rižev kolač, ki je simboliziral srečo in blaginjo, zato so ga izdelovali le okrog japonskega novega leta. Dandanes lahko mocha preizkusimo na vsakem koraku preko celotnega leta. Postopek izdelovanja se imenuje močicuki, za pripravo pa potrebujejo lepljivo riževo moko, sladkor, kokosovo mleko in druge dodatke. Na pari pripravljen riž zgnetejo z ritmičnimi udarci v gladko pasto in jo oblikujejo v želene oblike, kot je okrogel maru mochi in pravokoten kiri mochi. Tradicionalno sta to delo opravljali dve osebi z uporabo velikega lesenega možnarja in bata, danes pa obstajajo tudi mochi stroji za domačo uporabo. Tradicionalni način priprave je peka na majhni japonski peči na oglje shichirin, najpogosteje pa ga pripravljajo v pečici, lahko tudi v ponvi. Mochi tudi kuhajo, v nekaterih regijah in družinah je v taki obliki bolj priljubljen. Tradicionalno je mochi polnjen s polnilom iz rdečega fižola, danes pa le domišljija postavlja meje, saj jih polnijo s tropskimi sadeži, čokolado, črnim sezamom, kostanjevo kremo … Največkrat okrogli kolački se ponašajo tudi z raznolikimi pastelnimi barvami, ki navdušujejo zlasti najmlajše, a ker gre za izjemno lepljivo slaščico, jo je potrebno uživati z veliko mero previdnosti. Zlahka se namreč pripeti, da se sladkorna masa prilepi na požiralnik, kar vodi v zadušitev.

Crème Brûlée

Prvi znan recept za Crème Brûlée sega daleč v leto 1691, ko se je pojavil v kuharski knjigi z naslovom 'Cuisinier royal et bourgeois' francoskega chefa Françoisa Massialota. Ime sladice so leta 1702 prevedli v angleščino kot 'zgorela krema'. Leta 1740 se je v angleških kuharicah pojavil podoben recept, ki pa mu je Massialota nadel ime 'angleška krema'. Jed je nato izginila iz francoskih kuharskih knjig vse do 80 let prejšnjega stoletja, ko je postala simbol samozavedanja tega desetletja in pravi kulinarični bum v restavracijah, ki ga je verjetno sprožil Sirio Maccioni v svoji newyorški restavraciji Le Cirque. Trdil je namreč, da je pripravil »najbolj znano in daleč najbolj priljubljeno sladico v restavracijah od Pariza do Peorija«. Crème brûlée je znamenita krema iz sladke smetane in jajc, odišavljena z vanilijevim strokom ter raznimi začimbami ali sadjem, ki jo skuhate, ohladite in karamelizirate. Poznamo jo tudi pod imeni katalonska krema, krema Trinity in vanilijeva krema s karamelo. Običajno je servirana v majhnih porcijskih posodicah, karamelo pa lahko pripravite vnaprej in sladico z njo oblijete tik pred serviranjem ali pa jo ustvarite pred gosti: enostavno po vrhu kreme posujete sladkor in ga nato karamelizirate s pomočjo ročnega plinskega gorilnika.

Dadar gulung

Dadar Gulung je priljubljena tradicionalna indonezijska sladica, znana zlasti na otoku Java, poznajo pa jo tudi v Maleziji in Bruneju (pod imenom kuih gulung) ter v Singapurju (tam je poimenovan kuih dadar). V indonezijskem jeziku 'dadar' pomeni 'palačinka', besedica 'gulung' pa je glagol 'zavijati' oziroma 'zaviti', kar pomeni, da gre za sladke palačinke, ki imajo zaradi dodatka listov pandanove kreme edinstveno zeleno barvo. Testo je narejeno iz mešanice moke, soli, jajc in kokosovega mleka, nato je dodana še pasta iz listov padana, imenovana suji. V zmes za aromo običajno dodajo še vezano listje pandana. Zeleno testo nato položijo na ravno ponev z majhno količino margarine, podobno kot če bi pekli palačinke ali omleto. Ko so pečene, jih premažejo z zmesjo iz naribanega kokosa, palmovega sladkorja, soli, cimeta in vode, ki jih stopijo nad paro. Pripravljeno jed na koncu zložijo kot tortiljo, da ustvarijo podolgovato pravokotno obliko.

Picarones

Picarones so perujska različica ameriških krofov, ki so na prvi pogled videti kot čebulni obročki. Gre za sladko ocvrto pecivo v obliki obročev, ki izvira iz Lime, nastalo pa je po navdihu španskih buñuelosov okrog 16. stoletja, v času, ko je bil Peru pod špansko kolonialno vladavino. Ker si ljudje priprave buñuelosov zaradi visoke cene sestavin niso mogli privoščiti, so jih zamenjali s cenejšima lokalnima bučo macre in sladkim krompirjem in tako ustvarili povsem novo sladico, katere priljubljenost se je hitro razširila po vsej državi. Osnovni sestavini za pripravo picaronesov sta torej buča, imenovana macre, in sladek krompir, ki ju kuhajo do mehkega, nato pretlačijo, da nastane svilnat pire in ju potem zamesijo z moko, kvasom in sladkorjem. Testo pustijo vzhajati, da naraste za dva- do trikrat od osnovne mase. Nato v veliki ponvi do visoke temperature segrejejo rastlinsko olje in z mokrimi rokami zajemajo koščke testa, sredi katerih s palcem naredijo luknjo ter jih vržejo v vroče olje.

10 najboljših sladic na svetu po mnenju Taste Atlasa

Med 100 najokusnejših sladic so se uvrstile tudi tri priljubljene slovenske sladice - kremna rezina je zasedla 41. mesto, medtem ko je nepogrešljiva potica pristala na 56. poziciji, med 100 najboljših pa se je uvrstila tudi prleška gibanica, ki je zasedla 66. mesto. Čeprav niso na samem vrhu, gre za priznanje slovenski slaščičarski tradiciji. Po mnenju Taste Atlasa so se na samem vrhu znašle naslednje sladice:

1. Sernik (Poljska): Ta tradicionalni poljski cheesecake se pripravlja iz twaróga - vrste skute, ki mu daje bogato in kremasto teksturo. Njegova zgodovina sega v 17. stoletje, danes pa obstaja mnogo različic.
2. Kladdkaka (Švedska): Švedska različica čokoladne torte, znana po svoji bogati, vlažni notranjosti in rahlo hrustljavi zunanjosti. S svojim intenzivnim okusom čokolade navdušuje ljubitelje sladkega.
3. Medovik (Rusija): Večplastna torta, ki izvira iz 19. stoletja. Sestavljena je iz tankih plasti medenega testa, med katerimi je nanesen kremni nadev iz kisle smetane, kondenziranega mleka ali masla.
4. Baskijski cheesecake (Španija): Nima podlage in se peče pri visoki temperaturi, kar ji daje značilno karamelizirano, nekoliko zažgano površino, znotraj pa ostane neverjetno kremasta in mehka.
5. Torta Caprese (Italija): Intenzivna čokoladna torta z otoka Capri je znana po tem, da ne vsebuje moke, kar ji daje gosto in sočno teksturo. Zgodba pravi, da je nastala po nesreči.
6. Valašský frgál (Češka): Tradicionalna češka sladica iz regije Moravska Vlaška je prepoznavna po bogatem nadevu, ki lahko vključuje sušene hruške, mak, orehe, sir ali slive.
7. Poljska jabolčna pita (Poljska): Poznana kot Jabłecznik, ta pita združuje sočen nadev iz jabolk, začinjen s cimetom, med dva sloja mehke biskvitne mase.
8. Pão de Ló de Ovar (Portugalska): Tradicionalna portugalska biskvitna torta iz mesta Ovar izhaja iz 18. stoletja. Njena tekstura je izjemno lahka in zračna, pogosto pa se peče tako, da sredina ostane rahlo tekoča.
9. Marcinek (Poljska): Ta desert iz poljske regije Podlaskie sestoji iz dvajsetih tankih plasti testa, med katerimi je bogata krema na osnovi smetane, pogosto z okusom mandljev ali vanilije.
10. Jordgubbstårta (Švedska): Tradicionalna švedska torta z jagodami se običajno pripravlja za Midsommar. Sestoji iz mehkega biskvita, namočenega z limonovim sirupom, plasti kreme iz jajc in vanilije ter svežih jagod.

Sladice po izboru slovenskih bralcev in spletnih uporabnikov

Veliko je receptov za različne sladice, vsi imamo različen okus, vendar so nekatere sladice posebej priljubljene. Med bralci in spletnimi uporabniki so se kot najljubše in enostavne za pripravo izkazale:

• Sočni biskviti: "Ne vem, če je najbolj priljubljena, je pa enostavna za narediti in sočna. Vedno se obnese."
• Bounty pecivo, Ace rezine (s sokom rdeče pomaranče) in navadna jabolčna pita iz krhkega testa.
• Tiramisu: "Tiramisu je absolutni zmagovalec že več kot 10 let."
• Kremšnite in princes krofi: "Potem pa kremšnite, čeprav mi jih žal ne uspe narediti tako, da bi mi krema absolutno dobro in trdno stala. V kategoriji peciva za v roko pa so princes krofi na prvem mestu."
• Sacher torta: "Pri nas pa vsi po vrsti prisegamo na Sacher torto - čez leto se zadovoljimo z doma narejeno, za božične praznike pa si privoščimo tisto ta pravo dunajsko v Saher cafeju,...in že diši.."
• Pita s skuto, kislo smetano in ribezom: "Zelo primerna za vroče dni je tudi pita. Jaz sem dobila super recept za testo v bazi, obložim jo pa z malo skute in kisle smetane in ribezom. Ni ne vem kako fina zadeva, je pa zelo praktična in okusna."
• Madžarice.
• Kremna rezina: Slovenskemu Bledu pa je prav gotovo zaščitni znak.
• Kokosove kocke (čupavci/kuštravci): Te biskvitne kocke, pomočene v čokolado in kokos, se izvorno imenujejo lamington.

tags: #najenostavnejsa #sladica #na #svetu

• nasveti za pripravo kreme iz vrečke
• Recept za kolač iz suhega sadja
• priročnik za pravilno uporabo vrtnega kamina
• Recept za odlične polnjene medenjake
• osvežilne piščančje solate