Marjeta Keršič Svetel je profesorica zgodovine in diplomirana etnologinja, ki se je na podiplomskem študiju posvetila varstvu naravne dediščine. Njena globoka povezanost z gorami in naravo izhaja iz družinskega okolja. Miha Habjan iz Planinske zveze Slovenije je dejal, da so ji bile gore in umetnost položene v zibelko. Njena mama, Alenka Svetel, je bila odlična alpinistka in predana gledališka igralka, oče, Marjan Keršič Belač, pa vrhunski alpinist in akademski kipar ter član prve slovenske himalajske odprave na Trisul leta 1960.
Življenjska pot in ustvarjanje
V skoraj dveh desetletjih televizijskega ustvarjanja se je Marjeta Keršič Svetel podpisala kot avtorica številnih reportaž in dokumentarnih filmov, posvečenih naravni in kulturni dediščini gorskih območij po svetu. Slovensko javnost pa je najbolj nagovorila kot ustvarjalka in voditeljica legendarne oddaje Gore in ljudje na nacionalni televiziji, ki jo je avtorsko pripravljala deset let. Te oddaje so prejele številne nagrade na mednarodnih festivalih. Podiplomsko se je izobraževala v Ljubljani in Londonu ter delovala na področju interpretacije dediščine. Bila je tudi podpredsednica CIPRA International, ustanovna članica Mountain Wilderness Slovenija in mednarodnega združenja Interpret Europe.
Spomini na otroška leta v naravi in spoznanje o dveh vrstah znanja
Marjeta izhaja iz gorniške družine, zato se je že kot majhen otrok zaljubila v gore in modrosti ljudi, ki so z gorami živeli. Svoje otroštvo v planinskem svetu je opisala kot neskončno srečo. Njena starša sta zelo rada hodila v hribe in na splošno v naravo. Oba sta želela, da njun otrok ne bi gora doživljal samo ob nedeljah, ampak da bi gorski svet spoznal tudi skozi oči domačinov: pastirjev na Gojški planini, glavnega lovca v Kamniški Bistrici, ki jo je učil, kako se zasleduje gamse, ljudi v Vratih in domačinov v Mojstrani. To je bila neverjetna sreča njenega otroštva.
Šola je bila zanjo strahoten šok. Spoznanje o dveh vrstah znanja je dobila prav zaradi te izkušnje. Kot pravi, so jo "zaprli v šolo, kjer smo se učili, kaj je drevo in da ima drevo liste. Mislila sem, da so me zaprli v nek zavod za čudne." Bilo je tako hudo, da so jo na začetku šole odpeljali v bolnico. Ta izkušnja ji je za vedno dala vedeti, da obstajata dve vrsti znanja: eno je znanost, raziskave, surova dejstva, statistika, številke, drugo pa je izkustveno znanje, ki se ga ne moreš naučiti iz knjig. Naučiš se ga lahko samo, če imaš dobre učitelje in veliko izkušenj, na primer kako diši nevihta, kaj pomeni, če murni prenehajo peti na travniku, ali kako najti vodo. Življenje ji je na pot prineslo veliko odličnih učiteljev - pastirje na Gojški planini in lovce v Kamniški Bistrici. Nekoč sta trčila tudi z znamenitim botanikom dr. Wrabrom v gorski samoti, ki je bil tudi »kriv« za njen podiplomski študij.
Slovenci in gore: Odnos in kritični pogledi
Marjeta Keršič Svetel meni, da imajo Slovenci zelo različen in ambivalenten odnos do hribov, kljub stereotipu o močni navezanosti. Po eni strani gojimo navezanost na gore in rinemo na Triglav. Vendar, ko se hočeš enkrat res ukvarjati s hribi, bodisi z znanstvenega, umetniškega ali kakršnegakoli vidika, te ne jemljejo več resno. Kot primer navaja dr. Wrabra, ki se je znanstveno ukvarjal z alpsko floro, a je bilo to pohajanje po hribih. Tudi njena avtorska oddaja o gorah ni štela za resno avtorsko delo.
Tretja plat medalje pa se pokaže, ko želiš nekaj ohraniti. Takrat se izkaže, da večine ljudi, ki plezajo, kolesarijo, skačejo in počnejo še marsikaj, hribi prav nič ne zanimajo niti jih ne spoštujejo, ampak so zanje samo kulisa, potrebna za neko njihovo početje. Ne zanima jih, kaj se v resnici s hribi zgodi, samo da njihova dejavnost ne bo ogrožena. Navezanost na hribe torej ni ravno resnična. Marjeta Keršič Svetel je v pogovoru kritično pogledala tudi na današnji duh množičnega planinstva in ideje, da bi "moral" vsak Slovenec na Triglav. Sprašuje se: "Zakaj smo tako nagnjeni k temu, da sami sebe teptamo? Zakaj se nimamo bolj radi? Sebe in svojih simbolov?"
Naravovarstvo in odgovornost
Marjeta Keršič Svetel aktivno prizadeva za ohranitev gorske narave. Bila je nekdanja generalna sekretarka Mountain Wilderness Slovenije (Društvo za ohranjanje neokrnjene gorske narave) in članica več nevladnih organizacij, nekdaj tudi članica uredništva Planinskega vestnika. Danes je uslužbenka na Inštitutu za varovanje zdravja in se po hribih najraje potepa sama.
Meni, da naravovarstveniki niso tisti, ki naj bi skrbeli za naravo, ampak naj bi skrbeli za to, da ljudje vedo, kaj se dogaja. Za naravo pa bi morali skrbeti vsi. Izraz naravovarstvo ji pravzaprav sploh ni všeč. Narava ne potrebuje varstva, narava že naredi tako, kot je prav. Ni pa rečeno, da je ljudem to všeč. Problem 21. stoletja je odsotnost svetosti in to ne v religijskem smislu. Enostavno spoštovanja in občutka odgovornosti. Pastirji na planinah, ki jih je še doživela, so imeli ta občutek dobesedno izbrušen: vedeli so, kaj smejo vzeti, kje so njihove meje, kaj se spodobi in kaj ne. To je bila notranja skromnost, nič prilaščanja, le skromno sožitje, kar je temelj trajnosti. Nenehno izkoriščanje in prilaščanje vrže stvari iz ravnotežja, zlorabljanje pa škoduje predvsem človeku.
Aktivizem in sistemske ovire
Marjeta Keršič Svetel meni, da so ljudje premalo aktivni in glasni, kadar se s kakšnimi posegi v gorah ne strinjajo. Ljudje imajo občutek, da tako ali tako nič ne morejo. Pa tudi, če začnejo kakšno akcijo, navadno ni haska. Kot primer navaja Zakon o Triglavskem narodnem parku, kjer so se številni zelo angažirali, a dosegli matematično ničlo. Dovolijo ti, da hodiš na sestanke, na delavnice, na koncu pa uradniki in veljaki naredijo po svoje. Nikogar jim ni potrebno poslušati. Zato ta občutek, da ne moreš ničesar spremeniti, ni iz trte izvit, ampak stoji na realnih izkušnjah. Če DOPPS (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije) ne bi šel tožit države zaradi vetrnic na Volovji rebri, ne bi dosegli ničesar. Marjeta se sprašuje, kakšna družba smo, da je potrebno državo tožiti, da upošteva lastne predpise.
Aktualni problemi in izzivi v gorah
Eden hudih problemov je izguba tradicionalnega znanja. Veliko ljudi, ki zdaj uporabljajo pašne planine, se ni imelo priložnosti učiti od starih pastirjev. Rezultat tega danes je, da ljudje na planini ne vedo več, kako si zorganizirati vodo, in ne znajo več popravljati hiš na tradicionalen način. Zato se soočamo s posegi v prostor, ki za alpsko okolje niso primerni. Drugi problem je preobljudenost hribov. Pojavile so se prostočasne dejavnosti, s katerimi se ukvarja vedno več ljudi, in to je težava, kajti prostor je omejen. Zato se je potrebno zmeniti, kdo bo kaj počel in kje.
Imamo tudi problem ekonomije časa. Čas je denar. Pridobivanje izkušenj pa terja čas! Če nekdo ni pripravljen investirati dovolj časa v to, da bi se izuril v veščinah, ki so potrebne za gibanje po gorah, to za seboj potegne veliko posledic: stroške reševanj, motorizacijo, ceste. Potem rečejo: "Potrebujemo cesto za reševanje ljudi, ki se izgubijo." Marjeta odgovarja: "Naj pa doma ostanejo!" Vendar je želja, zapeljati se popoldne nad gozdno mejo, steči na vrh gore in hitro dol, velika.
Vloga Komisije za varstvo gorske narave (KVGN) Planinske zveze Slovenije
Marjeta Keršič Svetel je tudi članica Komisije za varstvo gorske narave (KVGN) Planinske zveze Slovenije. Ta komisija je skupina 7-8 ljudi, ki deluje prostovoljno, imajo pa tudi veliko zaledje varuhov gorske narave in gorskih stražarjev, ki delujejo po planinskih društvih. Večino energije komisija porabi za izobraževanja bodočih in sedanjih varuhov gorske narave. Druga stvar, s katero se ukvarjajo, pa je obravnava najhujših ekscesov, s katerimi planinci pridejo do njih in rečejo, naredite nekaj. Stvar je potrebno proučiti, potem pa napisati kakšno protestno pismo, ugovor ali mnenje. Komisija skrbi za načelne vrednote in je lahko pobudnik dogovorov znotraj planinske organizacije. Planinci morajo namreč najprej počistiti pred svojim pragom, preden pljuvajo po kom drugem. Marjeta meni, da ima Planinska zveza pri tem ogromen adut v planinskih društvih, ki imajo v lasti planinske koče, ki bi lahko bili centri izobraževanja, pojasnjevanja, vplivanja; tudi tu vidi vlogo KVGN.
PZS se prilagaja planinskim društvom, ki na zadevo gledajo izrazito podjetniško, po drugi strani pa ne želi izgubljati članstva, ker brez članstva ni denarja. Po tretji strani pa ima status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu tudi na področju varstva narave. Torej je razdvojena in ne zastopa vedno interesov gorske narave, še manj gorske kulture. Mnenje KVGN gre na vodstvo PZS, ki ga upošteva ali pa ne. Včasih KVGN zahteva tudi ločeno mnenje, ker se mnenji ne skladata, to pravico so si pridržali. To mnenje potem pošljejo na organizacijo, ki ga išče, ni pa zavezujoče.
Kritični pogled na smučišče v Bohinjski Bistrici in udobje v planinskih kočah
KVGN je objavila negativno mnenje do nastajajočega smučišča v Bohinjski Bistrici. Marjeta Keršič Svetel pojasnjuje, da imajo nekateri v komisiji precej kilometrine, kar se tiče razvojnih projektov v Alpah, in vedo, kaj so uspešni razvojni projekti. Če bi imela denar investitorja, ji še na misel ne bi prišlo, da ga "zabije" za žičniški sistem pod 2000 metri nadmorske višine. Poleg tega je zdaj tam biotsko zelo pester gozd, ki ni kar tako. Ne potrebujemo razritih površin, ki bodo zasejane z belgijsko travo namesto sonaravnega gozda. Bohinj že ima smučišče, celo zelo dobro smučišče, ki pa je v propadajočem stanju. Meni, da bi morali najprej urediti to, preden se gredo take ogromne prostorske projekte. Zmotilo jih je tudi stališče lokalnih planinskih društev, ki so rekla, da bodo tako imela večji promet v planinskih kočah. KVGN se je vrnila na vprašanje, kaj je to - gorski turizem ali gorništvo. Zato se KVGN ne navdušuje nad tem projektom oziroma je proti.
Z mejo 2000 metrov je verjetno mislila na pomanjkanje snega. Lahko se zgodi, da bo zadeva tekla na podlagi dejavnosti, ki ne potrebujejo snega. Zasneževanje pa je še dodaten problem, saj vode ni in jo bo potrebno nekje vzeti. Dandanes se lahko zasnežuje že pri plus ena, celo pri plus dve, s pomočjo kemičnih aditivov ali mikroorganizmov, vendar to vodi v onesnaženje vode, ki teče navzdol v podtalnico in Savo Bohinjko. Po drugi strani pa je treba priznati, da Bohinjska Bistrica leži izven narodnega parka. S tega stališča je še vedno bolje, da se to in še kaj hujšega zgodi tam in ne znotraj TNP. Če bi ljudje narodni park jemali resno, bi imelo smisel razmisliti o delni renaturaciji Vogla, npr. Žagarjevega grabna, ki ga skoraj nikoli ni mogoče presmučati. Če Vogel ne bi bil tako razrit in uničen, bi bil čudovit tudi kot poletni cilj. Smučanje bi intenzivneje razvijali v Bohinjski Bistrici. Potem bi se tudi KVGN malo zamislila - še vedno jim ne bi bilo všeč, ampak to bi bilo potem že razvojno tehtanje. To, kar se dogaja zdaj, gre pa vse v škodo narave. Ljudje ne vidijo razlike med narodnim parkom in nezavarovanim območjem in povsod bi radi imeli vse.
Marjeta Keršič Svetel se je dotaknila tudi potrebne mere udobja v planinskih kočah. V gore hodijo ljudje z zelo različnimi cilji. Po raziskavah hodi del ljudi tja zgolj zaradi športnega dosežka, veliko več ljudi pa se odpravi v gore z namenom, da doživijo neka navdihujoča doživetja in da premislijo svet. Želijo si estetsko uživati in napolniti duševne baterije. Številne raziskave kažejo, da ta proces ni uresničljiv, če ni povezan z neko mero skromnosti, preprostosti, odrekanja, neke askeze. Ta delež ljudi, ki tako hodi v hribe, si seveda ne želi udobja. Saj ga imajo kje drugje. Ne želijo torej hotela s petimi zvezdicami, tuša, solate ali dunajskega zrezka, ker to pokvari tisto, kar hočejo v gorah doživeti. To je preprosta oblika nekega herojskega pohoda, kjer moramo malo trpeti, zato da se v glavi nekaj zgodi in potem smo tako srečni, ko pridemo domov in se postavimo pod tuš. Trendi dogajanj v planinskih kočah sedaj hočejo vzeti to razliko. Skandinavci imajo filozofijo friluftliv (preživljanje prostega časa v naravi), ki pomeni s čim manj sredstvi iti v naravo, se soočiti z njo in priti nazaj drugačen. Gre za odločitev in podporo na državni ravni, to je oblika spodbujanja državljanske pokončnosti in javnega zdravja, fizičnega in psihičnega.
Z ekonomskega stališča je veliko bolje prodajati nekaj, kar je posebno, kar je drugače, ampak seveda ustreza nekim potrebam. S tega stališča bi bilo bolje in bolj logično, da bi se PZS odločila, da bo svoje koče jasno opredelila, kaj so in v čem je doživetje, ki ga ponujajo, drugačno. Tržila bi gorniški turizem, za katerega ima Slovenija odlične možnosti, in ne navadnega gorskega turizma. Način asketskega doživljanja narave je v Evropi ena najhitreje razvijajočih se tržnih niš in temu rečemo ekoturizem v pravem smislu turistične stroke. Torej by fair means (na pošten, čisti alpski način), s čim manj vpliva na naravo, vključno z učenjem in izobraževanjem, raziskovanjem in nadgrajevanjem samega sebe. Vse to zahteva veliko znanja in investicije, vendar ne v klasično turistično infrastrukturo.
Planika: Od zaščitene rastline do kulturnega simbola
Večino Slovencev dejstvo, da je planika zavarovana rastlinska vrsta in da je potemtakem pod nobenim pogojem ne smemo nabirati, spremlja vse življenje. Leta 1896 je avstrijski cesar Franc Jožef na predlog deželnega zbora poknežene grofije Goriške in Gradišče podpisal prvi odlok o njeni zaščiti. Planika tudi pri nas ni več tako ogrožena, kot je bila v trenutku, ko so jo zavarovali in ko ji je res grozilo izumrtje. Zaradi otoplitev se rastlinski pasovi selijo v višje lege, kar pomeni, da bo planikam zmanjkalo življenjskega prostora.
Marjeta Keršič Svetel pojasnjuje, da danes planike ne bi mogli zavarovati, saj je v Sloveniji naravovarstveni anahronizem. Zavarujemo lahko samo tisto, kar je redko, ogroženo in pomembno za biotsko pestrost. Glede na to, da je planika danes kmetijski pridelek, tem pravilom po današnjih normah ne ustreza. Vendar Evropska unija jo šteje za rastlino z velikim kulturnim pomenom, zato nihče ne dvomi, da je prav, da je zaščitena.
Uporaba in zanimivosti planike
Iz planik izdelujejo kreme, šampone in tonike. Planika je namreč krasen kmetijski pridelek, primeren za pridelavo na višinskih kmetijah. Na tržišču je teh produktov ogromno. Tudi na slovenskem. Vse skupaj se je začelo v začetku 90. let, s pridelavo planik pa se ukvarjajo tudi številna znana podjetja. Planika ima zelo močne antibakterijske lastnosti in je učinkovito zdravilo za bakterijska vnetja. Ena njenih zelo uporabnih lastnosti je tudi ta, da je z njo mogoče zdraviti črevesna in želodčna vnetja, kar so počeli že v preteklosti. S planikami so preprečevali, da bi maslo postalo žarko, saj vsebuje določene snovi, ki preprečujejo oksidiranje. Enako velja za prehrambno, saj iz planike kuhajo čaje, in seveda za turistično rabo.
Naslednja značilnost planike je njeno nenavadno ime: Leontopodium alpinum (po slovensko levja šapa). Cvet planike je rumeni del v notranjosti (gre za socvetje), medtem ko beli del predstavlja listje. Sem in tja še srečamo njeno staro botanično ime, Gnaphalium, kar pomeni Kožuškarica, Kosmatinka. V slovanskem okolju planiko imenujejo Runolist (Hrvati), Slovaki pa Plesnivka. V nemškem jeziku jo imenujejo Edelweiss, kar pomeni žlahtna belina, v italijanskem jeziku pa Stella Alpina, kar pomeni alpska zvezda.
Zanimivo je tudi to, da planika, če jo utrgaš ob pravem času - v polnem cvetu in ko še ne semeni, to je na primer v začetku avgusta - in ustrezno shraniš, ne propade tako kot večina, še posebej gorskih rož, ampak ostane večno enaka. Planike (v rod planika spada več kot 40 vrst planik) spadajo v zelo široko družino rastlin, kjer so na primer tudi sončnice. Največjo pestrost podobnih rastlin ima ta družina v Aziji, v Evropo pa so se najbrž razširile v zgodnjem pleistocenu. Slovenci se lahko pohvalimo s tem, da imamo najnižje rastišče planik v Evropi, ki se nahaja nekje pri Kranju, v neki soteski, na 230 metrih nadmorske višine (lokacija iz varnostnih razlogov seveda ni izdana).
Planika kot pop zvezda in politični simbol
V 19. stoletju je planika veljala za simbol neumrljive lepote in ljubezni, simbol alpinizma, bila je tudi prinašalka sreče. Ljudje so bili s planikami obsedeni, kot so danes s pokemoni. Če si zaslužil več z enim cekarjem planik kot s celotno sezono paše krav, molže in sira, potem je logično, da so se raje s košarami pognali v hribe in nabirali planike. Tragično v zvezi s planiko pa je to, da so konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja iz nje izdelovali nakit in je postala modna muha. Večino spominkov, povezanih z Alpami, krasijo planike.
Masovni turizem v Alpah se je začel okoli leta 1860. V Švici so se gradile železniške proge, Thomas Cook je začel organizirati masovna potovanja, pojavili pa so se tudi posterji s podobo planik. Skoraj ničesar ni bilo več mogoče prodati brez simbola planik. Tudi avstrijska cesarica Sisi je bila na uradnem cesarskem portretu upodobljena z diamantnimi planikami v laseh, kar je še povečalo povpraševanje. Marjeta Keršič Svetel še vedno hrani svojo planiko, ki jo je smela utrgati v predšolskih letih - veljalo je namreč, da ti ena v življenju pripada, in sicer tako, da se spustiš na kolena in jo utrgaš z zobmi.
Planika je bila in je še vedno močno političen simbol. Najbolj brutalna divizija, ki je pustošila po Balkanu, še posebej na Kreti in na celinski Grčiji, je nosila ime prva divizija bavarska Edelweiss. Seveda pa obstaja tudi nasprotna zgodba, protifašistična, njihova planika je zdaj simbol tistih, ki nasprotujejo neonacizmu in nacionalističnim skrajnežem. Skratka, planika je še vedno močno politično aktivna gospodična, ki ima cel kup zelo resnih konotacij, zato je treba biti zelo previden, kam in kdaj jo narišeš ali nalepiš. Lahko je znak naravovarstva, ljubezni do gora, znak švicarskega nacionalizma, neonacizma, poganstva, gorske reševalne službe, skratka, marsičesa. Tudi na narodnih nošah je planika precej pogost pojav.
Marjetina sedanjost in poslanstvo
Marjeta Keršič Svetel zase pravi, da je pripovedovalka zgodb ("Zgodbe se name dobesedno lepijo"). Ljudje jo velikokrat vprašajo, kaj je po poklicu - v bistvu je varuh in pripovedovalec zgodb, že celo življenje. Rada se "klati" in zgodbe se lepijo nanjo. Zelo rada posluša zgodbe ljudi, in očitno ljudje verjamejo, da bodo njihove zgodbe pri njej na varnem, kar je zelo lep občutek. Lahko so pa to zgodbe tudi drugih ljudstev, drevesnega ljudstva, medvedjega ljudstva. Za te zgodbe slišati pa je treba imeti mir, zato se zelo rada potepa sama.
Čeprav je najprej doštudirala zgodovino in etnologijo in vmes kolovratila tudi po oddelku za biologijo, se je po spletu čudnih naključij znašla v medijih, kjer je prišla do izraza njena ustvarjalnejša žilica. Takrat se je srečala z interpretacijo dediščine kot komunikacijsko stroko. Kot patološko radovedna ženska se je na Biotehniški fakulteti lotila podiplomskega študija varstva narave, ki pa se je deloma dogajal na Univerzi v Londonu. Meni, da tudi pri varstvu narave gre v bistvu za družboslovje. Narava je sama sebi zadosti, je izredno pronicljiva in iznajdljiva gospa, zato je za naravo prav nič ne skrbi. Skrbi pa jo za Homo sapiensa (Človeka), ki je v težavah in bo za seboj potegnil še marsikaj, kar je zelo neodgovorno. Znanost je seveda koristna, odnos do narave pa je nekaj, kar z znanostjo nima nič. To je bolj intuitivna sfera, ki ji znanost včasih prav škoduje.
tags: #marjeta #kersic #svetel #kulinarika