Zgodba o Marcelinu, kruhu in vinu je brezčasno literarno delo, ki že desetletja osvaja srca otrok in odraslih po vsem svetu. Pripoveduje o novorojenem dečku, ki ga menihi najdejo pred vrati samostana in ga vzamejo za svojega. Pisatelju je uspelo ustvariti enega tistih brezčasnih likov, ki vedno znova osvaja otroke in odrasle v vseh deželah sveta. Glavni junak Marcelino je pošten, iznajdljiv, radoveden in ustvarjalen, na prvi pogled pa čisto razposajen, običajen fantič.
Ozadje in avtor
Življenje avtorja Joseja Marie Sancheza Silve
Zanimiva življenjska zgodba Joseja Marie Sancheza Silve, avtorja knjige Marcelino, kruh in vino, se je začela v Madridu leta 1911. Njegov oče je bil anarhist in novinar, zato je bil Jose Maria že od malega obdan s knjigami in časopisi. Pri štirih letih je že znal brati. Ko ju je oče zapustil, je mama družino preživljala s šivanjem in priložnostnimi deli, Jose pa je bil hlapček pri nekem brivcu.
Leta 1921 mu je mama umrla in postal je potepuh na cesti. Da bi preživel, se je moral znajti sam, dokler ga ni k sebi vzela botra. Ta pa se je kmalu poročila in odšla v Mehiko. Jose je pristal v internatu, od koder je kmalu pobegnil. Ko so ga ujeli, so ga poslali v sirotišnico. Tu je spoznal učitelja, ki se je zavzel zanj. Zaposlili so ga kot knjižničarja. Takrat je veliko bral in kmalu je začel tudi pisati. Kasneje je delal v mestnem svetu, kmalu pa je še diplomiral iz novinarstva in se poročil s svojo sestrično. Za šest mesecev je odšel v Mehiko na obisk k botri, ob vrnitvi pa izdal svojo prvo knjigo. Kot novinar je pisal za različne časopise in še naprej objavljal knjige.
Nastanek in uspeh knjige
Leta 1952 je izšla knjiga Marcelino, kruh in vino. V njej je avtor na svoj način obudil zgodbo, ki mu jo je v otroštvu pripovedovala mama in se mu je vedno znova vračala v spomin. V treh naslednjih letih je knjiga doživela 140 izdaj in bila prevedena v 25 jezikov. Po njej so posneli tudi filme in risanke.
Avtor je prejel tudi več pomembnih literarnih nagrad, med drugim leta 1957 državno nagrado za književnost, leta 1968 pa mednarodno nagrado Hansa Christiana Andersena. Literarni kritiki so za knjigo Marcelino, kruh in vino dejali, da je "najboljša španska proza, napisana v zadnjih letih", "čudovita", "nežna", "odlična". Prav gotovo je tako doživeto napisana tudi zato, ker je avtor sam živel kot sirota. Ob koncu knjige je izčrpna spremna beseda prevajalca, ki nam predstavi avtorjevo življenje in takratno burno politično dogajanje v Španiji.
Zgodba o Marcelinu
Življenje v samostanu
Knjiga je napisana preprosto, včasih tudi na humoren način, ko na primer avtor pripoveduje o dogodivščinah nagajivega dečka ali opisuje različne značaje menihov. Preprosta zgodba se odvija predvsem okoli ljubezni do Boga, simbolično predstavljeni z motivom kruha in vina. Predvsem pa gre za ponazoritev dečkove ljubezni do vseh bitij stvarstva.
Prijateljstvo z Jezusom
Vse se spremeni, ko Marcelino nekega dne na podstrešju odkrije čudnega moža. Izkaže se, da je Jezus na križu. Marcelinu se Jezus zasmili, zdi se mu lačen. V kuhinji začne krasti kruh in vino. Vsak dan ga obišče in med njima se splete prijateljstvo.
Marcelino je vsak dan obiskal Jezusa na podstrešju. Tokrat se ni mudil z ogledovanjem skednja, ampak je šel naravnost na podstrešje. Previdno je odrinil vrata, saj je že vedel, da precej škripljejo med odpiranjem, in prisluhnil, da bi ugotovil, ali je slišati kaj, pa čeprav le dihanje moža, ki je tam notri. Toda ne: ko je Marcelino tiho prisluškoval, je lahko slišal le bitje lastnega srca, ki je utripalo bolj in bolj naglo. Razprl je špranjo nekoliko bolj in kot prejšnjikrat vtaknil vmes glavo ter se razgledoval in prisluškoval najmanjšim prasketom lesa, tistim, ki jih počenja najmanjše bitje, ki ga nosi les v sebi in ki se imenuje lesovrt. Slednjič je lahko razločil visokega moža - bil je enak kot prejšnjikrat in ni se slišal njegov dih. Zdelo se je, da gleda Marcelina, vendar mu ta ni mogel videti oči zaradi mraka, kakršen je bil tam. Da bi Marcelino videl, ali se bo kaj zganil, je potisnil palico skozi vrzel in jo nameril proti njemu z dokajšnjim strahom, vendar z željo, da bi ugotovil, kaj se bo zgodilo. Palica je zadela možaka naravnost v noge, vendar se ni nič zgodilo. Gotovo je ta možak bolan ali morda mrtev.
Jezus spremeni vodo v vino
Vpliv zgodbe in njene adaptacije
Risana serija "Marcelino, kruh in vino"
Zgodbe iz serije Marcelino, kruh in vino so namenjene mlajšim otrokom, a po mojem mnenju, bi si jih lahko ogledal marsikateri odrasel človek. Marcelino se spopada z različnimi težavami in jih uspešno rešuje, saj računa na božjo pomoč in pomoč njegovih prijateljev - živali, s katerimi se zelo dobro razume. Imel je veliko željo, da bi se lahko srečal in spoznal svojo mamo.
Nekateri deli risane serije so bili izdani na DVD-jih, med drugim:
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Gozdna past. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Balon. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Čarovnikova ura. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Četrtek. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Kokoška Roza. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Moj prijatelj duh. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Podzemni svet teme. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Samotni otok. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Vsakih tisoč ur. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Za velikost gre. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Zdravnik Matej. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
- Marcellino pan y vino = Marcelino, kruh in vino. Zelo poseben dan. Ljubljana: Televizija Slovenija, 2000.
Marcelino v izobraževalnih in verskih taborih
Marcelino, kruh in vino služi kot osnova za različne dejavnosti in razmišljanja v izobraževalnih in verskih kontekstih. Na taborih, ki so se odvijali od 25. junija do 8. julija, je udeležence vodila misel »ŽIVIM ZATE!«, strnjena svetopisemska misel iz pisma Galačanom: »… ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2, 20a).« To vzdušje nas je vodilo skozi vse tri tabore.
Za osnovo taborov smo vzeli zgodbo Marcelino kruh in vino, zato smo si vsak dan ogledali en risan film iz serije Marcelino kruh in vino. Po risanki je vsaka skupina odšla v svojo kapelo, kjer so na tepihu razmišljali, izmenjevali mnenja, barvali, risali in zapisovali občutke, ki so se tako otrokom kot tudi animatorjem porajali po glavi. Pod vtisom risanke je pogovor tekel kot po maslu. V oporo nam je bila posebej pripravljena knjižica z zanimivimi članki iz raznih številk revije Mavrice in razburljiva življenjska zgodba Tima Guenarda v obliki stripa. Zastavljali smo si naslednja vprašanja: »Kdo so moji prijatelji? Kdaj se pogovarjam z Jezusom? Kdaj me je bilo strah? Kaj bom podaril staršem v zahvalo za njihovo ljubezen?« Z otroško igrivostjo smo raziskovali pomen življenja in odkrivali, kakšen načrt je Bog pripravil za nas.
Delavnice in dejavnosti na taborih
Na taboru animatorji vsako leto pripravimo tudi različne poučne in zanimive delavnice za otroke. Letos so se otroci lahko preizkusili v streljanju z veliko fračo, pri učenju plesnih gibov zumbe, pisali so pa tudi pisma svojim staršem in si pripravili raznolike pogrinjke na katerih bodo lahko doma obedovali in se ob pogledu na njih spominjali nepozabnih taborov 2016. Eden najlepših trenutkov na taborih je bilo zadovoljstvo otrok, ko so spoznali nove prijatelje. Prav tako me je nagovorilo, da so otroci preko risanke »Marcelino« spoznavali, da ima Bog rad vsakega.
Jezus spremeni vodo v vino
Igre in druženje
Pri veliki igri so bili otroci v štirih skupinah. Iz svoje baze so morali mimo paznikov priti do čebra polnega vodnih balončkov; vzeti enega in ga prinesti nazaj v bazo. Več kot je skupina nabrala balončkov, več točk je dobila. Zelo mi je bilo všeč, ker so otroci morali osvojiti določeno število točk. Zmagal ni tisti, ki jih je osvojil največ. Vsako leto se z otroki za eno popoldne odpravimo k lovskemu domu, kjer imamo piknik. Zelo zanimiv mi je pohod do tega kraja, saj gremo po travniku mimo velikega ribnika in pot nadaljujemo skozi gozd. Lovski dom leži na jasi na griču. Ta lokacija nam omogoča, da čevapčiče, hrenovke, nabodala… jemo pod mogočnimi smrekami, se igramo različne igre in plešemo banse. Animatorji smo za otroke pripravili veliko vodno drčo, do katere si lahko prišel le, če si na poligonu uspešno premagal vse ovire. Sonce nas je grelo, zato nam je zelo prijalo, da smo se polivali in v tem uživali. Nočna igra se je odvijala prvi večer tabora, ko so bili otroci še najbolj polni energije in kar malo preveč razposajeni. Animatorji smo se za to še posebej potrudili, da smo jih dobro utrudili in umirili. Doletela me nje naloga, da sem moral obleči njegov kostum tega »hudobnega« pujsa in zaigrati njegovo vlogo. Otrokom sem s svojo predstavo prej privabil smeh na obraz, kot pa pognal strah v kosti.
Pomen animacije in priprave
Biti animator in sodelovati na taborih mi veliko pomeni. Vem, da tako preživim del počitnic koristno. Zaupano nam je animiranje otrok, igranje z njimi, naučiti jih kaj novega, pomagati pri delavnicah... Vendar naše delo ni le-to, ampak tudi priprava vseh teh dejavnosti; iger, pesmi, delavnic… Na tabore se pripravljamo skozi vse leto. Za nas je to izziv, saj se ob vseh pripravah in izvedbi ne samo veliko naučimo, ampak tudi spoznamo nove prijatelje in se imamo lepo. Tako za otroke kot za nas je to nepozabni del počitnic. Tabori ne bi uspeli, če ne bi bilo veliko ljudi, ki že pred samim dogajanjem opravijo veliko potrebnega in pomembnega. Naše dogajanje smo zaključili z velikim koncem - »sveto mašo«. Bila je res nekaj posebnega. Ustvarilo se je neverjetno vzdušje, v katerem sem resnično užival.