Prišel je čas, ko se velikokrat pregrešimo. Zato je tukaj kot nalašč recept, kako pripraviti zdrave muffine iz pirinega zdroba. Na zelo podoben način se lahko pripravijo tudi ježki.
Priprava zdravih muffinov iz pirinega zdroba
Za pripravo zdravih muffinov iz pirinega zdroba potrebujete 120g pirinega zdroba in 60g kazeinskega beljakovinskega praška. Postopek priprave je enostaven: pirin zdrob skuhajte na vodi. Ko je kuhan, počakajte, da se nekoliko ohladi, nato dodajte vse naštete sestavine (razen jajc) in dobro premešajte. Ko je masa dovolj ohlajena, dodajte še jajce in beljak ter ponovno dobro premešajte.
Priprava ježkov iz pirinega zdroba
Na podoben način lahko pripravite tudi ježke. Sestavine ostanejo enake kot pri muffinih, le jajca izpustite. Pri pripravi ježkov je ključno, da je masa dovolj gosta oziroma trda, sicer jih ne boste mogli oblikovati.
Splošni podatki o žitih in njihova hranilna vrednost
Žita in psevdožitja predstavljajo pomemben del vsakdanje prehrane. Uporabljajo se v različnih oblikah: kot moke za peko kruha in pekovskih izdelkov, za izdelavo testenin in slaščic, ter kot kosmiči in kaše, pridobljeni iz celih ali grobo zdrobljenih zrn. Žita so bogata z ogljikovimi hidrati, vsebujejo pa tudi med 10 in 14 % beljakovin. Pomemben vir so tudi prehranskih vlaknin, katerih priporočen dnevni vnos je približno 30 g. Sodobni način prehranjevanja zahodnega sveta redko zagotavlja zadostno količino vlaknin.
Svetuje se uživanje polnozrnatih žit in izdelkov iz polnozrnate moke, da bi obogatili prehrano z zdravju koristnimi prehranskimi vlakninami. Tradicionalno znana in uporabljana žita v Sloveniji so pšenica, pira, koruza, ajda, ječmen, oves, rž in proso. V zadnjih letih so popularna tudi bolj eksotična žita oziroma psevdožitja, kot sta amarant in kvinoja.
Z vidika hranilne vrednosti imajo znana žita ugodno sestavo, ki je lahko celo boljša od nekaterih eksotičnih žit. Nekatera žita vsebujejo gluten, ki se ga morajo izogibati bolniki s celiakijo, saj jim lahko povzroči hude zdravstvene težave. Ljudje, ki nimajo celiakije, lahko varno uživajo živila z glutenom. Gluten je beljakovina, ki jo najdemo v nekaterih žitih, kot so pšenica, pira, oves, rž, ječmen, kamut (khorasan žito) in tritikala.
Pšenica in njeni izdelki
Pod imenom "pšenica" uvrščamo vse vrste žit iz rodu Triticum. Pšenica velja za eno najstarejših in najpomembnejših žit, ki so jo začeli gojiti že pred približno 10.800 leti na Bližnjem vzhodu. V Evropo se je razširila kmalu zatem.
Najbolj poznani vrsti sta Triticum aestivum, iz katerega se melje moko za kruh in druge pekovske izdelke, ter Triticum durum, čigar moka se uporablja za izdelavo testenin. Zrnje T. durum je trše, testenine iz te moke pa se med kuhanjem manj lepijo in se ne razkuhajo, saj se škrob manj sprošča. Moka T. durum je rumene barve.
Največ pšenice v Sloveniji zaužijemo v izdelkih iz pšenične moke: kruhu, pekovskih izdelkih, pecivih, piškotih in testeninah. Od načina mletja je odvisno, ali bo moka ostra ali mehka. Moke se označujejo s številkami, pri čemer najnižje številke označujejo moke, mlete iz jedra pšenice (manj vlaknin, več škroba). Polbela in črna moka sta tip 850 oziroma 1100, polnozrnata moka pa je mleta iz celega zrna in vsebuje največ prehranskih vlaknin in mineralov, zato je najbolj priporočljiva za zdravo in uravnoteženo prehrano.
Poznamo tudi pšenične kosmiče, ki so valjano zrnje pšenice, primerljivo z ovsenimi kosmiči. Pšenični zdrob, iz katerega pripravljamo kašo, je priljubljen pri otrocih, uporablja pa se tudi za cmoke in druge jedi. Pšenični drobljenec je grobo mleto zrnje pšenice, ki se ga prav tako lahko pripravi kot kašo.
Pira in njena hranilna vrednost
Pira je podvrsta pšenice (Triticum aestivum var. spelta) in so jo gojili že pred več kot deset tisoč leti. Daje manj pridelka kot navadna pšenica, zato je njeno gojenje manj razširjeno. Kot navadna pšenica, tudi pira vsebuje gluten, zato se je bolniki s celiakijo morajo izogibati.
Zaradi vsebnosti glutena je primerna za peko kruha in pekovskega peciva. Na voljo je pirina moka v beli in polnozrnati različici. Pomembno je zavedanje, da izdelek ni nujno bolj zdrav le zato, ker vsebuje pirino moko. Pirina in pšenična polnozrnata moka sta po vsebnosti koristnih hranil primerljivi, medtem ko ne pirina ne pšenična bela moka nista polnovredni živili. Pri izbiri izdelkov je priporočljivo posegati po polnozrnatih različicah, če želimo uživati več prehranskih vlaknin.
Piro lahko uporabljamo na enake načine kot pšenico. Na voljo je tudi celo pirino zrnje, ki ga lahko pripravimo kot rižoto ali uporabimo v nadevani zelenjavi.
V primerjavi z navadno pšenico ima pira več beljakovin, njeni kalčki pa so za dva- do trikrat bogatejši z maščobami. Večkrat nenasičene maščobne kisline v piri varujejo srce in ožilje. Pira je odlična za krepitev oslabelega organizma, spodbujanje teka, umirjanje prebavnih težav in blaženje bolečin v sklepih. Pirino moko lahko vedno uporabimo kot nadomestek pšenične moke.
Pirina moka za kekse in pecivo je mešanica pirine bele in polbele moke. Bela in polbela moka sta uporabni pri pripravi peciva, slaščic, palačink in piškotov, ter pri peki kruha.
Ječmen in njegova uporaba
Ječmen (Hordeum vulgare) je bilo eno prvih žit, ki so ga gojili za prehrano ljudi, že pred 10.000 leti v zahodni Aziji, Afriki in Evropi. V Sloveniji najpogosteje uporabljamo oluščeno ječmenovo zrnje, imenovano ješprenj.
Ješprenj lahko pripravimo kot rižoto, uporabljamo v juhah in enolončnicah, z njim lahko nadevamo zelenjavo, vse bolj pa se uveljavlja tudi v sladkih jedeh. Ječmen je pomemben tudi v pivovarstvu, kjer iz njega izdelujejo pivovarski slad, osnovo za proizvodnjo piva. Zmotno je mišljenje, da je glavna sestavina piva hmelj; ta se uporablja le kot dodatek, glavna sestavina pa je slad.
Slad pridobivajo tako, da ječmenovo zrnje namočijo do kaljenja. Nakaljenemu ječmenu nato odstranijo kalčke in ga posušijo. V procesu kaljenja se razgradijo beljakovine in ogljikovi hidrati do enostavnih sladkorjev in aminokislin, kar je osnova za alkoholno fermentacijo. Praženje sladu pri različnih pogojih omogoča več vrst sladu za različne vrste piva. Slad se uporablja tudi kot dodatek pekovskim izdelkom, saj daje značilno temnejšo barvo in okus po karameli.
Zaradi visoke vsebnosti prehranskih vlaknin se ječmen uporablja tudi kot sestavina funkcionalnih živil. Ječmen vsebuje veliko topnih prehranskih vlaknin, med katerimi so tudi beta glukani. Beta-glukani iz ječmena dokazano znižujejo holesterol v krvi, kar zmanjšuje tveganje za razvoj koronarne bolezni srca.
Ajda in njeni prehranski pomen
V svetu se za prehrano uporabljata dve vrsti ajde: navadna ajda (Fagopyrum esculentum Moench) in tatarska ajda (Fagopyrum tataricum (L.) Gaertner). Ajda izvira iz vzhodnih predgorij Himalaje in je primerna za gojenje tudi na visokih nadmorskih višinah. Ajda sicer ni pravo žito, saj sodi med dresnovke, a jo zaradi sorodnih hranilnih lastnosti uvrščamo v skupino z žiti.
Gojenje navadne ajde ima prednosti pred drugimi žiti, saj je nezahtevna in bolje prilagojena na neugodne vremenske razmere. Ajda ima številne koristne učinke na zdravje. Ajdova kaša in moka sta hranljivi živali, bogati s kvalitetnimi beljakovinami (vsebujejo večje število esencialnih aminokislin), minerali (cink) in antioksidanti, kot sta rutin in kvercetin. Antioksidanti pomagajo nevtralizirati proste radikale, ki lahko povzročajo poškodbe celic.
Za razliko od žit, pri katerih je vsebnost lizina majhna, so beljakovine ajde zelo kakovostne z ugodno aminokislinsko sestavo glede na potrebe ljudi. V Sloveniji ima ajda večstoletno tradicijo v prehrani, poznane jedi so ajdova kaša, ajdovi žganci in ajdov kruh z orehi, ter lokalne specialitete kot so kobariški in bovški ajdovi krapi.
Proso in njegova vsestranska uporaba
Proso (Panicum miliaceum) je psevdožito z drobnimi rumenimi, okroglimi semeni. Zelo staro žito, ki so ga začeli gojiti že okoli 6000-7000 let pred našim štetjem v Aziji. V Evropi je uživanje prosa manj pomembno, več ga gojijo v baltskih državah, na Poljskem in v Ukrajini. V srednjem veku je bilo proso eden glavnih virov ogljikovih hidratov v Evropi.
Proso je enoletna rastlina, ki dobro uspeva tudi v suhem in vročem podnebju, zato ga gojijo v Afriki in Indiji. Nekatere sorte so se prilagodile tudi hladnejšim podnebnim razmeram. V Indiji iz prosa izdelujejo alkoholne pijače. Proso se uporablja tudi za krmo živali, še posebej ga imajo rade ptice. Slovani so proso imeli za simbol plodnosti in so ga pogosto pripravljali za poroke ter slavja.
V kulinariki je najbolj cenjen kot prosena kaša, najpogosteje pripravljena na mleku z dodatkom suhega sadja. Proso je vsestransko uporabno, priporočljivo ga je pogosto vključevati v prehrano zaradi njegovih ugodnih hranilnih lastnosti. Lahko ga uporabljamo za pripravo jedi z mesom, zelenjavo in stročnicami, zaradi drobne teksture pa je primeren tudi kot zakuha v juhah in enolončnicah.
Proso vsebuje precej beljakovin, po sestavi podobnih tistim iz stročnic. Bogato je z manganom, bakrom, magnezijem, železom in fosforjem, med vitamini pa prevladujejo vitamini skupine B kompleksa.
Oves in njegove zdravilne lastnosti
Oves (Avena sativa) se je prvotno uporabljal za prehrano živali, šele kasneje za prehrano ljudi, večinoma na Bližnjem vzhodu. V Evropi so se z njim prehranjevala ljudstva severno od Alp. Dobro uspeva v hladnejših področjih, zato ga gojijo večinoma v severni Evropi, Rusiji in Kanadi.
Še vedno se večina, približno 70 % svetovne pridelave ovsa, porabi za krmo živali. V Sloveniji je bilo gojenje ovsa v drugi polovici 19. stoletja precej razširjeno. Ovseni kosmiči so valjani oves, ki jih uporabljamo v žitnih kašah, kuhane ali surove. Mleti so zelo uporabni za zgoščevanje juh in omak ter lahko nadomestijo smetano, moko ali škrob.
Oves vsebuje beljakovine z visoko biološko vrednostjo, saj vsebuje veliko esencialnih aminokislin. V primerjavi z drugimi žiti vsebuje tudi precej maščob, še posebej nenasičenih. Zaradi višje vsebnosti nenasičenih maščob lahko te ob nepravilnem skladiščenju oksidirajo, kar povzroči žarkost in zmanjšanje kakovosti izdelkov.
Podobno kot ječmen, tudi oves vsebuje topne vlaknine beta-glukane, ki pomagajo pri zniževanju ravni holesterola v krvi, kar ugodno vpliva na zdravje srca in ožilja. Oves sicer ne vsebuje glutena, vsebuje pa glutenu podobno beljakovino avenin, ki lahko v redkih primerih bolnikom s celiakijo povzroča podobne težave kot gluten.
Koruza in njena hranilna vrednost
Koruzo (Zea mays) so prvi gojili staroselci v Mehiki, v Evropo pa jo je prinesel Krištof Kolumb. Danes jo gojijo širom sveta, po proizvedenih tonah pa je na prvem mestu med poljščinami. V kulinarične namene se koruza uporablja v številnih oblikah: koruzna moka, koruzni zdrob, polenta (iz katere pripravljamo žgance), pokovka, priljubljeni pa so tudi koruzni kosmiči. Zrnje koruze lahko kupimo tudi konzervirano.
Z vidika hranilne vrednosti ima koruza precej manj beljakovin in nekoliko več ogljikovih hidratov kot ostala žita, medtem ko vsebuje veliko prehranskih vlaknin. Prav zaradi visoke vsebnosti vlaknin je lahko koruzna pokovka odličen zdrav prigrizek, seveda, če ni pečena na nezdravem olju in ne vsebuje preveč soli.
Koruza vsebuje tudi precej antioksidantov, med njimi je najbolje zastopan karotenoid zeaksantin, ki koruzi daje značilno rumeno barvo. Med vitamini prevladujejo vitamini skupine B (tiamin, niacin, B6), vsebuje pa tudi nekaj betakarotena oz. vitamina A.
Infodrom: Gensko spremenjena koruza
Rž in njena uporaba
Rž (Secale cereale) izvira iz Azije, v Evropo pa so jo prinesli kot plevel skupaj s pšenico in ječmenom. Rž je žito, ki dobro uspeva v krajih s hladnejšim podnebjem, največ se je pridela v severni in vzhodni Evropi ter v Rusiji. Pred začetkom 20. stoletja so v Sloveniji pridelali precej rži, kasneje pa se je s porastom porabe belega kruha pridelava zmanjševala.
Rž lahko prizadene bolezen rženega klasa, ki jo povzroča gliva Claviceps purpurea. Posledica okužbe so škrlatno obarvani rožički, ki vsebujejo alkaloid ergotamin in povzročajo hude zdravstvene težave in zastrupitev. Tovrstne zastrupitve so bile včasih pogoste, dokler niso v 17. stoletju odkrili pravega vzroka in začeli opozarjati na odstranjevanje rženih rožičkov. Danes okužba ni več problematična zaradi zagotavljanja varnosti pridelave in predelave živilskih izdelkov.
Do leta 1985 so v Sloveniji namensko pridelovali rž, okuženo z rženimi rožički, saj so njihove alkaloide uporabljali v farmacevtski industriji. Zanimiv je tudi križanec pšenice in rži, tritikala, ki je bolj odporna od rži, daje več pridelka in ima boljše pekovske lastnosti.
V Sloveniji rž uporabljamo predvsem v obliki ržene moke, iz katere se peče kruh. Kot zrnje je primerna tudi za proizvodnjo alkoholnih pijač, na primer viskija. Rženi kisel kruh je še posebej značilen za Koroško, Štajersko in Prekmurje. Rž vsebuje približno 10 % beljakovin in malo maščob.
Hranilni podatki o pošiljanju in plačilu
Pošiljke dostavljamo z dostavno službo Pošte Slovenije. Naročeno blago odpremimo v 1-3 delovnih dneh po prejemu naročila. Če naročenega blaga ni na zalogi, vas o tem obvestimo.
Za naročila v vrednosti nad 40 € je dostava brezplačna. Strošek dostave za naročila do 40 € znaša 4,50 € (vključuje 22% DDV). Če v času dostave niste dosegljivi, prejmete obvestilo o prejeti pošiljki. Navedeni pogoji veljajo za dostavo v Sloveniji.
Omogočamo 3 načine plačila:
- Plačilo s kreditnimi karticami (Mastercard, Visa, American Express).
- Plačilo po predračunu: Prejmete predračun na e-naslov z vsemi podatki za izvedbo plačila. Pri plačilu obvezno navedite sklicno številko naročila.
- Plačilo z gotovino ob prevzemu (po povzetju).
Vse cene na spletni strani so končne in vključujejo vse prispevke in davke. Po potrditvi naročila so cene in pogoji fiksirani. Pridržujemo si pravico do spremembe cen izdelkov brez predhodne najave.