Uvod: Predgovor življenja in raziskovanja
Iskreno priznam, da sem v mlajših letih predgovore izogibala, saj so se mi zdeli dolgočasni. Kot to običajno biva, sta življenjske in raziskovalne izkušnje ublažile nestrpnost in samozadostnost mladosti, me naučile, da je vsaka knjiga, kljub avtorjevemu imenu na platnicah, rezultat kolektivnega truda. Danes najprej preberem predgovor in/ali avtorjevo zahvalo, saj povesta veliko o samem delu. Vsak avtor se poda na svojevrstno odisejo, negotov, ali ga po številnih peripetijah resnično čaka srečen izid kot v antičnem epu. Tako pri kreativnih spodbudah kot pri tavanjih in negotovostih se opira na dediščino predhodnikov in konkretno pomoč sodobnikov.
Med večletnimi raziskavami sem naletela na številne ovire: zmedene in protislovne podatke, nedostopnost gradiva, sledi, ki jih nisem mogla do konca zasledovati. Če bi mi kdo rekel, da se bom pri raziskovanju zgodovine enega velikaškega rodu v modernem in sodobnem obdobju lotila tudi oralne zgodovine, mu ne bi verjela. A rekonstrukcija nekaterih usod in dogodkov je bila edino tako mogoča.
Maglaj skozi čas: Mesto na Bosni
Ne ve se, kdaj je Maglaj nastal kot kraj, vendar se to lepo in zanimivo bosansko mestece v pisnih dokumentih prvič omenja v začetku leta 1408. Po svoji specifični izvedbi pa je pravzaprav veliko zanimivejša in bolj znana Jusuf-pašina džamija Kuršumlija, katere gradnja se je začela nekje v začetku sedemnajstega stoletja. Ker je bila njena streha prekrita z olovom (turško: kuršum), je po tem dobila ime Kuršumlija.
Stari Maglaj se nahaja na desnem bregu reke Bosne, šele z prihodom avstro-ogrske uprave, z izgradnjo železniške proge, šole, stavbe občine in še nekaterih administrativnih stavb, pa se je mesto postopoma razširilo tudi na levi breg.
Most je bil dokončan, vendar se je po zakonskih predpisih lahko predal v uporabo šele po tehničnem pregledu. Ker se je kmalu bližal nekakšen praznik, se je pričakovalo, da bo v mesto prišlo veliko ljudi iz okolice, zato bi bilo zelo težko preprečiti ljudem, da prečkajo dolgo pričakovani most. Zato se ni moglo čakati na prihod strokovne inženirske ekipe z Dunaja, in verujoč v solidnost izgradnje mostu, so se na lastno odgovornost odločili za improvizirano »začasno« testiranje, tako da so organizirali proslavo prav na mostu. Če bo zdržal, dobro, če pa bo propadel: »splet nesrečnih okoliščin«. Na mostu se je nenehno igralo kolo, vsi so se veselili in skakali, in - most ni padel! Kasneje je z Dunaja prispela tudi uradna strokovna ekipa, vse je potekalo v najboljšem redu in ne ve se, ali je bil kdo kaznovan - ali nagrajen.
Industrijski preporod: Tovarna Natron in novi Maglaj
Nastanek tovarne celuloze in papirja
Začetek petdesetih let prejšnjega stoletja je za Maglaj nastopilo novo obdobje. Takrat je bila gorvodno od mesta zgrajena, v tistem času najsodobnejša tovarna celuloze in papirja - Natron. Posneto 1955. Ker potrebne delovne sile v Maglaju praktično ni bilo, jo je bilo treba pripeljati od drugod, zato je bilo nujno vnaprej zagotoviti stanovanjske prostore in infrastrukturo.
Direktor tovarne v gradnji je bil Tuzlak, zagrebški »papiraš« Jaroslav Kudera, tehnični direktor pa Slovenec Rozin. Razen enega beograjskega inženirja so vsi ostali inženirji končali zagrebške fakultete, med njimi sta bila tudi Makedonec Mito Cilev in Črnogorec Đorđije Bulatović. Nekaj tehnikov je bilo iz BiH, tudi iz Maglaja, nekaj pa jih je prispelo tudi iz Slovenije. Zanimivo je, da so administrativni strokovnjaki različnih profilov prišli večinoma iz Osijeka.
Z naseljevanjem novo zgrajenega dela mesta se je skupno število prebivalcev Maglaja skoraj podvojilo. Na prvi pogled sta bila to že dva popolnoma različna dela mesta na dveh bregovih Bosne, vendar sta živela v složnosti.
Verske skupnosti in povojni izzivi
Pravoslavna in katoliška verska skupnost sta imeli že prej svoje cerkve, katoliška pa je bila v novih pogojih uradno obnovljena leta 1970. Jeseni 1976 je bila porušena propadajoča cerkev sv. Anteja (zgrajena 1919.) in začela se je gradnja nove cerkve in svetišča.
Leta 1992 se je začela agresija in krvava vojna, v mnogih pogledih hujša od grozot druge svetovne vojne. Narod, ki je bil od zunaj satansko-prekanjeno zaveden, se ni le enotno uprl agresiji, ampak se je ta etnično (krvno) pravzaprav en narod, ki so ga šele zgodovinska dogajanja razdelila v tri religijske skupnosti, v 19. stoletju začel razvijati nacionalno. Vojna se je končno končala in iz nje so izšle nacionalistično-politično okrepljene religijske skupnosti.
Nova džamija, dokončana in odprta leta 2009. Maglaj je v pretekli vojni po oceni strokovnjakov OZN po uničenosti zasedal tretje mesto med najbolj porušenimi mesti v BiH. V obnovo je bilo vloženega veliko, veliko je še treba storiti, vendar je to mesto z ogromnimi potrebami, z eno večjo turško donacijo zgradilo novo džamijo, kar ni bilo le nepotrebno, ampak je tudi svojevrstna žalitev za lepotico Kuršumlijo.
Upam, da mi moji prijatelji muslimani ne bodo zamerili, da se kot katolik vmešavam v njihove zadeve, vendar sem se prav na tem portalu zelo ostro ozrl na luksuzno gradnjo stavbe škofovske konference v Zagrebu. Spoštujem dejavnost vsake religijske skupnosti, ki je v skladu s sporočili svetih knjig.
Politika, identiteta in Daytonski sporazum
Razprava o nacionalni identiteti
V Zenici sem kot gost 30. 6. 1990 prisostvoval konvenciji SDA, nato pa sem med kosilom za povabljence dolgo razgovarjal z Alijo Izetbegovićem. Razen naju dveh je za mizo sedela le še njegova soproga, ki je ves čas molčala. V prijateljskem pogovoru sem mu omenil dejstvo, da je naziv Musliman - naziv za versko skupnost, ne glede na to, ali se piše z veliko ali malo začetnico, in vprašal sem ga, zakaj ne izkoristi priložnosti in osvobodi narod te jugoslovanske nesmiselnosti. Da bi se to spremenilo, ni treba izmišljati novega naziva. Nacionalnost biološko ne obstaja, ampak je to čisto psihološki pojem, ki se je v naših krajih pojavil šele v 19. stoletju v času t.i. prebujanja občutka nacionalne zavesti.
Naziv Bosna je staro zgodovinsko ime države, zato lahko, kot so to storili mnogi narodi sveta, vsi tisti državljani Bosne, ki se ne čutijo pripadnike neke druge nacionalnosti, to so predvsem muslimani, izberejo naziv Bosanec kot nacionalnost. S tem bi se rešil tudi problem homogenizacije, saj bi ta naziv lahko sprejel vsak državljan Bosne, ne glede na versko pripadnost. To bi bilo predvsem pomembno za otroke iz mešanih zakonov.
SARAJEVSKA 101-OSVAJAČI SLOBODE dokumentarni film #BOSNA#RAT#OPASADA#MOJMILO#ZELJKOKOMSIC
Alija me je pozorno poslušal z vidnim odobravanjem, nato pa je razširil roke, dvignil ramena v znak nemoči in rekel, da se popolnoma strinja, vendar da moramo v tej zmedi žal počakati, da se najprej vzpostavijo normalni odnosi v državi. Žal so prišle vojne grozote, pod vplivom od zunaj so se začeli krvavi spopadi tudi med branitelji domovine, zato je v tem tripletu zla, v katerem so bili politični problemi postavljeni kot verski, verski pa kot politični, bila razglašena bošnjaška nacionalnost z absurdno predpostavko, da je lahko Bošnjak samo musliman.
Pokojni Alija je bil pošten človek, a tudi previden filozof, ki je že prej razmišljal o islamu v svetu. V novonastalih vojnih razmerah ni bilo mogoče izbirati novega predsednika, on pa se je zavedal svoje nesposobnosti vojnega vodje, grešil je tudi pri izbiranju svojih najbližjih sodelavcev, odločitve pa je sprejemal tako, kot so mu svetovali drugi. Za vse napačne odločitve danes njega in posmrtno obsojajo, v resnici pa so krivi njegovi svetovalci, ki še danes politično delujejo. Sem vsekakor spada tudi aktualno bošnjaštvo, s katerim je bila nacionalnost Musliman, ki temelji na religijski pripadnosti, zamenjana z nazivom Bošnjak, spet temelječem na religijski pripadnosti. Predsednik Alija je kot filozof in nekoliko religiozni mistik to smatral za dobro državno rešitev v tej državi in v času vojne. Takšni rešitvi je verjetno največ prispeval moj predvojni prijatelj, glavni imam Zagrebške džamije dr. Mustafa Cerić, kasneje Reis-l-ulema.
On sicer odlično pozna Koran, zato ve tudi za znano koransko določbo: (K. 2,56) La ikrahi fit din - (V veri ni prisiljevanja), in ker vsaka, tudi najliberalnejša država, temelji na prisili (npr. ne smem prečkati ulice na vsakem mestu), ne more obstajati »verska država«, ne glede na to, da se tisoče let to poskuša, vendar vedno v škodo čiste religijske misli. Večina tistih, ki poznajo svete knjige, tekste mehanično ponavlja, ne pa razmišlja o vsebini. Koran kot zadnja sveta knjiga ne objavlja nič novega, ampak predvsem poudarja, kje se greši, tako v poglavju 45,13 poudarja, da so nauki svetih knjig pomembni.
Kritika Daytonskega sporazuma
Danes mnogi obtožujejo pokojnega Alijo, da je s podpisom Daytonskega sporazuma uničil prihodnost BiH. Vendar je bil v danih okoliščinah res prisiljen to storiti, »taktično« to smatrajte kot kratkoročno začasno rešitev. V resničnosti, ko so bile združene vojaške sile Hrvaške in BiH pred Banjaluko, če ZDA ne bi ostro zahtevale prekinitve ofenzive, bi osvoboditelji v samo nekaj dneh lahko dosegli popolno zmago.
Tudi kasneje doseženi Daytonski »sporazum«, z veliko dobre volje, se lahko opraviči kot ustopek formalistični ameriški demokratični proceduri. Vendar pa je obstoj Republike Srbske (RS) tudi po 20 letih, kot nagrada za vse zločine, in celo uvrstitev nesrečne Srebrenice v to tvorbo zla, velik zločin ne le ZDA, ampak tudi OZN. To je isto, kot da bi po drugi svetovni vojni zločinci prejeli nagrado. Objektivno gledano, zločin trajanja RS je večji od vseh nesreč in vojnih zločinov upornih Srbov v BiH.
Materialna, pa tudi biološka uničenja, katerih vzrok so vojna, kot tudi naravne katastrofe, se sčasoma sanirajo. V Švici skupaj in složno živijo tri etnično in jezikovno popolnoma različni narodi, vsi pa se domovinsko čutijo Švicarji. V Bosni pa živijo tri etnično isti narodi in govorijo isti jezik, vendar se državljani te države več ne čutijo Bosanci. Težko je vedeti, zakaj Amerika potrebuje Daytonski sporazum in ali je to del prekanjenih pentagonskih vojaških psihologov, ali pa je to naključno zadeta organizacija samoohranitvene psihološke rešitve, po kateri se tudi ob vseh demokratičnih možnostih spremembe ali odstopanja od Daytona, predvsem pa »deinstalacije« RS, - v konstelaciji treh sprta grupacij to ne more uresničiti.
Če bi se samo bosanski Hrvati odrekli svojemu separatizmu in se združili z Bošnjaki (od katerih si v aktualnih okoliščinah politične norosti nekateri že želijo svojo državico), bi lahko demokratično navedli ZDA, da pristanejo na odstopanje od Daytona in vrnitev na ustavo iz leta 1973. Če enega človeka simbolično vzamemo kot predstavnika, je zaradi njegovega vztrajnega prizadevanja, da se v BiH vzpostavi tudi »hrvaški entitet«, največji sovražnik enotne Bosne predsednik HDZ BiH Dragan Čović, ki si vzajemno pomaga z Dodikom pri ohranjanju RS.
Osebna pot: Od Viteza do Maglaja
Zgodnje življenje in vojaška služba
Priprave na pot v Maglaj so me vodile k razmišljanju o tem, kako mi je to majhno bosansko mestece bilo pomembno ne le v stroki, s katero sem se ukvarjal, ampak na svojevrsten način tudi splošno v življenju. Kot otrok železničarja sem se že od zgodnje mladosti navadil na selitve v druga mesta. V službi sem se odlično znašel, vendar je bilo po delovnem času ubijajoče dolgočasno. O poslu se sploh ni smelo razpravljati, zato sem, da bi se imeli s čim ukvarjati, ustanovil Radio-amaterski klub in tečaj, na katerega se je poleg ostalih prijavil tudi zelo komunikativen oficir KOS-a, mislim, da se je imenoval Faraguna. On me je odpeljal v skladišče, v katerem je bila tudi različna radio oprema, ki je tovarna sploh ni potrebovala, zato sem veliko tega izbral in vzel za klub.
No, čeprav sem bil vojaški uslužbenec, sem moral vseeno sam oditi na trimesečno služenje vojaškega roka. Nekaj mesecev kasneje sem v časopisu prebral, da je bil moj oče obsojen na smrt. Nihče, niti bataljonski oficir KOS-a, ni reagiral. Do mene se je obnašal, kot da se ni nič zgodilo, vendar sem kmalu spoznal, da me po izteku roka ne pustijo oditi. Pisal sem v Vitez direktorju polkovniku Lukiću, ga prosil, naj to pospeši. Odgovoril mi je, da je zelo komplicirano in da naj bom potrpežljiv. To je bila zame zelo stresna situacija, ki je trajala mesece. Po nekem času sem dobil čir na dvanajstniku.
Preobrat in zaposlitev v Natronu
Ko sem prišel v Vitez, sem se odločil, da najprej grem do Faragune, saj mi on kot dober prijatelj (kot se je takrat govorilo) in oficir KOS-a lahko najbolje razjasni situacijo. Sprejel me je prijateljsko, jaz pa sem mu po pozdravu povedal, da sem prišel, da mi svetuje, kako naj se obnašam glede na to, kar se je zgodilo v zvezi z mojim očetom. »Kaj naj storim? Če se javim na delo, se zavedam, da je to vojaška industrija, da se vedno lahko kaj zgodi. Rekel sem, da se ne spoznam na zadeve iz njegove pristojnosti, vendar da verjetno mora imeti nekakšen seznam potencialnih krivcev in predpostavljam, da bi tudi jaz moral biti vedno na tem seznamu.«
Zahvalil se mi je, ker sem prišel z zaupanjem, uradno, a tudi kot prijatelj, saj da narava njegovega dela to otežuje. Kar zadeva očeta, je rekel, da otroci ne morejo biti odgovorni za to, kar so storili oni, ter da ga jaz nisem mogel vzgajati. Po tem, da se lahko javim polkovniku Lukiću in grem na delo, in nihče me nič ne bo vprašal o očetu. Rekel je, da je to uradni odgovor na moje vprašanje, vendar da mi bo, glede na splošne okoliščine, dal tudi osebni prijateljski nasvet: »Mene bodo nekega dne premestili, na moje mesto pa lahko pride kdo sumničav, zato lahko imate težave. Zato vam svetujem, da se uradno ne javljate v pisarne, ne ostanite, ampak pojdite iskat delo. V stanovanju lahko ostanete, dokler ne najdete dela.«
Že teden dni kasneje sem se v Maglaju prijetno razgovarjal z direktorjem tovarne celuloze in papirja Jaroslavom Kudero. Telefonsko sem se napovedal, in ko sem vstopil v pisarno, je on z veselim obrazom vstal od mize in mi prijateljsko stisnil roko v pozdrav. Povabil me je, da se usedeva ob majhni mizi, na kateri je bila že steklenica konjaka. Natočil nama je kozarce in dvignil svojega, z nasmeškom na ustnicah in brez kakršnegakoli uvoda preprosto rekel: »Sprejeti ste v tovarno v obojestransko zadovoljstvo.«
Takoj nato se je zresnil, s telefonom je poklical tehničnega direktorja, naj pride, z zvoncem pa je poklical sekretarja Džavida, in ko je ta vstopil z beležnico v roki, mu je rekel, naj od mene vzame papirje in jih pošlje v kadrovsko, ter naj mi obračunajo plačo do konca meseca (takrat so se plače izplačevale vnaprej!) in naj mi napišejo potni nalog do Viteza in nazaj. Po vsem, kar se mi je prej dogajalo, kot da sem prišel v raj. Čarobnost se je še povečala, ko me je Rozin začel voditi skozi obrate. Nikoli nisem bil v tovarni papirja in celuloze, niti v nobeni tako tehnično sodobni.
Ogromna postrojenja, dolg papirni stroj, kuhalniki, parni kotli, še posebej lužni kotel, turbinski agregat za proizvodnjo električne energije, in vse polno instrumentov in avtomatskih regulatorjev, katerih namena sploh nisem poznal. Nikoli česa podobnega nisem videl in zavedal sem se, da se bom moral o tem hitro vse naučiti in zagotoviti njihovo vzdrževanje.
Novo poglavje: Zaposlitev v Natronu in razvoj
Da bi se spoznal z osnovami dela, s katerim se bom ukvarjal, me je Kudera kmalu po začetku dela v tovarni poslal na enomesečno prakso v oddelek za instrumentacijo (kasneje samostojni ATM) podjetja Braća Kavurić v Zagrebu. To mi je omogočilo, da sem vsaj delno razumel, kaj je moja naloga in kako jo reševati. Rozin je organiziral, da so mi po navodilih, ki sem jih dobil v Zagrebu, hitro zgradili delavnico. Jaz sem z delom reševal tehnične probleme in se učil, kasneje pa sem usposabljal svoje instrumentarce in hitro smo napredovali. Vendar je obstajala meja, preko katere brez nujne dokumentacije nismo mogli - dokumentacije pa ni bilo.
Da bi to rešili, sem z še enim instrumentarcem dvakrat bil v Nemčiji na praksi. Bil sem intenzivno angažiran tudi izven delovnega časa. Ponovno sem zagnal delovanje radioamaterskega kluba. V Nemčiji sem kupil rabljen avtomobil. To je bil edini zasebni avtomobil v mestu, občasno pa sem ga posojal milici, pa tudi tovarni, tovarna pa mi je dovoljevala, da v delavnicah izdelujem potrebne dele, saj jih ni bilo v prodaji. Za proslavo »Dneva borca« sem izdelal majhno srednjevalovno radijsko postajo, tako da je ob ponosnem napovedovanju: »Tukaj radio Maglaj!« prek nje potekal prenos proslave. To je bil dogodek! Tega se takrat nisem zavedal, a gledano iz kasnejše perspektive: mesto, tovarna in jaz smo bili »nekako eno«. Jaz sem pripadal njim, oni pa meni.
Izguba vodstva in nepredvidljive okoliščine
Žal »hudič ne spi!«. Po mnenju nekaterih članov Mestnega komiteja KP je Kudera kot posameznik užival prevelik ugled, ne le v tovarni, ampak tudi v mestu, zato so si izmislili, da je kot direktor storil nekaj, do česar ni imel pravice - odstavili so ga in ga izključili iz Tov... [članek se tukaj konča nedokončan]