Kulturna dediščina podarjanja in okraševanja kurjih jajc, še posebej ob velikonočnih praznikih, ima v Sloveniji globoke korenine. Ta običaj združuje tradicijo, ljudsko umetnost in verske simbole, ki so se skozi generacije prenašali in ohranjali. Pirhi, kot se imenujejo barvana jajca, so nepogrešljiv del vsake velikonočne košare in pomemben element prazničnega omizja.
Evropska uredba in rejo kokoši
Pred kratkim je v veljavo stopila evropska uredba o zdravstvenem varstvu živali, ki prinaša obvezno registracijo za obrate, ki se ukvarjajo z rejo kopenskih živali. Namen uredbe je poenotiti pristop k zagotavljanju zdravja živali v EU, za kar je potrebna informacija o lokaciji živali. Največ razburjenja je uredba povzročila med lastniki kokoši na podeželju, ki kokoši in ostalo perjad gojijo za lastne potrebe, po jajca pa morebiti pridejo tudi sosedje. Na slovenski Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin kljub kritikam poudarjajo, da v primeru reje za lastno porabo živali ali njihovi proizvodi ne smejo zapustiti "obrata". Določiti pa bo treba zgornjo mejo, do katere se še šteje, da gre za rejo za domačo porabo. Kdor bi jajca ali kokoši prodajal sosedom, bo moral kokoši označiti, registracija pa naj ne bi predstavljala velikega stroška. Rejec bo vnesen v register, stroka pa bo imela na razpolago podatke, koristne v primeru izbruha bolezni.
Anica iz manjše vasi v Zgornjem Posočju, ki goji kokoši, izraža zaskrbljenost glede dodatne birokracije, saj se že sprašuje, ali se sploh splača imeti živali. Dodaja, da so se krmila podražila in da bi kokoši imela le zaradi okusa domačih jajc in možnosti odlaganja ekoloških odpadkov. Marija in Lojze iz okolice Ljubljane, ki imata 30 kokoši in prodajata približno 50 paketov jajc mesečno, se bojita, da bo registracija le prvi korak k večji birokraciji in poročanju o poginih ali nakupu novih kokoši. Lojze izpostavlja tveganje, da bi se iz enega obrazca sčasoma razvilo deset, kar bi bilo zelo zamudno, glede na pogoste spremembe števila kokoši.
Velikonočne šege in navade
Velikonočni čas, ki ga spremljajo številne šege in navade, se začne s postnim časom in zaključi z velikonočnim tednom. Značilni so kurjenje kresov, glasno pokanje in tradicionalna kulinarika. Pirhi, ki jim na Goričkem, Ravenskem in Dolinskem pravimo remenke, so poleg suhega mesa, hrena in belega kruha del kulinaričnih dobrot, ki zaključijo postni čas. Posebnost je bilo podarjanje pirhov botrov svojim krščencem in birmancem. Blagoslov velikonočnih jedil, ki poteka na veliko soboto, je globoko zakoreninjena tradicija s pomembno simboliko. Kruh simbolizira božjo dobroto, meso Jezusovo telo, pirhi Kristusove rane, hren pa spominja na žeblje. Pokanje s karbidom je tradicionalni običaj, ki na velikonočno jutro odmeva v mnogih slovenskih vaseh.
Prekmurske remenke: zakladi ljudske umetnosti
Okraševanje barvanih jajc z različnimi vzorci so posamezni izdelovalci v Prekmurju izpopolnili do te mere, da so postale pravi zakladi ljudske umetnosti, znane kot prekmurske remenke. Te niso izdelane le za veliko noč, temveč so prevzele tudi vlogo prepoznavnega spominka iz Prekmurja. Dejavnost je vpisana v register nesnovne kulturne dediščine pod imenom "Izdelovanje prekmurskih remenk".
Načini barvanja in okraševanja
Med stare načine barvanja remenk na Goričkem štejemo:
- Barvanje s čebulnimi olupki: jajca obarvajo rjavo do rdečkasto.
- Barvanje s krep papirjem: barva papirja se prenese na jajce.
- Barvanje z mizarskimi lužili: posebej značilno za Goričko, saj daje remenkam značilen lesk.
- Barvanje s tekstilnimi barvami.
Etnologi so v Šalovcih odkrili tudi tehniko barvanja s sokom vložene rdeče pese, preneseno iz sosednje Madžarske.
Škrabanje oz. praskanje vzorcev
Pri tej tehniki se na pobarvano jajčno lupino z ostrim nožem praskajo različni vzorci. Če so jajca izpihana, so izdelki obstojni več desetletij. V preteklosti so največkrat uporabili cvetlične motive iz narave, rozete na obeh koncih ter dopolnili z napisi (imena obdarjencev, "Spomin na veliko noč", letnice).
Barvanje z mizarskimi lužili
Sintetična mizarska lužila v prahu se nanesejo na kuhana jajca s pomočjo culic, namočenih v špirit, v navpičnih ali prečnih pasovih, vmes pa so še širši pasovi v temnejši barvi. Ta tehnika naj bi se razvila med obema svetovnima vojnama, kot prvi izdelovalec pa je evidentiran mizar Peter Laboš iz Domanjševcev, ki jo je uporabljal že pred prvo svetovno vojno.
Tehnika batik
Izdelovanje remenk v tehniki batik se začne s pisanjem vzorcev na jajce z voskom in pisalko. V preteklosti so uporabljali gosja peresa ali palčke. Sledi barvanje; včasih so temno barvo izdelovali iz skorje jelše in zelene galice, rdečo pa s krep papirjem, danes se uporabljajo tekstilne barve. Za večbarvno remenko je potrebno večkratno barvanje, začenši z najsvetlejšo barvo. Vzorci so bili v preteklosti preprosti (črte, valovnice, pike), zaključeni z rozetami, danes pa je vzorcev toliko, kolikor je ustvarjalcev.
Pomembni ustvarjalci in ohranjevalci dediščine
Herman Rajsar (1942-2023) od Grada
Herman Rajsar z Grada na Goričkem se je te ljudske umetelnosti naučil od očeta, ta pa od Roma iz Češke, preseljenega na Pertočo. Z leti je opustil cvetlične motive in na remenkah upodabljal živali, kmečka opravila, grad Grad ter celo junake iz risank. Okraševal je kokošja, gosja, račja in nojeva jajca, znan pa je bil po svojih "seksi remenkah". Njegovi izdelki z oznako "Izdelek domače obrti" so bili razširjeni po Sloveniji in v tujino. Barvanje je pri hiši prevzela njegova žena Cecilija, remenke pa so krasili pisani darilni trakovi, napeljani skozi odprtino za izpihovanje. Leta 2007 je s strokovno pomočjo Jelke Pšajd nastal etnografski film "Counajo me remenkaš", v katerem Herman Rajsar opisuje družinsko zgodbo, način dela in zanimive zgodbe. Dolga leta je izdelovanje remenk prikazoval na prireditvi Jesenski bazar na gradu Grad.
Bernardka in Milan Merklin
Bernardka Merklin je remenke v tehniki praskanja začela izdelovati okrog leta 1985, ko se je učenja lotila od sovaščana Jožeta Rajsarja. Izdeluje prekmurske remenke z večbarvnimi pasovi, delno prekritimi s črno pobarvanimi ploskvami, na katere praska cvetlične ali rastlinske motive (klasje, grozdje). Izdeluje tudi enobarvne remenke in tiste s trojno barvno podlago v plasteh. Pridobila je certifikat Rokodelstvo Art&Craft Slovenija. Pri izdelovanju remenk sodeluje tudi njen mož Milan Merklin, ki pri večbarvnih jajcih spraska rozete, svoj avtorski pečat pa daje enobarvnim jajcem z natančnimi geometrijskimi vzorci. Svoje izdelke razstavljata na velikonočnih razstavah in občasno izvajata delavnice.
Elizabeta Urisk (1942)
Elizabeta Urisk, rojena v Kamovcih, je svoje poklicno življenje posvetila poučevanju otrok. Oba starša sta bila vešča izdelovanja remenk; mati s tehniko batik, oče pa s škrabanimi. Lepi spomini na velikonočne praznike in izdelovanje remenk so jo spodbudili k raziskovanju prekmurskih remenk. Svojo prvo samostojno razstavo je imela leta 2007 v Lendavi. Poglobila se je v muzejske vzorce in vzorce po vaseh v pokrajini Hetés, jih prerisovala in dodajala svoje. Zbrano gradivo je izdala leta 2017 v knjigi "Izdelovanje pirhov v batik tehniki v Prekmurju", kjer deli spomine in opisuje postopek izdelave remenk. Leta 2015 je bila vpisana kot nosilec nesnovne kulturne dediščine v register Ministrstva za kulturo. Njena predanost k obujanju veščin krašenja jajc je v letih ustanavljanja Krajinskega parka Goričko močno vplivala na druge in navdušila številne rokodelce. Svoje znanje je predajala na številnih delavnicah. Od leta 2012 je bila imetnica pravice do uporabe Kolektivne blagovne znamke Krajinski park Goričko. Poleg batika je raziskovala tudi nove tehnike, kot sta jedkanje in luknjanje, ter vzorcem dodala svoj pečat.
Eva Tivadar
Eva Tivadar iz Kamovcev je vsestranska umetnica, ki se je izdelovanja remenk v batik tehniki naučila pri stari materi Ireni Molnar in materi Ireni Tivadar. Izdeluje enobarvne in dvobarvne rdeče-črne remenke ter t.i. hetiške remenke v značilni rdeči in modri barvi, na katere aplicira vzorce hetiških vezenin (buborkaš, molnaroš, cicokaš, ibojaš, bujtatatoš). Ima certifikat Rokodelstvo Art&Craft Slovenija, njena okrašena jajca pa so razstavljena v Galeriji - Muzeju Lendava. Znanje prenaša na številnih praktičnih delavnicah za šole in društva, izdelovanje remenk pa vključuje tudi v šolski krožek ročnih spretnosti.
tags: #kulturna #dediscina #podarjanje #kurjih #jajc