Bogoslužno dogajanje velikega tedna z bogato simboliko in izborom svetopisemskih besedil uvaja vernike v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Postni čas, ki se začenja na pepelnično sredo in traja štirideset dni, se sklene z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti.
Veliki četrtek: Ustanovitev evharistije in mašniškega posvečenja
Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja.
Jezusova zadnja večerja in posvetitev kruha in vina
Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omenjeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Pri vsaki maši obhajamo Jezusovo zadnjo večerjo z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa.
Simbolika kruha in vina
Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod.
- Kruh: Pri vseh verstvih je kruh nekaj svetega. Jezus je razlomil kruh, da bi ga razdelil učencem, s tem pa je sam zlomljen do smrti. Zato velja kruh kot največje spoštovanje. Ta daritev prehaja v človeška srca. Kruh je res nekaj velikega, saj simbolizira življenje. Tisti, ki ga sprejme v obliki hostije, naj se tudi sam spremeni.
- Vino: Vinska trta je neuničljiva rastlina, ki ustvari grozd. Pri sveti maši dobi vino po posvečenju moč Jezusove krvi, ki pomeni odpuščanje grehov.
Kruh in vino v zgodovini evharistije
Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri obredni velikonočni večerji, uporabljal pa ga je tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni žrtev.
Za poimenovanje in označevanje zakramenta evharistije, ki ga je Jezus postavil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni (za)hvala, glagol eucharistein pa pomeni zahvaljevati se. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih poslali drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Evharistija je ponavzočitev daritvene Jezusove smrti na križu, saj se v zakramentalnih znamenjih kruha in vina ta daritev ponovi.
Umivanje nog in pomen služenja
Pri obredu umivanja nog škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Ta dogodek poudarja služenje. Bog želi objeti ves svet in vsakega človeka, zato se zahvaljuje in moli tudi z govorico telesa in rok.
OBRED UMIVANJA NOG NA VELIKI ČETRTEK
Obred po maši velikega četrtka
Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki simbolizirajo Jezusovo navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t.i. ječo. Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem običajno diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.
Veliki petek: Spomin na trpljenje in smrt
Veliki petek je dan Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Je edini dan v cerkvenem letu, ko ni maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot.
Opravilo velikega petka
Opravilo velikega petka ima tri dele:
- Opravilo Božje besede: Beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija (prim. Jn 18,1-19,42) ter prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo.
- Češčenje križa: Častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja. Križ, ki je bil leseni križ, se s tem dogodkom spremeni v drevo življenja. Je znamenje Odrešenika Jezusa Kristusa in ene evharistije.
- Obhajilni obred: Duhovnik že posvečene hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po koncu obreda odnese na novo mesto, tokrat v t.i. Božji grob.
Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Tudi na ta dan, tako kot na cvetno nedeljo, naj bi prevladovala misel na Kristusovo zmago. Na to nakazuje tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen. Rdeča barva pirhov pomeni ljubezen, darovanje, kri, ki jo je v naše odrešenje Jezus prelil na križu.
Velika sobota: Dan tišine in pričakovanja
Velika sobota je dan češčenja našega Gospoda v grobu, dan globoke tišine. Je dan priprave, dan velikega pričakovanja. Ta dan duhovniki po župnijah blagoslovijo ogenj in vodo, ki ju nato ponesemo v naše domove. Družina pripravlja jedi za žegen, pospravlja in ureja. Blagoslovljena voda v kropilniku je simbol našega krsta, prerojenja in prenovljenja po Svetem Duhu.
Blagoslov jedi in njihova simbolika
Blagoslov jedi ima poseben pomen. Pri nas ga je prvi opisal Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, začetki pa segajo vse tja v 14. stoletje. Že takrat je bilo v navadi, da so gospodinje v jerbas polagale pirhe, prekajeno svinjino, hren, potico in kruh iz bele moke. Poln jerbas je včasih tehtal tudi do 17 kilogramov, Valvasor pa doda, da so se gospodinje z njegovo ličnostjo rade ponašale pred drugimi. To nam pove, da je bil žegen, tako kot danes, tudi včasih za mnoge žal predvsem družabnega pomena.
- Meso (prekajena svinjina): Predstavlja Kristusovo telo, ki je za nas darovano, v obhajilu pa postane za nas kruh večnega življenja.
- Pirhi: So simbol življenja in pomenijo Jezusov grob. Piščanček s kljunom sam predre lupino jajca, tako kot je Kristus sam odvalil kamen od vhoda v grob in vstal od mrtvih. Rdeča barva pirhov pomeni ljubezen, darovanje, kri, ki jo je v naše odrešenje Jezus prelil na križu. Modra pomeni obnovitev in večnost življenja. Rumena pomeni svetlobo, luč, sonce, ki nam je potrebno za življenje. Jezus je luč našega življenja in s svojim zgledom razsvetljuje vsakega človeka. Zelena barva pomeni rodovitnost, svetost, upanje, bogastvo duha. Jezus je izpolnitev našega upanja.
- Hren: S svojo ostrino pomeni žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, oziroma pomeni kis, pomešan z žolčem, ki so mu ga ponudili vojaki.
- Potica: Pomeni Jezusovo trnovo krono.
- Klobase: Predstavljajo vrvi, s katerimi so vojaki zvezali Jezusa in ga peljali pred Pilatov sodni stol.
Po blagoslovu jedil Bog vstopa v naš vsakdan, v naše družine in domove ter nam stoji ob strani v vsakem trenutku. Preko blagoslovljenih jedil začutimo in doživimo Božjo navzočnost.
Velika noč: Praznik veselja in upanja
Občutki velike sobote nas še na poseben način obdajajo v tem postnem času. Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje.
Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih, ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajanje sad vzgoje in osebne duhovne poti.
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce - Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18).
Bogoslužna dejanja in simboli
Bogoslužje je polno simbolike, ki pomaga vernikom razumeti in doživeti verske resnice. Vsebina praznovanja in svetopisemskih dogodkov se zrcali v različnih obredih.
Poklek in priklon
Poklek iz vere in ljubezni napolni dušo človeka in ga obogati, in ga napolni z zadovoljstvom. Najlepši je zadržan poklek. Moramo paziti, da je res spoštljiv. Če je v tabernaklju Najsvetejše, vedno pokleknemo. Ob prihodu v prezbiterij cerkve diakoni in mašniki poljubijo oltar. Ko oltar poljubimo, izkažemo ljubezen in spoštovanje Kristusu. Pomen pokleka je v tem, da je samo Bog velik. Tudi duhovniki se globoko priklonijo z enako zavestjo spoštovanja.
Znamenje križa
Znamenje križa je eno najstarejših znamenj. Z njim se spominjamo krsta. Pri krstu odraslih in novokrščencev je tudi del obreda pri sv. krstu. Na začetku svete maše, ko rečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, posvetimo Bogu svojo notranjost: misli, besede in vse želje. Ko se s prsti dotaknemo čela, nato prsi, leve in desne rame, se izročimo Bogu in mu podarjamo svoje življenje. Znamenje križa pomeni spomin na Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje ter hkrati na naš vstop v odrešenjsko skrivnost. Jezus Kristus je s svojim trpljenjem in strašno smrtjo odrešil človeštvo. On želi objeti ves svet in vsakega človeka.
Umivanje rok duhovnika
Umivanje rok duhovnika je izraz resnične potrebe v prvih stoletjih Cerkve, vendar tudi danes. Duhovnik moli: Vsemogočni Bog, očisti mi srce. S tem se pridružimo duhovnikovi prošnji za naše osebno očiščenje. To dejanje simbolizira tudi materialno dediščino, primer je Jakobov blagoslov. V Stari zavezi se omenja Božja roka na več kot 200 mestih.
Lekcionar in evangelij
Latinski izraz za knjige beril in evangelijev je lekcionar. V katoliški Cerkvi se berila in evangeliji za nedeljo iz leta v leto ne ponavljajo, saj se v treh letih (leto A, B in C) prebere celoten evangelij. Nedeljska in praznična berila in evangeliji se ponovijo vsake 4 leta. Berila in evangeliji za delavnike so zajeta v rjavih knjigah. V lekcionarju so tudi berila in evangeliji za praznike Matere božje, sv. pomembnejših svetnikov. Evangelij je osrednji del besednega bogoslužja. Posreduje nam Jezusov nauk, v katerega se poglobimo. Med bogoslužjem je potrebno izkazati največje spoštovanje evangeljski knjigi. Na slovesnostih se knjigo evangelijev počasti s kadečo kadilnico.
Evharistična molitev in molitev Očenaša
Jezus je pri zadnji večerji izrekel: "Vzemite in jejte, to je moje telo". Z drugimi besedami ta stavek razložimo takole: "To sem jaz za vas." Med evharistično molitvijo duhovnik s polaganjem rok nad kruhom in vinom pokliče Svetega Duha, s čimer je zakramentalno navzoča Kristusova daritev na križu. Molitev Očenaša je čudovita molitev in je del daritve z uvodom v molitev Očenaša. Taka oblika molitve Očenaša je znana že od 4. stoletja. V njej prosimo za naš vsakdanji kruh in za odpuščanje grehov. Pri vsaki maši vedno opravljamo to Kristusovo oporoko.