Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov (izvirni naslov: The Guernsey Literary and Potato Peel Pie Society) je očarljiv epistolarni roman, ki bralce popelje v čas tik po drugi svetovni vojni. Zgodba, ki se odvija v Londonu in na otoku Guernsey, delu Kanalskih otokov, prinaša globoko sporočilo o moči literature, skupnosti in človeškega duha v najtežjih časih.
Uvod v zgodbo in avtorstvo
Roman sta napisali pokojna Mary Ann Shaffer (1934 - 2008) in njena nečakinja Annie Barrows (1962), ki je delo dokončala. Obe avtorici, rojeni v Ameriki, sta bili po poklicu pisateljici, knjižničarki in urednici. Njuno skupno delo je ustvarilo izjemno pripoved, ki je pritegnila bralce po vsem svetu.
Zgodba se začne z mlado pisateljico Juliet Ashton, ki je med vojno razveseljevala bralce s humornimi kolumnami in je po koncu vojne v iskanju navdiha za svojo novo knjigo. Preseneti jo pismo Dawseyja Adamsa iz Guernseyja, ki je po naključju dobil v roke knjigo, ki je bila nekoč njena last. Dawsey v pismu Juliet zaprosi za naslov kakšne londonske knjigarne, kjer bi naročil knjigo Charlesa Lamba.
Nastanek Društva in simbolika imena
V pismu Dawsey Juliet omeni tudi, da je član Guernseyjskega društva za književnost in pito iz krompirjevih olupkov, kar prebudi njeno radovednost. Juliet si kmalu dopisuje še z drugimi člani bralnega društva, ki ji razkrijejo, kako jim je knjižni klub med nemško okupacijo rešil življenje. Sama Juliet se ob branju pisem zave, da je društvo vsaj toliko nenavadno kot njegovo ime.
Ime društva skriva prisrčno iznajdljivost otočanov. Da ne bi bili kaznovani, ker so kršili policijsko uro, so si izmislili izgovor, da so se zadrževali čez dovoljeno policijsko uro, ker so se udeležili srečanja literarnega kluba. Dejansko so bili povabljeni na večerjo, na kateri jim je bilo postreženo s prašičem, ki bi ga morali rediti za okupatorjeve potrebe. Ko jih je nemški polkovnik izpustil in obljubil, da bo tudi sam kdaj prišel poslušat pogovor o knjigah, so tako društvo res morali nemudoma ustanoviti.
Nadalje, skorja za pito, s katero so se sladkali na srečanjih društva, je bila iz krompirjevih olupkov, za sladilo pa so se domislili rdeče pese. Ta domiselna uporaba skromnih sestavin med pomanjkanjem med vojno priča o njihovi iznajdljivosti in odpornosti. Že v samem naslovu se skriva ta prisrčna iznajdljivost, ki je pomagala preživeti v težkih časih.
Nemška okupacija Guernseyja: Groza in človečnost
Roman izjemno celovito, kot redkokatera leposlovna knjiga, opiše nemško okupacijo Kanalskih otokov. Čeprav knjiga nikoli ne izgubi osnovne niti - Guernsey je bil tako kot ostali angleški otočki v Kanalu izpostavljen načrtnemu stradanju in pomanjkanju - ne morejo otočani pozabiti divjaškega nemškega bombardiranja njihovega pristanišča, preden so se izkrcali.
Na svojem otoku so imeli priložnost videti do smrti izčrpavajoče suženjsko delo vojnih ujetnikov in ostalih deportirancev, ki so gradili velike utrdbe, obrnjene proti Angliji. Soočenje s posledicami trpljenja v nemških koncentracijskih taboriščih je prav tako del pripovedi; mlado francosko taboriščnico otočani prevzamejo neposredno po koncu vojne, da bi si opomogla od prestanega.
Po drugi strani pa opažajo, kako nemški vojaki, delajoč se kot da gre za golo naključje, odmetavajo s kamionov krompir, en gomolj za drugim, da bi vsaj nekoliko omilili lakoto. Na skrivaj prinašajo otočanom priboljške, za nemškega bolničarja pa zvedo, da je plačal s svojim življenjem, ker je prinesel težko bolni angleški deklici zdravilo, ki ga je v želji, da ji reši življenje, izmaknil iz vojaške ambulante. Zato ni čudno, da je v otoškem pubu srečati tako domačine kot nemške vojake, kar spominja na TV nanizanko „Aló, aló”.
Moč literature in skupnosti
Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov priča o moči umetnosti in moči skupnosti ljudi, ki si sočutno pomagajo, da lahko preživijo nemško okupacijo. Avtorice so prepričane, da ljubezen do umetnosti - naj bo to poezija, pripovedništvo, slikanje, kiparstvo ali glasba - ljudem omogoči premostiti vsako oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot.
Redni udeleženci bralnega društva so zvečine daleč od tega, da bi bili zaprašeni knjižni molji. Tako eden od njih bere poezijo samo zato, da bi se prikupil ženski svojega življenja, za katero izve, da rada bere poezijo. Vendar pa dobre lastnosti otočanov prevladujejo nad slabimi.
Med člani društva zablešči pogumna Elizabeth kot žareče sonce. Ona v knjigi ne nastopa, a tako intenzivno živi v srcih ljudi, da je najbolj sijoč biser na ogrlici prijateljstva. Družba ne bi zmogla postati taka skupnost, če ne bi od življenja prekipevajoča Elizabeth »spreminjala temo v svetlobo«.
Rudolfovi padalci
Slog, ton in literarna vrednost
Roman je napisan v obliki pisem, kar je avtorica Mary Ann Shaffer izbrala, ker se ji je zdelo tako lažje. Ta pisemska forma omogoča sodobnejšo zgradbo, saj vsebina ni podana kot zaporedje dogodkov, ki jih opisuje le avtor, ampak se dogodki pojavljajo pred bralcem kot besedila iz dopisovanj glavne junakinje Juliet, njene prijateljice iz otroštva Sophie, založnika Sidneyja in seveda iz pisnih pričevanj številnih otočank in otočanov o življenju med nemško okupacijo na otoku. To daje knjigi posebno, resnejšo tematsko in vsebinsko vrednost.
Zgodba v pismih je, kljub nekaterim tragičnim in grozljivim vsebinam iz druge svetovne vojne, napisana optimistično in s humorjem. Humor sicer laže pomaga prebroditi zgodbo, a ne zmore prekriti žalostnih in grozljivih dogajanj. Občuteno pisanje Shafferjeve in Barrowsove navkljub nemški okupaciji prinese v tempelj človekove biti toplo jasnino spoznanj.
Bralcu se ob prvem prebiranju romana skoraj do konca dozdeva, da ima pred seboj eno izmed pomembnih stvaritev sodobnejše angleške oz. irske literature, kot sta npr. Ure (The Hours) Thomasa Cunninghama (1998) ali Okrasni toni (Grace Notes) Bernarda Mac Lavertyja (1997). Roman ima nesporno veliko izpovedno moč, največjo prav v opisu otočanov in nemške okupacije otoka, ki se približa dokumentarnemu gradivu pričevalcev. Opisi otočanov so tako živi, polni vedrine in hudomušnosti, da opisani liki zaživijo s svojo voljo do življenja, posebnostmi, domiselnostjo in seveda tudi s svojimi slabimi značajskimi lastnostmi, vendar dobre lastnosti prevladujejo nad slabimi.
Knjiga je napisana toplo, nežno in z obilico humorja, da nas grozote vojne ne oplašijo. „Konec dober, vse dobro,“ je modrost, ki se zdi primerna za to delo, saj nam omogoča, da kakovost umetniškega dela dokončno ovrednotimo po njegovem zaključku. Ljubezen plapola z zmagovito zastavo skoz in skoz.
Razrešitev in zaključek romana
Proti koncu knjige Juliet doseže, da lahko kljub svojemu statusu pisateljice z nestalnimi prihodki vendarle dobi pravico za posvojitev sirote Kit, katere mater Elizabeth so usmrtili v nemškem koncentracijskem taborišču, ker se je uprla izživljanju nad sotaboriščnico. Kmalu zatem, čisto na koncu knjige, Juliet vendarle zaživi z na videz zadržanim Dawseyjem, kar ustvari popoln happy end.
Izjemen slovenski prevod
Mirjam Drev je knjigo prevedla vrhunsko. Njena slovenščina je gibka in duhovita, ustreznice angleških fraz in metafor so ustvarjene z mojstrsko roko. Knjiga z njenim prevodom ni nič izgubila, temveč nasprotno - pridobila. Zato si Mirjam Drev s prevodom blagodejnega Guernseyskega društva za književnost in pito iz krompirjevih olupkov zasluži posebno priznanje, saj se očarljiva »lahkotnost« priliči le najboljšim prevodom, ne glede na „lažji“ žanr, ki je za prevajanje praviloma težji oreh.
tags: #knjiga #pita #iz #krompirjevih #olupkov