Dejstvo, da je Jugoslavija imela jedrski program, je danes dobro znano. Kar pa ni tako znano, so mehanizmi in proces sprejemanja odločitev ter potek in razvoj jedrskega programa. Prav o tem govori prihajajoča knjiga dr. Marka Miljkovića z naslovom Titova atomska bomba. Jugoslavenski nuklearni program 1948-1970., ki bo izšla pri založbi Srednja Europa.
O knjigi "Titova atomska bomba"
Knjiga je predelana avtorjeva doktorska disertacija s Srednjeevropske univerze (Budimpešta/Dunaj). Osredotoča se na začetek in razvoj jedrskega programa v Jugoslaviji, v obdobju, ko se je svet že zavedal, da se je začela jedrska doba. Miljković v delu osvetljuje kompleksnost odločanja in ambicije države, ki je kljub pomanjkanju potrebnih pogojev želela uspeti na področju jedrske tehnologije.
Knjiga obsega 504 strani, ima trdo vezavo in izide leta 2025.
Zgodovinski kontekst in nastanek programa
V senci Hirošime in Nagasakija se je začelo hladnoratovsko tekmovanje supersil, v katerem je bila oboroževalna dirka, in nato tudi jedrska oboroževalna dirka, eden najpomembnejših vidikov tega tekmovanja. Tu se neizogibno postavlja vprašanje, kje je bila v vsem tem Jugoslavija.
Jugoslavija je leta 1948, na samem začetku hladne vojne in sredi odprtega konflikta s Stalinom, zagnala jedrski program - ne le enega prvih v socialističnem svetu, temveč enega prvih jedrskih programov sploh.
Ambicije in razvoj jedrskega programa
Seveda se Tito ni nekega dne zbudil in se odločil, da bo Jugoslavija zagnala jedrski program in gradila atomske bombe. Nasprotno, ta knjiga razkriva, kako kompleksen je bil proces odločanja o zagonu jedrskega programa - v državi, ki poleg volje, da bi uspela, ni imela prav ničesar od potrebnih pogojev - in koliko razmisleka je bilo vanj vloženega.
Zagon jedrskega programa je bil velik infrastrukturni, finančni, logistični, zunanje- in notranjepolitični podvig, v katerega se je Jugoslavija podala iz ničle. Knjiga prikazuje tehnične, institucionalne, materialne, finančne in druge ovire, ki jih je Jugoslavija morala preskočiti.
V prepletenosti mednarodnih pogajanj je Jugoslavija gradila reaktor, izobraževala strokovnjake, kopala uran in izdelovala tajne načrte za izdelavo atomske bombe. Država, ki je spretno balansirala med Vzhodom in Zahodom, je izkoristila vrzeli v globalnem varnostnem sistemu, pri čemer je lastne jedrske ambicije predstavljala kot del "miroljubne uporabe" jedrske energije in pričakovala, da bo to močno orožje predstavljalo ključni adut njene varnosti in simbol modernosti.
To je zgodba o viziji, prevarah in političnem hazardiranju, o industrijskem vohunjenju, o znanstvenikih, ki so verjeli v napredek, pa tudi o režimu, pripravljenem na vse, da bi ohranil suverenost v svetu, razklanem med ideologijami.
Gde su nestali Srbi iz Segedina? | ep.1 - SRPSKE SVETINJE U MAĐARSKOJ
Opustitev jedrskih ambicij
Od navdušenja do razpada, od laboratorijev v Vinči (Beograd), Zagrebu in Ljubljani do zaprtih zasedanj v državnem vrhu in zakulisnih dogovorov z Washingtonom in Moskvo, avtor razkriva pozabljeno poglavje svetovne jedrske zgodovine - in zgodbo o državi, ki je skoraj zakorakala v klub jedrskih sil, a je v zadnjem trenutku opustila te ambicije.
O avtorju Marku Miljkoviću
Dr. Marko Miljković (rojen 1980) je zgodovinar, znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekonomske vede in gostujoči kustos Muzeja avtomobilov v Beogradu. V fokusu njegovih raziskav so zgodovina znanosti in tehnike, zgodovina avtomobilizma, jedrska zgodovina in zgodovina hladne vojne.
Dodiplomski in podiplomski študij je zaključil na Filozofski fakulteti v Beogradu in Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, kjer je leta 2021 zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Tito’s Proliferation Puzzle: The Yugoslav Nuclear Program, 1948-1970, za katero je prejel nagrado za najboljšo disertacijo v akademskem letu.