Ta članek raziskuje različne recepte in kulinarične običaje, ki vključujejo klobase in suho sadje, od tradicionalnih slovenskih jedi do energijskih kroglic, ki so postale priljubljen sodoben prigrizek.
Energijske kroglice s suhim sadjem in oreščki
Energijske kroglice so polne odličnih sestavin, ki poskrbijo za hiter dvig energije in potešitev želje po sladkem. So odličen prigrizek, celo zajtrk, če se vam mudi. Te kroglice so polne samih odličnih sestavin - kokosova moka poskrbi, da so ekstra fantastične! - so polne energije in so odlične za manjšo malico, ko ti pade cuker in se ti zdi, da potrebuješ malo energije.
Saj poznaš tisto, ko pravijo, da je nekaj oreščkov in malo suhega sadja odlična malica za hiter dvig energije, dobre volje in za tisto malo naravnega sladkorja? Imajo prav. Je že res, da so tiste prave čokoladne sladkarije odlične in bi jih vsi (tudi jaz) najraje jedli ves čas in neomejeno, vendar pa to žal ni dobro za naše fizično in mentalno zdravje. Seveda so občasne sladice res nujne za uživanje v življenju. V vsakdanjem življenju pa si raje privoščimo nekaj bolj naravnega in dobrega zate.
Sestavine in možnosti zamenjave
Te energijske kroglice so pripravljene z oreščki, suhim sadjem in ovsenimi kosmiči. Dovolj sladkobe jim dajo datlji in suhe marelice. Ker so datlji in marelice suhe, a sočne, poskrbijo za naravno “lepilo” in sočnost. Vlogo oreščkov tukaj prevzemajo mandlji, za čudovit priokus po tropih pa poskrbi kokosova moka. Zaradi nje te kroglice malenost po okusu spominjajo na Bounty. Za hranljivost, pomiritev lakote in energijo pa poskrbijo še ovseni kosmiči. Za okus in poživitev dodamo še limonino lupinico in njen sok ter vanilijev ekstrakt. Dodanega ni niti grama sladkorja.
Možnost zamenjave osnovnih sestavin: Datlji, tisti sušeni, a mehki, so nujni, lahko pa se poigraš z drugim suhim sadjem. Poskusi rozine, brusnice, slive, fige. Priporočam le, da je to sadje sušeno, a vseeno sočno. Tisti čisto posušeni krhlji jabolk niso ravno najboljši - čeprav jih lahko daš za dodaten okus, a potrebujemo vseeno nekaj sočnega suhega in ne čisto posušenega sadja.
Priprava in obstojnost
Priprava teh kroglic je res enostavna in hitra. Ni bolj enostavnega recepta! Vse sestavine zmešate v multipraktiku, sestavine zmiksate in nato oblikujete kroglice. Zmeljite lanena semena in naribajte lupinico limone ter jo ožemite. V mešalnik dajte vse sestavine in zmiksajte v pocasto teksturo. Maso oblikujte v kroglice. Maso zajemajte z majhno žlico, najmanjšo zajemalko za sladoled ali pa kar s prsti po občutku.
Ker so sestavine enostavne in dolgo obstojne, so posledično dolgo obstojne tudi kroglice. Ko jih oblikuješ, jih hrani v hladilniku, najbolje v dobro zaprti posodi. Obstojne so tudi dober teden, celo 10 dni. Brez skrbi jih nekaj ur lahko hraniš tudi na sobni temperaturi - če bi jih s sabo vzel na sprehod ali kakšen izlet. S časom pa seveda izgubljajo na sočnosti, ker se tako, kot čisto vsaka hrana, na zraku počasi sušijo. A so vseeno dobre. Sicer pa dvomim, da ti bodo ostale reeees dolgo, ker so tako zelo dobre! So neverjetno odlične in prav zaradi kokosove moke in limonine lupinice, neubranljive.
Salama iz suhega sadja in oreščkov
Članica "mejačka" je izrazila željo po receptu za salamo iz suhega sadja in oreščkov. Recept vključuje moko, pecilni prašek, kakav in sol, ki se zmešajo z naribanimi jabolki, rumom in limonino lupino, da se zamesi gosto testo. Majhen del testa se da na stran, v večino pa se vmešajo zmleti oreščki in suho sadje (lahko v celih kosih ali narezano). Zmes se preloži v naoljen ali pomokan pekač za kolače ali pa se jo oblikuje v klobase in eno zraven druge položi v navaden pekač, na papir za peko. Povrhu se porazdeli zmes brez suhega sadja, ki je bila prej ločena, da se suho sadje med pečenjem ne zapeče preveč. Priporoča se eksperimentiranje z različnimi vrstami suhega sadja, kot so marelice in fige, ter zamenjava dela orehov z lešniki.
Tradicija klobas v slovenski kulinariki
Priprava divjačinskih klobas in drugih jedi je bila del slovenske kulinarične tradicije, s poudarkom na receptih in običajih, ki so se ohranili skozi čas.
Kranjska klobasa - slovenski finger food
Kranjska klobasa je priljubljen mesni izdelek iz svinjskega mesa in izbranih začimb, ki je globoko zakoreninjen v slovenski tradiciji. Nastala je v 19. stoletju, v času Avstro-Ogrske monarhije, in se je razvila iz tradicionalnih kolin. Ime naj bi dobila po Kranjskem, saj so jo mesarji s Kranjskega s klobasami zalagali tržišče vse do Celovca in Dunaja. Najstarejša omemba klobase z nazivom "kranjska" je iz leta 1896 v knjigi Katharine Prato "Süddeutsche Küche".
Kranjska klobasa je slovenska narodna jed, ki je razpoznavna po svetu pod imenom "Kreiner Wurst" v germanskem svetu in "Kransky Sausage" v angloameriškem. Priljubljenost v ZDA ji je prinesla pot v vesolje - leta 2006 je ameriška astronavtka vzela nekaj kranjskih klobas s seboj na vesoljsko postajo. Leta 2013 je bil sprejet odlok o razglasitvi tradicionalnega izdelovanja kranjskih klobas, ki določa njeno sestavo (vsaj 75-80% svinjskega mesa, največ 20% trde slanine, voda, sol, česen, poper), način izdelave in kriterije kakovosti. Pravi recept vključuje prekajanje z bukovim lesom in pasterizacijo.
Pravilna priprava Kranjske klobase
Kranjsko klobaso damo v mrzlo vodo in kuhamo do vretja. Nato kozico odstavimo in klobaso pustimo v vodi še 10 minut. Toplo klobaso postrežemo s kislim (praženim) zeljem ali repo, hladno pa z žemljo, gorčico, nastrganim hrenom in vrčkom piva ali kozarcem vina. Kranjska klobasa se odlično obnese v enolončnicah in obarah, saj jim doda prijeten okus. Če jo tanko narežemo, je primerna za oblogo pice, kanapeje, nabodala ali različne solate.
Divjačinske klobase in ražnjiči
Pivske klobase narežemo na večje kolobarje, dolžine približno 3 cm. Klobase stresemo v skledo. Paprike umijemo, odstranimo semena in narežemo na večje kose ter dodamo h klobasam. Olupimo čebulo, narežemo na večje kose in dodamo h klobasam. Začinimo s papriko v prahu, origanom, kumino v prahu, česnom v prahu, soljo in poprom. Pokapljamo z oljem in premešamo, da se vse enakomerno začini.
Pripravimo osem lesenih ali kovinskih nabodal za ražnjiče. Če uporabljamo lesena nabodala, jih položimo v plitev pekač, prelijemo z vodo in pustimo, da se namakajo 10 minut, tako preprečimo, da se zažgejo med pečenjem na žaru. V poljubnem vrstnem redu nabodemo meso in zelenjavo na nabodala. Segrejemo ali zakurimo žar. Ko temperatura žara doseže 250°C. Poljubno lahko uporabimo tudi žar ponev in ražnjiče spečemo na štedilniku na visokem ognju ali uporabimo plinski žar. Ražnjiče pečemo 6 - 8 minut, da se enakomerno zapečejo. Redno jih obračamo. Postrežemo z izbrano prilogo.
Kulinarični običaji na gradu Bogenšperk
Grad Bogenšperk je skozi zgodovino večkrat zamenjal lastnike, v 19. in 20. stoletju pa so tam gospodarili Windischgratzi. Posebne navade so spremljale obiske znamenitih osebnosti na gradu. Učenke so med domačimi pripravljale jedi, ki so jih opisale v knjigah, kot sta "moške" in "Slovenska kuharica". V času, ko so bili nekateri prisiljeni kuhati sami, so se pojavile različne priložnosti za samokuhanje.
V 19. stoletju so na gradu Bogenšperk najpogosteje pripravljali angleško hrano. Ob tem so obvezno pili pravi ruski čaj z mlekom in jedli šarkelj, kruh z rozinami ali suhim sadjem oziroma oreščki. Posebna jed je bil "fazanov drek", ki so ga zamešali z dišavami, in korenčkov pire. Prevladovala je divjačina, ki je bila dostopna do konca 1. svetovne vojne. Kuhali so špargeljne in brokoli, lovili pa so predvsem srne, veverice in fazane.
Kuharica je pripravljala razne nadevane mesne jedi ter jedi iz mesa domačih živali, kot so kokoši in gosi. Meso so hranili v globljih vodnjakih, ki so jih izkopali v ta namen, nekateri vodnjaki pa so bili poglobljeni za boljše hlajenje. Te najstarejše "hladilnike" so dopolnjevale omare v vseh prostorih, kjer so obedovali. Na vrtu so pridelovali solato, brokoli in špinačo, pogosto pa so postregli tudi zelenjavo kot prilogo. V poletnih mesecih so uživali v svežih jabolkih in slivah.
Po obroku so se ponovno posvetili pitju pravega čaja z mlekom in vinu. Ob posebnih priložnostih so dobili malinovec. Zajtrkovali so zunaj na prostem, brali, si pripovedovali zgodbe in se zabavali. Hrana se je hranila na gradu Bogenšperk. Zbirka jedilnikov je po smrti vojvodinje Marije Antoinette prišla v last njene hčerke. Leta 1929 je bil samokuhalnik ukinjen, leta 1934 pa je bil na javni dražbi v ZDA prodan lastniku gradu Bogenšperk, Alfredu Windischgratza.
Gospa Malka, lastnica gradu, in dobra kuharica na gradu Bogenšperk sta napisali poseben jedilnik. Jedilnik je vključeval jajca, nadevane gobe, kuretino z omakami in zelenjavo. Pili so špansko vino. Posebna sladica je bil "Vezuv", ki so ga pripravljali s sladoledom v posebnem bobnu. Po masi so prelili konjak, ki je ob prižigu ustvaril učinek gorečega vulkana. Ta sladica je navdušila vse prisotne.
Po večerji so ponudili špansko vino in šampanjec, kot alternativo pa viski ali slivovko. Predjed kosila je bil rižev narastek s kompotom. Jedilnik je bil enostaven tudi ob nedeljah in praznikih. Posebne posode so bile namenjene pripravi "dolkov". Te so pripravljali v posebni ponvi z vdolbinami, nato pa so jih namazali z marmelado, stisnili in posladkali. V jedilnik so spadali tudi riž in tried, malinovec, juha, razne jedi iz mesa, ki so jih panirali, ter slivova ali jabolčna pita. Posebna jed so bili "huzarski krofki", ki so jih pripravljali s sladkorjem, rumenjaki, limonino lupino in jedilno sodo.
Starodavni hladilniki in shranjevanje hrane
Za shranjevanje hrane so uporabljali težke, železne posode, ki so bile del najstarejših "hladilnikov". Te posode so bile pogosto okrašene s cvetjem ali podobicami živali. Posebej dragocene so bile posode iz kobalta, ki so bile okrašene z zlatom. Danes so te posode težko dostopne in zelo drage. Hrana se je hranila v posebnih omarah in globokih vodnjakih, ki so služili kot naravni hladilniki.
Vsakdanji in praznični jedilniki
Zajtrki
Zajtrki so bili zgodnji in so se razlikovali glede na letni čas. Običajno so jedli ajdove žgance, zabeljene z ocvirki in prelite z mlekom ali kropcem. Jedli so tudi kruh, maslo, med, marmelado, suho meso, sir, jajca in sadje, kot so grozdje, orehi, hruške, jabolka in slive. Nekateri so imeli za zajtrk tudi belo kavo ali čaj, medtem ko prave kave še niso poznali.
Kosila
Kosila so bila odvisna od letnih časov in razpoložljivih sestavin. Pogosto so jedli zelenjavne jedi, kot so kisla repa ali zelje z žganci in matevžem. V zimskem času so jedli krvavice, zelje in krompir v oblicah, pa tudi kislo zelje s kašo. Zelenjavo so pogosto zabelili. Na voljo je bil tudi fižol, jabolka, ki so jih kuhali z malo vode in so bila podobna čežani, ter različne vrste kaš. Za praznične dni ali rojstne dneve so pripravljali bogatejši jedilnik, ki je vključeval palačinke, jabolčni zavitek, pečenjak, orehove štruklje in pražen krompir.
Nekatere jedi, kot je bil krompir v oblicah, so morale biti pripravljene v tolikšni količini, da je v jedi stala žlica. Moški so te jedi pogosto dodatno popoprali. Za delavce je bilo kosilo boljše, vključevalo je meso, kot so svinjski parklji, kože, uhlji in rilček, ki so jih kuhali osem ur z dodatkom peteršilja in lovorja. Svežo zelenjavo, kot so solata, brokoli in špinača, so pogosto postregli kot prilogo.
Večerje
Večerje so bile pogosto skromnejše, jedli so kruh z maslom in marmelado, domače rezance, močnik ali ribano kašo. Kokošjo juho in suho svinjsko meso so pogosto pripravljali za večerjo. Ob nedeljah je bila večerja boljša, vključevala je jabolčni kompot ali čežano.
Praznični jedilniki
Praznični jedilniki so bili bogatejši in so vključevali različne sladice, kot so potica, krofi, flancati in štruklji. Pogosto so jedli pirhe, šunko in suho meso. Za praznike so pogosto pripravljali tudi španske ali italijanske sladice, kot je bil "Vezuv".
Kuhinjski pribor in obrednost
Kuhinjski pribor je bil skromen, pogosto so uporabljali aluminijaste žlice in vilice, medtem ko so bile lesene žlice še pogoste. Jedli so iz skupnih posod, ki so stale na sredi mize. Ob praznikih so pogrnjeno mizo krasili s prtom, ki so ga pred obedom umaknili. Obroki so bili povezani z molitvijo pred in po jedi. Po obroku so pogosto pili kompot. Redko so uporabljali vilice, nožev pa skoraj niso imeli. Noži so se na mizi pojavili le ob praznikih.
Samokuhalnik in prihranki
Samokuhalnik je bil iznajdljiv pripomoček, ki je omogočal pripravo hrane z manj kurjave in časa. Sestavljen je bil iz izolirane skrinje, v katero so se postavili lonci z vročo hrano. Ta metoda kuhanja je prihranila veliko časa in kurjave, kar je bilo še posebej pomembno v času pomanjkanja. Samokuhalnik je omogočal, da je hrana ostala topla in okusna dlje časa.