Erich Wolfgang Korngold (1897-1957), avstrijsko-ameriški skladatelj, dirigent in pianist, velja za enega izmed najbolj nadarjenih čudežnih otrok v zgodovini glasbe in pionirja v razvoju klasične hollywoodske filmske glasbe. Njegova izjemna nadarjenost je bila očitna že v zgodnjem otroštvu.
Zgodnje življenje in uveljavitev v Evropi
Erich Wolfgang Korngold se je rodil v judovski družini v Brnu (takrat Avstro-Ogrska, danes Češka) 29. maja 1897 kot drugi sin Leopoldu Juliusu Korngoldu in Josefine Witrofsky. Njegov oče, Julius Korngold, je bil priznan glasbeni kritik časopisa Neue Freie Presse na Dunaju, kjer je nasledil slavnega Eduarda Hanslicka. Že pri štirih letih, ko se je družina preselila na Dunaj, je Erich s svojim očetom skupaj igral klavir. Pri petih letih je zmogel odigrati katero koli melodijo, ji sproti dodajati akorde in spremljavo, pri šestih pa je že zapisoval glasbene ideje. Sam veliki Gustav Mahler ga je leta 1906, ko je slišal njegovo kantato, proglasil za "glasbenega čudeža" in priporočil, da ga kompozicijo poučuje skladatelj Alexander Zemlinsky.
Kljub nekaterim lekcijam pri Robertu Fuchsu in Hermannu Grädenerju, je Zemlinsky ostal Korngoldov glavni, čeprav kratek, učitelj. Pri enajstih letih je Korngold napisal balet Der Schneemann (Sneženi mož), ki je postal senzacija ob premieri na Dunaju leta 1910, vključno z nastopom na dvoru za cesarja Franca Jožefa. Njegova druga klavirska sonata, napisana pri trinajstih letih, se je izvajala po vsej Evropi pod prsti Arturja Schnabla. Pri štirinajstih je napisal svojo prvo orkestralno delo, Schauspiel-Ouvertüre, op. 4. Richard Strauss se je navdušil nad njegovo Sinfonietto, op. 5 iz leta 1913.
Korngold je pri devetnajstih letih postal priznan operni skladatelj. Leta 1916 je dosegel takojšen uspeh z enodejankama Der Ring des Polykrates, op. 7 in Violanta, op. 8, ki sta bili premierno izvedeni v Münchnu pod taktirko Bruna Walterja. Svetovni uspeh je doživel leta 1920 z opero Die tote Stadt (Mrtvo mesto), ki je imela dvojno svetovno premiero v Hamburgu in Kölnu 4. decembra 1920. Dirigiral je sam skladatelj in Otto Klemperer. Opera je postala hit dvajsetih let in je bila leta 1921 s petdesetimi ponovitvami premierno uprizorjena tudi v Dunajski državni operi ter istega leta še v Metropolitan Operi v New Yorku.
V dvajsetih letih je Korngold razširil svoje delovanje tudi na prirejanje in dirigiranje operet Johanna Straussa mlajšega, med drugim Eine Nacht in Venedig (1923) in Cagliostro in Wien (1927), kar je pripomoglo k ponovnemu zanimanju za Straussovo glasbo. Leta 1927 je imela premiero njegova četrta opera, Das Wunder der Heliane, op. 20, ki jo je sam štel za svoje najpomembnejše delo.
Hollywoodska kariera in filmska glasba
Leta 1934 je sloviti režiser Max Reinhardt Korngolda povabil v Združene države Amerike, da bi priredil glasbo za njegovo filmsko adaptacijo Shakespearovega Sna kresne noči (1935). Poslabšanje političnih razmer v Evropi in vzpon nacizma, ki je Korngoldu kot Judu preprečil vrnitev na Dunaj po priključitvi Avstrije Nemčiji leta 1938, sta ga primorala, da je z družino ostal v Kaliforniji. Priložnost, da sklada glasbo za film The Adventures of Robin Hood, je Korngold sam ocenil kot dejanje, ki mu je rešilo življenje.
V Hollywoodu se je odlično znašel in začel pisati glasbo za veliki filmski družbi, Paramount in Warner Brothers, s katero je kasneje sklenil ekskluzivno pogodbo. Korngold je s skladateljem Maxom Steinerjem izoblikoval nov slog v filmski glasbi, ki ga zaznamujeta relativna samostojnost glasbene partiture v okviru filmskega dela in ponazarjanje filmskega dogajanja z uporabo Wagnerjanskega načela "vodilnega motiva" (leitmotiva). Med njegovimi inovacijami je bilo tudi ujemanje ritmov kompozicij z ritmi govorjene besede in uporaba tonalitet, blizu intonaciji igralčevega glasu. Prav tako je prefinil prakso postavljanja glasbe tik pod igralčev glas, da je dialog ostal vedno slišen.
Leta 1936 je prejel svojega prvega oskarja za glasbo v filmu Anthony Adverse, kar je predstavljalo pomemben korak naprej v umetnosti filmskega komponiranja, saj je prva pol ure filma vsebovala neprekinjeno glasbeno podlago. Leta 1938 je prejel drugega oskarja za glasbo v izjemno uspešnem filmu The Adventures of Robin Hood z Errolom Flynnom v glavni vlogi, ki ga mnogi še danes štejejo za vrhunec žanra. Njegov stil za Flynnovo pustolovsko glasbo je spominjal na pozno 19. in zgodnje 20. stoletje nemških simfoničnih tonskih poem, ki so vključevale kromatične harmonije, bujne instrumentalne učinke in strastne vrhunce.
The Adventures of Robin Hood (1938) title sequence
Do leta 1945 je Korngold ustvarjal večinoma filmsko glasbo. Skupno je napisal partiture za 18 hollywoodskih filmov. Njegova finančna stabilnost mu je omogočala tudi obilno podporo številnim umetnikom, ki so se zatekli v ZDA iz okupirane Evrope. V tem obdobju je bil nominiran za še dva oskarja za filma The Private Lives of Elizabeth and Essex in The Sea Hawk. Za film The Sea Wolf (1941) je ustvaril umirjeno, mračno in disonantno glasbo, ki je odražala zlobno vzdušje in napetost posadke, kar je bilo precej drugače od njegovih prejšnjih pustolovskih partitur. Partitura za Kings Row (1942) je bila primerjana z deli, kot sta Gone with the Wind in Anthony Adverse, z močnimi tematskimi motivi.
Povojno obdobje in vrnitev h koncertni glasbi
Leto 1945 je pomenilo pomembno prelomnico v Korngoldovem življenju. Z zaključkom druge svetovne vojne v Evropi in očetovo smrtjo, pa tudi naraščajočim razočaranjem nad Hollywoodom, se je Korngold poskušal vrniti k skladanju absolutne glasbe za koncertne dvorane. Spretno je vključeval teme in motive iz svojih filmskih partitur v nova dela, kar je bila ključna določba v njegovi pogodbi z Warner Bros. Tako so nastali Violinski koncert, op. 35 (premierno ga je izvedel Jascha Heifetz leta 1947), Koncert za violončelo, op. 37 in Symphonic Serenade, op. 39.
Leta 1949 se je Korngold poskušal ponovno ustaliti na Dunaju, vendar njegova glasba v povojni Evropi ni več zbujala takšnega odziva kot v mladosti. Dunaj, ki ga je poznal, je bil spremenjen, in njegovo "progresivno" glasbo so zdaj kritiki pogosto označevali za staromodno. Po razočarajočih sprejemih njegovih del, vključno z opereto Die stumme Serenade, op. 36 in Simfonijo v Fis duru, op. 40 (premierno izvedeno leta 1954), se je po nekaj letih vrnil v ZDA.
Njegovo zadnje orkestralno delo je bila Straussiana (1953). Leta 1955 se je še zadnjič vrnil k filmski glasbi, in sicer za film Magic Fire, biografijo Richarda Wagnerja, za katero je priredil Wagnerjevo glasbo in dodal nekaj originalnih kompozicij. Leta 1956 je doživel kap, leto pozneje pa je 29. novembra 1957, v starosti 60 let, umrl zaradi cerebralne tromboze v Hollywoodu. Verjel je, da je bil pozabljen.
Zapuščina in ponovno odkritje
Čeprav je bil ob svoji smrti leta 1957 njegov poznoromantični stil klasične kompozicije manj priljubljen, je Korngoldova glasba doživela ponoven razcvet zanimanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. K temu je pripomogla izdaja albuma The Sea Hawk: The Classic Film Scores of Erich Wolfgang Korngold (1972), ki ga je produciral njegov sin George Korngold. Ta album je spodbudil zanimanje za njegovo filmsko glasbo, pa tudi za koncertna dela, ki pogosto vključujejo priljubljene teme iz njegovih filmskih partitur.
Ameriški filmski inštitut je leta 2005 uvrstil Korngoldovo partituro za film The Adventures of Robin Hood na 11. mesto na seznamu največjih filmskih partitur vseh časov. V devetdesetih letih so izšli dve obsežni biografiji o njem: Jessica Duchen's Erich Wolfgang Korngold in Brendan G. Carroll's Erich Korngold: The Last Prodigy. Njegov violinski koncert je danes del repertoarja mnogih vodilnih violinistov, njegova opera Die tote Stadt pa je ponovno našla pot na svetovne operne odre, kar priča o trajnosti in pomembnosti njegovega dela.
Izbrana dela
Opere
- Der Ring des Polykrates, op. 7 (1914)
- Violanta, op. 8 (1916)
- Die tote Stadt (Mrtvo mesto), op. 12 (1920)
- Libreto sta pod psevdonimom Paul Schott napisala Korngold in njegov oče Julius, po romanu Georgesa Rodenbacha "Bruges-la-Morte". Opera raziskuje teme žalovanja, spomina in iskanja novega življenja. Glavni lik, vdovec Paul, se oklepa spomina na svojo pokojno ženo Marie, ki jo simbolizirajo njeni lasje in portret. Ko sreča plesalko Marietto, ki je Marie izjemno podobna, se Paul znajde v konfliktu med realnostjo in iluzijo, med življenjem in smrtjo. V operi se prepletajo Paulove fantazije, ki so pogosto tako žive kot resničnost, in ga na koncu pripeljejo do spoznanja, da mora opustiti preteklost in se odpreti življenju.
- Das Wunder der Heliane, op. 20 (1927)
- Die Kathrin, op. 28 (1937)
- Die stumme Serenade, op. 36 (1951)
Orkestralna dela
- Schauspiel-Ouvertüre (Uvertura za igro), op. 4 (1911)
- Sinfonietta, op. 5 (1913)
- Sursum Corda, op. 13 (1919)
- Klavirski koncert v Cis duru za levo roko, op. 17 (1923)
- Tomorrow, op. 33 (pesnitev za mezzosopran, ženski zbor in orkester, za film The Constant Nymph, 1944)
- Violinski koncert, op. 35 (1945)
- Koncert za violončelo in orkester, Cis dur, op. 37 (1950)
- Symphonic Serenade v B duru za godalni orkester, op. 39 (1947)
- Simfonija v Fis duru, op. 40 (1952)
- Tema in variacije, op. 42 (1953)
- Straussiana (1953)
Komorna in klavirska dela
- Piano Trio v D duru, op. 1 (1910)
- Piano Sonata št. 2 v E duru, op. 2 (1910)
- Violin Sonata v G duru, op. 6 (1913)
- String Sextet v D duru, op. 10 (1916)
- Mnogo hrupa za nič (Much Ado About Nothing), op. 11 (scenska glasba, 1918-1919)
- Quintet za dve violini, violo, violončelo in klavir v E duru, op. 15 (1921)
- String Quartet št. 1 v A duru, op. 16 (1923)
- Suite za dve violini, violončelo in klavir za levo roko, op. 23 (1930)
- Piano Sonata št. 3 v C duru, op. 25 (1931)
- String Quartet št. 2 v Es duru, op. 26 (1934)
- String Quartet št. 3 v D duru, op. 34 (1945)
Filmske partiture
- A Midsummer Night's Dream (1935)
- Captain Blood (1935)
- Anthony Adverse (1936)
- The Prince and the Pauper (1937)
- The Adventures of Robin Hood (1938)
- Juarez (1939)
- The Private Lives of Elizabeth and Essex (1939)
- The Sea Hawk (1940)
- The Sea Wolf (1941)
- Kings Row (1942)
- Devotion (1946)
- Of Human Bondage (1946)
- Magic Fire (1955)