Pomaranče, te sijoče oranžne krogle, polne sladkega soka, so postale sinonim za zimo in praznični čas. Čeprav jih danes povezujemo predvsem s Sredozemljem, njihova pradomovina leži daleč na Vzhodu, v jugozahodni Kitajski in severovzhodni Indiji, kjer so jih gojili že pred več kot 4000 leti. V Evropo so pomaranče prihajale v dveh valovih, kar pojasnjuje zmedo pri poimenovanju v nekaterih jezikih. Prvi so jih v Evropo, natančneje na Sicilijo in Pirenejski polotok, v 9. in 10. stoletju prinesli Mavri. Sladko pomarančo (Citrus sinensis), ki jo danes poznamo in uživamo, pa so v Evropo zanesli šele portugalski pomorščaki v 15. in 16. stoletju, ko so se vračali s svojih trgovskih poti iz Azije.
V renesansi in baroku je postala pomaranča statusni simbol. Ker drevesa v hladnejši severni Evropi niso prenesla zmrzali, so plemiči zgradili posebne steklene palače, imenovane oranžerije. Najslavnejša je tista v Versaillesu, kjer je kralj Ludvik XIV. gojil svoja dragocena drevesa v srebrnih loncih, da bi lahko sredi zime užival v vonju cvetov in okusu svežih sadežev. Pomaranče za svojo rast potrebujejo subtropsko podnebje z veliko sonca in vode, vendar ne prenesejo zmrzali. Danes je največja pridelovalka pomaranč na svetu Brazilija, ki ji sledijo ZDA (predvsem Florida in Kalifornija) ter Kitajska. Španija, znana kot »sadovnjak Evrope«, nas zalaga z večino namiznih pomaranč, medtem ko ima Italija, zlasti Sicilija, prav posebno mesto v svetu citrusov zaradi svojih edinstvenih rdečih pomaranč.
Raznolikost sort in uporaba pomaranč
Obstajajo tri glavne kulturne oblike pomaranč: sorta jafa, rdeče in rumene. Jafa pomaranče skoraj nimajo pečk, njihova debela lupina je zelo žive barve, na spodnji strani pa je še en majhen sadež, ki je videti kot popek. Meso rdečih pomaranč je zaradi intenzivnega pigmenta rdeče, včasih je rdeča tudi njihova lupina. Rumene pomaranče so najpogostejše, te nimajo pečk, so sočne in rahlo kiselkaste. Barva lupine je odvisna od posamezne sorte in ne vpliva na kakovost sadeža.
Danes pomarančo uživamo v obliki celih sadežev, veliko jih tudi predelajo v sok, zlasti v Angliji pa je zelo priljubljena pomarančna marmelada. Niso pa njihove uporabe le v sladicah; dobro se ujemajo tudi s toplimi jedmi in različnimi vrstami mesa, kot sta raca in piščanec, ter ribe. Če imamo srečo in v trgovini najdemo neškropljene pomaranče, lahko njihovo lupino uporabimo v jedeh, saj jim da prijeten grenak okus, iz nje pa izdelujejo tudi oranžat. Pomarančno olje se uporablja kot aromatični dodatek pri peki peciva, za bonbone, likerje in v kozmetični industriji, voda iz pomarančnih cvetov pa je stara arabska začimba, ki jo pridobivajo z destilacijo dišečih cvetov pomarančevca.
Hranilna vrednost in zdravilni učinki pomaranč
Pomaranče vsebujejo veliko vitaminov, bogate so zlasti z vitaminom C, vsebujejo pa tudi vitamine B, biotin in folno kislino. Še posebej rdeče pomaranče so vir vitamina A. Imajo diuretičen učinek in delujejo poživljajoče. Cvetovi pomarančevca blažijo krče, njihov čaj pa pomirja in spodbuja zdrav spanec.
Pomaranče vsebujejo zdravilne fitonutriente, ki so skupaj z vitaminom C znani kot močni antioksidanti. Flavanoni, tipi flavonoidov v pomarančah, ki vključujejo tudi molekulo hesperetin, pomagajo zniževati visok krvni pritisk in raven holesterola v krvi ter delujejo protivnetno. Največ hespertina pa vsebujeta ravno pomarančni olupek in bela mrena, ki pokriva sadež, zato ga pomarančni sok ne vsebuje skoraj nič. Če želite v telo vnesti čim več vitamina C, se izognite vitaminskim nadomestkom ali pijačam z dodanim vitaminom C in raje uživajte v kozarcu sveže iztisnjenega pomarančnega soka ali pojeste celo pomarančo.
Eterično olje pomaranče se zaradi svojih lastnosti uporablja tudi v aromaterapiji. Njegov vonj psihološko deluje tako, da človeka razvedri in mu izboljša razpoloženje. Odlikujejo ga sladke, sveže sadne zgornje note ter čutni spodnji odtenki. Lahko lajša depresijo, blaži vnetja, razkužuje, blaži krče, učinkuje proti vetrovom in napenjanju ter pomirja. Vonj pomaranče razveseljuje, je domač, topel, radosten in sladek, prav zaradi tega ga imajo še posebej radi otroci. Če ga vmešamo v osnovno masažno olje ali iz njega naredimo obkladke za trebuh, lahko umiri prebavne težave, pomaga pri zaprtjih, prebavnih krčih, driski in napenjanju.
Pomaranče v kulinariki: Od sladkih do slanih jedi
V kulinariki je pomaranča pravi kameleon. V sladicah je klasična spremljevalka čokolade. Kislost in aroma pomarančne lupinice presekata bogastvo temne čokolade in ustvarita harmonijo okusov (pomislite na piškote jaffa ali čokoladne mousse tortice). V slanih jedeh pa pomaranča pokaže svojo prefinjenost. Ena najbolj znanih francoskih jedi je raca s pomarančo (duck à l'orange), kjer kislina citrusov pomaga uravnotežiti mastnost račjega mesa. Pomarančni sok je odlična osnova za marinade za piščanca ali svinjino, saj encimi in kisline mehčajo meso.
Recept: Riba v pomarančnem soku
- 1 čebula
- 2 stroka česna
- 2 žlici olja
- 2 žlici sesekljanega peteršilja
- po 1 žlička soli in popra
- 1 kg filejev morskega jezika
- sladkor
- ½ skodelice pomarančnega soka
- 1 žlica limoninega soka
- 1 trdo kuhano jajce
Čebulo in česen sesekljamo in na vročem olju popražimo, da postekleni. Dodamo sesekljani peteršilj, sol in poper. Sveže fileje položimo v pekač in enakomerno obložimo s čebulno mešanico. Pomarančni in limonin sok zmešamo ter polijemo po ribah. Pečico segrejemo na 230 ºC in ribo pečemo od 20 do 25 minut. Pečeno ribo okrasimo s trdo kuhanim jajcem, narezanim na rezine.
Recept: Penasta krema s pomarančami
- ¼ litra pomarančnega soka
- 2 žlici limoninega soka
- 5 jajc
- 120 gramov sladkorja
- 25 g moke
- 1 žlička nastrgane lupine neškropljene pomaranče
Pomarančni in limonin sok zavremo. Rumenjake skupaj s sladkorjem in moko penasto stepemo, dolivamo zavreti pomarančni sok in mešamo. Zmes med stalnim mešanjem nad vodno kopeljo segrevamo tako dolgo, da se zgosti.
Pomarančni posset | Osvežilna, enostavna in hitra sladica
Pomaranče in praznično prehranjevanje
Božično-novoletni prazniki so čas za druženje, dobro hrano in pijačo. Pogosto ob bogato založenih mizah vase zmečemo vse možne kombinacije hrane, pa četudi nismo lačni. Tovrstne "pregrehe" sicer sodijo zraven, vendar nas lahko pustijo z neprijetnim občutkom sitosti in obžalovanjem. Psihologinja Eva Kovač pojasnjuje, da ljudje jemo ne zgolj zato, da bi se nasitili, ampak tudi zato, da se sprostimo, uživamo v okusih in preživimo čas z najbližjimi. Praznično prehranjevanje ima simbolen pomen, saj za praznike pogosto pripravimo več hrane in tudi pojemo več. Ko smo izpostavljeni hrani, njenemu vonju in klepetu, hitro posežemo še po dodatnem kosu, četudi nismo več lačni.
Običajno praznično prehranjevanje ni škodljivo, če po praznikih poskrbimo za primerno in uravnoteženo prehrano, športno aktivnost in se vrnemo na ustaljene zdrave prehranjevalne navade. Vendar pa je treba paziti, da prazniki niso izgovor za prenajedanje. Ljudje jemo tudi z očmi, zato pestra ponudba praznične hrane poveča tek. Pri pripravi hrane je priporočljivo paziti na velikosti porcij, uporabiti trike, kot so manjši kosi slaščic, več zelenjave in sadja, manj kalorijsko bogate hrane. Po obroku je dobro pospraviti hrano z mize in se družiti ob čaju in kavi. Pomembno je jesti počasi in z užitkom, v ospredju naj bo druženje, ne le hrana.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) opozarja, da je ob vseh sladkih, mastnih in slanih dobrotah pomembna zmernost. Prenajedanju se lahko izognemo s premislekom in načrtovanjem obrokov vnaprej. Na zabave ne hodimo lačni, temveč doma pred dogodkom pojejmo nekaj lahkega. Paziti je treba na velikost obrokov, izbirati manjše porcije, pri čemer si lahko pomagamo z manjšimi krožniki. Pred vsakim obrokom popijmo kozarec vode ali nesladkanega čaja, kar nas vsaj malo nasiti. Jedilnik naj bo čim bolj uravnotežen, torej tudi z dovolj zelenjave, sadja, kaš in izdelkov iz polnovrednih žit. S tem zaužijemo dovolj vitaminov, mineralov in vlaknin, ki ugodno vplivajo na prebavo. Uživajmo tudi manj mastno mleko in mlečne izdelke ter puste vrste mesa. Poskrbeti je treba tudi za dovolj časa za telesno aktivnost.
Posledice prenajedanja lahko odpravimo z zelenjavo, juho in kašami. Čeprav slovenskih raziskav na to temo ni, tuje raziskave kažejo, da prehrana med prazniki lahko vpliva na povečanje telesne teže - ljudje se v povprečju zredijo za 1,5 kg. Druge dolgoročne posledice sicer niso zabeležene, razen kratkotrajnih prebavnih težav (napenjanje, zaprtje, zgaga). Poslabša se lahko tudi počutje in razpoloženje.
