Prvi koraki k mesni prehrani: Od kanibalizma do lova
Čeprav danes uživanje človeškega mesa ni del običajnega jedilnika, so se prvi hominidi občasno posluževali kanibalizma. Študije so pokazale, da se je Homo antecessor, zadnji skupni prednik sodobnih ljudi in neandertalcev, pogosto zatekal h kanibalizmu, tudi ko mu je bila na voljo druga hrana. Pozneje, ko so ljudje in neandertalci živeli drug ob drugem, ni bilo nič drugače; raziskava iz leta 2006 je pokazala, da so neandertalci postali kanibali, kadar niso našli druge hrane. Arheološke najdbe kosti na paleolitskih najdiščih potrjujejo, da so ljudožerstvo poznali že neandertalci.
S prehodom na lov in nabiranje se je prehrana zgodnjih ljudi razširila. Kot so ugotovili arheologi, so bili lovci veliko bolj zdravi kot zgodnji kmetje. Njihova prehrana je bila raznovrstna, saj so se poleg mesa hranili še z raznovrstnim divjim in gozdnim rastlinjem. To nakazuje, da je bilo meso sestavni del človeške prehrane že dolgo pred razvojem poljedelstva in je omogočalo uravnoteženejšo prehrano v primerjavi z enoličnimi dietami zgodnjih kmetov.
Prelomnica: Obvladovanje ognja in kuhanje hrane
Uporaba ognja velja za enega najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši, dosežkov v zgodovini človeka. Obvladovanje te elementarne sile je bistveno spremenilo naš svet, saj je omogočilo pripravo hrane, podaljšanje dnevne svetlobe, ogrevanje in izdelavo orodja. Večina znanstvenikov ne verjame, da je šlo za en sam nenaden trenutek odkritja, temveč za zapleteno zgodbo, skozi katero se je obvladovanje ognja postopoma razvijalo od zgodnjega pleistocena.
Ogenj: Za pripravo ali ohranjanje mesa?
Ljudje so ogenj večinoma uporabljali za pripravo rastlin in mesa za hrano, kar je bila ključna prilagoditev pri vrsti Homo erectus - vodila je do manjšega prebavnega sistema in večjih možganov. Toda novejše raziskave so začele to hipotezo postavljati pod vprašaj, saj predlagajo, da praljudje ognja niso uporabljali nujno za kuhanje mesa, temveč za dolgotrajnejše ohranjanje tega. To naj bi jim pomagalo tudi pri zaščiti pred plenilci ali mrhovinarji; ogenj je varoval meso, dim pa ga je pripravil za dolgotrajno uporabo.
Avtor študije dr. Miki Ben-Dor z Univerze v Tel Avivu pojasnjuje, da je izvor uporabe ognja »vroča tema« med raziskovalci prazgodovine po vsem svetu. Na splošno velja, da je bila pred 400.000 leti uporaba ognja v domačem okolju običajna, najverjetneje za pečenje mesa, osvetljevanje in ogrevanje. Kljub temu obstajajo nesoglasja glede predhodnega milijona let. Pravzaprav večina arheoloških najdišč, ki segajo v čas pred 400.000 leti, ne vsebuje dokazov o redni uporabi ognja ali zoglenelih kosti. Ben-Dor dodaja, da so zgodnji ljudje, večinoma pripadniki vrste Homo erectus, ogenj uporabljali le občasno, na določenih mestih in za posebne namene, saj je bil proces zbiranja goriva in vzdrževanja ognja precejšen napor. Raziskave so pokazale, da so starodavna najdišča z dokazi uporabe ognja vsebovala velike količine kosti velikih živali, kot so sloni, povodni konji in nosorogi, ki so bile izjemno pomembne za prehrano zgodnjih ljudi in so jih morali zaščititi pred mrhovinarji in bakterijami.
Ogenj /Prvo orožje in zaščitno orodje zgodnjih ljudi
Najstarejši dokazi o kuhanju rib
Vprašanje, kdaj je človek začel uporabljati ogenj za kuhanje hrane, je že več kot stoletje predmet številnih znanstvenih razprav. Prelomno odkritje raziskovalcev Hebrejske univerze v Jeruzalemu, Univerze v Tel Avivu in Univerze Bar-Ilan je prvo uporabo ognja za kuhanje "premaknilo" za 600.000 let nazaj.
Na arheološkem najdišču Gesher Benot Ya’aqov v Izraelu so našli ostanke rib, podobnih krapu. Natančna analiza strukture kristalov v zobni sklenini je pokazala, da so bile ribe kuhane pred približno 780.000 leti. To je precej prej kot dosedanji najstarejši dokazi o kuhanju, ki so segali v čas pred približno 170.000 leti. Velikost kristalov je razkrila, da so bile ribe izpostavljene temperaturam, primernim za kuhanje, vendar ne tako visokim, kot bi bile pri neposrednem metanju v ogenj, kar nakazuje na bolj nadzorovano obliko toplotne obdelave.
Zgodnji človek je ribe začel jesti pred približno dvema milijonoma let. Ribe so predstavljale stalen vir prehrane, ki je zmanjšal potrebo po sezonskih selitvah. Raziskava potrjuje, da so se ljudje že zavedali koristi kuhanja oziroma toplotne obdelave rib pred uživanjem. V starodavnem jezeru Hula, ki se je nahajalo v neposredni bližini mesta izkopavanj, so v prazgodovini živele krapom podobne ribe, ki so v dolžino merile do dva metra, in ljudje so te ribe pogosto uživali.
Vpliv kuhane hrane in mesa na človeški razvoj
Kuhanje hrane je pomenilo velik razvojni napredek in je kazalo na kognitivne sposobnosti zgodnjega človeka. Prehod s surove na kuhano hrano je imel dramatične posledice za človekov razvoj in vedenje. Uživanje kuhane hrane zmanjša telesno energijo, potrebno za razgradnjo in prebavo, kar omogoči razvoj drugih telesnih sistemov in vodi do sprememb v strukturi človeške čeljusti in lobanje.
Nekateri znanstveniki celo trdijo, da smo zaradi uživanja rib postali ljudje, saj ribe vsebujejo maščobne kisline omega-3, cink, jod in druge hranilne snovi, ki pomembno prispevajo k razvoju možganov. Poleg tega je kuhana hrana ljudi razbremenila vsakodnevnega intenzivnega iskanja in prebavljanja surove hrane. Ta čas so lahko porabili za razvoj novih družbenih in vedenjskih sistemov. Raziskovalna skupina meni, da so lokacije sladkovodnih območij, ki so zagotavljale pitno vodo in privabljale živali, ter omogočale ribolov v plitvih vodah, določile pot selitve zgodnjega človeka iz Afrike v Evropo.