Riž je priljubljen po vsem svetu in seveda tudi pri nas ni nič drugače. Uporabljamo ga za rižote, kot prilogo k mesnim ali zelenjavnim jedem, za pripravo riževega narastka, mlečnega riža in lahko bi naštevali še in še … Praktično ni države na svetu, katere kuhinja ne bi poznala riža. Kljub temu se včasih zgodi, da nismo povsem prepričani, kateri riž izbrati za pripravo neke jedi.
Po navedbah različnih virov bi lahko na svetu obstajalo med 40 in kar 90 tisoč različnimi sortami tega žita, prav tako brezmejno je tudi število receptov, ki vključujejo to živilo. A ni vsaka vrsta riža primerna za vsak recept, zato je pred uporabo dobro vedeti, katero sorto uporabiti za pripravo posameznih jedi. Zato naj nekaj besed namenimo lastnostim najbolj priljubljenih vrst rižev, ki so na voljo na trgu. Tako boste spoznali, katera vrsta riža je najprimernejša za posamezen tip jedi. Če vse jedi pripravljate samo z eno vrsto riža, potem zamujate bogastvo tekstur in arom, ki vam jih različne vrste riža lahko ponudijo.
Zgodovina in razširjenost riža po svetu
Gojili naj bi ga že pred 9 tisoč leti. Riž predstavljata dve rastlinski vrsti iz družine trav, in sicer azijska Oryza sativa in afriška Oryza glaberrima, vendar se ime najpogosteje povezuje le s prvo. Običajno je enoletna rastlina, čeprav v nekaterih azijskih državah uspeva tudi do 30 let. Raste praktično povsod, kjer je urejen sistem namakanja, tudi na terasah goratih območij.
Rastlina zraste okrog 1,5 metra visoko (razen na Tajskem, kjer lahko dolžina stebla v višino meri tudi do 5 metrov), odvisno od kakovosti tal in posamezne sorte. Ima suličaste in običajno gladke liste, dolge od 50 do 100 centimetrov. Socvetje se imenuje lat, ki ga oprašuje veter, dolg je med 9 in 40 centimetrov, sestavlja pa ga okrog sto klaskov. Vsak klasek vsebuje antecij s pripadajočimi plevami, ki pri zrelem rižu tvorijo luščino.
Rod Oryza naj bi se po navedbah poznavalcev izoblikoval že pred razpadom enotne zemeljske površine Pangee na kontinente, saj je posamezne povrste mogoče najti vse od Južne Amerike, preko Afrike, do Azije in celo Avstralije. A skozi stoletja je ostal neodvisno udomačen le v Aziji in Afriki, kjer sta se zaradi široke razširjenosti izoblikovali dve tradicionalni podskupini vodnega riža: skupina Indica, ki uspeva v vlažnem tropskem podnebju, ter skupina Japonica, ki uspeva v subtropskem in sredozemskem podnebju z vsaj 130 dnevi brez slane.
Glede na prisotnost in raznolikost vrst in podvrst, ki so utegnile biti prednice današnjega azijskega riža, so raziskovalci ugotovili, da se je načrtno gojenje riža najverjetneje začelo pred približno 9 tisoč leti na območju vzhodne Indije in Indokine, od koder naj bi ga okrog 2100 let pred našim štetjem prenesli na območje južne Kitajske okoli Biserne reke. Od tam naj bi se gojenje riža v poznejših stoletjih širilo proti Tibetu, Maleziji, Indoneziji, Filipinom ter Japonski, kjer se riž v pisnih virih prvič omenja v 1. stoletju našega štetja. V Afriki naj bi ga gojili že pred 3500 leti, predvsem v delti reke Niger, vse do današnjega Senegala, od tam pa naj bi se širil na druga področja ob rekah, kjer so imeli urejene namakalne sisteme.
V 1. stoletju našega štetja naj bi se riž pojavil tudi na Bližnjem vzhodu, v Sredozemlju pa z razvojem trgovine še nekoliko prej. A na evropskih tleh naj bi ga kot prvi začeli saditi Španci na Majorki in v Valenciji šele okrog 14. stoletja, od koder izvirajo pisni viri o prodaji na šampanjskih sejmih. Evropski kolonizatorji so riž nato ponesli še v Ameriko, čeprav naj bi na področju Amazonke nekatere zgodnje sorte vzgajali že pred 4 tisoč leti.
V 15. stoletju naj bi pričeli riž gojiti tudi v italijanski Ferrari, od koder se je v naslednjih desetletjih širil po vsej državi, najbolj pa se je udomačil v Benečiji in Lombardiji, zlasti v okolici Milana, kjer je bilo okrog leta 1540 ogromno močvirnatih področij, ki so jih želeli premožni patriciji dodobra izkoristiti. Italija je še danes največja pridelovalka riža v Evropi. Na leto ga pridelajo kar 1.350.000 ton. Na drugem mestu je Španija, nekaj riža je še na Portugalskem, zelo malo pa tudi v Grčiji, na jugu Francije, na Madžarskem, v Romuniji in v Makedoniji. Na svetu seveda primat drži Kitajska s 400.000.000 tonami, sledijo ji Indija, Indonezija, Bangladeš, Vietnam, Tajska, Mjanmar, Pakistan, Filipini, Koreja in Japonska. Pri mnogih narodih je riž simbol za življenje in oploditev.
Razumevanje osnovnih vrst riža
V grobem riž ločimo glede na velikost njegovih zrn na dolgozrnatega, srednjezrnatega in okroglozrnatega. Poleg sort je dobro poznati tudi vsaj osnove vrste riža, saj vsaka zase predstavljajo bogastvo tekstur in arom pri pripravi jedi iz tega žita. Potrebno je tudi poznavanje teksture, načina in dolžine priprave ter nenazadnje pomena barve posamezne sorte riža.
Razdelitev glede na velikost zrna
Dolgozrnati riž
Kot že ime namiguje, so zrna dolgozrnatega riža dolga in tanka. Zrna dolgozrnatega riža so bogata z amilozo in zato ostanejo po kuhanju večinoma nedotaknjena. Če ga le ne prekuhamo, je dolgozrnati riž rahel, suh in čvrst, zrna se ne lepijo med sabo. Za priloge je bolj priporočljiv dolgozrnati riž, ki je rahel, suh in čvrst, zrna pa se ne lepijo med seboj.
Srednjezrnati riž
Zrna srednjezrnatega riža so bogata z amilopektinom, zato postanejo po kuhanju bolj lepljiva. Po končanem kuhanju se zrna držijo skupaj, zato so te vrste riža primerne za kremne jedi oziroma za jedi, pri katerih želimo, da se riž zlepi skupaj. V to skupino spadajo vrste riža za rižoto, kjer zrna sicer ohranijo svojo obliko, istočasno pa postanejo kremasta.
Okroglozrnati riž
Okroglozrnati riž, podobno kot srednjezrnati, vsebuje škrob amilopektin, ki povzroči, da se zrna zlepijo skupaj. Lepljiv okroglozrnati riž uporabljajo tudi pri izdelavi sušija, saj omogoča oblikovanje rolic, ki obdržijo obliko. Za pripravo sušija so sicer najbolj primerne vrste z večjo vsebnostjo glutena, saj bo ta beljakovina zrnca povezal med sabo in poskrbel, da bo suši ohranil prvotno obliko. Beli okroglozrnati riž z večjo vsebnostjo glutena, kot je sorta balilla ali tondo, je odlična izbira. Nekateri omenjajo tudi makedonski riž iz Kočanov kot odlično izbiro za suši.
Razlika v obdelavi in barvi
Pri rižu najbrž najprej opazimo razlike v barvi, ki pogosto nakazujejo na stopnjo obdelave in specifične lastnosti.
Beli riž (poliran/obrušen)
Obrušen, torej beli riž, je najbolj pogosto uporabljen. Vsebuje več škroba in je primeren za rižote, priloge, narastke, sladice, mlečni riž in suši.
Rjavi riž (nepoliran/integralni/polnozrnati)
Nepoliran riž je temno rjave barve, poznan tudi pod imeni: nebrušen riž, naravni riž ali cargo riž. Rjavemu rižu nekateri pravijo tudi polnozrnati ali integralni riž. Od belega se loči samo po stopnji obdelave. Pri rjavem rižu odstranijo samo zunanjo lusko, semenska ovojnica in kalček pa ostaneta nedotaknjena, zato se v njem ohranijo vse hranilne snovi, vitamini, rudnine, dietne vlaknine, zanemariti pa ne gre niti vsebnosti folne kisline, vodotopnega vitamina iz skupine B, ki ga telo ne skladišči, ampak ga moramo neprestano dobivati s hrano.
Ta riž je „polnovreden“, ker so v njem ohranjene vse hranilne snovi, vitamini, minerali in vlaknine. Je tudi najbolj zdrava izbira, saj je nebrušen in poln mineralov ter vitaminov. Okoli zrna ima plast trdih otrobov, ki se ob kuhanju zmehčajo. Rjavi riž kuhamo v hladni vodi in je odličen za jedi iz pečice ali v vegetarijanskih jedeh. Zaradi prisotnosti otrobov se kuha malce dlje (približno 45 minut) in je po okusu malce bolj suh. Rjavi riž vsebuje več vlaknin, vitaminov in mineralov, kar nas za dlje časa nasiti. Je načeloma težje prebavljiv kot beli riž.
Parboiled riž (predelani)
Parboiled riž je predelan po posebnem termičnem postopku (s paro ali vročo vodo). Med Slovenci je izredno znana in priljubljena vrsta riža tudi parboiled. Gre za integralni riž rahlo rjave barve, ki se zaradi posebnega postopka toplotne obdelave od klasičnega rjavega razlikuje po tem, da ima za polovico krajši čas kuhanja.
Predelajo ga tako, da polnozrnati riž namočijo, skuhajo na pari, posušijo in mu nato odstranijo zunanje luske, ga obrusijo in polirajo. Proces spravi vitamine in minerale v sredino riževega zrna, zato ima parboiled riž več hranilnih snovi kot navaden beli riž. Koristen je tudi podatek, da se njegova zrna ne zlepijo niti v primeru, da riž prekuhamo. Ta vrsta riža je zato primerna za pripravo različnih solat. Odličen je za pripravo glavnih jedi, prilog in solat. Če želite riž, ki bo ohranil svojo obliko, izberite parboiled riž. Ta riž je idealen za jedi, kjer zrna ne smejo biti zlepljena, kot na primer pri dušenih jedeh ali jedeh, ki se kuhajo dlje časa.
Rdeči riž
Rdeči riž je odličnega okusa, kuhan je v približno 20 minutah. Izvira iz Butana in je primeren zlasti za solate. Njegovo uživanje naj bi pozitivno vplivalo na zmanjšanje slabega holesterola. V lekarnah se dobijo tudi pripravki iz rdečega riža, ravno za ta namen.
Črni riž
Črni riž je prava poslastica za ljubitelje riža in vsebuje veliko mineralov. Priporočljivo je, da ga kuhate ločeno od zelenjave, saj se le ta zaradi močne barve riža lahko obarva. Odličen je za priloge, ne moremo pa mimo odlične sladice - puding iz črnega riža, ki ga skuhamo v kokosovem mleku. Kuha se približno 30 minut.
Pomembno je vedeti, da črni riž ni enak divjemu rižu. Črni riž je posebna sorta riža, divji riž pa spada med trave.
Divji riž (ne pravi riž)
Divji riž ni pravi riž, temveč plod vodnih trav, ki med kuhanjem razvije rahlo žvečljivo teksturo in zemeljski okus. Ko se zrna odprejo, postanejo rahlo puhasta. Gre za zrna semena vodne trave, ki z rižem, kot ga poznamo, niso v bližnjem sorodu, a ker dolga in vitka rjavo-črna zrna spominjajo nanj, mu odsotnost sorodstvenih vezi večina oprosti. Divji riž je najbolj razširjen v Kanadi, ki prednjači kot pridelovalka.
Zrna so obirala že starodavna indijanska plemena, ki jih je tako kot nas zdaj pritegnil prijeten, sladkasto lešnikast okus. Poleg čvrste strukture je poseben tudi okus te vrste riža: je namreč bolj sladkast in lešnikast. Prav zato bo odlična priloga jedem s prav tako izrazitim okusom. Kuhana zrna se bodo držala vsako zase, ker divji riž ne vsebuje lepka, močnejši okus in čvrsta struktura zrn bosta kar vabila izrazitejše začimbe in sestavine.
Divji riž kuhate v razmerju 1:3 (ena enota riža, tri enote tekočine), kuhamo ga od 25 do 40 minut, odvisno od čvrstosti zrn, kot jih želimo občutiti na zob. Odlično se poda k solatam in juham.
Podroben pregled priljubljenih sort riža in njihova uporaba
Današnji trg ponuja široko paleto riževih sort, vsaka s svojimi edinstvenimi lastnostmi in primernostjo za določene jedi. Spoznajmo nekatere izmed najbolj priljubljenih.
Riž Arborio
Če se lotevamo priprave rižote, bo najboljša izbira gotovo riž arborio. Gre za srednjezrnato vrsto riža iz Italije, ki je še posebno primeren za pripravo rižot, odlično pa se obnese tudi dušen ali kuhan kot priloga mesnim oziroma zelenjavnim jedem. Za pripravo okusne rižote bo denimo najboljša izbira srednjezrnati italijanski riž arborio, saj vsebuje veliko škroba, ki se sprošča med kuhanjem in poskrbi za kremasto teksturo končne jedi. Zrna se med seboj ne zlepijo, kljub temu pa med pripravo odlično vpijejo vse arome in okuse. Ker zrna niso povsem čvrsta, se lahko razkuha, zato je potrebno skrbno paziti na čas priprave, ki običajno zajema med 13 in 18 minut.
Arborio je svoje ime dobil po mestecu, kjer so ga leta 1946 prvič predelali kot izvedenko starejše sorte vialone. Za pravo italijansko doživetje izberite sorto Arborio, riž z debelimi, kratkimi zrni, ki vsebuje visoko količino amilopektina - škroba, ki daje rižu značilno kremasto teksturo. Idealen je za rižote ali paello.
Riž Basmati
Pozabiti ne smemo še na tako imenovanega kralja med riži, in sicer riž basmati. Gre za ozek podolgovat riž, ki izhaja z obrobja Himalaje. Poznan je po svoji značilni aromi, ki doda jedem prefinjen okus tibetanske kuhinje, zato je kot nalašč za pripravo različnih sladic ali jedi z nekoliko eksotičnim pridihom. Opozoriti velja, da je riž basmati pred kuhanjem dobro namočiti v vodo ali ga vsaj dobro oprati.
Za puhast riž z izjemnim vonjem izberite basmati riž, ki je pogost v azijskih jedeh in prilogah. Posebna vrsta aromatičnega dolgozrnatega riža je basmati riž, ki izhaja iz vznožja Himalaje, je hitro kuhan in ima značilno aromo - od tod tudi njegovo ime, saj basmati v hindujskem jeziku pomeni vonj. Zrna so ozka in dolga, vsebujejo majhen delež škroba, zato so skuhana rahla in nežna ter se ne zlepijo. Zaradi blagega okusa ga ne solimo, ga je pa potrebno pred kuhanjem dobro sprati, da odstranimo odvečni škrob, ali ga nekaj časa namakati v vodi. Samo riž, pridelan v severni Indiji ali Pakistanu, je lahko označen kot basmati riž.
Če riž basmati pripravljamo samostojno, ga kuhamo približno 10 minut (rjavega še enkrat dlje) v pokriti posodi, v razmerju ena enota riža, dve enoti vode. V primeru namakanja riža je razmerje ena enota riža in do ena in pol enote vode. Če ga namakamo vsaj dve uri in uporabimo v jedi zelenjavo z obilico vode (npr. paradižnik ali bučke), niti ni treba dodajati veliko tekočine, da se riž skuha.
Jasminov riž
Še ena v nizu dolgozrnatih aromatičnih vrst riža je tudi jasminov riž, najbolj znana tajska vrsta riža, ki med kuhanjem sprošča prijeten vonj po jasminu. Razvita je bila leta 1954, njeno prvotno ime pa je Kao Horm Mali 105 variety ali skrajšano KDML105.
Ker so tako kot pri večini aromatičnih rižev zrna zbrušena in spolirana, vsebujejo manjši delež vlaknin kot rjavi riži, kar jim daje rahlost in nežnost ob ugrizu. Zaradi rahle lepljivosti zrn je jasminov riž primeren za jedi, ki jih jemo s paličicami. Ker velja za nevtralno prilogo, se lepo poda k azijskim sladko-kislo pekočim jedem, tako vegetarijanskim kot ribjim in mesnim.
Čas kuhanja je krajši kot pri italijanskih vrstah riža, deset minut bomo potrebovali, da ga pokritega skuhamo v kropu. Razmerje med rižem in vodo je 1:2 (ena enota riža, dve enoti vode) oziroma 1:1,5, če riž prej namočimo.
Riž Sant Andrea
Sant Andrea, najbolj priljubljen riž v Sloveniji, je srednjezrnati riž, ki redko razočara, saj se težko zlepi. Ni ga potrebno izpirati, vendar je, če ga operemo vsaj 20-krat, primeren tudi za suši. Sant Andrea je odlična izbira za mlečni riž ali rižev narastek. Kuhate ga v razmerju 3:1, od 12 do 15 minut. Preprost, zanesljiv in vsestranski.
Riž Carnaroli
Riž vrste carnaroli številni opevajo kot kraljevo sorto riža, primerno predvsem za rižote. Izvira iz Padske nižine v deželi Piemonte na severozahodu Italije. Zanj so značilna dolga in večja zrna ter večja vsebnost škroba, ki daje rižotam značilno kremasto teksturo, v kuharskem žargonu znano kot mantecatura. Ker je škrobni biser v sami sredici zrnca, se riž carnaroli ne razkuha, zato zrnca tudi ob daljšem času kuhanja ostajajo čvrsta in trda na ugriz.
Sicer za pripravo te vrste riža običajno zadostuje med 15 in 18 minut kuhanja, a je najbolje slediti navodilom proizvajalca. Nekateri namreč prodajajo zorjeno vrsto tega riža, ki je pred obdelavo vsaj eno leto staran v silosih in ta zaradi dehidracije zrn potrebuje tudi do 25 minut za pripravo. Dolga in večja zrna dajejo sorti elegantnost, zaradi katere sodi v superfino kategorijo po italijanski razvrstitvi rižev.
Riž Tondo (za domače jedi)
Kadar se lotevamo priprave domačih jedi, kot so polnjene paprike, rižev narastek ali mlečni riž, bo najboljša izbira riž tondo, ki se hitreje razkuha. Za okus domačnosti, ki vas popelje v otroštvo, izberite riž za domače jedi. Po kuhanju je mehkejši, a manj kremast. Odličen je za nadeve, kot so polnjene paprike ali sarme.
Hranilna vrednost in zdravstvene koristi riža
Največja prednost riža je, da omogoča kar dve žetvi na leto, neoluščenega pa je mogoče skladiščiti dlje kot pšenico. Riž namreč večinoma vsebuje sestavljene ogljikove hidrate in razmeroma malo beljakovin ter skoraj nič maščob. Riž je bil sicer že od nekdaj po vsem svetu hrana revežev, tudi v Evropi. Cerkev ga je denimo v Parizu delila kot miloščino, v Benetkah so v času pomanjkanja v 16. stoletju iz njega mleli moko in jo mešali s pšenično ter iz mešanice pripravljali ceneni kruh. Prav tako je bil riž nepogrešljiva hrana na ameriških plantažah, kjer so ga stregli predvsem črnskim sužnjem. Razlog za to, da so ga bili v največji meri deležni reveži, je bil preprost: poleg nizke cene je k temu prav gotovo botrovala tudi njegova sestava.
Danes je riž znan kot žitarica, s katero lahko nadomestimo predvsem testenine in krompir - oboje ima višjo energijsko vrednost in več kalorij. Prav zato ga je mogoče najti na jedilnikih večine diet, saj ima nizek glikemični indeks, malo kalorij, obenem pa nezanemarljive količine vitaminov ter mineralov, zlasti žvepla, kalcija, železa ter vitaminov B1, B2, B6 in E. Riž je pomembno živilo tudi zato, ker ne vsebuje glutena, beljakovine, ki jo najdemo v pšenici in rži in lahko izzove bolezensko alergijo tankega črevesa. Riž je lahko prebavljiv in ne povzroča alergij.
Po obiranju riž najprej očistijo, saj se v njem lahko znajdejo slama ali majhni kamenčki, nato pa ga bodisi oluščijo med dvema mlinskima kamnoma, bodisi toplotno obdelajo. Ostanke od luščenja uporabijo kot krmo za živino, saj vsebujejo veliko vitaminov, lupino pa uporabijo za kurivo.
Kako pravilno skuhati riž za popoln rezultat
Splošna priprava riža
Riž je potrebno pred kuhanjem običajno sprati pod tekočo vodo, da odstranimo odvečni škrob. Spiramo ga toliko časa, dokler voda ni več motna. S tem ga ne le očistimo, temveč izboljšamo tudi teksturo in okus. V primeru, da pripravljamo rižoto ali mlečni riž, pa zrna pred kuhanjem ne izpiramo.
Riž lahko pred uporabo tudi namakamo, s čimer mu skrajšamo čas kuhanja. Kuhamo ga v vodi ali na pari, pri čemer absorbira vodo in nabrekne. Glede na vrsto riža je priporočljivo razmerje med količino riža in vode 1:2 ali 1:3 oziroma toliko, da je riž za približno 3 centimetre pokrit z vodo. Preden ga zalijemo, ga lahko tudi na hitro popražimo na maščobi ter s tem zmanjšamo lepljivost. Riž se bo najbolje skuhal, če ga med kuhanjem ne mešamo. Enostavno pogledamo na uro in ga odstavimo, kot velevajo navodila na embalaži ter po potrebi odlijemo morebitno odvečno vodo.
Kot primer, pol kilograma riža vmešamo v 750 ml vode (razmerje 1 : 1,5) in v srednje velikem loncu segrejemo do vrelišča, nato znižamo ogenj in kuhamo pokrito še dvajset minut oziroma dokler voda ne izhlapi.
Savršena riža svaki put: Od tehnike kuhanja do kulinarske lekcije
Posebnosti pri pripravi rižot in pilava
Nekoliko drugačen je način priprave pri rižotah. Rižote se pripravljajo tako, da se riž skupaj z drugimi sestavinami najprej malo popraži in potem zaliva postopoma, dokler tekočina ne povre. Vmes vse skupaj občasno premešamo in če je potrebno, dolijemo še nekaj vode, dokler vse sestavine niso skuhane in nimajo kremaste teksture.
Pilav, jed podobna rižoti, je v osnovi jed, ko se riž in ostale sestavine takoj zalijejo z vso vodo in se potem na primerni temperaturi skuhajo do konca.
Pogrevanje riža in retrogradirani škrob
Zanimiv je podatek, da je riž izjemno hvaležno živilo za pogrevanje. Z vsakim dodatnim pogrevanjem namreč v njem nastaja več retrogradiranega škroba. To pomeni, da se del molekul škroba v rižu, ob vsakokratni izpostavitvi visoki temperaturi (kuhanje in peka), strukturno tako spremeni, da postanejo za naše telo neprebavljive in delujejo kot prehranske vlaknine ter pomagajo pri boljši prebavi.
Kulinarični navdih: Recepti z izbranimi vrstami riža
Riž je mogoče uporabiti na vrsto različnih načinov ter iz njega pripraviti najrazličnejše jedi: tako juhe, solate, rižote in priloge, kot tudi sladice. V pretekli oddaji MasterChef Slovenija so tekmovalci spoznali, da riž ni le priloga, temveč da ima vsaka vrsta riža svoj značaj in specifična pravila priprave. Spodaj predstavljamo nekaj kulinaričnih primerov.
Rižev narastek z rožmarinom in ananasovo omako (za riž Sant Andrea)
Ta recept je odličen primer uporabe vsestranskega riža Sant Andrea.
Sestavine:
- 200 g riža Sant Andrea
- 600 g mleka
- 1 vanilijev sladkor
- 2 jajci
- 1 žlička sladkorja
- 1 vejica rožmarina
- 400 g ananasovega pireja
- sok in lupinica ene limete
- svež ananas
- sladkor
- mandljevi lističi
- sveža meta
Postopek priprave po korakih:
- Riž skuhamo v mleku z malo soli, vanilijevim sladkorjem in rožmarinom. Rožmarin odstranimo po 3 minutah kuhanja.
- Kuhan riž malo ohladimo, nato pa mu dodamo rumenjake in vse skupaj dobro premešamo.
- Beljakom dodamo žličko sladkorja in jih stepemo v sneg, ki ga na rahlo vmešamo v riževo zmes.
- Riževo maso damo v pekač, namazan z maslom, in pečemo 30 minut na 180 stopinj Celzija.
- Medtem pripravimo omako. Ananasov pire reduciramo do željene gostote z limetinim sokom in lupinico. Na koncu dodamo še malo mete.
- Svež ananas narežemo na koščke in en del podušimo na karameli.
- Prepražimo še mandljeve lističe s sladkorjem v prahu.
- Ko je narastek pečen, vse skupaj serviramo.
Jamajška riža z grahom ali rdečo fižolo (za dolgozrnati riž)
Jamajška riža z grahom ali rdečo fižolo je tipična jamajška priloga, ki se odlično poda k vsem vrstam mesa in načinom priprave. Recept, ki so ga sužnji prinesli s seboj na Jamajko iz zahodnoafriške kulture in znanje prenesli na svoje potomce, prikazuje uporabo dolgozrnatega riža.
Sestavine:
- 400 g dolgozrnatega riža
- 400 ml kokosovega mleka
- 400 ml vode
- 400 g rdeče mehiške fižole iz konzerve ali graha
- 4 stroki česna
- ½ Habannero čili paprike ali ščepec mlete habannero paprike
- 2 mladi čebuli
- 3 vejice timijana
- 1 ščepec mletega pimenta
- 1 ščepec mletega črnega popra
- 3 ščepce soli
Priprava:
- V kozico damo 400 g rdeče mehiške fižole iz konzerve skupaj s tekočino (tradicionalno uporabljajo grah), 400 ml kokosovega mleka in 400 ml vode.
- Sestavine zavremo in v kozico dodamo 400 g dolgozrnatega riža.
- Nato dodamo grobo sesekljane stroke česna, Habannero papriko (lahko uporabimo mleti Habannero, ali kateri koli drugi čili po želji), na dolgo narezana stebla mlade čebule, osmukane vejice timijana, mleti piment in mleti poper.
- Sestavine malo premešamo in zmanjšamo ogenj toliko, da se vse sestavine skupaj počasi kuhajo.
- Kuhamo po navodilih proizvajalca riža (dokler skoraj več nimamo tekočine).