V prazničnem času na mizi ne smejo manjkati potica in drugo pecivo. Odkar nas je epidemija zaprla v naše domove, pa skorajda ni gospodinjstva, kjer ne bi poskusili zamesiti domač kruh. Nekateri so se sploh prvič lotili peke in se znašli pred prvim izzivom že pred polico z moko v trgovini. Poleg pšenične so namreč na trgu še različne druge vrste mok: koruzna, ržena, pirina, ajdova, riževa, brezglutenska ... A tudi, če smo se namenili kupiti navadno pšenično moko, smo lahko v zagati, katero izbrati. Gladka, ostra, namensko, posebno, integralno? Potem pa so tu še različni tipi moke - 400, 500, 850, 1100.
Pripravili smo kratek vodnik po različnih vrstah pšenične moke, ki vam bo olajšal izbiro prave za vsak recept. Pšenična moka je zaradi široke uporabnosti že stoletja nepogrešljiva v prehrani. Pšenično moko pridobivamo z mletjem pšeničnega zrna, lahko pa je različnih velikosti delcev (granulacij) in tipov. Od granulacije je odvisno, ali je moka ostra ali mehka. Tipi mok so določeni glede na vsebnost mineralnih snovi (pepela). Višji kot je tip, več mineralnih snovi moka vsebuje.
Kako nastane moka?
Postopek se začne na polju. Žita, kot so pšenica, rž, pira, oves, ječmen ali koruza, pridelajo kmetje, pogosto iz sort, ki so se v okolju izkazale kot najbolj primerne. Po žetvi pridelek pride v mlin, kjer zrna najprej očistijo in odstranijo morebitne nečistoče. Sledi po potrebi luščenje in navlažitev zrn, da se mletje opravi bolj enakomerno. V preteklosti so mlinarji uporabljali mlinske kamne, danes pa se pogosteje uporabljajo valjčni mlini, ki omogočajo večjo natančnost in prilagodljivost pri mletju. Nastala moka se preseje, da se loči po finosti, in zapakira za prodajo. Kakovost moke je odvisna od izbire žita, načina pridelave, mletja in skladiščenja.
Kaj pomenijo številke tipa moke?
Oznaka tipa moke pomeni količino pepela v moki. Višja kot je številka, večja je količina pepela in temnejša je moka. Te številke dobijo tako, da moko sežgejo - organske snovi zgorijo, ostanejo pa minerali - in pepel stehtajo. Ko sežgejo 100 kilogramov moke in na koncu ostane 500 gramov pepela, to pomeni, da je bila moka tipa 500. Ker pa denimo za belo moko pšenico pred mletjem precej prečistijo, s tem zmanjšajo tudi vsebnost vitaminov, celuloze, encimov in drugih hranilnih snovi. Številka tipa nam torej pove, koliko hranilnih snovi vsebuje moka - nižja kot je številka, več hranilnih snovi je bilo odstranjenih v postopku pridobivanja moke.
Tip 400 in tip 500
Pšenično belo moko tipa 400 in 500 pridobivajo z mletjem sredice zrna oziroma endosperma. Endosperm (meljak) predstavlja največji del semena in je predvsem zgrajen iz škroba ter beljakovin. Tovrstne moke ne vsebujejo otrobov (zunanje večslojne semenske ovojnice), ki so vir vlaknin, fenolnih spojin, vitaminov (B2, B3) ter mineralov (železa, cinka, fosforja, magnezija).
Tip 700 in tip 850
Polbela pšenična moka se na naših trgovskih policah najpogosteje pojavlja kot tip 850 - torej je vsebnost pepela 0,85-odstotna. Pridobivajo jo z mletjem tako sredice kot otrobov. Ta moka ima več beljakovin, ki so slabše kakovosti kot pri tipu 500, več vlaknin ter mineralov in ima posledično večjo hranilno vrednost od bele moke. Tej moki pogosto rečejo tudi »krušna moka«, saj je najbolj primerna predvsem za izdelavo kruha in pekovskih izdelkov.
Tip 1100 in tip 1600
Pšenična črna moka z 1,1 oziroma 1,6 odstotka pepela vsebuje veliko beljakovin slabše kakovosti, delce semenske ovojnice in kalčka. Posledično vsebuje tudi več mineralov, vitaminov in vlaknin ter je zato visoke hranilne kakovosti. To moko največkrat uporabljamo za pripravo izdelkov iz vzhajanega testa (kruh, pecivo). Kruh iz črne moke ima ponavadi bolj vlažno sredico, bolj poln okus in ostane dlje časa svež kot kruh iz bele moke.
Tip 1800
Polnozrnata moka je tipa 1800, pogosto je označena tudi kot graham, polnovredna ali integralna moka. Za pridobivanje te moke namreč zmeljejo celotno pšenično zrno (večslojno ovojnico, endosperm in kalček), zato je ta moka tudi najbolj hranilna od vseh tipov. Polnozrnata moka je namreč bogata z vlakninami, vitamini (skupine B, E), minerali (natrij, kalij, kalcij, železo) in beljakovinami. Največkrat se uporablja za izdelavo kruha, ki pa je iz te moke bolj zbite in grobe strukture, vendar pa ima poln okus. Za lažjo izdelavo kruha se mu ponavadi dodaja bela ali polbela pšenična moka, ki testu izboljšata pecilne lastnosti.
Gladka, ostra, namenska moka ...
Poleg standardnih tipskih pšeničnih mok so na mokah pogosto tudi druge oznake. Verjetno najpogosteje posegamo po gladki moki. A kakšna je razlika med gladko in ostro moko? V velikosti delcev.
Gladka moka
Gladka moka je bolj fino mleta, zato lepše vzhaja, lažje jo je zamesiti, testo je ponavadi bolj lepljivo.
Ostra moka
Ostra moka ima večje delce in je za odtenek bolj rumenkasta. Pri izdelavi testa iz te moke potrebujemo več vode, testo pa počasneje vzhaja. Primerna je za izdelavo krhkega peciva, kuhanega testa, domačega biskvita, žličnikov, njokov, palačink ter za zgoščevanje omak in juh.
Katero moko izbrati za recept?
Če v receptu piše zgolj moka, je ponavadi mišljeno, da uporabimo navadno gladko moko tipa T400 ali T500. Pri izdelavi peciva in tort lahko uporabimo katero koli (gladko ali ostro) moko, saj imata obe moki dobre pecilne lastnosti. Lahko pa uporabite tudi kombinacijo ostre in gladke moke.
Namenska moka
Poleg tipske, gladke in ostre moke so na trgu prisotne tudi posebne in namenske pšenične moke. Pogosto je na njih že označeno, za kateri namen so najbolj primerne (za vzhajano testo, za vlečeno testo, za krofe). Kakovost namenskih mok je namreč prilagojena specifičnim zahtevam za določene izdelke, za izdelavo te moke pa uporabljajo izbrane vrste pšenice in dodatni tehnološki postopki, ki izboljšajo njene lastnosti. Pravijo, da z uporabo namenske moke lahko tudi manj izkušeni kuharji ustvarijo zelo kakovostne pekovske izdelke.
Durum moka
Še ena posebna vrsta moke je durum, ki je izdelana iz pšenice trdega zrna (Triticum durum). Moko Durum Semola pridobivamo iz posebej izbranih pšeničnih zrn durum pšenice in zato dosega zares široke možnosti uporabe. Idealna je za pripravo domačih testenin in domačega rustikalnega kruha, odlična tudi za pizze in fokače, katerim bo podarila zlato rumeno in hrustljavo skorjico.
Moka Manitoba
Moko Manitoba po prilagojenem režimu zmeljemo iz posebej izbrane visokokakovostne pšenice. Ker vsebuje veliko lepka, ima v primerjavi z navadno pšenično moko večjo absorpcijo vode in omogoča zamese s povišanim deležem vode. Moka Manitoba iz najkakovostnejše pšenice daje testu odločno elastičnost in raztegljivost, kar vam omogoča izdelavo vzhajanih izdelkov najvišje kakovosti tudi ob podaljšanih časih vzhajanja testa.
Druge vrste moke
Poleg pšenične moke so na trgu še različne druge vrste:
- Pirina moka - pridobljena iz pire, stare sorte pšenice, nežnejšega okusa in lažje prebavljiva.
- Ržena moka - odlična je za pripravo črnega kruha in tradicionalnih slovenskih receptov.
- Ovsena moka - naravno slajša, odlična za piškote in peciva.
- Koruzna moka - brez glutena, z izrazito rumeno barvo, primerna za polento, kruh ali pecivo.
- Ajdova moka - bogata z minerali, primerna za palačinke in testenine.
- Stare sorte žit (proso, ječmen, kamut, bulgur) - vse pogosteje se vračajo v ponudbo mlinov in trgovin.
Gluten in brezglutenske moke
Gluten je beljakovina, ki daje testu elastičnost. Naravno ga najdemo v pšenici, rži, ječmenu in sorodnih žitih. Ljudje s celiakijo ali preobčutljivostjo na gluten se morajo izogibati tovrstnim mokam in posegati po brezglutenskih alternativah, kot so riževa, koruzna, ajdova, mandljeva ali kokosova moka. Mandljeva moka je odlična za peciva in piškote, saj doda rahlo oreškast okus.
Sodobne alternativne moke
Poleg klasičnih vrst so vse bolj priljubljene moke iz stročnic, semen in oreščkov, na primer čičerikina moka, kokosova moka ali lanena moka.
Slovenska moka in kakovost
V Sloveniji je kar 90 odstotkov vse kupljene moke še vedno pšenične, od tega je 87 odstotkov bele moke. S 5 odstotki ji sledi pirina moka, zadnjih 5 odstotkov pa predstavljajo različne moke iz vseh ostalih žit. Slovenija za svoje pekarske potrebe porabi med 150 in 180 tisoč ton pšenične na leto. V povprečju vsak član slovenskega gospodinjstva letno poje skoraj 27 kilogramov kruha, 7 kilogramov peciva in piškotov ter 12 kilogramov kosmičev, zdroba in moke vseh vrst.
Leta 2023 je v shemo »Izbrana kakovost« je vstopil tudi sektor žit. Tako so na voljo kruh in izdelki iz žit višje kakovosti, ki so jasno označeni z znakom »izbrana kakovost - Slovenija«. Vse uporabljene sestavine iz žit in ajde morajo biti slovenskega porekla in imeti certifikat. Prav tako morajo certifikat imeti tudi druge uporabljene sestavine, za katere je že priznana uporaba označbe »izbrana kakovost« z navedbo države pridelave in predelave (Slovenija), kot na primer skuta ali jabolka v zavitku.
Slovenska moka pogosto izvira iz tradicionalnih mlinov, kjer je mletje še vedno preplet obrti in sodobnih znanj. To pomeni več svežine, boljši okus in več hranil, hkrati pa s takšnim nakupom podpiramo domače pridelovalce.
Ekološko žito in moka
Ekološke kmetije v Sloveniji pridelujejo tudi ekološko žito brez uporabe sintetičnih gnojil. To pomeni, da ekološka žita niso onesnažena s sintetičnimi mineralnimi gnojili in pesticidi, izdelki iz njih pa so boljši za naše zdravje in dobro počutje.
Lahko moko zmeljemo tudi doma?
Da, na voljo so gospodinjski mlinčki, s katerimi lahko iz svežih zrn pripravimo lastno moko. Takšna moka vsebuje največ hranil, saj je uporabljena takoj po mletju.
Mlin za žito
Zanimivosti o moki
Angleška beseda »flour« (moka) je različica besede »flower« (cvet), obe besedi pa izhajata iz starofrancoske besede »fleur« ali »flour«, kar dobesedno pomeni »cveteti« ali »najfinejši«.
Eden izmed zadnjih trendov je živa moka, mleta iz kaljenih in spet sušenih zrn. Ta moka je izredno aromatična, hranljiva in lahko prebavljiva, zaradi vsebnosti koristnih snovi pa ji nekateri pravijo kar superživilo.