Pesa (znanstveno ime Beta vulgaris) je kritosemenka, ki spada v družino ščirovke (prej Chenopodiaceae ali metlikovke). Domorodna je na obalah zahodne in južne Evrope, od južne Švedske in Britanskega otočja vse do Sredozemskega morja. Gre za dvoletno ali trajno zeliko z listnatimi stebli, ki lahko dosežejo višino enega do dveh metrov. Listi so oblikovani srčasto, pri divjih rastlinah dolgi 5-20 cm, pri gojenih pa so navadno mnogo večji. Cvetovi se oblikujejo po dva do pet skupaj, so zelo drobni, premera 3-5 mm, zeleni ali rdečega odtenka in imajo pet cvetnih listov. Oprašuje jih veter.
Kultivirane oblike pese so se razvile iz obmorskih rastlin Evrope in Azije, koren in listi podvrste vulgaris pa so užitni in predstavljajo pomembno poljščino. Medtem ko je najpogosteje poznana v rdeče-vijolični različici, obstajajo tudi oranžne, rdeče-belo progaste ter rumene sorte.
Karakteristike Rumene oz. Zlate Pese
Čeprav je rdeča pesa najbolj razširjena, je na voljo tudi rumena oziroma "zlata" pesa, ki postaja vse bolj priljubljena zaradi svojih edinstvenih lastnosti. Rumena pesa se od klasične rdeče razlikuje predvsem po svojem slajšem okusu, manjši vsebnosti betalainov in po tem, da ne obarva urina - pojava, znanega kot beturija, ki je sicer neškodljiv, a lahko preseneti pri uživanju rdeče pese. Pigment pese je lahko svetlo vijolične ali rumene barve, kar je glavni vir njene barve. Listi rumenih in belih sort pese so prav tako užitni in jih lahko uporabljamo kot špinačo.
Gojenje in Oskrba Pese
Vzgoja pese je relativno preprosta, zato se je lahko lotijo tudi manj izkušeni vrtičkarji. Pesa najbolje uspeva na sončni legi v rahli, dobro odcedni zemlji, ki je bogata s hranili. Ne prenaša svežega hlevskega gnoja, zato jo sejemo na drugo poljino po pognojevanju tal že jeseni z rudninskimi gnojili. Občutljiva je na pomanjkanje mikroelementov, predvsem bora.
Setev in Sajenje
- Sejanje: Peso lahko sejemo na stalno mesto ali jo vzgajamo s sadikami. Semena čez noč namakamo v vodi, nato pa jih posadimo v vlažno prst v razmiku 10 centimetrov.
- Čas setve: Pomladanske setve na prosto potekajo od začetka aprila do konca junija. Poletna setev daje nekoliko manjše, nežnejše gomolje, ki so primerni za skladiščenje in vlaganje.
- Vzgoja sadik: Za vzgojo sadik sejemo od februarja do marca v poltoplo gredo. Semena kalijo na toplem, pri približno 15-20°C. Ko so sadike dovolj velike (imajo 2-4 prave liste, kar je običajno v 30 dneh), jih lahko presadimo na prosto.
- Razdalja: Običajno jo sejemo na medvrstno razdaljo 20-30 cm in v vrsti na dobrih 5 cm narazen. Sadike presajamo na razdaljo 30 x 20 cm.
Rastne zahteve in oskrba
Pesa mora zrasti čim hitreje, brez vsakega zastoja, da pridelamo kakovostne gomolje. V začetku razvoja potrebuje veliko vode, kasneje pa manj, sicer rastline poženejo v cvet. Temperatura, potrebna za kalitev, je 8 do 10°C, optimalna pa 20 do 25 °C. V rastni sezoni je najboljše, če je temperatura 15 do 23 °C, saj večja vročina pospeši razvoj listov in zmanjša pridelek gomoljev. Za svojo rast potrebuje veliko svetlobe in kot vmesni pridelek med višjimi rastlinami slabše uspeva. Zelo pomembna sta tudi pletev in redčenje. Dolžina osvetljenosti vpliva na velikost listja, moč pa na količino pridelka gomoljev. Redno okopavamo in hkrati redčimo. Redno zalivanje zmanjša verjetnost, da bi korenine olesenele ali se razcepile. Redno odstranjujte plevel in priporočamo uporabo zastirke.
Zemljišče in gnojenje
Pesa potrebuje vrtno zemljo, ki dobro zadržuje vlago, je zračna in dobro humozna. Pri peščeni vrtni zemlji vedno dodajte organsko zemljo. Pesa, gojena v bogato pognojeni vrtni zemlji, ne potrebuje dodatnega gnojila v rastni sezoni. Presežek dušika lahko povzroči veliko zelenega listja in posledično manjši razvoj korena. V času rasti potrebuje dobro pognojena tla z veliko kalijem in skoraj nič dušika. Izberete lahko kakovostna organska gnojila, lahko pa si sami doma pripravite gnojilo iz kopriv in gabeza. V začetku septembra še enkrat dognojimo, ker pesa še vedno raste.
Sosedje na vrtu
Pesa dobro uspeva ob rastlinah, kot so čebula, solata, redkvica in kumare. Slab sosed je špinača, prav tako pa je ne priporočamo saditi ob stročnicah (fižol, grah), saj se s temi rastlinami ne ujame najbolje.
Bolezni in škodljivci
Mlade sadike pese so zelo okusne za polže in uši. Preventivno si lahko pomagate s pokrivanjem grede z vrtno kopreno. Na listih se lahko pojavijo svetle sive lise oz. pesna listna pegavost, pesna rja, pepelaste plesni. Med škodljivci pa večjo škodo povzročajo strune, pesna muha, uši in polži. Proti boleznim in škodljivcem se lahko borimo tudi z domačim škropivom iz sode bikarbone. Pomembno je redno pregledovanje rastlin in takojšnje ukrepanje ob opazovanju sprememb.
Spravilo in skladiščenje
Peso začnemo pospravljati, ko gomolj doseže premer okoli 5-10 cm oziroma ko je dovolj debela. V toplejšem obdobju dozori v dveh mesecih, v hladnejšem pa v 3-4 mesecih. Pri spravilu pazimo, da ne poškodujemo korenov (gomoljev). Z roko odvijemo cimo tako, da ostaneta na njej vsaj še 2 cm pecljev. Tudi srčne korenine ne odrežemo, sicer pesa 'izkrvavi' in med kuhanjem izgubi rdeči sok. Nepoškodovane gomolje lahko hranimo v vlažni, hladni kleti vso zimo. Pesa je zelo primerna za shranjevanje, neoprane gomolje lahko hranimo v hladnem, temnem prostoru več mesecev. Kuhano ali surovo jo je mogoče tudi zamrzniti, še bolj pogosto in priljubljeno pa je vlaganje v kisu.
Hranilna vrednost in potencialne zdravstvene koristi
Pesa je izredno hranilna in zdrava zelenjava. Kljub temu, da je rumena pesa slajša in vsebuje manj betalainov, ki so odgovorni za rdečo barvo, ohranja večino drugih koristnih hranil.
Bogata s hranili
Pesa je med najslajšimi zelenjavami, saj vsebuje celo več sladkorja kot korenje ali koruza. Vsebuje precej ogljikovih hidratov v obliki sladkorjev (sadni, pesni, trsni), lahko prebavljive beljakovine in kalijeve, kalcijeve, magnezijeve, natrijeve, fosforjeve, železove in manganove soli. V manjših količinah so zastopani tudi vitamini (karoten, vitamin B1, B2, C) ter folna kislina (vitamin B9). Zgolj 35 do 45 kilokalorij na sto gramov živila peso uvršča v skupino nizkokaloričnih živil, kljub temu pa ima nekoliko višji glikemični indeks.
Betain, znan tudi kot trimetilglicin, je derivat holina, ki je bil prvič izoliran iz sladkorne pese. Betain ima dve pomembni fiziološki vlogi v telesu: zaščitnik celičnega osmotskega tlaka in donor enoogljikovih enot (metil). Kot pomemben donor metila ima pomembno vlogo v biokemičnem procesu metilacije Hcy za tvorbo metionina, kar je ključno za zmanjšanje tveganja za bolezni srca in ožilja. Pesa je tudi glavni prehranski vir fenolnih spojin (polifenolov), ki so močni antioksidanti in pomagajo pri zmanjševanju oksidativnega stresa.
Vpliv na organizem
- Zdravje srca in ožilja: Nitrati iz pese se v telesu pretvorijo v dušikov oksid, ki sprošča in širi krvne žile, izboljšuje pretok krvi in znižuje krvni tlak. Folna kislina znižuje raven homocisteina, ki je povezan s tveganjem za bolezni srca in ožilja. Kalij pomaga pri reguliranju krvnega pritiska in utripa.
- Podpora jetrom in razstrupljanje: Pesa pomaga pri nevtralizaciji toksinov in spodbuja nastajanje encimov, ki sodelujejo v fazi II razstrupljanja v jetrih.
- Športna vzdržljivost: Nitrati izboljšujejo učinkovitost mitohondrijev, kar pomeni, da mišice za enako delo porabijo manj kisika. Posledica je počasnejši nastop utrujenosti in daljša vzdržljivost.
- Podpora možganom: Izboljšana prekrvavitev poveča dovod kisika v področja možganov, povezana z izvršilnimi funkcijami, kar lahko podpira koncentracijo, spomin in mentalno ostrino.
- Prebava in črevesje: Prehranske vlaknine iz pese mehčajo blato, pospešujejo peristaltiko in uravnavajo tranzit skozi črevesje. Služijo kot hrana koristnim črevesnim bakterijam in pozitivno vplivajo na zdravje prebavnega trakta.
- Slabokrvnost: Kombinacija folne kisline in železa podpira tvorbo rdečih krvničk. Folna kislina je pomembna tudi za pravilen razvoj hrbtenjače zarodkov v prvih treh mesecih nosečnosti.
Uporaba rumene pese v kulinariki
Rumena pesa je izjemno vsestranska v kuhinji in zaradi svoje sladkosti nudi nekoliko drugačno izkušnjo kot klasična rdeča.
- Sveža v solatah: Olupite in naribajte surovo rumeno peso v solato. Njen slajši okus se odlično poda k zelenim solatam in drugim sestavinam.
- Pečena: Lahko jo pečemo v pečici, kateri dodamo le nekoliko olivnega olja, jo posolimo in popramo ter jo približno 40 minut pečemo na 180 °C. Pečenje poudari njeno sladkost.
- Kuhana: Najbolje jo je kuhati skupaj z lupino do petnajst minut pri nižji temperaturi, saj so nekatere koristne snovi občutljive na previsoke temperature. Njena lupina je še posebej bogata s koristnimi snovmi. Dolgotrajno kuhanje v vreli vodi ni priporočljivo.
- Sok: Sveže pripravljen sok rumene pese je odličen način za izkoriščanje njenih hranil. Ker ne gre skozi dolgotrajno toplotno obdelavo, ohrani skoraj vse bioaktivne spojine.
- Listi: Užitni so tudi listi pese, ki jih lahko pripravimo podobno kot špinačo, dušene ali v solatah. Bogati so z vitaminom K, kalcijem in beta-karotenom.
Opozorila in potencialni stranski učinki
Kljub številnim koristim pa pesa ni primerna za vsakogar.
- Sladkorni bolniki: Zaradi višjega glikemičnega indeksa ni najboljša izbira za sladkorne bolnike, zlasti v večjih količinah.
- Ledvični kamni: Pesa vsebuje oksalate, ki se lahko vežejo s kalcijem in tvorijo kristale. Pri nagnjenih k ledvičnim kamnom to lahko poveča tveganje za nastanek novih.
- Nizek krvni tlak: Zaradi učinka nitratov na širjenje žil lahko pri nekaterih pride do pretiranega padca tlaka, kar povzroči omotico ali slabost.
- Občutljivost na histamin: Pri ljudeh z histaminsko intoleranco lahko sproži prebavne simptome ali kožne reakcije.
- FODMAP-i: Pri ljudeh z občutljivo prebavo in sindromom razdražljivega črevesja lahko pesa v večjih količinah povzroči težave, saj vsebuje določeno količino FODMAP-ov, predvsem fruktanov in fruktoze.
What Happens To Your Body When Start Eating Beetroot
Zanimivosti o Pesi
- Stari Grki in Rimljani so poznali predvsem liste pese, medtem ko so korenine veljale za zdravilni del - uporabljali so jih pri prebavnih težavah, za čiščenje krvi in kot afrodiziak.
- V 18. stoletju je njena vrednost poskočila, saj so ugotovili, da vsebuje dovolj sladkorja in jo lahko uporabijo kot vir le-tega, kar ji je prineslo tudi gospodarski pomen.
- Sok pese so zaradi njegovega vpliva na športno zmogljivost spremljali tudi protidopinški organi, NASA pa jo je preizkušala kot možno rastlino za pridelavo hrane na dolgih vesoljskih misijah.
- Za razliko od rdeče pese, pigment rumene pese ne obarva urina ali blata, kar je praktična prednost.