Juha iz plavuti morskega psa je kitajska specialiteta, ki ima dolgo zgodovino in je v preteklosti simbolizirala bogastvo in status. V zadnjih letih pa se je povpraševanje po njej močno zmanjšalo, kar je posledica naraščajoče ozaveščenosti o krutosti, povezani z njeno pripravo, in alarmantne ogroženosti morskih psov po svetu. Ta juha je postala specialiteta zlasti med hitro naraščajočo novo kitajsko elito.
Obširne kampanje so ljudi prepričevale, naj je ne uživajo zaradi krutosti do živali, saj živemu morskemu psu odrežejo plavuti in ga nato vržejo nazaj v morje, kjer pogine. V nekaterih dragih restavracijah z morsko hrano je še zmeraj na jedilniku za 60 do 325 dolarjev za skledo. Na primer, v eni izmed restavracij je bila juha s plavutjo morskega psa na voljo za 4,70 €.
Globalni padec povpraševanja in trgovine
Podatki kažejo na znaten padec trgovanja s plavutmi morskega psa. Izvoz plavuti morskega psa iz Hong Konga na celinsko Kitajsko je lani padel za skoraj 90 odstotkov, z 1,2 milijona kilogramov v letu 2012 na 113.973 v letu 2013. Uvoz v Hong Kong pa se je v enakem obdobju zmanjšal za 35 odstotkov, sporoča nevladna organizacija WWF Hong Kong.
Ta padec trgovine je predvsem posledica ukrepov kitajske vlade proti luksuzu in korupciji, pa tudi pritiska okoljskih skupin. Zanimivo je, da je Vietnam, kjer uživanje plavuti morskega psa ni tradicija, prvič po letu 2010 pri uvozu plavuti morskega psa iz Hong Konga prehitel celinsko Kitajsko. Hongkonški uvoz teh plavuti se je zmanjšal z 8.285 ton v letu 2012 na 5.412 ton v letu 2013, poroča WWF.
Ricky Leung Lak-kee, vodja hongkonškega združenja morskih izdelkov, pravi, da je lokalno industrijo s plavutmi morskih psov zelo prizadel padec povpraševanja s celinske Kitajske. Uvozne cene so v zadnjem letu padle za 60 odstotkov, proizvodnja pa se je znižala za 20 do 30 odstotkov. Leung se ne strinja, da trgovina s plavutmi morskega psa škoduje okolju.
Potreba po večji transparentnosti in regulaciji
Tracy Tsang Chui-chi razlaga, da je pri regulaciji trgovanja s plavutmi morskega psa potrebna večja transparentnost. Ta bi morala vključevati izboljšanje sistema za sledljivost proizvodov iz plavuti morskega psa. Uporabiti bi bilo treba enak sistem, kot velja za sledenje modrega tuna, razvili bi lahko tudi identifikacijo s testiranjem DNA ali z občasnim vzorčenjem peruti. Tracy Tsang Chui-chi vladi predlaga, naj zbere in objavi celotno statistiko o trgovanju s plavutmi morskega psa, vključno z vrstami, količino in državo izvora. Trgovina z osmimi vrstami morskega psa je namreč sedaj omejena na podlagi konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami naravne favne in flore (CITES).
Ogroženost morskih psov in vloga človeka
Morski psi imajo to »smolo«, da pri večini ljudi vzbujajo negativna čustva, strah in grozo, zato je za njihovo varovanje veliko manj podpore javnosti kot na primer pri kitih ali delfinih, ki imajo izrazito pozitivno podobo med ljudmi. Filmi, kot je slavno Spielbergovo Žrelo, in dramatično medijsko poročanje o napadih na ljudi zvito izkoriščajo človeku prirojeni prastrah pred velikimi plenilci. Čeprav je statistična verjetnost, da bo plavalca v morju napadel morski pes, izredno majhna - na leto je na vsem svetu manj kot sto napadov na človeka, od teh je 25 do 30 usodnih - so prav te »pošasti« močno ogrožene, in to zaradi delovanja nekega drugega plenilca - človeka.
Morski psi - Vrhunski plenilci oceana | Modro kraljestvo | Brezplačni dokumentarni film o naravi
Biološke značilnosti in ranljivost
Eden poglavitnih razlogov za ogroženost morskih psov in njihovih bližnjih sorodnikov skatov je njihova biologija, saj živali rastejo zelo počasi, pozno spolno dozorijo in imajo malo mladičev, poleg tega so običajno dolgoživeče živali, zato potrebujejo populacije veliko časa, da si opomorejo. »Na nesrečo so morski psi zaradi lastnosti, ki so jim dobro rabile vseh 400 milijonov let evolucije, posebej ranljivi za intenzivno človekovo izkoriščanje,« piše v poročilu IUCN.
Med posebej ogroženimi vrstami so temni morski pes, atlantski morski pes, morski pes trnež in globokomorske vrste morskih psov, ki so vse močno prelovljene. Temni morski pes, na primer, doseže spolno zrelost šele z dvajsetimi leti, peščeni tigrasti psi imajo le dva mladiča naenkrat, samice morskih psov trnežev nosijo mladiče skoraj dve leti, globokomorske vrste, ki jih intenzivno lovijo že desetletja, pa rastejo še posebej počasi. Te vrste preprosto niso sposobne prenesti tako močnega ribolovnega pritiska,« pravi Sonja Fordham iz mednarodne koalicije nevladnih organizacij Shark Advocates International.
Glavni vzroki ogroženosti
Vzrok za prelov morskih psov je bodisi povpraševanje po njihovem mesu, po njihovih plavutih, ki se uporabljajo za pripravo tradicionalne kitajske juhe, bodisi zaradi olja njihovih jeter. Velik problem je tudi onesnaženo okolje. »Analiza vsebnosti metilživega srebra v različnih tkivih dveh vrst morskih golobov in pri eni vrsti morskega biča v slovenskem delu Jadrana je pokazala, da je tudi kontaminacija z živim srebrom resen problem,« pravi dr. Lipej.
Med najbolj globalno ogroženimi skupinami so pilarji, žagaricam podobni skati z značilnim dolgim izrastkom, podobnim žagi. Vseh trenutno sedem poznanih vrst je po klasifikaciji IUCN opredeljenih kot kritično ogroženih. »Kot drugi morski psi so te vrste zaradi značilnega življenjskega cikla z dolgo življenjsko dobo in malim številom potomcev zelo občutljive na prelov. Poleg tega se njihov dolg, žagi podoben izrastek (rostrum) hitro zaplete v vse vrste ribiško opremo. Ribiči 'žago' raje odrežejo, kot da bi tvegali poškodbe pri njenem odpletanju. Povrhu so pilarji odvisni od dobro ohranjenega priobalnega pasu, kjer živijo predvsem med dozorevanjem. Ta območja pa se uničujejo z alarmantno hitrostjo,« pravi Sonja Fordham.
Stanje v Jadranskem morju
V Jadranskem morju živi 28 vrst morskih psov, za šest dodatnih vrst pa obstajajo podatki o možnem pojavljanju, in pri veliki večini teh vrst je zaznati drastičen upad populacij, prav tako kot pri njihovih najbližjih sorodnikih skatih, pravi dr. Lovrenc Lipej z morske biološke postaje v Piranu, največji strokovnjak za morske pse pri nas. »Za lovne vrste je največji problem prelov, za druge vrste pa prilov ali stranski ulov. Pogosto se namreč dogaja, da se v ribiške mreže in druga ribolovna orodja zapletajo morski psi in druge hrustančnice, poleg njih pa tudi pliskavke, želve karete, morske ptice in velika množica morskih nevretenčarjev. S problemom prelova in prilova se ubadamo tudi v Sloveniji. V ribiške mreže se sicer redko, pa vendar vsako leto zapletajo velike vrste morskih psov, kot sta na primer morska lisica in sinji morski pes. Leta 2000 sta se samo v Piranu dvakrat v ribiško mrežo zapletla dva mladiča morskega psa orjaka. Čeprav je upad zaznati na obeh straneh Jadrana, je stanje znatno bolj skrb zbujajoče na italijanski strani, kjer so na primer lovne vrste že izlovili,« pravi Lipej.
Na globalni ravni je po oceni Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) ogrožena tretjina vseh vrst morskih psov in skatov, od tega 17 odstotkom vrst grozi izumrtje. Razmere so še posebej slabe v Sredozemlju, kjer je kar 40 odstotkov vrst kategoriziranih kot ogroženih, medtem ko so pilarji, ena bolj ogroženih skupin, lokalno že izumrli. »Zaradi tako visokega odstotka ogroženih vrst je posebna skupina za morske pse pri IUCN označila Sredozemlje za morskim psom najbolj nevarno območje,« je povedala Sonja Fordham. Glede varovanja morskih psov ocenjuje, da je bilo doslej iniciativ zelo veliko, uspehov pa malo. Na morski biološki postaji v Piranu, ki sodi pod okrilje nacionalnega inštituta za biologijo, sicer posvečajo veliko pozornosti raziskavam morskih psov in drugih hrustančnic (dr. Lipej je soavtor monografije Sharks of the Adriatic Sea, Morski psi Jadrana), prav zdaj pa se ukvarjajo s projektom vnovične naselitve morskih mačk v naše morje.
Dvolična vloga Evropske unije
Američanka Sonja Fordham, veteranka boja za varovanje morskih psov, je še posebej izpostavila vlogo Evropske unije kot glavnega akterja v svetovni industriji lova morskih psov in trgovine z njimi. »Plovila pod zastavo držav EU, še posebej iz Španije, Portugalske, Francije in Velike Britanije, lovijo morske pse po vsem svetu. EU je vodilna pri izvozu plavuti morskih psov in ključni trg za njihovo meso. Španija se dosledno uvršča med največje štiri države po ulovu morskih psov na svetu,« pravi sogovornica iz Shark Advocates International.
Po drugi strani pa je EU vplivna članica mednarodnih organizacij, ki regulirajo ribištvo in lov divjih živali, ki so ključne za uveljavljanje standardov v številnih drugih državah. »V zadnjih nekaj letih je EU dosegla velik napredek pri zaščiti posebno ranljivih vrst morskih psov in skatov, vključno z goslaši in globokomorskimi belimi skati, vendar večina teh ukrepov ne sega v Sredozemlje. EU je končno opustila lov na nekatere najbolj ogrožene morske pse (na atlantskega morskega psa, morskega psa trneža in globokomorske morske pse), a za dve glavni lovni vrsti, maka in modrega morskega psa, še vedno ni nobenih omejitev ribolova. Čeprav si EU v mednarodnih telesih najbolj intenzivno prizadeva za zaščito nekaterih ogroženih vrst, ima v svoji zakonodaji še vedno eno najšibkejših prepovedi škodljive prakse rezanja plavuti na svetu (ko se odrežejo plavuti, telo pa zavrže v morje), kar znižuje standarde v svetovnem merilu,« na dvoličnost Unije opozarja Sonja Fordham.
Sedanja zakonodaja EU ne dovoljuje prakse rezanja plavuti, ko se telo morskega psa zavrže. Ribiči pa lahko plavuti odrežejo in jih na ladji skladiščijo posebej, s čimer prihranijo tovorni prostor. In prav takšna ureditev omogoča očitne kršitve prepovedi. Težko je namreč nadzorovati, ali so na ribiški ladji res vsi morski psi, ki so jim odrezali plavuti, ali ne. Gre za očitne luknje v predpisih, za katere vedo vsi in jih ribiči s pridom izkoriščajo, opozarjajo kritiki.
Morski psi: Splošne značilnosti
Morski psi (Selachiformes) so skupina rib hrustančnic, ki jih skupaj s sorodnimi skati (Rajiformes) uvrščamo v podrazred Elasmobranchii (morski psi in skati) razreda hrustančnic (Chondrichthyes), te pa med vretenčarje. Morskim psom in skatom nekoliko bolj daljni sorodnik so morske podgane ali himere. Opisanih je okoli 250 različnih vrst morskih psov, ki so razdeljene v več družin: med njimi so kitovci in morski psi orjaki (ki se prehranjujejo s planktonom in so največje živeče ribe na Zemlji), morske mačke, kladvenice, morske lisice in druge.
Živijo skoraj izključno v morjih, le nekatere vrste zaidejo v reke, ena populacija je tudi sladkovodna. Največ vrst živi v toplih tropskih morjih, pojavljajo pa se tudi v zmerno toplih morjih in hladnih polarnih vodah. Nekatere vrste psov plavajo blizu površine, druge tisoče metrov globoko, blizu obale ali daleč na odprtem morju. Njihov skelet je iz hrustanca, kot pove že ime skupine. Razmnožujejo se z notranjo oploditvijo, pri številnih vrstah se je razvila (neprava) živorodnost, ko se zarodek razvija v telesu matere. Število mladičev je praviloma majhno. Kot plenilci imajo zelo dobro razvita čutila, predvsem voh pa tudi vid. Na telesu imajo tudi zelo občutljiva čutila za tip, s katerimi zaznavajo tresljaje vode, imajo tudi elektroreceptorje. Med številnimi vrstami morskih psov jih je človeku nevarnih le malo.