Novela Telečja pečenka, s podnaslovom Obraz iz našega mestnega življenja, je delo pisatelja Josipa Jurčiča, sestavljeno iz petih poglavij. Gre za kratko zgodbo, ki v središču pripovedi postavlja osebo s posebnim, čudaškim ali celo patološkim značajem, okoli katerega se preplete celotno dogajanje. Osrednji lik te novele je avtor zarisal skrajno realistično, enako pa je prikazano tudi skromno okolje.
Značajevka in Levstikovi vplivi
V kratki pripovedi Telečja pečenka je Josip Jurčič sledil priporočilom Frana Levstika iz njegovega literarnega programa, zapisanega v potopisu Popotovanje iz Litije do Čateža. Izbral je literarno vrsto, ki jo je predlagal Levstik, torej novelo. Glavnega junaka je označil z dejanji in ga ponekod humorno predstavil. Značajevka je kratka pripoved (novela), ki ima v središču eno pripovedno osebo s posebnim, čudaškim ali celo patološkim značajem, tako da se dogajanje zaplete in razplete okoli njene posebne usode. Osrednji lik te novele je avtor zarisal skrajno realistično, enako pa je prikazano tudi skromno okolje. Malomeščanskemu svetu ustreza tudi njegova ideja: junak, ki je žrtev lastne omejenosti, si ne želi ničesar drugega, kot pojesti svojo pečenko. Za novelo je značilna dramatska napetost, kakršno najdemo v dramskih delih.
Glavni junak novele: Gospod Bitič
Glavna oseba v noveli je Bitič, upokojen oficir (stotnik), star okoli petdeset let. Bil je izredno redoljuben, pisatelj ga poimenuje "človek ustaljenih navad". Gospod Bitič je stanoval že mnogo let v majhni izbi v hiši mestnega mesarja Kriva. Njegov posel je bil najlažji ali najtežji na tem svetu, kakor že hočemo soditi: Bitič namreč ni imel zaboga ničesar drugega opraviti, nego prazen čas potratiti, ki je od jutra, ko je iz ženske rojeni slabi človek slabe volje iz postelje zleze, pa do večera, ko je mrmraje zopet v posteljo leze. In Bitič je spaval kakor polh, spaval od zgodaj do poznega. Ta kisli obraz, rastoč iz vratu, z belo ruto mnogo ovitega, in čepeč pod velikim, precèj zbeganim in menda večkrat posedenim in zmečkanim vehastim klobukom, katerega oglavje je smelo rastlo v vzvišen špiček; ta kisli obraz z upalim licem, dolgim nosom in malo, zmršeno brado je nosil v kavarno, kjer je stal cele ure poleg biljarda ali poleg kartne mize, igralcem napotje, točajem izogibek, kartačem neljub »majer«; ta kisli obraz je nosil tudi vsak dan v krčmo k staremu Zeleniku.
Bitičeva osebnost in vsakdan
Bitič je bil upokojen "oficir". Ker je bil že okoli petdeset let star in že jako dolgo v mestu, se ne dá izvedeti, pod katerim slavnim generalom je služil in kako. Kdor je njegovo suho, malo postavo ogledal, bi ga bil pač prej imel za kakega starega advokatovskega pisarja ali davkarskega uradnika, kajti njegov osebni videz ni bil nikakor marcialen. Ali kar je, to je, on je bil penzioniran oficir, in sicer že davno penzioniran. Njegovo dostojanstvo v slavni cesarski vojski gotovo ni bilo veliko, kajti pri kasi je potegoval prav malo več nego trideset forintov na mesec.
Ni imel visoke pokojnine, a je kasneje nekaj podedoval, tako da je začel več jesti in piti. Pri starem Zeleniku je imel svoj stol. Kadar je pozimi ura udarila šest - punktum šest! - odprla so se vrata in Bitič je počasi vstopil, ne pogledal ni na desno ni na levo, klobuka ne snel prej, nego je do svoje mize prišel, in nikogar pozdravil, tudi ako je bila vsa nizka, starokrčemska izba z ukajenim obokanim stropom dolbkom polna. Tu v krčmo prišedši, je obešal "stotnik" svojo vrhnjo suknjo na klin, potem nekaj v papirje zavitega iz tega žepa poiskal, to na mizo del, stol z žepnim robcem prahu otepel in počasno sel. Ali njegov obraz je bil še zmerom kisel, tudi še, ko mu je lepa kletarica, katere niti pogledal ni (kar ga bode pri sovražnikih žensk gotovo prikupilo), vina in vode prinesla. Pil je en požir, odstokal se, potem začel razvijati v papirje zavito stvar. Prišli so na dan rezki salame ali kak finejši sir.
Biosferna območja Slovenije
Vsakodnevna telečja pečenka
Vsak večer, točno ob šestih, je v krčmi pri Zeleniku, vedno na istem mestu večerjal telečjo pečenko. Ko je ura bila sedem, mu je kletarica prinesla telečje pečenke! Lepa porcija, lepo opečena, rumena; in duh udarja prijetno v nos in golt. To je "stotniku" pogodu! Zdaj se mu obraz razsveti, oči zadovoljno gledajo na krožnik, roke polagano razvijejo servieto, katero zna Bitič tako obvezati okoli vratu, da dva uhlja gledata zadaj na straneh kvišku, tako da se baš vidi, kakor da bi gospod stotnik imel štiri ušesa, in sicer dve daljši nego dve. Nos gospoda stotnika se približa mizi, od mize pak se porcija na vilicah približa nosu, obadva prideta v sicer ne posebno estetičen dotik, a samo za hip, kajti z zadovoljstvom se vrne stotnikov obraz v prejšnji ravni položaj. Zdaj poje nož po krožniku. Zanimivo je gledati to lice, na katerem se pozna, da stotnikovi zobje in čeljusti že imajo več zapriseženih osnovnih ustanov, a da z veseljem še službo opravljajo.
Filozofični slaninar in prodajalec klobas gospod Jugec, kateri je vsak večer pri sosednji mizi sedel, je včasih razlagal, kadar je Bitič ob udarcu desete ure napasen in zadovoljen krčmo zapustil, svojim poslušalcem prav psihologično, zakaj se "stotnik" tako veseli svoje telečje pečenke. "Prej, dokler je bil stotnik ubog in samo na svojo penzijo navezan," je govoril Jugec, "ni mogel pošteno zajtrkovati niti obedovati. Jedel je samo zvečer, samo svojo telečjo pečenko, prinašal torej velik apetit s seboj. Kadar se pa človek navadi kaj ljubiti, ljubi to tudi kasneje, ko mu že ni treba tako. Tako je bilo z Bitičem dolgo, več let."
Preobrat v Bitičevem življenju
Bitič je bil velik nemškutar. Tako je tudi nekega večera, to se ve, stoprav po telečji pečenki, malo poljutil se na svoje slovenske rojake, ki zdaj "noré". Nek mlad človek izmed one vrste ljudi, ki radi v krčmah kako sulico za domovino zlomijo, ga je zavračal. To je Bitiča jezilo, tem bolj, ker že vobče mladih ljudi, "ki nič ne vedo, nič niso izkušali, a hočejo povsod nos vtikati", ni mogel trpeti. Da bi si jezo ohladil in pa - e, saj veste zakaj - je moral Bitič iti iz izbe za čas ven. Tu ga usoda zaleti. Na hodnik ven se je moralo iti mimo kuhinje. Le-ta je bila navadno zaprta; Bitič se je za vse na svetu premalo pečal, da bi bil prej kdaj v kuhinjo pogledal.
Tam je na ognjišču cvrčalo, kipelo in kadilo se iz ponev in lončičev, da je bilo na prvi vid zanimivo. Ali kuharica! Ta stara, debela, grda baba njegovo pečenko pripravlja? Nekoliko las, na pol sivih, ji izpod glavče gleda; umazan, krvav in sajast zastor ima predpasan! In glej, baš jemlje telečje meso z žeblja, neokusno, z obema rokama in - cmokne ga na ploh; niti brisan ni! In sekira, s katero meso seka, ni niti očedena! To se mu je tako zagnusilo, da ni več večerjal v gostilni. A zdaj se mu je življenje popolnoma spremenilo. Od tistega večera ni bilo Bitiča več videti na davno navadnem stolu pri Zeleniku. Zahajal je v druge gostilnice, v največje in srednje, ali nikjer ni dolgo ostal, nikjer ni imel prejšnjega teka, nikjer zaupanja. Ali to mu ni teknilo. Sušil se je in slabel je. Čemerni in kisli obraz je še bolj očemerel in se skisal. Sam sebi je bil neznosen.
Bitičeva iskanja in odločitve
V tej zadregi si je kupil kuharske bukve in sploh knjig o kemični sestavi jedil in o njih racionalnem prepravljanju. To ga je navedlo, kupiti si umetelen železen lonec novejše iznajdbe, da bi si kuhal sam. Dva dni je poskušal, zjutraj sam po meso hodil tja, kjer ga je najlepša mesarica prodajala, sam varil in cmaril. Prvi dan je imela jed čuden duh, drugi dan je bila preslana, tretji dan - je Bitič dobil sitno želodčno bolezen! To svojo težavo je Bitič potožil naposled enemu svojih tovarišev. Ni imel sicer navade pritoževati se, sosebno ne o samem sebi.
Odločitev za poroko
"Oženi se, oženi se!" mu je vzkliknil prijatelj in se zopet krohotal. Bitič je oči zverižil in svojega prijatelja hudo pogledal. Oženiti se! A ko je pel domov, gledal je v tla in zmerom mu je prijateljev svet po ušesih brenčal: "Oženi se!" In ko bi hotel - kako, kje, koga? To sicer res ni dosti prida življenje, če mora človek za vse, za vsako postrežbo vse plačevati. Misel, oženiti se, katera je že toliko pametnim in nerazumnim v glavo prišla in že tolikokrat s preudarkom ali brez preudarka izvedena bila, kolikor je nesrečnih in srečnih zakonskih ljudi bilo in jih je - utrdila se je tudi Bitiču v glavi kot edina rešitev. Ker žensk ni maral, je nasvet najprej odklanjal, vendar se je bil zaradi telečje pečenke pripravljen poročiti. Če je reč bolj in bolj premišljal, bolj mu je ugajala in kar škoda se mu je zdelo, da prej ni tega sklepa storil in izvršil, ko je bil še mlajši.
"Dobra Kuharica, čedna in mlada, ter dobra postrežnica," to bi bilo vse, kar bi bil rad. Koliko jih nosi zemlja, ki imajo te lepe lastnosti v izobilju in ki niso niti toliko po mladeži hrepeneče, kadar jim Himen migne, da bi bile i Betiča vzele in mu pred poroko obečale peči pečenko po najboljšem okusu. Ali Bitič ni imel znanstva in vobeče si pomagati ni znal, kje in kako dobiti, po čemer je želeti začel, čim bolj si je o koristnosti stvari glavo belil. A nekaterim ljudem bog srečo dá ob pravem času, akoravno jim je ni bil že v zibel položil. Baš v tem času je bil njegov hišni gospodar, mesar Kriv, iz službe dal svojo staro hišno in dobil novo.
Biosferna območja Slovenije
Spoznanje in dvorjenje
Ta je bila mlada, lepa skakala je iz sobe v sobo, po stopnicah gor, po stopnicah dol, da so ji veselo ključi v žepu žvenkljali, da so ji goste rumene kite las okoli lepega vratu opletale. In pela je pesmi, nabrane od vseh vetrov: zdaj o »mili lunici«, zdaj o »moji ljubici« ali »ljubčku mojem«, zdaj »kje dom je moj«, zdaj Garibaldijevo himno, h kateri teksta ni znala, zdaj zopet nemško študentovsko o »pijani luni« ali »knezu Tornu«; in kadar je pesmi zmanjkalo, nabrala je rdeče usnje v čuden, a poljubljiv čop in zažvižgala si katero, baš ne slabše kakor mlad voznik na veliki cesti, kadar je pod klancem kola odvrl, klobuk na uho namaknil in vesel poleg konjičev korači po cesti, prek travnikov zelenih. In kadar je utegnila doli spodaj na veliki prag stopiti za trenutek in pogledati, z delavno roko na kolk naslonjeno, da so mimogredoči občudovatelji lepe ženske rasti ukradene poglede metali na okrogle bele lakti, rastoče iz kratkega rokava - ej! Ali kako se seznaniti ž njo? To bi bilo za vsakogar lahko, za njega ni bilo.
Vsak dan je hodila bogve kolikokrat mimo njegovih dveri, srečeval jo je na stopnicah, iz svoje sobe jo je čul vsako jutro v sosednji gospodarjevi peti, kadar je pospravljala. Ali kako jo ogovoriti, da bode »spodobno«? Bitič se z ženstvom ni pečal prej, to smo že rekli. Kako je v svoji mladosti delal, kako zlasti je izhajal pri vojakih, le-teh naglavnih deležnikih ženskega čisla: o tem vlada za pripovednika te povesti in za njegove vire nepredirljiva temota, ne dà se torej čisto nič povedati. Torej je naravno, da ni mogel začeti tako brž, kakor bi rad. Vendar se je vestno in hrabro pripravljal. Da se je z novo obleko, s česanjem las itd. pomladil, ker baje večina kandidatov sv. zakonskega jarma tako ravna. Omembe je menda bolj vredno, da si je prizadeval svoj čemerni obraz odložiti in prijazen (kadar je njo srečal: smehljajoč) obraz natakniti; istotako, da je več stvari nakupil, katere bi njej podaril. Res neki nemški pisatelj pravi, da se lepi ženski ne sme drugega pokloniti nego cukrnine, rožic ali kvečjemu še knjig - a Bitiču se te zapovedi ni mogel držati, ker je poznal ni. In tak čas, ko se nekaj hoče, a se ne more, ko bi se nekaj rado, a se noče, ki je lahko in težko doseči - tak čas človeka vzbuni. Tudi Bitiču je bilo tako. Česar je srce polno, usta govoré. Izpregovorila so naposled tudi Bitičeva, in sicer zjutraj ali popoldne, kadar je kje na hodniku bila. Dolgo dni sta se zmenila s hišno: ali je lep dan, ali ni lep dan. A dalje med njima ni moglo priti v razgovoru. Stari »stotnik« je imel vselej grlo zadrgnjeno. Kadar je bil sam in malo slabe volje, si je upal misliti, da je deklina pravzaprav neumna. Zakaj ne vidi, zakaj ne ve, čemu jo ogovarjam, čemu -?
Zaprositev za roko
Sicer je Bitič že dolgo let stanoval v mesarjevi hiši, točno vsak mesec na prvi dan sam in osebno v roki nesel svojo mesečno plačo za stanovanje in postrežbo gospodinji mesarici izročati, ali kljub temu ni bil znan niti z gospodarjem niti z gospodinjo. Minilo je po cel mesec, da jih ni niti ogovoril. Zdaj je bil trenutek tu, ko mu je bilo žal, da se ni sprijateljil z gospodinjo. Ona ima oblast čez svojo hišno, ona ji lahko ukaže, da se mora možiti, in tako odpade sitni posel, da bi on sam moral z deklino govoriti. A je tudi spodobno in pravično, da ženska sama pride in ne da bi jo mož, kakor je on bil, tekar šele prositi moral. To delajo mlada zijala, ki imajo preveč besedi.
Mesarjevo ženo je nagovoril, da je v njegovem imenu zasnubila mlado in živahno služkinjo. Debela mati mesarica Krivka se je s čudom začudila tej prošnji. Hitro je - radovedna, kakor so vse priletne majke - vstala s svojega stola v mesnici in šla v Bitičevo sobo, kjer ni bila nikdar, kakor kadar je dekla na vsake kvatre tla umivati imela, ob kakršnem času pa Bitiča doma ni bilo. V njegovo sobo prišedši, morala je sesti na zofo. Bitiču se je videlo, da ne ve, kako bi začel. Žena ga torej jame izpraševati, kako je s tem in onim zadovoljen. Krivka je že mislila, da ji je stotnik hotel samo to povedati in, ker je imela opravkov mnogo, hotela je oditi. Zdajci je Bitič moral govoriti. Reče tedaj, da ji ima nekaj povedati, za pomoč prositi jo, kar pa težko izgovori. Mesarica misli, da je morda v denarni zadregi, da bi rad naposodo prosil. "O, gospod stotnik, ne sramujte se, kolikor hočete vam posodim, če ste v zadregi. Kolikor hočete, samo imenujte vsoto. Tak natančen mož, kakor ste vi, pri nas dobi vedno. Hvala bogu, imamo zmerom denarja v rokah."
Bitičevo priznanje in reakcija mesarice
Zdaj je bila na ženi vrsta sramovati se, pa ni utegnila, ker čuditi se je zopet morala. Da je gospod Bitič po nekom precèj premoženja podedoval, kar je v njeni hiši na stanovanju, to je čutila, ali da je tako bogat, tega ni slutila. "Za božji čas. in vse to pustite tako hranjeno in ne da bi uživali, ne da bi bolje živeli! Za koga hranite? Ne zamerite, gospod! "To je, to je, to je," vzklikne Bitič vesel, da mu je pravo besedo iz ust vzela, in od veselja raztegne usta na smeh, da so se po suhem licu še bolj videle goste gube. "To je, to je, otrok nimam, žene nimam, rodovine nimam, nobenega človeka nimam, sam sem, prav sam! In drugi ljudje so tudi ljudje, nič se ne od njih ne dobi, niti za denar se ne dobi čista jed, kanijo, varajo, goljufajo, kjer morejo. Vso grdobo mora človek jesti, a niti ne ve, da je grdobo jel. Kdor jé doma, ve vsaj, kako jé, reče lahko, ukaže lahko, kako hoče." In mati Krivka je tudi zardela ker razumela ga je. Ženiti se hoče! Bog in sveti Anton! Katera ženska se more v te stare gube zaljubiti, v tega odurnega moža, ki ni za ta svet, ki ne govori z ljudmi! To je bila njena prva tiha misel, ali ženske baje govoré, kar mislijo.
Poleg tega ima tudi vsaka omožena manijo, še druge omožiti in oženiti, naj bode na dobro ali ne. Tudi je tu denar, tega je ves svet lakomen, tudi ženstvo, torej bi bilo kaki ubogi deklici pomagano iz nadlog. Bitič ne bode dolgo živel in njegova vdova bi si nadomestila po njegovi smrti vse, kar ne bi bilo ugodnega ž njim. A da bi se pomagati moglo, moral je Bitič več povedati: kako hoče, kakšno, katero? Mesarica pa ni mogla smeha več zadrževati, ko je čula, da je oko starega Bitiča obtičalo na veseli, vrtavi in živi njeni hišni. Da bi Bitič ne bil s tem smehom razžaljen. Pohitela je žena opravdati ga s tem, da je rekla: "O, ta deklica je uboga, ako je pametna, z obema rokama bode prijela po tej lepi priliki." In to je razkladala še na dolgo in široko ter govorila mnogo tudi zato, da bi se sama iznebila osuplosti in čuda zaradi nenavadne tajnosti, katero je čula. Pol ure kasneje je vedela cela Krivova družina in vsa hiša, da bode stari, tihi stotnik hišno za ženo vzel. Dekle so po kuhinjah roke sklepale, vsaka je rekla, da ga ne bi marala, pomagači in hlapci so delali kosmate opombe, a Bitič, ki to se ve, o vsem tem ni ničesar slišal, slonel je na oknu, staro srce mu je mladostno utripalo in iskreče male oči so prežale ob hišah po ulici, kdaj bode deklica prišla domov. Razburjen koraka po sobi gor in dol. Sluti, da ji bode gospodinja zdaj v tem trenutku razložila njegovo željo. Njegova usoda se bode torej odločila. Ker je tako nemiren, meni, da je najbolje iti na sprehod. Izid stvari bode lahko jutri čul.
Zaplet in tragičen konec
Ko se je Bitič nekoč vračal domov, je slučajno ujel pogovor med mesarjevo ženo in mlado služkinjo. Mlada služkinja je rekla, da je Bitič navaden kramp in da ga ne vzame za nobeno zlato. To je Bitiča tako prizadelo, da se je napil in od razburjenja ga je zadela kap. Revež to sliši in se napije do smrti.