Cheddar je trdi sir iz kravjega mleka, ki izvira iz Anglije. Ime je dobil po vasi Cheddar v grofiji Somerset, ki se nahaja jugozahodno od Anglije. Ta sir je geografsko nezavarovan, kar pomeni, da ga pod tem imenom lahko prodaja vsak sirar.
Izvor in značilnosti
Cheddar izvira iz Velike Britanije in je prepoznaven po značilnem vonju ter prijetnem, slanem okusu. Pravi kmečki čedar je vedno nekoliko kiselkast, z okusom mlečnega sladkorja in zelo bogato aromo. Na prerezu je testo bledo belo ali rahlo rdečkasto (če je dodano naravno barvilo Anato, E160b), čvrsto, vendar ne trdo in brez očesc. Okus in vonj sta čista in izrazita.
Hlebec čedarja ima valjasto obliko, visok je od 13 do 18 cm, njegov premer pa meri 35 do 38 cm. Teža hlebca znaša med 18 in 25 kilogrami, odvisno od velikosti.
Pravi čedar se izdeluje iz surovega kravjega mleka, zori od 2 do 12 mesecev in vsebuje najmanj 48 % maščobe v suhi snovi sira, 53 % vode v nemaščobni snovi ter okoli 1,8 % soli.
Po nekaterih zgodovinskih virih naj bi čedar na otok prinesli Rimljani.
Okus in uporaba
Poiščite tradicionalno izdelan kmečki cheddar, ki je zorel od 9 do 24 mesecev in ima značilen, izrazit, oster okus. Razdrobljen sir cheddar dodajte omaki in počakajte, da se raztopi. Cheedar se odlično obnese v gurmanskih sendvičih, narezan na rezine pa je še priročnejši. V sendviče s sirom cheddar dodajte nekaj hrustljavega in osvežilnega, kot je na tanko narezana kumara ali hrustljava vložena kumarica.
Danes se sir ne uživa le kot narezek, v sendviču, na toastu ali namesto sladice, temveč tudi kot dodatek različnim jedem, na primer naribanega na že pripravljeno jed. Tako ga lahko dodajamo v juhe, na testenine in nekatere rižote. Lahko ga tudi toplotno obdelamo, zapečemo v pečici ali dodamo omakam, z njim delamo omlete ali ga pripravimo kot fondi, ko v stopljenega v posebni posodi nad ognjem pomakamo koščke kruha.
Za nezahtevne recepte, kot so hamburgerji, sirna skorjica na zapečenem gratinu in podobno, lahko cheddar brez skrbi nadomestimo z joštom, trapistom ali mladim gouda sirom, ki je okusu mlademu cheddarju tudi najbližji. Za srednje zahtevne recepte, ko sir še vedno termično obdelamo, je dober nadomestek omenjeni grana padano ali zbrinc. Če pa si boste privoščili čisti kulinarični užitek in boste po carpacciu potrosili tanke rezinice svežega sira ali ga postregli na sirovi plošči, ne skoparite in izberite kakovosten cheddar.
Cheddar v primerjavi z drugimi siri
Angleški cheddar navadno nima dodane paprike in je normalno svetle barve. Pogosto pa je ponarejen, zlasti na Irskem ali Novi Zelandiji, kjer so ponaredki le medel približek pravemu. Pri tem mislimo na neindustrijski in dobro zreli sir, ki je pred prodajo zorel najmanj devet mesecev. Dober cheddar je jantarno rumene barve, brez mastnega leska, čvrst, a ne trd.
V Združenih državah je pogovorno v rabi samo izraz "cheddar" in "swiss cheese". Ameriški cheddar je pogosto oranžen in podoben topljenemu siru, medtem ko je "swiss cheese" bel sir v lističih. Oranžni listek sira v McDonald'sovih burgerjih je namreč procesiran sir, ali verzija Zdenka sira v drugačni obliki.
Resnični cheddar je izjemno aromatična zadeva, ki je po okusu še najbližje ne popolnoma vzorjenemu in otrdelemu Grana Padanu.
Shranjevanje in priprava
Svetovni sirarski velesili sta Francija in Švica, medtem ko Velika Britanija sicer ne velja za državo sira, vendar ima nekaj najboljših sirov. Poleg sira blue viney in lokalnih yorkshirskih sirov, obstaja deset pomembnih angleških sirov: cheddar, cheshire, double gloucester, caerphilly, wesleydale, lancashire, derby, leicester, stilton in dunlop. Največkrat ponarejajo cheddar, ki je pred prodajo zrel najmanj devet mesecev.
Sir je najbolje hraniti pri približno osmih stopinjah Celzija v hladilniku, vendar ga je treba približno eno uro pred uživanjem dati na sobno temperaturo, saj okus in tekstura mrzlega sira nista najboljša. Nekateri svetujejo, da jih hranimo v spodnjem delu hladilnika v bližini zelenjave, da ohranijo vlago. Nikoli jih ne ovijamo v gospodinjsko folijo, pač pa v vlažno krpo ali tesno zaprto posodo.
Zgodovina in raznolikost sirov
Sir so izdelovali že Sumerci pred 6000 leti. Omenjen je tudi v Bibliji v zgodbi o Davidu in Goljatu, pri starih Grkih ga je Homer v Iliadi opisal, pri starih Rimljanih pa ga je opeval Vergil. Vse do 16. stoletja so siri veljali za hrano revnih, kasneje pa so postali cenjeni tudi v višjih slojih.
Obstajajo na stotine vrst sirov, katerih značilnosti se ne razlikujejo le po načinu izdelave, temveč tudi glede na lokalne razmere in običaje. V glavnem jih delimo na mehke, poltrde, trde, sveže, topljene in tiste s plemenito modro ali zeleno plesnijo. Poleg tega so lahko domači, izdelani na kmetijah, ali pa industrijski, v tovarnah.
Med najbolj znane svetovne sire poleg cheddarja spadajo:
- Roquefort: najbolj znani francoski modri sir iz ovčjega mleka.
- Gruyère: trdi švicarski sir z značilno sadno aromo.
- Ementaler: svetlejše barve švicarski sir z večjimi luknjami.
- Gouda: poltrdi nizozemski sir čvrste rumene barve.
- Edamec: blag nizozemski sir z rdečkasto skorjo.
- Parmezan: trdi, a krhki italijanski sir, nepogrešljiv pri testeninah in juhah.
- Mocarela: zelo mehak bel italijanski sir.
- Feta: grški sir, izvrsten v solatah.
- Stilton: angleški sir z modrimi žilami, ki ga tradicionalno jedo z žlico iz sredine navzven.
Med slovenskimi siri posebej izstopata tolminc in nanoški sir. Tolminc je poltrdi mastni sir iz Tolminskega, z nežnim okusom in priokusom orehovih jedrc. Nanoški sir je trdi mastni sir iz Vipave, ki je še posebno dober, ko je staran, saj ima nekoliko pikantnejši okus. Oba sta izdelana iz mleka domačih krav.