Hišni kunec je očarljiva, aktivna, igriva in prijazna žival, ki je vse pogosteje prisotna v naših domovih. Čeprav se morda zdi kot popoln hišni ljubljenček, je pomembno zavedanje, da potrebuje ljubezen, pozornost, čas in skrb. Kunci so namreč občutljivi in zahtevajo pravilno rokovanje, kakovostno hrano, velik življenjski prostor in nežnost. Za uspešno sobivanje je izjemno pomembno, da poznamo njegovo vedenje in razumemo, kaj nam naš kunec želi povedati.
Kunec in zajec: Ključne razlike
Veliko ljubiteljev živali ne ve, da sta kunec in zajec pripadnika dveh različnih živalskih vrst, čeprav sta iz istega reda in družine. Na prvi pogled ju boste lahko ločili po ušesih - kunci imajo kratka ušeska (lahko so pokončna ali ne), zajci pa imajo pokončna in dolga ušesa. Mali kunci so ob kotitvi povsem goli, slepi in gluhi, skotijo se v gnezdu, ki ga zgradi njihova mati. Za razliko od kunca je zajec nekoliko večji in potrebuje več prostora.
Izbira in odgovornost
Zajci oziroma pritlikavi ali hišni kunci živijo od 8 do 12 let, zato dobro premislite, ali imate res dovolj časa, da boste zanj skrbeli kot je treba in mu nudili kar se da lepo življenjsko okolje. Pogosto se namreč dogaja, da ljudje kunce dobijo za darilo ali jih kupijo svojim otrokom, potem pa jim postanejo odveč in jih zavržejo. Sicer so zaradi svoje nežne narave kunci res odlična družba otrokom, a le takrat, ko so ti že dovolj odrasli, da se zavedajo, da so živali živa bitja in je zanje potrebno vsak dan ustrezno poskrbeti.
Majhni otroci namreč velikokrat nimajo občutka in kunce ali druge manjše ljubljenčke dvigujejo s tal, jih premočno stiskajo k sebi, jih vlečejo za ušesa ali rep, živali pa tega ne marajo in kaj hitro lahko pride do nevšečnosti, v najslabšem primeru do ugriza. Sploh kunci imajo dobro razvite sprednje zobe in njihov ugriz na primer v prst je lahko vse prej kot nežen in prijeten. Šele ko je otrok dovolj star, da se zaveda odgovornosti, mu lahko kupite kunca.
Kunci so izredno čiste in inteligentne živali. Radi se igrajo, so po naravi družabni, nekoliko plašni, nežni, igrivi in tihi, zato so priljubljeni hišni ljubljenčki. Ker v naravi niso samotarji, nujno potrebujejo pozornost, družbo in bližino.
Prehrana in prebava kunca
Pravilna prehrana je ključna
Kunec je rastlinojedec in za zdravje potrebuje rastline z visoko vsebnostjo surovih vlaknin, ne potrebuje pa veliko beljakovin in ogljikovih hidratov. Če mu želite zagotoviti čim bolj naravno in zdravo prehrano, izberite takšno, ki vsebuje veliko surovih vlaknin. Te se nahajajo pretežno v senu, travnih zelih, zelenjavi in sadju.
Večino hrane naj imajo kunci vedno na voljo - priporoča se kvalitetno seno (v primeru, da kuncu ponudite svežo travo, ga postopoma navajajte nanjo). Kunci so zaradi neprimernega prehranjevanja pogosto predebeli. Poleg sena, ki naj bo osnova prehrane (vsaj 80%), jim ponudimo še pelete, semenskih mešanic pa za zdravje ne potrebujejo. Pomembno je, da ima kunec vedno na voljo hrano, ki jo skrijemo, da si jo poiščejo - pomembno je tudi, da njihova prebavila niso nikoli prazna.
Kaj lahko kuncu ponudimo vsakodnevno:
- Listi korenja
- Različne vrste solat (radič, cikorija, endivija, berivka)
- Regrat, rukola, ohrovt, janež, stebelna zelena
- Različna zelišča (bazilika, meta, kamilica, koriander, koper, celo rožmarin ali sivka)
- V specializiranih trgovinah sicer za kunce prodajajo brikete in druge priboljške, a osnova naj bo še vedno seno.
Kunci se radi posladkajo tudi s sadeži - radi imajo košček jabolka, hruške, breskve, slive in marelice, ponudite jim lahko še ribez. Lahko mu ponudite tudi rozine in sladke kosmiče, vendar z njimi ne pretiravajte.
Česa kuncu ne smemo ponuditi:
- Preveč detelje
- Vej vseh vrst koščičastega sadja
- Hrastove in kostanjeve veje
- Liste in stebla krompirja in čebulnic
- Zelenjavo, kot so jajčevec, rabarbara, zeleni paradižnik, fižol
Pomen vlaknin za zobe in prebavo
Njegovi zobki namreč ves čas rastejo, celo od 2 do 3 milimetre na teden, zato jih mora redno brusiti. K temu veliko pripomore vlakninasta prehrana. Seno in travne zeli so dovolj grobi, da jih mora kunec temeljito prežvečiti, pri tem pa se zobna ploskev enakomerno obrablja. Naj ima torej seno ves čas na voljo, saj je njegov prebavni trakt prilagojen tako, da hrano prebavlja skozi ves dan.
Kunčji želodec ima zelo tanko želodčno steno, kar pomeni, da ima slabo razvito gladko mišičevje, zato je peristaltika oslabljena. Da bi zaužito hrano lahko potisnil iz želodca naprej v tanko črevo, nato v slepo črevo, ki je pri kuncih izredno veliko in pomembno, in nato še v debelo črevo, mora vedno znova zaužiti svežo hrano, ki potisne vsebino iz želodca naprej v prebavni trakt, kjer se vrši dejanska presnova. Poleg ustrezne prehrane pa mora imeti kunec ves čas na voljo tudi svežo vodo. Dva kilograma težak kunec namreč lahko na dan spije toliko vode kot 10 kilogramov težak pes.
Cekofagija: Naraven pojav
Pogosto so lastniki kuncev v skrbeh, ko opazijo, da zaužijejo svoj iztrebek. Cekofagija je pri kuncih popolnoma normalen pojav v jutranjem ali dopoldanskem času, saj je jutranje blato bogato z vitamini, kratkoverižnimi maščobnimi kislinami in koristnimi mikroorganizmi. Hranjenje z iztrebki je popolnoma naravna stvar in naj ne vzbuja skrbi.
Ureditev bivalnega okolja
Prostor in temperatura
Kunec za bivanje potrebuje veliko prostora - njegov prostor naj bi bil približno šest kvadratnih metrov. Kunec namreč potrebuje prostor za gibanje in temperaturo prostora okrog 20 stopinj Celzija (vročino slabo prenašajo). Kunci z daljšo dlako potrebujejo več nege kot tisti z normalno ali kratko dlako. Idealna temperatura za kunca je tam nekje od 15 do 20 °C.
Kletka in oprema
Kunca imate lahko v stanovanju, a mu morate čez dan zagotoviti dovolj gibanja. Če si boste omislili kletko, naj bo ta čim večja, lahko pa mu gnezdece uredite tudi v večjem zaboju. Kletka ali boks za kunca morata biti dovolj velika - velikost preračunana glede na velikost kunca in na število kuncev. Dno kletke naj bo plastično, ne režasto in naj bo pokrito s steljo in papirjem. Za steljo lahko uporabite seno ali šoto. Kletka mora biti dobro osvetljena in vedno čista.
Dno kletke lahko prekrijete s peleti (2 do 3 centimetre debeline), ki vpijajo vlago in neprijetne vonjave. V kletko mu postavite tudi posodico s hrano (briketi) ter hiško, kamor se lahko kunec skrije. Kletko nato pokrijete z mrežo, namestite nanjo posodico z vodo in z notranje strani tudi (kotno) stojalo za stranišče s posipom. Najbolje je, da za posip uporabite lesne ali papirnate pelete, ki se uporabljajo tudi za mačja stranišča, nikar pa ne žagovine, oblancev ali glinenega posipa za mačja stranišča, saj uporaba teh lahko pri kuncih povzroči težave z dihali.
V trgovini za male živali lahko kupite tudi najrazličnejše nastavke za v kletko, ki bodo kuncu olajšali bivanje, na primer nastavek za korenček, mrežico za svežo zelenjavo, kreker za poslastico, igrače za brušenje zob, mineralni kamen za dodatne vitamine in sveže seno.
Stranišče za kunce
V kletki določite mesto, ki bo namenjeno stranišču oziroma posodo, ki bo nadomeščala stranišče. Če sami ne določite mesta, si ga bo kunec izbral sam. Mesto, kjer je stranišče, morate vsakodnevno čistiti - menjavati steljo. Za razliko od mačke kunec ne bo instinktivno potrebe opravljal v namenskem stranišču, zato ga morate nanj navaditi. Najbolje je, da njegove iztrebke (če potrebo opravi na kakšnem drugem mestu v kletki) vsaj nekaj dni na začetku prestavite v njegovo stranišče, da se navadi - za to bo potreboval kakšen teden. Nič ne bo narobe, če boste v kletko namestili tudi časopisni papir; tako boste videli, kje bo spustil urin.
Varnost v in izven kletke
Kljub temu, da ima udobno kletko, pa kunec ne sme biti predolgo zaprt. Kadar ste doma, je dobro, da ga spustite, da bo lahko svobodno tekal in skakljal po stanovanju ter se na ta način dodobra razgibal. Kunec ne sme biti ves dan zaprt v svoji kletki, mora se gibati po hiši ali vrtu vsaj 3 - 4 ure dnevno. Njegov prostor naj bi bil približno šest kvadratnih metrov. Kunec namreč potrebuje prostor za gibanje (tudi na prostem radi tekajo po travi s pomočjo ograde za glodavce).
Ker pa zajček, četudi ga v osnovi ne uvrščamo med glodavce, zelo rad gloda vse, kar mu pride pod zobke, je priporočljivo skriti kakšne kable, ki se "valjajo" po tleh, pa tudi rastline, ki so v njegovem dosegu. Pri varnosti poskrbite, da v bližini ne bo električne napeljave, strupenih sobnih rastlin ali predmetov, ki bi jih kunci lahko s svojimi zobki zaradi radovednosti uničili. Kunca je potrebno enkrat dnevno tudi za nekaj ur izpustiti, kjer pa je lahko izpostavljen določenim nevarnostim.
Nevarnosti, ki jih je potrebno umakniti:
- Drugi hišni ljubljenčki - npr. psi, mačke, kače (plenilci)
- Električni kabli in žice
- Kuncem strupene sobne rastline
- Odprta vrata
- Vrvice in elastike
- Ostri predmeti
- Polivinil vrečke
- Higienski posip za mačji WC
- Stelja iz borovega ali cedrovega lesa ali odišavljena stelja
- Lesene veje za glodanje, razen veje jablane, hruške, smreke in vrbe
- Določene vrste sadja in zelenjave
Kunca lahko spustimo tudi v ogrado na vrtu, vendar mora biti kunec pod stalnim nadzorom, saj rad skoplje luknjo in tako lahko pobegne, lahko pa ga napade tudi mačka ali pes. Kunca lahko odpeljete tudi na sprehod - obstaja poseben povodec, s katerim smo lahko brez skrbi, da bi nam zajec pobegnil. Zaščitite ga tudi pred bolhami, da bo ostal srečen in zdrav. Odlično zaščito pred bolhami bo zagotovila ampula za kunce Advantage.
Postavitev kletke
Kletko postavimo na mesto, kjer nas bo kunec lahko opazoval, hkrati pa bo mesto mirno in zanj varno. Kletke nikoli ne postavimo na mesto, kjer se kunec ne bi počutil varno, na primer na prehod, oziroma kjer bi bilo njegovemu zdravju škodljivo, kot je na prepih, na sonce, ipd. V primeru, da kletko postavite na tla, pod kletko podložite izolacijo, kot je karton ali stiropor, saj hladna ali pretopla tla kuncu ne ustrezajo. Kletke nikoli ne postavimo ob izvor hlajenja ali gretja, npr. ob klima napravo, kamin, peč, radiator, ipd. oziroma ob izvoru hrupa (TV, radio, pralni stroj,…).
Če se odločimo, da bo kunec zunaj v zajčniku, moramo paziti, da je zajčnik postavljen na mesto, kjer je zaščiten pred različnimi vremenskimi vplivi. Prednost je vsekakor, da bo kunec ves čas na svežem zraku, slabost pa ta, da lahko hitro pozabimo nanj in se z njim precej manj ukvarjamo. Tudi v tem primeru moramo kuncu omogočiti nekaj urni izpust v ogrado, ki je primerno zaščitena pred morebitnimi plenilci ali pa pobegom kunca iz ograde. Odsvetujemo menjavo zunanjega in notranjega okolja, kadar so velike temperaturne razlike med zunaj in znotraj stanovanja, saj lahko pride do padca imunskega sistema pri kuncu in s tem pojavu nepotrebnih bolezni.
Zdravje in nega
Sterilizacija in kastracija
Četudi imate le enega kunca in ne obstaja možnost oploditve, veterinarji priporočajo sterilizacijo oziroma kastracijo, saj na ta način lahko omilite marsikatero nevšečnost, na primer napadalno obnašanje v "puberteti". Kunec namreč lahko spolno dozori že pri treh ali štirih mesecih in takrat prikupna mala kepica lahko postane teritorialna ter posledično napadalna. S sterilizacijo pa lahko preprečite tudi pojav rakotvornih tvorb na rodilih pri samički, ki so pogost vzrok pogina. Kastracija samčka je možna že pri treh mesecih in pol, sterilizacija samičke pa pri šestih mesecih starosti. Priporočljiva je tudi sterilizacija samičke, saj se bistveno zmanjša možnost pojava raka na maternici, ki je sicer kar v 80% primerih razlog smrti samičk po petem letu starosti.
Da so kastrirani in sterilizirani, je pomembno tudi zaradi združevanja med kunci. S tem preprečimo tudi neželena legla, saj imajo samičke lahko mladičke vsakih 30 dni. Optimalni čas za sterilizacijo je 5 mesecev, pri samčkih pa vsaj 3 mesece.
Prepoznavanje bolezenskih znakov
Kunci so občutljivi ljubljenčki, ki bolezenske znake skrijejo. Pozorni moramo biti, če ostanejo brez apetita, če se spremenijo njihovi iztrebki (suhi, majhni), če se spremeni barva urina, če škripajo z zobmi ali postanejo manj aktivni. Pri glodavcih so pogostejše težave z zobmi (izcedek iz oči je lahko znak), ki vodijo v težave s prehranjevanjem in iztrebljanjem. Zdravstvene težave lahko preprečimo s primerno prehrano in skrbno nego (redno česanje in krajšanje krempljev s primerno opremo za nego glodavcev).
Dnevno preverjajte, ali je jedel, pil in opravil potrebo. Če opazite kakršno koli spremembo v vedenju, ga obvezno odpeljite k veterinarju. Če vaš hišni ljubljenček izgublja težo, se je njegova dlaka spremenila, opazite spremembe okoli oči ali ušes, obiščite veterinarja. Cepljenje kuncev ni obvezno, lahko pa svojega hišnega ljubljenčka zaščitite tudi s cepivom proti nalezljivim boleznim, kar je vsekakor priporočljivo, če imate več kuncev, in še posebej, če vaši hišni ljubljenčki bivajo tudi zunaj.
Pet najpogostejših bolezni kuncev s preventivnimi nasveti
Redna nega
Redno strizite kremplje kunca, ga češite in preverjajte njegove zobe. Če ste se odločili za dolgodlakega kunca, je redna nega dlake ključnega pomena. Tako kot mačka se tudi zajček ves čas umiva oziroma čisti, zelo pa bo užival tudi, če ga boste vsakodnevno krtačili.
Vedenje in socializacija
Privajanje na novo okolje
Ko pripeljete kunca domov, mu vsaj en teden pustite, da se navadi na novo okolje, zvoke in vonjave. Lahko se mirno pogovarjate z njim, ne smete pa ga še dajati iz kletke. Kunci so izredno čiste in inteligentne živali. Na začetku bo kunec zelo tih in plašen, saj se mora najprej navaditi na vas in vam zaupati. Ko kunec zaupa vam, ga počasi lahko navajate na druge hišne ljubljenčke.
Ko kunec začne sam prihajati k vam in iskati vašo družbo, veste, da se je sprostil in se počuti varno. Vajin prvi stik naj bo nežno božanje glave. Vsakič se ga poskušajte bolj in bolj dotikati, dokler vam ne dovoli, da ga dvignete in položite v svoje naročje.
Ko ga dvignete v roke, obvezno eno roko položite pod sprednje noge, drugo pa pod zadnji del telesa, da se bo v vsakem trenutku počutil stabilno in varno. Nekaterim kuncem bo crkljanje všeč in bodo uživali v vašem dotiku, medtem ko se drugi nanj nikoli ne bodo navadili. Nikoli ga ne smemo dvigati tako, da ga zagrabimo za ušesa ali za rep.
Kunec in drugi hišni ljubljenčki
Kunci so po naravi družabna bitja in so radi v družbi ljudi in drugih živali. Če nimate dovolj časa, je smiselno imeti dva kunca, najbolje parček, torej kastriranega samčka in sterilizirano samičko. Dva kunca sta prav gotovo bolj zabavna in simpatična kot eden, vendar je v tem primeru priporočljivo, da kupimo dva mladička naenkrat. V primeru, da sta različnih spolov, je potrebno vsaj enega izmed njiju kastrirati. Kastracija oziroma sterilizacija je priporočljiva tudi, če sta kunca istih spolov, saj se v nasprotnem primeru lahko spremeni obnašanje kunca, ki lahko postane teritorialen, kar lahko vodi v prepire med dvema kuncema istega ali različnega spola.
V primeru, da k obstoječemu kuncu pripeljemo mladička, je nujno potrebno uvajanje, saj obstoječi kunci težko sprejmejo novega prišleka. Preden pripeljemo novega kunca, moramo obstoječega kastrirati oziroma sterilizirati in počakati približno 6 tednov, da kunec ni več ploden in se hormoni umirijo. Najbolj enostaven način uvajanja sta dva mladička. Enostavno je uvajanje tudi, če sta kunca nasprotnega spola, sploh če pripeljemo samičko k obstoječemu samčku. Nekoliko več truda za uvajanje pa je potrebno za uvajanje novega in obstoječega kunca istih spolov. Uvajanje naj poteka na nevtralnem terenu, torej v prostoru, kjer se obstoječi kunec ni gibal. Nikoli ne smemo dati novega kunca v kletko k obstoječemu kuncu. Vsak kunec potrebuje svojo kletko, pri tem pa kletki postavimo blizu druga drugi.
Zajci so v naravi plen, zato se tudi v stanovanju ali hiši lahko močno prestrašijo ostalih hišnih ljubljenčkov. Na bližino psov ali mačk je zato potrebno zajčke navajati potrpežljivo in počasi. Običajno na tak način zajčki in ostale domače živali postanejo zares dobri prijatelji. Zajci svojega lastnika, podobno kakor psi, radi pozdravijo že na vhodu, ko se vrne iz službe. Ko se človeka navadijo, so zelo vdani in pozorni. Vendarle pa se zajci od ostalih domačih živali razlikujejo po tem, da se raje kakor v naročju, crkljajo tako, da sedijo poleg lastnika. Običajno zajci nimajo radi dviganja.
Počasno navajanje pod nadzorom je nujno potrebno, saj kunec na druge živali lahko gleda kot na plenilce. Tudi drugi hišni ljubljenčki lahko gledajo na kunca kot na plen, zato bodite na to zelo pozorni. Hišne živali, ki se navadijo druga na drugo, lahko postanejo zelo tesni prijatelji in se skupaj tudi igrajo in spijo.
Razumevanje kunčjega vedenja
Kot rečeno je hišni kunec nadvse nežen in prijazen domač ljubljenček, ki ima rad božanje in čohlanje po glavi, smrčku in ušesih, zato je zelo vesel družbe. Tudi sicer v naravi živi v kolonijah, zato ne mara osamljenosti. Potrebuje nekaj ur dnevno prostega tekanja po stanovanju, še bolje v družbi kakšnega živalskega prijatelja ter seveda družinskih članov. Če mu boste zagotovili dovolj pozornosti in ljubezni, bo srečen, zadovoljen in vam bo veselje vračal.
A nikar preveč ne rinite vanj, ga ne dvigujte ves čas ter stiskajte, saj potrebuje čas, da se vas navadi in kakšen premočan ali preveč agresiven gib ga lahko hitro prestraši. Sploh na otroke in druge živali ga navajajte postopoma. Ko ocenjujemo počutje kunca, si dobro oglejmo položaj njegovih tačk, ušesk in celotnega telesa. Več kot se boste s svojim kuncem ukvarjali, bolj boste razumeli njegovo vedenje in kako se žival v določenem trenutku počuti. Obnašanju domačega kunca namenimo posebno pozornost in vedno spoštujmo njegove občutke! Četudi si trenutno zelo želimo crkljanja s svojim ljubljenčkom, ga, v kolikor nam nakazuje, da si v tem trenutku želi miru, pustimo pri miru! S siljenjem v interakcijo lahko namreč le podaljšamo čas navajanja kunca na nas in v njem vzbudimo neprijetne občutke ter strah pred nami. Bodimo potrpežljivi!
Pogosto vedenje kuncev:
- Vesel kunec: Srečen in sproščen, ne boji se, nam zaupa in je dobre volje. Lahko se mu približamo, ga pobožamo in se z njim ukvarjamo.
- Zaskrbljen kunec: Nesproščen in v skrbeh, ne želi si interakcije s človekom. Opazujemo ga lahko od daleč in počakamo, da se nas navadi.
- Jezen in zelo nezadovoljen kunec: Kunci so jezni, prestrašeni in z nami ne želijo imeti nikakršnega opravka. Pustimo jih pri miru!