Profesorica doktorica Helena Burger, dr. med., je od leta 1993 zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije - Soča (URI - Soča), kjer je deset let opravljala funkcijo strokovne direktorice, trenutno pa vodi Oddelek za rehabilitacijo pacientov po amputaciji. Svojo profesuro opravlja na Katedri za fizikalno in rehabilitacijsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Poleg tega je tudi zdravnica slovenske paralimpijske reprezentance, njeno delovanje pa se osredotoča predvsem na področje športa invalidov in celostne rehabilitacije.
Pomen enotnega ocenjevanja v rehabilitacijski medicini
Dnevi rehabilitacijske medicine so se že leta 2003 posvetili problematiki enotnega ocenjevanja bolnikov, ki sodelujejo pri procesih rehabilitacije. Kljub temu v Sloveniji vsi, ki so vključeni v te procese - od začetka zdravljenja, na primer po možganski kapi, do vključitve nazaj v okolje - še vedno ne uporabljajo enotnih ocenjevalnih instrumentov. Zaradi te neusklajenosti so na letošnjih rehabilitacijskih dnevih, ki so jih pripravili na URI - Soča v sodelovanju s Katedro za fizikalno in rehabilitacijsko medicino ljubljanske medicinske fakultete, ponovno obravnavali to problematiko.
Dvodnevno srečanje strokovnjakov z različnih področij rehabilitacije je znova potrdilo, kako pomembno je enotno ocenjevanje funkcioniranja bolnika od akutne faze do popolne reintegracije, saj je temelj za dobro klinično delo v rehabilitacijski medicini. Ustrezne rehabilitacijske obravnave so izjemnega pomena za dosego najboljših rezultatov, ki pacientom pomagajo povrniti sposobnosti, kot sta samostojno gibanje ali razumljiv govor, ter njim in svojcem omogočajo, kolikor je le mogoče, kakovostno življenje.
Enotno ocenjevanje bolnika znatno pripomore k usklajenemu delovanju vseh strokovnjakov, ki ga spremljajo skozi obravnave. Rehabilitacijske storitve so nujno potrebne, saj so dokazano učinkovite oziroma pozitivno delujejo na izboljšanje stanja; po kapi, na primer, je nevrološko izboljšanje znatno večje z ustreznimi rehabilitacijskimi obravnavami kot brez njih. Napredek rehabilitacije pa je mogoče prikazati in spremljati le s standardiziranimi ocenami.
Izzivi in cilji enotnega ocenjevanja
Težava je v tem, da se za oceno istih okvar in težav v različnih ustanovah uporabljajo različne lestvice ocenjevanja funkcioniranja, na primer za merjenje ravnotežja po kapi, pri parkinsonovi bolezni ali po travmatični poškodbi možganov. Če vsak terapevt uporablja drugo lestvico, podatki niso primerljivi, poleg tega pa se povsod še vedno ne uporabljajo v zadostni meri.
Prof. dr. Helena Burger, strokovna direktorica URI - Soča, poudarja: "Želimo si, da bi vsi kolegi, ki delajo s pacienti, ki potrebujejo rehabilitacijo, ne glede na to, ali bolnika premeščajo na URI - Soča, v zdravilišče, domov ali kam drugam, uporabljali poenotene ocenjevalne inštrumente. S tem bi pri nadaljnjih obravnavah pri drugih strokovnjakih ohranili poenoteno spremljanje njegovega stanja. Na URI - Soča ga konsistentno uporabljamo, prav tako tudi nekatere druge inštitucije. A naš cilj je, da bi poenoteno ocenjevanje funkcioniranja uvedli vsi. Le tako lahko zagotovimo pacientom čim hitrejšo vrnitev v ustrezno življenjsko okolje in kakovostno življenje."
Multidisciplinarni pristop k rehabilitaciji
Med zdravljenjem se pacient ne sreča le z zdravniki in medicinskimi sestrami, ampak tudi s fizioterapevti, delovnimi terapevti, psihologi, logopedi, socialnimi delavci ter diplomiranimi inženirji ortotike in protetike. Prav zato so se na strokovnem srečanju podrobneje spoznavali z ocenjevanji na različnih strokovnih področjih, povezanih z rehabilitacijo, kot so zdravstvena nega, fizioterapija, delovna terapija, protetika in ortotika, logopedija, psihologija ter socialno delo. Ocenjevanje je pomembno tudi pri različnih bolezenskih stanjih, kot so zlom kolka, amputacija, kronična razširjena nerakava bolečina, okvara hrbtenjače, cerebralna paraliza, možganska kap in multipla skleroza.
Profesor Allen W. Heinemann, psiholog z Inštituta za rehabilitacijo v Chicagu, pojasnjuje, da je ocenjevanje ključno, ker omogoča vpogled v funkcionalni status pacientov ob začetku rehabilitacijskega programa, spremljanje njihovega napredka in ugotavljanje, ali so napredovali dovolj za samostojno življenje doma. Pomembno je tudi za prepoznavanje stagnacije, ki zahteva razmislek o drugih terapijah.
- Fizioterapevti se osredotočajo na hojo in ravnotežje.
- Delovni terapevti na skrb zase (samostojno umivanje, oblačenje).
- Govorni terapevti na govor in sporazumevanje.
- Psihologi in socialni delavci na depresijo in anksioznost.
- Medicinske sestre ocenjujejo spanje pacienta in razumevanje navodil.
Zagotavljanje rehabilitacijskih storitev postaja čedalje pomembnejše zaradi staranja prebivalstva in s tem povečane pojavnosti kroničnih stanj, kot so kap, nega po raku, parkinsonova bolezen in druge s starostjo povezane tegobe.
Prof. dr. Helena Burger kot zdravnica paralimpijske reprezentance
Profesorica doktorica Helena Burger je tudi zdravnica slovenske paralimpijske reprezentance. Njeno delovanje na tem področju se je začelo v devetdesetih letih.
Prve izkušnje na paralimpijskih igrah
Kot zdravnica je prof. dr. Helena Burger prvič odpotovala na paralimpijske igre v Atlanto leta 1996. Z Zvezo za šport invalidov Slovenije je začela sodelovati dobro leto prej, ko je bilo v Ljubljani evropsko prvenstvo v odbojki sede. Večino znanja na področju športa invalidov je pridobila od kolegov dr. Kaloperja, primarija Šavrina in profesorja Marinčka, ki so se s tem področjem ukvarjali že pred njo.
Med igrami, ki se jih je udeležila, so bile po njenem mnenju daleč najbolje organizirane igre v Sydneyju (2000), najslabše pa tiste v Atlanti. Vsake igre so posebne in drugačne, in na vseh je navdušeno navijala in fotografirala. V Sydneyju je bila še posebej zadolžena za fotografiranje, saj si je takratni vodja paralimpijske reprezentance Branko Mihorko želel, da bi informacije o dogajanju prišle v medije v čim večjem obsegu. Za naslednje paralimpijske igre so imeli s seboj že fotografa.
Priprave na paralimpijske igre
Priprave na paralimpijske igre se običajno začnejo leto ali celo prej pred začetkom iger. Za Atlanto so, na primer, začeli dobro leto prej in imeli tri obremenitvena testiranja. Priprave so odvisne od dogovora s trenerji in z Zvezo ŠIS-SPK (Zvezo za šport invalidov Slovenije - Slovenskim paralimpijskim komitejem).
Prof. dr. Burger vsakič pregleda vsa zdravila in prehranske dodatke, ki jih jemljejo športniki in nekateri trenerji. Naredi vsaj en pregled vseh športnikov in pri vsakomer vsaj eno obremenitveno testiranje, da ima pregled nad zdravstvenim stanjem udeležencev. Ta minimum vključuje tudi pripravo seznama vseh zdravil in opreme, ki se vzame s seboj, kar običajno zahteva odobritev države organizatorke iger. Prav tako je potrebno urediti dokumentacijo za delo zdravnika v času iger in opraviti tečaje s področja antidopinga.
Obremenitvena testiranja potekajo večinoma na ročnem ali navadnem kolesu, odvisno od športnika. Med testiranjem se meri krvni tlak, ves čas se spremlja EKG in po določenih protokolih se postopoma povečuje obremenitev, da se oceni sposobnosti posameznika. Meri se tudi neposredna poraba kisika, podobno kot pri zdravih športnikih, pri čemer vedno sodelujejo internisti z URI-Soča.
Zdravstvena ekipa in organizacija dela med igrami
Prof. dr. Burger je kot zdravnica na paralimpijskih igrah navadno sama, vendar od iger v Pekingu naprej z odpravo potujejo tudi fizioterapevti. Število fizioterapevtov je odvisno od velikosti odprave, običajno pa je prisoten en fizioterapevt. Želela si je, da bi imela možnost izbire članov zdravstvene ekipe, saj se je izkazalo, da organizacija maserjev s strani zveze ni bila vedno najbolj optimalna.
Organizator iger vedno zagotavlja zdravniško ekipo na prizoriščih tekmovanj in v paralimpijski vasi. Tam je na voljo paralimpijska klinika z dostopom do medicinske opreme, slikovne diagnostike, lekarne in fizioterapije. Zdravniki se lahko posvetujejo z različnimi specialisti. Na začetku iger imajo zdravniki sestanek, kjer se seznanijo z vsemi razpoložljivimi storitvami in prejmejo potrebne obrazce za predpisovanje ali uporabo teh storitev.
Organizacija dela je odvisna od urnika tekmovanj. Če je mogoče, se pokritost zagotovi tako, da je prof. dr. Burger na enem tekmovališču, fizioterapevti pa na drugem, da je povsod prisoten vsaj en član zdravstvene ekipe. Zdravniška ekipa je med igrami na voljo 24 ur na dan.
Vpliv pandemije COVID-19 na paralimpijske igre v Tokiu
Paralimpijske igre v Tokiu (2020/2021) so bile zaradi pandemije koronavirusa nekaj posebnega. Prof. dr. Burger je opazila bistveno več dela zaradi preprečevanja širjenja bolezni. Imenovani so bili štirje t. i. CLO-ji (Covid Liaison Officer), ki so prejemali ogromno gradiva in navodil. Treba je bilo organizirati testiranje pred odhodom, športnikom dati dodatna navodila, zagotavljati redno vsakodnevno testiranje v Tokiu in skrbeti za izpolnjevanje zdravstvenega stanja v spletni aplikaciji. Merjenje temperature ob vstopu v vas in obvezne maske so bile del vsakdana. Ena od sprememb je bila tudi omejitev gibanja, saj ogledi drugih tekem niso bili mogoči; posameznik se je smel zadrževati le na vnaprej določenih lokacijah po "akcijskih načrtih".
Swedish Wheelchair Basketball Team (Paralympic Sport TV)
Razvoj športa invalidov
Prof. dr. Helena Burger opaža ogromen napredek v parašportu, ki je morda še bolj izrazit v Sloveniji. Medtem ko so že na prvih paralimpijskih igrah športniki iz številnih držav trenirali pet- do sedemkrat na teden, je danes to nujno tudi v Sloveniji za doseganje dobrih rezultatov. Prelomnica se ji je zdela v Pekingu, ko so prvič uporabili fotofiniš za določanje zmagovalcev v vožnji z vozički. Takrat se je tudi prvič zgodilo, da sta dve tekmovalki, v plavanju in namiznem tenisu, tekmovali tako na olimpijskih kot tudi na paralimpijskih igrah. Treningi v parašportu so danes skoraj enakovredni treningom zdravih športnikov.
Poškodbe v vrhunskem parašportu
Zaradi vse večje profesionalizacije športa in s tem povečanih obremenitev prof. dr. Burger opaža več poškodb, ki izhajajo iz prenaprezanj v trenažnih procesih. Poudarja, da do teh poškodb prihaja zaradi dveh dejavnikov: oseba na vozičku, na primer, že z običajnim premikanjem vozička obremenjuje ramena, športna aktivnost pa to prenaprezanje še dodatno povečuje. Čeprav pravilen trening lahko do določene mere ublaži te učinke, pa se s starostjo in morebitnim zmanjšanjem intenzivnosti treninga tovrstne poškodbe in z njimi povezane težave lahko bistveno poslabšajo.
Rehabilitacija kot celosten proces
Rehabilitacija po definiciji pomeni, da rehabilitiramo osebo kot celoto, ne le del telesa ali poškodbe. Najprej je treba opraviti celosten pregled in oceno, s katerimi težavami se posameznik sooča in kaj potrebuje. Od tega sta odvisna sestava rehabilitacijskega tima, določitev ciljev in terapij.
V rehabilitacijskem timu sodeluje veliko strokovnjakov. Poleg zdravnika specialista fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki je običajno vodja tima, so pri hospitalni obravnavi vključene srednje in diplomirane medicinske sestre, fizioterapevti, delovni terapevti, skoraj vedno psihologi oziroma socialni delavci, po potrebi tudi logopedi, diplomirani inženirji ortotike in protetike, lahko še kakšni drugi inženirji, zdravniki drugih specialnosti in športni pedagogi.
Pozitivni učinki športa za ljudi z okvarami
Šport ima pozitivne učinke tako na zdravega človeka kot na človeka z določenimi telesnimi okvarami. Ti pozitivni učinki so za vse enaki, le upoštevati je treba značilnosti, ki so lahko pri osebah z okvarami drugačne. Prof. dr. Burger pri tem poudarja, da misli na šport kot rekreacijo, ne pa na vrhunski šport. Vrhunski šport namreč, tako kot ni vedno najboljši za zdrave športnike, po njenem mnenju ni najboljši niti za parašportnike, saj pogosto povzroča dodatne poškodbe. Zelo redki so posamezniki, ki se vrhunskemu športu posvetijo brez tovrstnih dodatnih težav.