Pršut je sušeno in zorjeno svinjsko stegno, redkeje tudi goveje, ki je pripravljeno brez toplotne obdelave, izključno s pomočjo soli, časa in zraka. Pravi pršut nastane iz kakovostnega mesa zadnjega dela svinje, brez dodanih umetnih konzervansov. Ko so vsi koraki izdelave pravilno izvedeni, se iz navadnega kosa mesa razvije nekaj izjemnega: nežno slana, aromatična in mehka dobrota, ki se dobesedno topi v ustih. Slovenska pokrajina in podnebje ponujata idealne razmere za izdelavo vrhunskega pršuta. Prav zato imamo na našem ozemlju dve zaščiteni posebnosti - kraški pršut in istrski pršut. Poleg teh v Sloveniji pršut izdelujejo predvsem v Istri, na Krasu, Goriškem, na Vipavskem, v Brdih, na Idrijskem in Tolminskem.
Zgodovina in Tradicija Pršuta v Sloveniji
Pršut ni zgolj mesni izdelek, temveč živi spomin na človeško iznajdljivost in dolgotrajno tradicijo ohranjanja hrane. V antiki in zgodnjem srednjem veku so se ljudje soočali s težavami pri shranjevanju mesa čez dolge, mrzle zime. Ugotovili so, da lahko s soljenjem, sušenjem in zorenjem meso ohranijo več mesecev. Ta metoda je kmetom in ročnim delavcem omogočila, da so si zagotovili dovolj hrane v času, ko je bilo pridelovanje omejeno.
S prihodom srednjega veka so se metode priprave pršuta izpopolnjevale. Različne regije so razvile svoje edinstvene recepte in tehnike, ki so se prenašale iz generacije v generacijo. Ob vstopu novih trgovskih poti in kulturnih stikov so se spreminjale tudi začimbe in načini soljenja, kar je pripeljalo do razvoja številnih variant pršuta.
V današnjem času pršut predstavlja več kot le način ohranjanja mesa. Je simbol kulinarične dediščine, kjer se tradicija in inovacije prepletajo. Sodobni proizvajalci spoštujejo starodavne postopke in hkrati vnašajo sodobno tehnologijo, da bi zagotovili dosledno kakovost in edinstven okus. Pršut je nastal kot praktična rešitev za shranjevanje mesa, vendar se je skozi stoletja razvil v umetnino, ki združuje tradicijo, kulturno dediščino in izvrsten okus. Vsaka rezina pršuta pripoveduje zgodbo o preteklosti, kjer so domače metode in predanost rokodelstvu ustvarile izdelek, ki je danes sinonim za vrhunsko kakovost in okus. V vsakem koščku pršuta lahko okušamo naravo, tradicijo in značaj pokrajine, iz katere prihaja.
Tradicionalno so na Slovenskem pršut uživali ob koncu večjih del, kot so žetve, košnje in trgatve, ter za praznike, kot so žegnanje, poroka in Velika noč. Večinoma so bili pršuti namenjeni za prodajo; kmetje so jih pred drugo svetovno vojno nosili v Trst prodajat zlasti trgovcem in gostilničarjem. Priprava in prodaja pršuta je bila nekdaj pomembna gospodarska dejavnost. Večina soljenja in sušenja je tudi v 20. stoletju še naprej potekala na kmetijah. Anton Melik je v svoji knjigi Slovensko Primorje iz leta 1960 zapisal: „Na Krasu je prašičereja dobro razvita. Želja vsakega gospodarstva je, da bi za domače potrebe zaklali prašiča. Zime imajo primerno temperaturo in meso se bolje ohrani „surovo“, posušeno v obliki Kraškega pršuta.“
Z razvojem Trsta kot pomembnega pristaniškega in mestnega središča se je razširilo cestno omrežje na Krasu. Zaradi potnikov in trgovcev, ki so prihajali iz večjih mest, kot je Dunaj, in so prečkali Kras, se je povečalo povpraševanje po pršutu pri trgovcih in gostincih. Njegov sloves je rasel, zato se je proizvodnja Kraškega pršuta razširila med lokalnimi kmeti. Zaradi vse večjega povpraševanja gostincev in hotelov v Sloveniji ter italijanskega trga so kmetje ustanovili zadruge, da bi lažje proizvajali pršut v večjem obsegu. Leta 1977 so se odprli specializirani obrati za sušenje - pršutarne, ki so omogočile nadaljnjo rast proizvodnje in hkrati ohranitev tradicionalnih standardov. Edinstvena dediščina Kraškega pršuta je bila priznana leta 2012 z zaščiteno geografsko označbo (ZGO).
Glavne Vrste Slovenskega Pršuta
V Sloveniji nas razveseljujeta predvsem dve posebnosti: kraški pršut, ki nosi zaščiteno geografsko označbo (ZGO), in istrski pršut, ki je zaščiten z zaščiteno označbo porekla (ZOP).
Kraški Pršut - Dar Burje in Tradicije (ZGO)
Kraški pršut je eden najprestižnejših slovenskih proizvodov. Znan je po svoji visoki hranilni vrednosti, bogati z beljakovinami, in je pripravljen iz skrbno izbranih in ohlajenih svinjskih stegen. Čas soljenja in sušenja je odvisen od teže surovine in poteka v strogo nadzorovanih klimatskih pogojih. Ko mine najmanj dvanajst mesecev, dobimo vrhunski izdelek. Prej nežno rdeče meso dobi intenzivnejšo barvo, značilen vonj in čvrsto, a rahlo mehkejše strukturo. Kraški pršut je na voljo v različnih oblikah, vključno s kostjo, brez kosti (delikatess), v polovicah ali četrtinkah ter kot narezek, z minimalno dobo zorenja 12 mesecev, nekateri pa zorijo tudi 16 mesecev.
Zgodba pršutov se vsekakor začne na Krasu, pokrajini, ki z ugodnimi podnebnimi razmerami - bližino morja, stalnim vetrom (burjo), sorazmerno nizko relativno vlago in srednjo letno temperaturo zraka, ki je okoli 10,6 stopinje Celzija - omogoča sušenje in zorenje mesnin. Prav podnebne razmere, razlike med letnimi časi in temperaturni parametri vplivajo na postopek zorenja in s tem določajo specifike pršuta.
Kraški pršut je zaščiten z geografsko označbo (ZGO), kar pomeni, da ga proizvajajo izključno na ožjem območju Krasa. Ta zaščita zagotavlja posebno kakovost, sloves in druge značilne lastnosti. Bistveno je, da so vsi postopki od soljenja, sušenja do pakiranja narejeni na tem območju. Evropska komisija je registracijo Kraškega pršuta kot "zaščitena geografska označba" objavila 15. junija 2012 v Uradnem listu EU. Pridelava je dediščina izkušenj, znanja in spretnosti ter izročil, ki se kažejo v samem videzu rezin, ki so zaradi zorenja značilne intenzivnejše rdeče barve. Kraški pršut prepoznamo tudi po rahlo trši strukturi, ki je posledica manjše vsebnosti vode, in poudarjeni aromi, v kateri je izražena rahla slanost. Okus je sladko-slan, pri čemer proizvajalci danes dodajajo manj soli.
Pridelava se začne že pri izbiri mesa: sveža svinjska stegna so lahko iz Slovenije ali drugih držav EU. Izbirajo prašiče mesnatih pasem in njihovih križancev, katerih prehrana ni predpisana. Stegna morajo biti težka najmanj devet kilogramov, zaželena so pa večja, po dvanajst in več kilogramov. Teža vpliva tudi na čas sušenja in zorenja, ki trajata najmanj dvanajst mesecev. S sušenjem pršut doseže mikrobiološko obstojnost, s procesi zorenja pa se oblikujejo značilna barva, struktura in specifična aroma zorjenega soljenega svinjskega mesa. Prav suhi postopek soljenja z morsko soljo je še ena od specifik kraškega pršuta, ki mu ni dodana nobena druga začimba ali sestavina. Gre za izdelek z visoko prehransko vrednostjo, saj vsi postopki pridelave potekajo pod 16 °C in se zato vsi vitamini, amino- in maščobne kisline ohranijo.
Posebna omemba si zasluži Lokavski pršut, ki je vrsta kraškega pršuta, znana po svoji tradiciji. Sušenje Lokavskega pršuta poteka najmanj 12 mesecev, kar mu daje posebno kakovost, intenzivno barvo, žlahten, poln okus in srednje čvrsto strukturo. Od drugih kraških pršutov se razlikuje po značilnem poprovem posipu in času zorjenja. Kakovost Lokavskega pršuta je bila nagrajena z zlato medaljo za kakovost.
Postopek Proizvodnje Kraškega Pršuta (ZGO)
- Omejeno območje: Soljenje, sušenje in zorenje Kraškega pršuta (ZGO) potekajo v Sloveniji na območju Krasa, ki leži na zahodnem delu osrednje Primorske.
- Sledljivost in certifikacija: Vsak proizvajalec Kraškega pršuta (ZGO) je registriran in dodeli se mu edinstvena številka. Proizvajalci morajo pridobiti tudi potrdilo o skladnosti, ki zagotavlja, da upoštevajo tradicionalne metode in visoke standarde v celotnem proizvodnem procesu. Tik pred soljenjem se stegna označijo z vročim žigom, na katerem so navedeni dan, mesec in leto ter številka serije, kar zagotavlja popolno sledljivost.
- Soljenje: Stegna se solijo cela, z natiranjem grobe morske soli v meso; za Kraški pršut (ZGO) je značilno suho soljenje izključno z grobo morsko soljo. Količina uporabljene soli je odvisna od teže stegen. Proizvajalci uporabljajo zmerno količino soli, tako da so njihovi proizvodi uravnoteženo slano-sladki. Nasoljena stegna se namestijo na police in hranijo pri temperaturi od +1 °C do +4 °C.
- Sušenje in zorenje: Sol se odstrani s površine stegen, ki se nato hladno sušijo z blago cirkulacijo zraka pri temperaturi od +1 °C do +7 °C. Celotna faza hladnega sušenja, vključno s soljenjem, traja najmanj 75 dni. Pri pripravi na naslednjo fazo se stegna sperejo z vročo vodo in osušijo, preden se okrog glave stegnenice z mesa obreže slanina. Stegno se nato pusti, da se posuši in zori pri temperaturah od +12 °C do +18 °C. Meso se redno zamazuje z začinjeno svinjsko mastjo. Dolžina postopka soljenja in sušenja je odvisna od teže mesa; pri tipičnem stegnu, ki tehta 9 kg, celotno obdobje proizvodnje traja najmanj 12 mesecev.
- Kontrola kakovosti: Ko se pršut približa polni zrelosti, strokovni preskuševalci v mišičnino pršuta naredijo vbod s konjsko koščico, ki jo nato povohajo, da bi ocenili aromo. Ta senzorični preskus je podprt z laboratorijskimi testi, s katerimi se določi vsebnost soli in vode v pršutu. Pršut, ki uspešno prestane teste, se označi z logotipom Kraški pršut (ZGO) in s številko proizvajalca.
Istrski Pršut - Edinstven Posebnež (ZOP)
Istrski pršut med poznavalci slovi kot nekakšen posebnež med pršuti, saj je eden redkih, ki se izdeluje brez kože in slanine. Prepoznan je na evropski ravni in ga odlikuje zaščitena označba porekla (ZOP). To pomeni, da mora celoten postopek, od reje do predelave in zorenja, potekati na geografskem območju slovenske Istre. Suši se najmanj 12 mesecev in ima poseben aromatičen značaj, saj se meso med soljenjem začini z lovorom, rožmarinom, poprom in česnom.
Ključna razlika med kraškim in istrskim pršutom je v tem, da istrski pršut ni dimljen in se suši brez kože, kar vpliva na njegovo aromo in teksturo. Poleg tega se pri istrskem pršutu ne odstranjuje medenične kosti, kar dodatno zaznamuje proces.
Goveji Pršut - Manj Pogost, a Cenjen
Pršuti niso narejeni le iz svinjskega mesa; lahko so tudi goveji. Goveji pršuti so narejeni iz v kvader oblikovanih kosov govejega mesa z čim manj veziva - običajno iz mišic stegna. K mesu se doda sol, nitrat/nitrit ter začimbe, kot so česen, poper in zdrobljen lovorjev list. Praviloma se stegna za goveji pršut ne prekaja, ampak se jih suši na vetru, od devet do šestnajst mesecev. Dovoljena je tudi uporaba morske soli, na redkih kmetijah pa sušijo in zorijo goveji pršut še dlje, kar mu daje posebno globino okusa.
Splošni Postopek Izdelave Pršuta
Postopek izdelave pršuta je dolgotrajen in natančen, in čeprav obstajajo regionalne razlike, so ključne faze podobne:
- Izbira mesa: Uporablja se le sveže in kakovostno svinjsko stegno, za goveji pršut pa izbrani kosi govejega mesa.
- Soljenje: Stegno se ročno natre s soljo (v primeru istrskega pršuta tudi z začimbami).
- Stiskanje in oblikovanje: Po soljenju sledi rahlo stiskanje stegna, da se iz njega iztisne preostala tekočina. Hkrati se oblikuje značilna oblika pršuta. Nato se stegno za nekaj tednov pusti počivati.
- Sušenje in zorenje: To je najdaljša in najpomembnejša faza. Stegna se obesijo v prostorih z naravno ali nadzorovano burjo oziroma zračnimi tokovi. Temperatura običajno ne presega 18 °C. Zorenje traja najmanj 12 mesecev (pri nekaterih pršutih tudi več), medtem pa se razvijajo edinstvene arome in tekstura mesa.
- Zaščita (premazovanje): Med zorenjem se zunanja plast redno premaže z mešanico svinjske masti, moke in popra, kar preprečuje prehitro izsušitev in pomaga pri enakomernem zorenju.
- Kontrola kakovosti in označevanje končnega izdelka: Strokovnjaki preverijo barvo, teksturo, aromo in čvrstost ter izdelku dodelijo znak kakovosti, če zadošča vsem standardom.
Hranilna Vrednost Pršuta
Hranilna vrednost pršuta je presenetljivo visoka. Čeprav gre za suhomesni izdelek, vsebuje veliko beljakovin, malo ogljikovih hidratov in zmerno količino maščob. Pršut je tudi vir vitamina B12, niacina in železa, zaradi česar je dober dodatek uravnoteženi prehrani. Ključ je seveda v zmernosti, saj se pršut uživa v tankih rezinah, ki že same po sebi zadovoljijo potrebo po okusu.
Meso, vključno s pršutom, opredeljujemo predvsem kot beljakovinsko živilo, čeprav je po svoji sestavi pomemben vir drugih hranilnih snovi, zlasti maščob, ter biološko visokovrednih sestavin, kot so vitamini in minerali. V povprečju vsebuje pusta mišičnina brez vidne maščobe okrog 75 % vode, 18-22 % beljakovin, 1-5 % maščob, 1 % mineralnih snovi in do 1 % ogljikovih hidratov. Po količini predstavlja voda prevladujočo sestavino mesa, v kateri so raztopljene mnoge, s prehranskega in fiziološkega vidika pomembne sestavine (beljakovine, minerali, vitamini, itd.).
Meso v prehrani človeka, še posebej v obdobju rasti in razvoja, predstavlja pomemben vir različnih hranil, zato je njegovo zmerno vključevanje v pestro mešano prehrano v skladu s priporočili o količinah in pogostosti upravičeno. Meso velja za dober vir beljakovin z visoko biološko vrednostjo, saj vsebuje esencialne aminokisline v zelo ugodnem razmerju, ki jih telo lahko uporabi za izgradnjo lastnih beljakovin. Je tudi pomemben vir mikrohranil, npr. železa, cinka, selena in vitamina B12. Zaradi vsega navedenega meso lahko predstavlja pomemben del pestre in uravnotežene prehrane.
Hkrati pa prehranska priporočila izpostavljajo pomembnost zmernosti pri uživanju mesa in mesnih izdelkov. Potrebno je namreč upoštevati, da predelani mesni izdelki lahko vsebujejo velik delež skupnih in nasičenih maščob, posledično pa imajo lahko precej visoko energijsko vrednost. Prehrana z veliko maščob, predvsem nasičenih, predstavlja dejavnik tveganja pri nastanku povišanega holesterola v krvi ter srčno-žilnih bolezni. Pomembno je tudi izpostaviti, da je Mednarodna agencija za raziskovanje raka (IARC) leta 2015 rdeče meso razvrstila v kategorijo verjetno rakotvornih snovi, mesne izdelke pa v kategorijo rakotvornih snovi za človeka, pri čemer je tveganje povezano s količino zaužitih izdelkov. Zato je priporočljivo v vsakodnevni prehrani omejevati uživanje živil, ki vsebujejo veliko količino nasičenih maščob. Skupna količina zaužitega rdečega mesa in predelanih mesnih izdelkov naj ne bi presegala 300 g tedensko, količine nad 500 g na teden pa predstavljajo resno tveganje za zdravje.
V kontekstu pršuta pa velja poudariti, da se kakovosten pršut, kot sta kraški in istrski, proizvaja pri nizkih temperaturah (pod 16 °C), kar omogoča ohranitev vitaminov in aminokislin, obenem pa se ne prekaja (razen nekaterih variant špeka, ki niso pršuti), kar ga loči od nekaterih dimljenih suhomesnatih izdelkov, ki so lahko povezani z drugačnimi tveganji.
Prepoznavanje Kakovostnega Pršuta
Pri izbiri kakovostnega pršuta je treba biti pozoren na več dejavnikov. Najprej je pomembno pogledati, kdo je proizvajalec in ali ima pršut, kos oziroma narezek katero od zaščit, kot sta zaščitena geografska označba (ZGO) ali zaščitena označba porekla (ZOP). Preveriti je treba, ali je slanina smetanaste in mišičnina rubinaste barve. Pomembno je tudi pogledati deklaracijo: koliko soli vsebuje in ali so dodane kakšne starterske kulture. Pomemben indic za kakovost je tudi cena, ki ponavadi veliko pove o kakovosti izdelka. Poleg tega je znak, da je pršut zrel, če so na površini kosa ali rezine vidni beli kristali (kristali tirozina), kar pomeni, da lahko ob žvečenju tudi malo škripljejo med zobmi, ali bel poprh. To je znak kakovosti in pravilnega zorenja.
Postrežba in Kulinarika s Pršutom
Kako pravilno postreči pršut?
Rezanje in serviranje pršuta je skorajda obred, zato je priporočljivo imeti dva osnovna pripomočka, in sicer stojalo za pršut, ki zagotavlja stabilno pritrditev stegna in olajša natančno rezanje, ter nož za pršut. Ta je običajno dolg in tanek, z upogljivim rezilom, ki omogoča rezanje na tanke rezine. Te niso pomembne le zaradi estetike, ampak omogočajo, da se na jeziku razvije poln okus pršuta.
Pršut v kulinariki
Pršut je vsestransko uporaben, saj ga lahko ponudimo samostojno kot narezek, ovijemo okoli sadja, dodamo v testenine ali z njim obogatimo zelenjavne jedi. Posebej dobro se ujema s slovenskimi siri in domačim kruhom, odličen pa je tudi kot prigrizek ob kozarcu vina. Pršut je hrana, ki jo velikokrat najdemo na krožnikih ob oljkah, siru, grisinih in vinu, s sadjem, zelenjavo in siri ga ponujajo kot predjed. Zelo dobro se kombinira tudi z drugimi vrstami mesa: piščančjim, puranjim, račjim ter ribami in morskimi sadeži - polnjeni lignji, gobami, tortelini, skratka v glavnih jedeh.
Na Krasu pa prisegajo na načelo "manj je več". Želijo, da se pršut postreže tako, da so na krožniku dve ali tri rezine, ki morajo biti postavljene elegantno kot baletke. Poleg se da kruh, morda mladi sir, orehova jedrca in grozdno jagodo.
Kje kupiti slovenski pršut?
Pršut, ki ga kupimo pri lokalnih pridelovalcih, je pogosto svež, sledljiv in izdelan po tradicionalnih metodah. Pomembno je, da smo pozorni na oznaki »zaščitena geografska označba« (ZGO) in »zaščitena označba porekla« (ZOP), saj jamčita, da je bil izdelek nadzorovan in izdelan po predpisanih standardih.
Pršut v Mednarodnem Merilu
Kultura izdelave pršuta je razširjena v več evropskih sredozemskih državah, pri čemer sta Italija in Španija največji izdelovalki. Skupaj v teh dveh državah izdelajo več kot dve tretjini (okrog 100 milijonov) pršutov v območju Sredozemlja. V evropskem merilu sta v proizvodnji pršuta vodilni Italija in Španija.
Ključen razlikovalni element pri kraškem in pršutu naših sosedov je klima. Če bi denimo od istega prašiča eno stegno sušili v San Danieleju, drugo pa na Krasu, bi bila med njima razlika, četudi je zračna razdalja med območjema le nekje sto kilometrov. Kot pravijo sami, njihove pršute božajo vetrovi, ki pridejo iz Dolomitov, mi pa se branimo premočne burje z Nanosa. Uporabljajo iste pasme prašičev, razlika pa je v njihovi teži: v Italiji jih pitajo do okoli 180 kilogramov žive teže, pri nas do približno 110 kilogramov. Tako v Sloveniji kot Italiji imajo težave s slanino, saj imajo sodobne pasme vedno tanjšo slanino, ki pa je ključni element pršuta.
Okus pršuta iz San Danieleja je bolj eleganten, občutek rezine v ustih je nežen in le blago slan, bolj sladkast, medtem ko je kraški bolj čvrst, »možat« in poln. Tu je še parmski pršut, ki ga na prvi pogled prepoznamo po bolj zaprtem kroju stegen v primerjavi s kraškim. Ta je tudi manj soljen in pri sušenju izgubi manj mase. Njegova tekstura je bolj voljna, okus pa bolj sladkast - kar prevlada nad slanostjo.
V Španiji pršut nosi ime jamón, kar izhaja iz latinske besede, ki pomeni izušen. Tam poznajo več vrst pršutov, ki se ločijo po vrsti prašičev, ki jih uporabijo kot surovino, po samem krmljenju prašičev in načinu obdelave mesa. Na leto naredijo kar približno 35 milijonov pršutov, a jih izvozijo le malo, večino jih pojedo turisti, saj Španci znajo pršut v kombinaciji z morjem, vinom, plesom in bikoborbami prodati kot edinstveno zgodbo. Zaradi svoje posebne sestave sta najbolj znana jamón serrano in jamón ibérico. V Španiji proizvajajo iberijski pršut (jamón Ibérico), narejen iz mesa črnih prašičev pasme Ibérico, ki so prepoznani po črnih parkljih (španski izraz “pata negra”). Ti prašiči imajo gene prednikov divjih prašičev, njihovo meso pa vsebuje veliko prepojenih plasti nenasičenih maščob. Zadnje mesece jih hranijo na prosti paši z želodom v hrastovih gozdovih južne Španije, tak tip pršuta se imenuje jamón Ibérico de bellota (beseda bellota pomeni želod). Za iberijski pršut redijo avtohtono iberijsko pasmo prašičev do večje starosti oziroma žive teže, v zadnjem delu vzreje v tako imenovani prosti reji. Okus takega mesa in tudi zrelega pršuta je poseben, oreščkast.
Druge Vrste Suhega Mesa po Svetu
Pršuta ne poznamo le v Evropi, čeprav so vsi drugi pršuti po svetu v tipu evropskih, saj so jih tja ponesli izseljenci. Poznamo tudi druge različice suhega mesa. Biltong iz Južne Afrike je posebno zanimiv, gre za tanke in ozke trakove mesa različnih vrst: od piščančjega do krokodiljega. Lahko se solijo, sladkajo, začinijo, posušijo pa se na zraku in hranijo v vrečkah na sobni temperaturi, ki je v Afriki visoka. Naslednja zanimivost je turška pastirma iz govejih trakov, debelih 4 do 6 milimetrov, nasoljenih, prešanih in prekritih s pasto iz česna in začimb, denimo pekoče paprike, kumine in gorčice. Tudi ti so sušeni na zraku.
Pogosta Vprašanja o Pršutu
Spodaj so odgovori na najpogostejša vprašanja o pršutu:
-
Kaj je kraški pršut?
Kraški pršut je sušeno svinjsko stegno, ki je izdelano in zorjeno izključno na območju Krasa, najmanj 12 mesecev, le s soljo in naravnim zorenjem. Nosi zaščiteno geografsko označbo (ZGO).
-
Kaj je istrski pršut?
Istrski pršut je posebna vrsta sušenega svinjskega stegna, ki se izdeluje brez kože in brez dimljenja. Meso se med soljenjem začini z zelišči (lovor, rožmarin, poper, česen), zorjenje pa poteka v značilnem istrskem podnebju. Ima zaščiteno označbo porekla (ZOP).
-
Iz katerega mesa je narejen pršut?
Pršut je narejen iz zadnjega dela svinjskega stegna, brez kože (pri istrskem pršutu) ali z delno ohranjeno (pri kraškem pršutu). Redkeje je lahko izdelan tudi iz govejega mesa.
-
Kako dolgo zorijo pršuti?
Zorenje pršuta traja najmanj 12 mesecev, pri nekaterih vrstah in izdelkih pa tudi več (npr. do 16 mesecev ali dlje).