Glazura ali posteklina je tanka steklasta plast, ki pokriva keramične izdelke z namenom povečanja njihove odpornosti, neprepustnosti za vodo in doseganja lepšega videza. Ta zaščitni sloj bistveno izboljša funkcionalne in estetske lastnosti keramike, kar jo dela izjemno priljubljeno izbiro za različne površine.
Postopek nanašanja glazure in njene vrste
Proces glaziranja in tipi glazure v proizvodnji
Proces nanašanja glazure se razlikuje glede na vrsto keramičnega izdelka in želeni končni učinek. Trde izdelke iz porcelana potopimo po prvem žganju (običajno pri 900 °C) v vodno suspenzijo silikata, apnenca, kremena in kaolinita, nato pa jih pečemo pri zelo visokih temperaturah, med 1400 in 1500 °C. Glinene posode in pečnice (ploščice za peči) so pred žganjem prevlečene z mešanico gline in svinčevega stekla. Z dodajanjem kovinskih oksidov dosežemo barvno glazuro, ki obogati estetski videz.
Za predmete iz grobega kamna, kot so kanalizacijske cevi, se uporablja tehnika solne glazure (natrijev in aluminijev silikat), ki se nanese v vroči peči z dodatkom soli, kar ustvari trpežno in neprepustno površino.
Vloga keramičnih pigmentov pri obarvanju glazure
Keramični pigmenti so kemične snovi, ki so namenjene barvanju grobih in finih keramičnih izdelkov, uporabljajo pa se tudi za emajl in steklo. Te snovi se bistveno razlikujejo od pigmentov za lake in barve, ki so namenjeni zaščiti ali barvanju običajnih podlag, kot so les, kovina in gradbene plošče.
Glavna razlika je v tem, da se keramični pigmenti uporabljajo med proizvodnjo keramike in podobnih materialov, kar pomeni, da so med žganjem in žarjenjem (običajno v temperaturnem območju od 500 do 1400 °C) podvrženi dolgotrajni toplotni obdelavi. Zato je osnovna zahteva za keramične pigmente izjemna stabilnost pri visokih temperaturah, kar je značilnost le nekaterih anorganskih spojin.
Keramični pigmenti se uporabljajo kot sestavine keramičnih barv, ki poleg pigmentov vsebujejo tudi sredstva za znižanje tališča in tako imenovane glazurne frite. Keramični pigmenti po svoji kemični sestavi niso vedno natančno določeni. Običajno gre za mešanice kovinskih oksidov, najpogosteje železa, mangana, kroma, kobalta in niklja, lahko pa vsebujejo tudi druge okside.
Strukturno so običajno zgrajeni kot spineli (MIIO • M2III03, kjer je M kovina in rimska številka označuje njeno valenco). Poleg kovinskih oksidov strukture spinela se kot keramični pigmenti uporabljajo tudi nebarvane spojine, kot sta cirkonijev silikat in cirkonijev oksid, v katere so v kristalno mrežo vključeni ioni nekaterih kovin, najpogosteje vanadij. S to namestitvijo se doseže obarvanost; znani tovrstni keramični pigmenti so na primer cirkonijevo-vanadijev modri in rumeni pigmenti ter cirkonijevo-železni roza pigmenti.
Keramične barve se večinoma uporabljajo za barvanje gradbene keramike, predvsem za stenske ploščice, talne ploščice in sanitarije (kopalnice). Obstajajo različne barve za glazuro (overglaze barve), za barvanje površine keramike pred posteklitvijo (underglaze barve) in za barvanje same mase.
Posebnosti glazirane keramike: od poliranih do mat ploščic
Popolnoma polirane glazirane ploščice
Popolnoma polirane glazirane ploščice združujejo prednosti poliranih in starinskih ploščic. So elegantne in modne, ponujajo bogato podobo antičnih ploščic in gladko površino poliranih. Mnogi potrošniki jih cenijo, saj ustvarjajo izredno razkošno in prefinjeno vzdušje v prostoru, še posebej v dnevnih sobah, v kombinaciji z evropskimi mizami za kavo ali televizijo.
Površina popolnoma polirane glazirane ploščice je polirana, kar ji daje tako sijaj kot gladkost. Posebna kristalna obrabna glazura ni le gosta in svetlejša po žganju pri visoki temperaturi, temveč tudi trda in obrabljiva. Površina ploščice je tako topla in sijoča kot vodna površina valov. Starinski vzorec pod glazuro predstavlja "vidno, nematerialno" osebnostno teksturo, ki je še posebej jasna in polna osebnosti.
Za razliko od navadnih poliranih ploščic, kjer barva s časom zbledi, in starinskih ploščic, katerih tanka glazura se zlahka obrabi, imajo posebne glazirane keramične ploščice debelo in odporno glazuro, ki omogoča izjemno dolgo življenjsko dobo. Glazura je polirana, kar združuje retro in elegantne značilnosti antične opeke z gladko površino poliranih ploščic, vse to pa se ujema s starinskim vzorcem pod glazuro, kar daje nizek, a razkošen in vizualno izredno bogat vtis.
Glazirane in neglazirane ploščice
Keramične ploščice delimo na glazirane in neglazirane. Glazirane keramične ploščice imajo na površini nanešen tanek sloj glazure, ki je lahko v visokem sijaju ali mat izvedbi. Glazirane ploščice se običajno lažje čistijo, saj gladka površina preprečuje vpijanje umazanije. Po drugi strani pa so negazirane keramične ploščice deloma porozne in zato bolj občutljive na umazanijo ter bolj problematične za čiščenje. Pri izbiri je pomembno upoštevati namembnost in izbrati ustrezno trdoto. Za zunanjo uporabo je potrebna keramika z razredom protidrsnosti od R9 do R11.
Značilnosti in uporaba mat ploščic
Kadar ploščice polagamo v kopalnici ali v prostorih z veliko vlage, kot so tuš kabine, je priporočeno, da so tla položena iz keramike, ki ni gladka oziroma polirana. V takšnih primerih so najboljša izbira ploščice matiranega videza. Te so običajno dovolj gladke, da nam hoja z boso nogo ni neprijetna, niso pa tako spolzke v primeru mokrih tal, kar zagotavlja večjo varnost.
Mat površina je diskretna in prijetna na otip, poleg tega pa nudi dober oprijem, zato se pogosto uporablja na tleh v tuš kabinah ali tam, kjer je veliko vlage. Protizdrsne ploščice so izjemno pomembne za zagotavljanje varnosti v kopalnicah, saj vlaga in mokra tla povečujeta tveganje za zdrse. Njihova površina je pogosto opremljena z drobnim reliefom ali matiranim slojem, kar poveča oprijem tudi na mokrih tleh. Najpogosteje se protizdrsne talne ploščice nameščajo okoli tušev in kadi, kjer uspešno preprečujejo padce in poškodbe.
Pomembna opomba: večji faktor protizdrsnosti (npr. R11) pomeni tudi težje čiščenje. Vzdrževanje bolj hrapavih ploščic je namreč bolj zahtevno, saj sama struktura vsebuje mikro pore, v katerih se lahko nabira umazanija.
Vzdrževanje glazirane keramike
Keramične ploščice, še posebej glazirane, veljajo za enostavne za vzdrževanje in čiščenje. Zaradi gladke površine se umazanija na njih ne zadržuje, zato za odstranjevanje madežev običajno zadostujeta že voda in blag detergent. Ploščice v notranjih prostorih je priporočljivo čistiti s čistili, ki so pH nevtralne in ne vsebujejo močnejših kemikalij. Čistimo jih z mehkimi krpami, ki niso hrapave, saj bi s tem lahko poškodovali glazuro same ploščice.
Nega teh ploščic je nezahtevna - redno brisanje preprečuje nastajanje vodnega kamna ali plesni v fugah. Številne študije potrjujejo dolgo življenjsko dobo teh ploščic; ob primerni skrbi lahko ohranijo privlačen videz tudi več desetletij.