Fižol je najbolj razširjena stročnica v naši regiji, cenjena zaradi svoje prilagodljivosti in hranilne vrednosti. Sajenje fižola je razširjeno tako na vrtovih kot v urbanih vrtičkih, kjer se visoke sorte s svojo vertikalno rastjo lahko uporabijo celo za zagotavljanje zasebnosti na balkonu.
Botanične značilnosti in pomen fižola
Fižol kot stročnica in vir beljakovin
Fižol spada v družino metuljnic (Fabaceae), za katero so značilni stroki ali semena zrnate oblike. V to skupino poleg fižola spadajo še soja, grah, leča, alf-alfa in arašidi - pogosto je presenečenje, da arašidi pripadajo prav v skupino fižola in ne oreščkom. Semena fižola se nahajajo na dveh polovicah zelenega stroka. Stroki so prva faza tvorbe semen, znana kot fižol. Tako stroki kot fižol so užitni, pri čemer je treba upoštevati, da imajo nekateri stroki trde dele, znane kot niti ali vlakna, ki jih je treba odstraniti. Zanimivo je tudi, da ima fižol sposobnost vezave dušika iz zraka, kar jim omogoča, da ustvarijo kakovostne beljakovine z esencialnimi aminokislinami. Kombinacija stročnic z žitaricami zagotavlja zadovoljivo biološko vrednost aminokislin, zaradi česar so daleč najboljši in največji vir rastlinskih beljakovin v prehrani.
Zgodovinski pomen in prehranska vrednost
Fižol je ena prvih vzgojenih rastlin, ki se je pojavila tisoč let nazaj in ima številne prednosti. Zaradi obilnega pridelka semen različnih barv, grmičaste rasti, odpornosti na lokalne rastne razmere in bolezni ter enostavne priprave pri kuhanju, je postal nepogrešljiv del prehrane ljudi. Njegov pomen skozi zgodovino je v odpornih drobnih zrnih, ki jih je mogoče sušiti in skladiščiti več let, zaradi česar je dragoceno kot hrana in kot seme za prihodnje rodove. Fižol je bil ključna hrana za številne civilizacije, saj zagotavlja ne le prehransko varnost, temveč tudi sposobnost prilagajanja različnim podnebnim razmeram, kar mu zagotavlja pomembno vlogo tako v sedanjosti kot v prihodnosti.
Fižolovi stroki niso le raznolike oblike in okusa, ampak so tudi izjemno koristni za naše zdravje. Bogati so s hranili, kot so vitamin K, C, B kompleks, mangan, baker in so odličen vir beljakovin in vlaknin. Uporaba strokov lahko pomaga znižati holesterol, uravnavati raven sladkorja v krvi, izboljšati prebavo, okrepiti kosti in nevtralizirati proste radikale.
Različne vrste fižola
Nizki in visoki fižol
Fižol je v svetu vrtnarjenja prava zakladnica raznolikosti. Poznamo več vrst, med katerimi lahko izbirate glede na svoje želje in potrebe. Nizki fižol predstavlja kompaktno možnost za manjše vrtove ali vzgojo v posodah, sadilnih vrečah in visokih gredah. Večinoma gre za hitro rastoče sorte, ki zrastejo do višine 50 cm. Nizki fižol sadimo v vrste, saj bomo s tem deležni približno 5 kg pridelka na 2 m². Visoki fižol ponuja izjemno rast in je odličen za ozadje v vrtu. Rastlina je plezalka in ji je potrebno zagotoviti oporo.
Stročji fižol in fižol za zrnje
Fižolovi stroki so različnih oblik in barv ter se razlikujejo po strukturi in dolžini. Lahko so srpasti, valjasti, sabljaste oblike, pol ravne ali ravne. Dolžina strokov je tudi različna, od kratkih do pol-dolgih in dolgih strokov. Stročji fižol s svojimi sočnimi stroki predstavlja odlično izbiro za sveže uživanje, medtem ko se fižol za zrnje uporablja za sušenje in shranjevanje. Število semen v stroku je odvisno od sorte fižola in je lahko med 2 in 9. Poznamo rumeno stročje in zeleno stročje sorte. Zrna uživamo tako mlada kot suha.
Manj znane sorte in vrnitev klasičnih stročnic
Medtem ko sta navadni fižol in grah morda glavni zvezdi sveta stročnic, obstaja še veliko več sort, ki čakajo, da jih odkrijemo ali ponovno zasijejo v naših vrtovih in kuhinjah. Azuki fižol, črna soja in mungo fižol, ti manj znani člani fižola ne le obogatijo vaše jedi z okusom, temveč prinašajo tudi številne koristi za zdravje. Po drugi strani pa se leča in čičerika, dve stročnici, ki sta osvojili kuhinje po vsem svetu, počasi vračata v vrtove ljubiteljev. Poleg tega, da so odlične po okusu in bogate s hranili, so leča in čičerika tudi izjemno prilagodljive kulture, ki jih je enostavno vzgojiti na vašem vrtu.
Slovenske sorte fižola
Pridelava fižola v naših krajih ima dolgo zgodovino. Fižol se je k nam, podobno kot v druge dežele starega sveta, razširil kmalu po tem, ko so ga v 16. stoletju iz toplega dela Amerike prinesli v Evropo. O močni tradiciji gojenja pri nas priča tudi to, koliko različnih populacij se je ohranilo na našem malem ozemlju, k čemur sta pripomogli geografska razgibanost in močna samopreskrba kmečkih gospodarstev.
Tradicionalne in priznane slovenske sorte
V genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) hranijo kaljive vzorce več kot tisoč tradicionalnih tipov fižola, zbranih po vsej državi. Kljub temu je pri nas naprodaj le seme 12 uradno priznanih slovenskih sort. Nekatere izmed njih so:
- Jabelski pisanec
- Klemen
- Jeruzalemski
- Ptujski maslenec
- Sivček
- Visoka sorta za stročje: Maslenec rani
- Stara sorta: Cipro
- Visoki fižol za zrnje z belim semenom: Kiro
- Nizke sorte za zrnje: Zorin, Češnjevec, Prepeličar Tomačevski
Najbolj znane nizke sorte fižola pri današnji vzgoji sadik so nizki stročji fižoli Cannelino, Maxi in Dior ter fižol za zrnje Borlotto lingua di fuoco nano. Blagovna znamka Royal Seeds ponuja 25 starih evropskih sort fižola, različnih oblik in barv zrna ter zelo okusnih rumenih in zelenih strokov. Za nizek stročji fižol izberite sorti Čudo Piemonta in My Ariana (zelo zgoden nizek stročji fižol z zelenimi, ploščatimi stroki, ki niso nitasti, pobiramo ga 50 dni po setvi). Canadian Wonder je zelo okusen nizek fižol za zrnje (temno rdeče barve in ledvičaste oblike, pobiramo ga 70 do 80 dni po setvi). Goldmarie je zelo zgodnja sorta visokega fižola (maslenec), ki je primerna za stročje in zrnje (pobiramo jo 80 dni po setvi). Lingua di Fuoco »Extra« je visok fižol za zrnje (češnjevec), zgodnja, tradicionalna evropska sorta, zelo bujne rasti, zrnje pobiramo 85 do 90 dni po setvi.
Za domače sorte je potrebna pravilna vzdrževalna selekcija. Žlahtnitelji morajo namreč vzdrževati predpisane lastnosti in kakovost semena, pri čemer morajo izločiti možnost okuženosti z virozami. Poleg tega so na KIS zastavili projekt žlahtnjenja domačih sort, ki bi bile odpornejše na sušo in nekatere bolezni. Glavni razlog, da sortne selekcije iz zbranih vzorcev ni še več, je odsotnost tržne pridelave domačega fižola.
Razlike med navadnim in laškim fižolom
Navadni fižol (Phaseolus vulgaris) ima cvetove v različicah od bele do nežno vijoličaste. Na mnogih vrtovih, predvsem v Posočju, pa opažamo rdeče cvetočega, včasih v kombinaciji z belo. Gre za drugo vrsto, laški ali turški fižol (Phaseolus coccineus), ki se z navadnim ne križa, ima bujnejšo rast, zavzema veliko prostora in ima veliko pisano zrnje. Je bolj odporen na ekstremno vreme, le za vznik potrebuje višje temperature. A medtem ko je navadni fižol samooprašni, potrebuje ta za oprašitev nujno žuželke; sorte laškega fižola se med seboj zelo rade križajo.
Rast in razvoj fižola
Faze rasti in dolžina rastne dobe
Rastlina fižola gre skozi pet stopenj rasti in razvoja: debeljenje semena in kalitev semen, kaljenje, cvetenje, nastajanje zelenih strokov in zorenje semen. V peti fazi se vsi življenjski procesi fižola zmanjšajo na minimum. Pri vseh vrstah stročnic se kalčki pojavijo 7 do 10 dni po setvi, v hladnejših pogojih pa lahko ta postopek traja do 22 dni.
Glede na dolžino rastne dobe do zrelosti fižola, pripravljenega za uživanje, so sorte razdeljene v pet skupin:
- zelo zgodnje (60-75 dni)
- zgodnje (75-90 dni)
- srednje zgodnje (85-105 dni)
- poznejše (100-115 dni)
- zelo pozne (več kot 115 dni)
Temperaturne in vlažnostne zahteve
Fižol že med kalitvijo zahteva več toplote. Optimalna temperatura za sajenje in vzgojo fižola je od 16 do 30°C, najnižja temperatura je 12°C. Zato ga ne sejemo prehitro v mrzlo zemljo, saj to pomeni slab vznik in oslabljene, pogosto tudi bolne mlade rastlinice. Fižol potrebuje največ vlage in hranil med cvetenjem. Suh in vroč zrak poleti je zanj pogosto zelo neugoden, saj se lahko oploditev zmanjša, cvetovi pa odpadajo. Pomoči ni, saj samo zalivanje ne zadošča, kljub temu pa ga moramo zalivati, da ga ohranimo za čas, ko bodo temperature spet ugodnejše. Visok fižol in nekatere sorte so občutljive za dolžino dneva. V dolgem dnevu, posebej če je še zelo vroče, ne zacvetijo, zato ne smemo biti nestrpni in pričakovati prvega pridelka vedno julija. Posebnost nekaterih visokih sort (npr. maslencev, ki jih pridelujemo za stroke) je, da začnejo cveteti šele, ko se dan skrajša na manj kot 14 ur, torej julija, in lahko prve stroke obiramo šele avgusta.
Setev in sajenje fižola
Kdaj sejati fižol
Sejanje fižola je ključen korak k uspešni vzgoji. Optimalen čas za sajenje fižola je odvisen od podnebnih razmer vaše regije. Splošno pravilo velja, da se fižol sadi, ko so temperature tal dosegle približno 10 stopinj Celzija in so minile spomladanske pozebe.
- V severnih regijah se priporoča setev konec aprila ali v začetku maja, možno pa je tudi sejati v juniju, da bi se izognili tveganju poznih zmrzali.
- V južnih regijah je setev lahko prej, celo mesec dni prej, glede na krajše obdobje izpostavljenosti potencialno velikim zmrzali.
- Za nizke sorte fižola, kot je nizek stročji fižol Dior, lahko s sajenjem začnete spomladi, ko so nevarnosti pozebe že mimo.
- Nizkega stročjega fižola ne sejemo pred 1. majem. Samo v primeru toplega maja ga sejemo konec aprila.
- Visokega fižola nikoli ne sejemo v aprilu, saj bo razvil preveč listja, cvetel pa ne bo. To velja za vse nižinske lege, na Primorskem in toplejših krajih sejemo, ko to dopuščata vreme in temperatura tal.
Če želite zagotoviti večkratne pridelke, sadite fižol v več manjših intervalih skozi sezono. To bo poskrbelo za neprekinjeno oskrbo svežega fižola.
Priprava tal in gnojenje
Fižol potrebuje vlažna, rodovitna tla, bogata z organsko maso, na polnem soncu. Zelo dobro uspeva tudi na peščeno ilovnatih tleh. Na zelo peščenih ali izredno težkih glinastih tleh, kjer se zadržuje voda, slabše raste, zato tam dobimo manjši pridelek. Fižol sodi na tretjo ali četrto poljino, torej na grede, ki jih že tri leta nismo gnojili s hlevskim gnojem. Ker je metuljnica, s pomočjo bakterij na koreninah sam veže dušik iz zraka, s čimer obogati zemljo za naslednje posevke. Zato ga ob obiranju ne pulimo, temveč odrežemo pri tleh.
Izogibamo se gnojenju s hlevskim gnojem, gnojevko ali gnojnico. Strogo je prepovedano gnojenje z mineralnim gnojilom, ki vsebuje dušik. Nizek fižol prenaša samo 2 do 5 litrov preperelega komposta na m² ali četrtino organskih gnojil v obliki pelet. Visok fižol ima bujno rast in potrebuje več hranil. Zato pred setvijo visokega fižola dodajte malo domačega zrelega komposta. Nikakor ne dognojujemo z mineralnim dušikom, ker s tem naredimo več škode kakor koristi.
Načini setve in razdalje
Seme fižola pred sajenjem namočite v mlačno vodo (lahko tudi v kamilični ali žajbljev čaj) za 12 ur. Neenakomeren in slab vznik fižola lahko preprečimo z izbiro kakovostnega semena.
Nizki fižol
Priporočljivo je, da se nizki fižol seje v vrstah. Te vrstice morajo biti med seboj oddaljene od 30 do 50 centimetrov, odvisno od sorte, da se rastlinam zagotovi dovolj prostora za rast in razvoj. Nizki fižol sejemo v vrste v jarek, ki ga naredimo z motiko, po eno zrno na približno šest centimetrov, ker se grmički precej razrastejo, pa naj bo med vrstami od 50 do 70 cm presledka. Pritlikave nizke sorte fižola pa sadimo 25 do 50 cm narazen.
Nizki stročji fižol je najbolje saditi ob rastline, ki se počasi razvijajo, tako gredice niso prazne, saj jih fižol hitro prekrije. V domačih vrtovih je vse bolj viden med gredicami zelja, ohrovta, ali cvetače, brokoli in druge kapusnice. Nizek fižol lahko sadite tudi ob jagode, solato, rdečo peso, zeleno.
Visoki fižol
Visok fižol se običajno seje v kupčke po pet semen, kjer je prostor za njihovo rast. Sejemo v kupčke ob kole ali vrvice, lahko pa tudi ob koruzo, kot so to počele naše babice. Pri bujnih sortah sejemo do šest zrn na vrvico ali kol, ob koruzi le tri do štiri, pri manj bujnih do deset zrn na kol ali vrvico, ob koruzi do osem zrn. Skupine naj bodo narazen 1 meter. V vrsti naj bodo skupine narazen en meter, vrste pa vsaj dva.
Za vzgojo v večjih loncih, sadilnih vrečah in koritih so primerne visoke sorte fižola. S katerim ustvarite pergole, zaščitne zavese. Ko se rastline razvijejo, se bodo pričele vzpenjati in ovijati vzdolž opore, kot so mreže, stebri ali ograja na balkonu. Taka rast omogoča rastlinam, da se povzpnejo navzgor, kar olajša nabiranje in preprečuje gnitje strokov na tleh.
Sajenje sadik
Raje si na toplem vzgojimo sadike s koreninsko grudico in te presadimo na prosto. Vzgojite ali kupite lahko tudi sadike fižola s koreninsko grudo, ki jih posadite na vrt v maju. Predčasno v začetku aprila si vzgojite sadike v lončkih, če imate težave z vrtnimi polži.
Dobri in slabi sosedje
- Dobri sosedje: koruza, bučnice, solata, radič, kapusnice, krompir. Mešane gredice s šetrajem fižol ščiti pred napadom črnih uši.
- Slabi sosedje: grah, bob, česen, čebula, por.
Za fižol velja, da se ga nikoli ne seje ali sadi na isto mesto več let zaporedoma.
Nega fižola med rastjo
Zalivanje in zastirka
Skozi celotno rastno dobo na gredicah, v sadilnih vrečah, visokih gredah in loncih je potrebno pri fižolu redno vzdrževati stalno vlago, saj s tem omogočamo lep in enakomeren razvoj strokov. Fižol potrebuje veliko vode v času cvetenja. Zalivanje je še posebno potrebno v času cvetenja do globine 20 cm, enkrat do dvakrat tedensko, nikakor po listih in cvetovih, če je mogoče. Če fižolu primanjkuje vode, začnejo cvetovi odpadati in stroki se ne razvijejo. Še slabše je, če se med namakanji zemlja izsuši. Pazljivi moramo biti tudi, da se zaradi namakanja zemlja ne zbije preveč. Priporočljiva je zastirka za vrt, ki pomaga, da so tla vlažna, vendar je na začetku potrebno biti previden zaradi polžev.
Osipanje in dognojevanje
Ko rastline fižola dosežejo višino 30 cm, ne pozabite stebel osipati na približno 15 cm višine. Zelo priporočljivo je tudi osipavanje rastlin, posebno v suhem in vročem vremenu.
Fižol potrebuje tudi kar precej magnezija. Če opazimo, da so rastline rumenkaste in predvsem listne žile še ostajajo zelene, rastline okopljemo, da prerahljamo tla okoli njih in jim dodamo Plantella Tekoči magnezij. Dognojujemo magnezijeva listna gnojila v kombinaciji s fosforjem in kalijem.
Odpravljanje težav zaradi vročine in dolžine dneva
Za odpadanje cvetov je največkrat kriva vročina, cvetovi se ne morejo oploditi. Močnejši je ta pojav ob slabem kolobarju, pregnojenosti tal z dušikom in organskimi gnojili. V suhem in vročem poletju, ko tudi nočne temperature ne padejo pod 30°C, je oploditev zelo slaba, kar praktično pomeni, da cvetovi odpadajo, plodov pa ni. Veliko sort visokega fižola je občutljivih za dolžino dneva. V dolgem dnevu, posebej če je še zelo vroče, ne zacvetijo.
Bolezni in škodljivci fižola
Ko se ukvarjamo z vzgojo fižola, se soočamo z različnimi izzivi, saj ga lahko napadejo številni škodljivci in bolezni. Pomembno je poznavanje teh groženj in načinov za njihovo preprečevanje ter zatiranje, da zagotovimo zdrav pridelek.
Pogosti škodljivci in rešitve
Dva pogosta škodljivca, ki pogosto ovirata rast in razvoj rastlin, sta polži in listne uši. Poleg njih se pojavljajo tudi drugi, ki lahko resno ogrozijo pridelek.
Polži
Polži se pogosto pojavljajo v vlažnih pogojih in se hranijo z listi in stebli rastlin. Za seboj pustijo sledove sluzi. Lahko povzročijo znatno škodo mladim rastlinam.
Črne listne uši
Črne listne uši so majhne žuželke, ki se hranijo z rastlinskim sokom. Njihova prisotnost lahko povzroči rumenenje, zvijanje in padanje listov ter oslabi rastlino. Glavne prenašalke virusa so uši, zato se bolezni in tega škodljivca ubranimo tako, da sproti odstranjujemo napadene vršičke, ob močnejšem napadu pa vso rastlino. Po poročilih vrtičkarjev za odganjanje uši pomaga sajenje šetraja med fižol.
Hrošček fižolar
Znan škodljivec je tudi hrošček fižolar, ki ga je izredno težko opaziti. Njegov razvojni krog lahko pretrgamo tako, da damo zrnje za kakih 10 dni v zamrzovalnik, da se iz morebitnih jajčec ne morejo razviti škodljivci, ki v zrno izvrtajo drobno luknjico.
Južna plodovrtka in pršice
V vročih dneh se lahko pojavi drobna gosenica južna plodovrtka, ki napade tudi fižol. Proti njej in drugim gosenicam deluje pripravek na osnovi bacila (Bacillus thuringiensis), ki na druge organizme ne vpliva in nima karence. V suhem in vročem poletju se na spodnji strani fižolovih listov lahko pojavijo pršice; prvi znak so drobne svetle pike na listih, ki pozneje pobledijo in se sušijo, pod njimi pa je tanka pajčevina.
Pogoste bolezni in preventiva
Poleg škodljivcev se lahko pojavijo bolezni, kot so fižolova rja, bela plesen in bakterijska plesen, ki pomembno vplivajo na pridelek in kakovost pridelka, še posebej, če se ne držimo dobrega kolobarjenja. Fižolova pegavost, fižolova rja, bela plesen, bakterijske pegavosti so navadno posledica slabega kolobarja, pomembna je tudi dovolj velika medvrstna razdalja in setev zdravega semena.
Mastna fižolova pegavost
Ta bolezen povzroča rjave ali črne lise na listih, kar lahko privede do propadanja rastlin.
Fižolova rja
Pojavijo se rdečkasto rjavih madežev na listih, ki lahko oslabijo rastline in zmanjšajo pridelek. Najpogosteje se na listih pojavi rja, zlasti na fižolu, posejanem skupaj s koruzo. Okužba se pojavi, ko mlade rastline rastejo v zelo vlažni zemlji. Za to bolezen je zelo občutljiv fižol jeruzalemčan.
Bela plesen
Pojavlja se kot bela plast na listih, steblih in strokih, ki lahko povzroči propadanje rastlin in zmanjša kakovost strokov.
Bakterijska plesen
Ta bolezen povzroča rjave lise na listih, gnitje korenin in plodov ter lahko povzroči resno škodo na nasadih fižola. Če opazimo rjave mastne pege na strokih in listih, ki so pogostejše v zadnjih letih, pa gre najverjetneje za bakteriozo, proti kateri je na vrtu težko kaj narediti. Nekoliko lahko razvoj bakterijskih bolezni zavremo z uporabo bakrenih pripravkov.
Viroze
Poudariti velja, da rastlina, ki je bila napadena z virusom, v celoti ni primerna za semenitev.
Ekološke rešitve za zaščito rastlin
Za preprečevanje in zaščito rastlin pred boleznimi in škodljivci so na voljo ekološka sredstva:
- Polži STOP: Vsebuje naravne sestavine, ki odbijajo polže in krepijo rastline, kar jim pomaga zgraditi odpornost na vse vrste polžev. Sredstvo je varno za ljudi in ne vsebuje agresivnih kemikalij.
- Škodljivci STOP: Vsebuje naravne rastlinske izvlečke, ki krepijo rastline in povečujejo njihovo odpornost na škodljivce, kot so črne listne uši in drugi. Ne vsebuje agresivnih kemikalij in je varen za okolje in ljudi.
- Bolezni STOP: Ima preventivni in dolgotrajni učinek ter vsebuje naravne sestavine, ki omogočajo rastlinam, da razvijejo lastno odpornost na bolezni. Priporočljivo je, da ga uporabljate večkrat na leto.
Z namočenimi listi rabarbare lahko zatiramo listne uši ter ostale škodljivce. Kilogram listov namočimo v 5 l vode in počakamo do konca vrenja. Mešanico kuhamo še 10 min, ohladimo ter uporabimo proti ušem.
HomeOgarden izdelki za organsko vrtnarjenje pomagajo ustvariti optimalne pogoje za uspešno rast domačega fižola na vašem ekološkem vrtu, balkonu ali terasi.
Pobiranje in shranjevanje fižola
Ne glede na obliko, ki jo uporabljate za uživanje, so nabiranje mladih strok in puščanje, da nekateri zorijo z žetvijo fižola, ključni koraki, zaradi katerih je vzgoja fižola vznemirljiva in koristna izkušnja za vrtnarje začetnike.
Pobiranje stročjega fižola
Pobiranje strokov vključuje nabiranje strokov mladega fižola, ko se lahko razprejo, če jih upognemo, konice pa so prožne in se ne smejo zlomiti. Zrna v njih so majhna. Mlade stroke se lahko uporabljajo na različne načine: kuhane, pripravljene v solatah, kot priloga k različnim jedem ali celo kot sestavina v drugih kulinaričnih kreacijah. Lahko se tudi zamrznejo, da se ohranijo za kasnejšo uporabo. Redno nabiranje mladih strok spodbuja rastlino, da cveti in ustvarja nove stroke, kar zagotavlja obilen pridelek med rastno dobo. Ob pobiranju fižola ga ne trgamo ampak pazljivo odstranjujemo. Stročji fižol pobiramo redno in sproti, vse dokler rodi, ker tako cveti še naprej.
Pobiranje fižola za zrnje
Puščanje strokov fižola, da zorijo, pomeni, da stroki ostanejo na rastlini, dokler ne zorijo v popolnoma razvite suhe stroke. Ta postopek običajno traja od 7 do 13 tednov, odvisno od sorte in pogojev vzgoje. Ko stroki zorijo, postanejo trdi in suhi. Takrat je čas, da rastline porežemo in jih damo za kak teden na suh in zračen prostor. Ko so rastline suhe, jih lahko pohodimo in odberemo zrnje. Pri pravih sortah za zrnje se stroki ne bi smeli odpirati.
Shranjevanje fižola za zimo
Fižol hranimo na hladnem in suhem, lahko tudi v vakuumsko zaprtih posodah v hladilniku. Zamrzovanje fižola doseže preprečevanje nastajanja hrošča fižolarja, to je žuželka, ki bi lahko poškodovala ali uničila fižolova semena in stroke.
Žetev in shranjevanje suhega fižola za zimo
Pridelava fižola v Sloveniji
Zgodovina in izzivi tržne pridelave
V Sloveniji intenzivne tržne pridelave, kakršna po svetu prevladuje danes, nikoli nismo imeli. Nekaj časa smo sicer pridelovali nizek stročji fižol za predelavo, pri katerem je spravilo potekalo s kombajni, a je bila žal opuščena. V razmerah, ki morajo biti izpolnjene za uspešno strojno pobiranje fižola, gre najbrž iskati del razlogov, da se poskusi za večjo tržno pridelavo pri nas, tudi novejši, niso izšli. Ob spravilu je namreč potreben povsem suh pridelek, v času, ko dozoreva zrnje (avgusta), pa so pri nas lahko že padavinska obdobja - v nasprotju s stabilnejšim, suhim celinskim podnebjem v srednji Evropi, ob Sredozemlju in v Panonski nižini, kjer so močnejše evropske pridelovalke.
Suha in vroča sredina poletja je poleg tega lahko razlog za prenehanje cvetenja ali odpadanje cvetov, kar pomeni izpad večine pridelka. Za strojno spravilo so namreč primerne predvsem nizke sorte fižola za zrnje, pri teh pa cveti cela rastlina hkrati. V nasprotju z nizko rastočimi sortami si v takšnih poletjih lahko obetamo nekaj pridelka na visokih sortah, pri katerih se cvetovi razvijajo postopoma, te pa niso primerne za strojno obiranje. Manj rizična postopna rast je razlog, da je na slovenskih vrtovih od nekdaj bolj priljubljen visoki fižol in da ta tip med domačimi sortami prevladuje. V 20. stoletju so se visoke sorte začele bolj uveljavljati v 70. in 80. letih, ko so fižol začeli uvajati v kolobar s hmeljem, ki raste ob žičnicah.
Pomen ohranjanja avtohtonih sort
Prodaja priča, da so kupci precej navezani na slovenske sorte. Po besedah dr. Kristine Ugrinović s Kmetijskega inštituta Slovenije lahko avtohtone sorte, čeprav niso nujno bolj odporne na bolezni, ponujajo boljšo prilagojenost na podnebne razmere. Prav ta prilagojenost je razlog, da v našem sortnem naboru ni belozrnatih sort.
Če s fižolom še nimamo izkušenj, preprosto vprašajmo soseda, katera sorta mu najbolje uspeva. Za stročji fižol se zelo obneseta Ptujski maslenec ali Beneško čudo, pri nizkih tudi ne zgrešimo z Berggoldom.