Elda Piščanec (2. november 1897, Trst - 18. oktober 1967, Vinegrad pri Dobrni) je bila slovenska slikarka, grafičarka in kiparka, katere obsežno delo je kljub njeni ustvarjalni moči in inovativnosti javnosti ostalo manj znano, dokler ni bilo ponovno odkrito in cenjeno v kasnejših desetletjih. Rodila se je v premožni, zavedno slovenski družini v Trstu kot tretji otrok carinskega uradnika Justa Piščanca in Ane (roj. Bole). Njena umetniška pot je bila zaznamovana z iskanjem lastnega izraza in neodvisnostjo od prevladujočih umetniških tokov.
Življenjepis in izobraževanje
Otroštvo in zgodnja leta
Elda Piščanec se je rodila 2. novembra 1897 v Rojanu pri Trstu. Zaradi očetove službe se je že v otroških letih, leta 1908, z družino preselila v Ljubljano. Šolanje je nadaljevala v mestnem dekliškem liceju, kjer je zaključila četrti razred v šolskem letu 1911/12, in na državni obrtni šoli, kjer je leta 1914 pridobila spričevalo hospitantke za izdelovanje oblek. Leta 1917 se je zaposlila kot poštna uradnica v Ljubljani, to službo je opravljala tri leta.
Umetniško izpopolnjevanje
Že od otroštva je Elda Piščanec rada slikala. Leta 1919 se je začela zasebno učiti slikanja pri priznanem slikarju Rihardu Jakopiču v Ljubljani. Zaradi velikih uspehov na umetniškem področju se je leta 1921 odločila posvetiti slikarstvu in je v Litiji skupaj z Miro Pregljevo obiskovala slikarski tečaj pri Petru Žmitku. Leta 1923 se je v Zagrebu pod vodstvom Ivana Tabakovića pripravljala na vpis na tamkajšnjo likovno akademijo, vendar sprejemnih izpitov ni opravila. Slikarstva se je kasneje učila tudi v Zagrebu pri Ivanu Tabakoviću.
Njeno pravo umetniško izpopolnjevanje se je nadaljevalo v Italiji in Franciji. Med letoma 1924 in 1929 je študirala slikarstvo in grafiko na Kraljevi akademiji umetnosti v Firencah, kjer sta bila njena mentorja znana slikarja Felice Carena in Celestino Celestini. Še pred koncem študija, med letoma 1928 in 1929, je odpotovala v Pariz. Tam je štiri mesece preživela v delavnicah cerkvene umetnosti (Les Ateliers d’Art Sacre), ki sta jih vodila slikarja Georges Desvallières in Maurice Denis, in se izpopolnjevala v cerkvenem slikarstvu, kar je pustilo najgloblji pečat v njenem ustvarjanju. Ob tem je obiskovala tudi šolo kubista Andréja Lhota (Academie Andre Lhote).
Umetniška pot in slog
Razvoj sloga in tematike
Po koncu študija in vrnitvi v Slovenijo se je Elda Piščanec posvetila realizmu, ki ga je razvijala v več smereh. Njena dela so stilno heterogena; večina jih temelji na izhodiščnem realizmu, ki se mu kasneje pridružijo vplivi impresionizma, simbolizma, misticizma (zlasti v delih z nabožno motiviko), ekspresionizma in celo kubizma, pod vplivom študija pri Andréju Lhotu. V nekaterih sakralnih delih je čutiti vpliv ljudskega podobarstva, kar jim daje močan čustven učinek kljub naivnosti upodabljanja.
Slikala je širok spekter motivov: portrete, pokrajine, cvetje, tihožitja in svetopisemske podobe. Narava je bila vir njenega ustvarjalnega navdiha, zato je pogosto upodabljala gorske motive, obmorske vedute, polja in sadovnjake, drevesa, kmečke hiše v slikovitih pokrajinah, ljubljanske mestne prizore, motive ob Ljubljanici ter izreze štajerske pokrajine, vključno z industrijskimi objekti. Krajine in vedute so naslikane realistično, z rahlo impresionistično kopreno.
Pri slikanju portretov, ki se jim je posvečala skozi vso svojo ustvarjalno pot, sta ji bila pomembna obraz in pogled. Vanje je pogosto prenašala delček svoje zadržane in razmišljujoče narave, pri čemer se je naslanjala na postimpresionistično barvno skalo. Njena tihožitja (cvetlična in redkejša predmetna) so premišljeno komponirana s poudarkom na svetlobnih efektih, pogosto z uporabo močnih, pastoznih nanosov barve, ki poudarjajo snovnost upodobljenih stvari.
Tehnike in kiparsko delo
Elda Piščanec je ustvarjala v olju, tehniki freske in različnih grafičnih tehnikah, kot so akvatinta, lesorez in linorez. V tujini so jo cenili kot izvrstno grafičarko. Med njenimi grafičnimi deli izstopata lesoreza "Dvanajstletni Jezus v templju" in "Zadnja večerja" iz leta 1942. Med vojno je poprijela tudi za kiparstvo in se vadila pri profesorjih Antonu Severju (vlivanje v mavec), Stanetu Dremlju in Francu Goršetu (modeliranje v glini). Posvečala se je tudi modeliranju v glini ter umetni obrti.
Pomembna dela in naročila
Sakralna umetnost - osrednji opus
Obdobje pred in med drugo svetovno vojno je bilo za Eldo Piščanec polno ustvarjalnega vrenja. Posebej blizu ji je bila cerkvena umetnost, v kateri je dosegla vrhunec svojega ustvarjanja. Med letoma 1934 in 1952 je prevzela sedem cerkvenih naročil, ki predstavljajo večji del njenega opusa.
Izbrana sakralna dela:
- Križev pot za podružnično cerkev na Humu pri Ormožu (1934), ki je bil uničen leta 1945. V njem je "skoraj prosojna podoba Kristusa v belem oblačilu lebdelo nad tovarniškimi zgradbami", kar je odražalo rudarsko okolje.
- Oltarna slika Kristusa Kralja v cerkvi v Hrastniku (1937), ki je na oltarju ohranjena do danes.
- Figuralni relief križevega pota v mavcu za cerkev v Šmartnem ob Savi (1942), kasneje je v istem kraju (1943) izdelala tudi križev pot. Ta projekt je poglobil umetničino razmišljanje o smislu trpljenja in posmrtnem življenju.
- Jaslični kipi za cerkev v Štepanji vasi pri Ljubljani.
- Poslikava v cerkvi sv. Lovrenca v Stranicah pri Slovenskih Konjicah (1940, 1946), ki bi bila njena največja poslikava, a je zaradi vojne ostala nedokončana in je po restavriranju cerkve skoraj neprepoznavna. Obnovljene freske so bile blagoslovljene pred kratkim.
- Freska za oltarjem v cerkvi sv. Križa nad Dravogradom (1947), ki je bila odstranjena ob restavriranju leta 1983.
- Poslikava v cerkvi sv. Roka na Selah pri Slovenj Gradcu (1948).
- Kopija Rafaelove slike Kristusovega spremenjenja na Gori Tabor za cerkev v Borovnici v Bosni (1952), naročilo jezuita Bogumila Remca, brata slikarke Bare Remec.
Nekaj let pred drugo svetovno vojno je prejela nekaj večjih cerkvenih naročil, od oltarnih slik do stenskih poslikav, a teh se je ohranilo le malo. Posebej je pomembno tudi naročilo pisatelja Ksaverja Meška za cerkev v Selah pri Slovenj Gradcu, čeprav je realizirala le del naročila.
Pedagoško in restavratorsko delo
Leta 1932 se je začasno zaposlila na meščanski šoli Lichtenthurnov zavod v Ljubljani, s čimer se je začelo njeno skoraj 17-letno pedagoško delo. V letih 1936-1951 je poučevala risanje na srednjih šolah v Ljubljani, Kranju, Murski Soboti in Trbovljah. Preživljala se je tudi kot restavratorka za Mestni muzej Celje in Narodno galerijo, veliko je restavrirala tudi za križevniški red umetnine v cerkvi v Križankah.
Kariera po drugi svetovni vojni in zapuščina
Odmaknjenost od umetniških tokov
Po drugi svetovni vojni jo je doletela podobna usoda kot njena sodobnika Toneta Kralja in Staneta Kregarja. Zaradi posvečanja sakralni tematiki je ostala v senci "uradnega umetnostnega dogajanja". Družbene in politične razmere ji niso bile naklonjene, saj se po letu 1952 ni želela prilagoditi niti v idejno-nazorskem smislu niti se slogovno ukloniti socialističnemu realizmu. To je vplivalo na njeno nadaljnjo kariero, razstavljala je bolj redko.
Leta 1949 se je upokojila zaradi zdravstvenih težav. Po smrti matere leta 1951 se je za stalno naselila v družinskem dvorcu Majpigl (Vinegrad) na Vinah blizu Dobrne, ki ga je podedovala po starših. Tam je živela odmaknjeno od sveta, skrbela za posestvo, obnavljala propadajoče kapelice in se posvečala umetnosti. Veselila jo je tudi glasba; igrala je klavir, ob nedeljah pa orglala v dobrnski cerkvi. V tem dvorcu je do smrti leta 1967 tudi slikala, odmaknjena od sveta.
Razstave in retrospektiva
Do druge svetovne vojne je Elda Piščanec dokaj redno sodelovala na skupinskih razstavah v Sloveniji in Kraljevini Jugoslaviji. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini, med drugim na potujoči Razstavi žensk umetnic držav male antante leta 1938, ki je gostovala v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Bukarešti, Cluju, Cernautzi, Pragi, Brnu in Bratislavi. V tujini so jo cenili kot izvrstno grafičarko; sodelovala je na razstavah jugoslovanske grafike v Nemčiji in na Danskem (npr. v Fyens Forumu v Odenseju leta 1938, kjer so o njenih monotipijah pisali skandinavski časopisi). Predstavila se je na 12 samostojnih razstavah in na 52 skupinskih razstavah.
Kljub umiku iz javnega življenja je njeno delo ostalo cenjeno, še posebej po njeni smrti, ko so bile organizirane številne retrospektivne razstave, ki so osvetlile njen obsežen opus. Med njimi velja izpostaviti:
- Posmrtna razstava likovnih del Elde Piščanec, Likovni salon, Celje (1967)
- Retrospektivna razstava v Kulturnem centru Ivan Napotnik, Galerija Velenje (2002)
- Velika retrospektivna razstava v Narodni galeriji v Ljubljani (16. junij - 18. september 2022), ki je predstavila devetintrideset del - od oljnih slik, akvarelov, risb do grafik - in celovit pregled njene ustvarjalnosti. Z multimedijskimi vsebinami so prikazali tudi njena sakralna dela monumentalne umetnosti.
Priznanje in pomen
Elda Piščanec je s svojim delom obogatila zakladnico slovenske umetnosti, zlasti na področju sakralne umetnosti. Bila je samosvoja umetnica, ki se ni ozirala na prevladujoče umetniške tokove. Njena dela so danes bolj cenjena kot za časa njenega življenja in se nahajajo v Narodni galeriji, Moderni galeriji, Pokrajinskem muzeju Celje ter v drugih slovenskih ustanovah in številnih zasebnih zbirkah ter v cerkvah po Sloveniji. Njena dela štejejo preko 500. S svojim delom je prispevala k pomembni zakladnici umetnic, kot so Ivana Kobilca, Helena Vurnik in Metka Krašovec, ki so si morale z velikim trudom ustvarjati prostor v prevladujočem moškem umetnostnem svetu.