Vzpon ekološkega kmetijstva in ponovno odkritje pire
Ekološko kmetijstvo postaja pomemben del sodobnega kmetovanja, saj je delovno veliko bolj intenzivno od standardnega in zahteva veliko znanja. Ob ustrezni tehnologiji in uspešnem trženju pa so pridelki in prihodek visoki. Cilji ekološke pridelave hrane so povezani z ohranjanjem dobrine, ki je temelj naše prehranske varnosti, in vključujejo: dolgoročno ohranjanje rodovitnosti tal, ohranjanje splošne vrstne in genetske pestrosti kmetijskih rastlin ter organizmov, pridelavo hrane nadstandardne kakovosti, vzdrževanje kmetijske pokrajine za opravljanje dodatnih ekosistemskih funkcij ter povečevanje števila dohodkovno ustreznih delovnih mest v pridelavi in predelavi.
V ta okvir se odlično vključuje pira, pozabljena poljščina, ki doživlja renesanso. Stare sorte pire izpodrivajo nove sorte, zato so postale v Švici spet moderne. Povpraševanje po pirini moki se je močno povečalo, še posebej med koronskim zaprtjem, ko se je prodaja v letu 2020 povečala za 40 odstotkov in več, saj so imeli kupci več časa za peko doma. To veselje do peke naj bi se po mnenju Thomasa Kurtha, vodje direktorja IG Dinkel, tudi ohranilo.
Zgodovinsko je bila pira v začetku 90. let prejšnjega stoletja, natančneje leta 1993, v Švici posejana le še na 1000 hektarjih v regiji Emental in na obrobju Lucerna. Preobrat se je zgodil sredi 90-tih let, ko se je leta 1995 230 kmetov in mlinarjev odločilo za ustanovitev interesne skupine (IG) pridelovalcev in obnovo pridelave. Danes ta klub šteje 2000 pridelovalcev, pridelava pa se je razširila na celotnem nemško govorečem območju Švice in tudi na ekstenzivna območja zahodne Švice. Za letino 2021 so v okviru te skupine računali na 4500 hektarjev, celotna pridelava v državi pa naj bi dosegla 6500 hektarjev.
Značilnosti tradicionalnih sort pire
Stare sorte pire imajo običajno visoko steblo, kar pomeni manjšo stabilnost oziroma večje poleganje, zato se jih skoraj ne sme gnojiti. Te sorte vsebujejo veliko gluteinskih beljakovin, kar povzroči, da je testo mehko in raztegljivo, vendar neelastično.
Za ohranjanje pristnosti in kakovosti je pridelava starih sort pire dovoljena izključno na omejenih območjih, od koder te sorte izvirajo. To območje je omejeno na premer največ 40 kilometrov od priznanega referenčnega mlina ali prijavljene zbirne postaje. S tem se zagotavljajo krajše transportne poti, predelava ostaja v bližini pridelovalcev, dodana vrednost pa ostaja v regiji.
Ekološke smernice za pridelavo pire
Nezahtevnost in odpornost
Pira je izjemno nezahtevna za pridelovanje in dobro uspeva tudi v ekstenzivnih pogojih. Ni občutljiva na ostre zime, saj mlad posevek prenese temperature tudi do ‒20 °C. Zrnje ima visoko energijo kaljivosti, kar pomeni, da lahko kali celo pod snegom, zaradi česar jo lahko sejemo tudi pozno. Pira ni zahtevna glede tal, posevek pa ni občutljiv niti za sušo niti za večje količine padavin.
Kolobarjenje in setev
Navadno piro sejemo med 15. oktobrom in 15. novembrom. V kolobarju se priporoča, da pira sledi metuljnicam (npr. detelji), saj v tem primeru predsetvena priprava tal ne zahteva gnojenja z dušikom. Piro lahko sejemo tudi za okopavinami, kot je krompir, ali za žiti. V teh primerih je priporočljivo pred setvijo njivo pognojiti, na primer s kompostom.
Piro sejemo povprek ali z žitno sejalnico, in sicer v odmerku od 160 do 250 kg semena na hektar. Za manjšo površino, kot je 10 arov, to pomeni od 16 do 25 kg semena. Globina setve naj bo od 3 do 6 cm; semena je treba dobro zadelati v zemljo. Pri setvi neluščene pire z žitno sejalnico je treba biti še posebej pozoren, saj lahko pride do mašenja sejalnice.
Oskrba posevka in zatiranje plevelov
Pira se dobro razrašča, kar naravno preprečuje rast plevelov. Za zmanjševanje zapleveljenosti je najbolj uspešno preventivno delovanje z bogatim kolobarjenjem, ki vsebuje večji delež metuljnic (grah, detelje, lucerna). Priporočen delež metuljnic v kolobarju naj bo vsaj 20-25 %. S podorom metuljnic (še posebej detelj) se tla obogatijo z dušikom in poveča se vsebnost humusa. V primeru podora večletnih detelj ali enoletne inkarnatke lahko pričakujemo v tleh do 200 kg akumuliranega dušika na hektar, ki se postopno sprošča pri temperaturi tal nad 8 °C.
V tradicionalnem načinu pridelave žit se je zapleveljenost zmanjševala tudi s setvijo podsevkov. Ta ukrep je priporočljivo oživljati tudi v sodobnih tehnologijah, in sicer že v zgodnjem spomladanskem času, po prvem česanju, v fazi razraščanja žita. Priporoča se uporaba bele ali črne detelje v odmerku do 10-20 kg/ha. Spomladi zmanjšujemo zapleveljenost tudi s česanjem posevkov, ki se priporoča izvesti vsaj dvakrat do faze začetka kolenčenja. S česanjem se tla prerahljajo, žita se ojačajo, korenine pa z večjo močjo srkajo hranila iz tal.
Gnojenje
Pri ekološki pridelavi je ukrep prvega dognojevanja še pomembnejši kot v konvencionalni, saj so na voljo le organska oziroma živinska gnojila, ki delujejo počasneje. Za dognojevanje ozimin lahko uporabimo, na primer, gnojevko v odmerku 10-15 m3/ha. Hlevski gnoj je prav tako primerno gnojilo za prvo spomladansko dognojevanje, vendar pod pogojem, da je predhodno kompostiran in fino raztrošen. Pri starejših prednicah pšenice, kot so pira, enozrnica ali dvozrnica, dognojevanje z dušičnimi gnojili ni priporočeno.
Zdravje rastlin
Sam posevek pire le redko napadejo bolezni in škodljivci, kar prispeva k njeni primernosti za ekološko pridelavo brez uporabe zaščitnih sredstev.
Žetev
Piro boste želi ob koncu julija, vendar jo morate požeti, preden nastopi polna zrelost. Značilnost pire so tudi trde, svetlikajoče se krovne pleve, ki obdajajo klaske. Te pleve lahko predstavljajo kar polovico vsega pridelka.
Uporaba in trženje pirine moke
Pirina moka nima takšne sposobnosti vzhajanja kot pšenična moka, zaradi česar bo kruh nižji. Tudi okus pekovskih izdelkov bo svojevrsten, vendar ostajajo taki pekovski izdelki dalj časa uporabni in sočni. Piro lahko uporabljamo tudi surovo, iz nje naredimo zdrob ali si pripravimo kavni nadomestek.
Odkupne cene za piro so v zadnjem času višje. Na primer, leta 2021 so bile odkupne cene za piro 270 evrov za tono. Pomembneje kot visoke odkupne cene je to, da ni težav s prodajo, saj žita pogosto gredo iz njive direktno v mlin. Na kmetiji Jurečič, ki se je usmerila v poljedelstvo in pridelavo žit, med katerimi je tudi pira, vse zrnje prodajo takoj po žetvi v mlin Rangus. V preusmerjanju v ekološko pridelavo Jože Jurečič pričakuje, da bo cena ekoloških žit še boljša.
tags: #ekolosko #pridelovanje #pire #pozabljene #poljscine