Ni lepšega kot v spomladanskih in poletnih dneh ugrizniti v sočne, sladke slovenske jagode. V splošnem velja, da je vedno najbolje posegati po lokalno pridelanem sadju in zelenjavi, ki s svežino, okusom in kratkimi transportnimi potmi ne razočarajo. To zagotavlja večjo aromatičnost, boljšo kakovost in ohranjanje hranilnih snovi. Poleg tega podpiramo lokalne pridelovalce in zmanjšujemo okoljski odtis.
Slovenske jagode: sočni simbol pomladi in poletja
Jagode so priljubljeno jagodičevje, ki ga lahko uživamo svežega ali v različnih kulinaričnih dobrotah. Za najboljšo izkušnjo je zelo pomembno, katere izberemo. V času sezone jih lahko najdemo tako rekoč povsod, vendar niso vse jagode enako kakovostne niti pridelane v bližini. Slovenske jagode so zaradi svežine in kratkih transportnih poti bolj aromatične in okusne.
Kako prepoznati in kupiti kakovostne slovenske jagode?
Pri nakupu jagod je pomembno, da izberemo kakovostne in sveže plodove, ki niso pridelani tisoče kilometrov stran, ampak čim bližje. Vedno je pomembno, da ob nakupu na zabojčku preverimo poreklo in ime pridelovalca. Če je na embalaži tudi znak »izbrana kakovost - Slovenija«, je to dodatno jamstvo, da so jagode pridelane v Sloveniji, da je pridelovalec certificiran ter da lastnosti jagod presegajo predpisane osnovne standarde, pridelava pa je dodatno kontrolirana.
Sveže in optimalno zrele jagode lahko prepoznamo po tem, da so plodovi lepe rdeče barve in enakomerno zreli, brez belih ali zelenih delov, imajo lesketajočo se površino, neovenelo čašo ter svež in intenziven vonj. Prav tako je pomembno, da so plodovi čvrsti in brez znakov gnitja.
Kdaj in kje kupiti slovenske jagode?
Sezona slovenskih jagod se začne konec aprila in traja do julija, odvisno od vremenskih razmer, lokacije pridelave in sortne lastnosti. Večkrat rodne jagode pa pri nas uspevajo vse do prve zmrzali. Najhitreje dozorijo na Primorskem in v Posavju, kasneje pa tudi v drugih delih Slovenije.
Slovenske jagode lahko kupimo:
- na lokalnih tržnicah, kjer jih pogosto prodajajo tudi neposredno pridelovalci,
- na kmetijah v svoji bližini, med katerimi nekatere omogočajo tudi lastno obiranje,
- v trgovinah, kjer bodimo pozorni na oznako »izbrana kakovost - Slovenija«.
Ob direktni prodaji mora biti kupcu na voljo vpogled v certifikate pridelave, ki potrjujejo način pridelave in državo porekla.
Zakaj izbrati slovenske jagode?
Ker je Slovenija dežela kratkih razdalj, imajo naše jagode veliko prednost, saj se tiste, ki so zjutraj obrane, zvečer že lahko znajdejo na kupčevem krožniku. Stalna praksa pridelovalcev je taka, da z obiranjem pričnejo zgodaj zjutraj in jagode do sredine dneva že prodajo končnemu potrošniku oziroma jih dostavijo na trgovske police. Za slovenske jagode je blagodejno tudi naše podnebje, ki s svojimi nekoliko hladnejšimi nočmi omogoča vrhunsko kakovost.
V Sloveniji je z jagodo zasajenih od 110 do 120 ha površin. Letno v povprečju pridelamo od 1900 do 2000 ton jagod, odvisno od letine. Večina pridelovalcev prideluje jagode v zaščitenih prostorih, ki jih ščitijo pred nepredvidljivim vremenom, boleznimi in škodljivci, pri tem pa uporabljajo varčni sistem namakanja in gnojenja, ki omogoča enakomerno zorenje plodov skozi daljše obdobje.
Tajne uspješnog uzgoja jagoda - savjeti za početnike
Pridelava jagod na domačem vrtu ali balkonu
Jagode lahko uspešno pridelamo bodisi na vrtu, balkonu ali terasi. Za sajenje izberemo sončno lego in dobro odcedna tla. Sadike jagod lahko posadimo v lončke ali korita, pri čemer naj bo premer posode med 12 in 15 centimetrov za posamezno rastlino.
- Izbira sadik: Vredno je poiskati slovenske sadike jagod, saj so prilagojene na naše podnebje. Za večje pridelke v glavni sezoni priporočamo enkrat rodni sorti, na primer Clery in Joly. Za sladkanje skozi vse leto pa večkrat rodne sorte, kot sta Mara des Bois in Ostara.
- Prava tla: Jagode potrebujejo rodovitna, rahla tla, ki dobro odcejajo vodo.
- Gnojilo: Za bogato letino je najbolje uporabiti naravno gnojilo za jagode, ki vsebuje kalij za sladke plodove.
- Zalivanje: Redno, a v manjših odmerkih! Prst naj bo vlažna, a ne preveč, da ne pride do gnitja korenin.
- Lega: Če jagode gojimo v loncih, jih je najbolje postaviti na sončno mesto, kjer bodo dnevno prejele vsaj 6 ur sončne svetlobe.
Shranjevanje in uporaba jagod
Sveže jagode so najboljše takoj po obiranju, a če jih moramo shraniti, jih hranimo v hladilniku in porabimo v dveh dneh. Jagode so neverjetno vsestranske in jih lahko vključimo v številne kulinarične mojstrovine. Naj bo to osvežujoča sladica ali lahka poletna jed - vedno poskrbijo za eksplozijo okusa.
Ideje za uporabo:
- Domači jagodni sladoled: združuje kremasto teksturo in svežino sezonskih plodov.
- Jagodni drobljenec z medom: napolni z energijo za cel dan.
- Solata s steakom in jagodami: sladkoba jagod se harmonično dopolnjuje z bogatim okusom mesa.
- Panacotta z jagodnim pirejem: preprosta, a elegantna sladica, ki navduši s svojo teksturo in aromatičnim prelivom.
Zdravilne lastnosti jagod
Sveže jagode so sestavljene pretežno iz vode, ki predstavlja več kot 90 odstotkov njihove teže. Bogate so z vitamini in minerali, kot so vitamin C, vitamin B9 in mangan. Poleg tega vsebujejo antioksidante, kot so flavonoidi in antocianini, ki imajo protivnetne in zaščitne učinke na naše telo. Zaradi nizke energijske vrednosti in visoke vsebnosti vlaknin so jagode odlična izbira za vse, ki želijo ohraniti zdravo telesno težo in izboljšati prebavo.
Pogosta vprašanja o slovenskih jagodah
- Kako vem, da kupujem slovenske jagode?
Slovenske jagode najlažje prepoznamo po oznaki »izbrana kakovost - Slovenija« na embalaži. Ta oznaka zagotavlja, da so jagode pridelane v Sloveniji in izpolnjujejo visoke standarde kakovosti. - Kdaj so slovenske jagode na voljo?
Sezona slovenskih jagod se običajno začne konec aprila in traja do julija, odvisno od vremenskih razmer in pridelovalnega območja. - Kako lahko doma gojim jagode?
Jagode lahko gojimo na vrtu, balkonu ali terasi. Izbrati je treba sončno lego, uporabiti kakovosten substrat in posaditi sadike v posode s premerom 12 do 15 centimetrov. - Katero zemljo potrebujejo jagode?
Jagode najbolje uspevajo v rahli, rodovitni zemlji, ki omogoča dobro zadrževanje vlage, hkrati pa preprečuje zastajanje vode, kar lahko povzroči gnitje korenin. Idealna izbira je posebna zemlja za jagode, obogatena s hranili, ki spodbuja zdravo rast in poskrbi, da bogato obrodijo. - Kje lahko kupim slovenske sadike jagod?
Slovenske sadike jagod so na voljo v lokalnih vrtnarijah, na kmetijah specializiranih pridelovalcev ali preko spletnih trgovin.
Jabolčni kis: tradicija in zdravje iz domačih jabolk
Jabolčni kis je eno od tistih živil, ki že iz preteklosti slovi po svojih zdravilnih in blagodejnih učinkih za zdravje. V preteklosti se ga je celo primarno uporabljalo v zdravstvene namene. Jabolčni kis ima namreč protibakterijsko učinkovanje, znižuje pH v želodcu, razkisa telo in pripomore k uravnoteženi prebavi maščob. V sodobnem času je tudi pomemben del kulinarične tradicije in je vse bolj cenjen, še posebej domač, lokalno pridelan jabolčni kis.
Značilnosti kakovostnega jabolčnega kisa
Marjan Podgrajšek iz Ekološke kmetije Podgrajšek, ki prideluje ekološki jabolčni kis iz domačih jabolk sorte topaz, pojasnjuje zanimivosti o pridelavi. Jabolčni kis je uporaben vrsto let in ima dolg rok trajanja. Sčasoma se lahko v kisu naredi usedlina, ki pa nikakor ne pomeni, da se je kis pokvaril. Če nam je to moteče, ga lahko pretočimo, sicer pa usedlina ni nevarna in lahko kis normalno uporabljamo naprej.
Na kmetijah jabolčni kis pogosto pridelujejo po tradicionalnem postopku, in sicer iz jabolčnega soka naredijo jabolčno vino, ki mu nato dodajo kis (acetat) in počakajo, da se naredi jabolčni kis. Vanj ne dodajajo nobenega žvepla, ne uporabljajo pasterizacije ter ga pridelajo popolnoma po naravni poti, zaradi česar je kis najvišje kakovosti in ohrani svoje blagodejne učinke na naše telo. Ker tako pridelanemu jabolčnemu kisu niso dodani konzervansi, lahko sčasoma postane temnejši in moten, vendar pri kisu velja, da s tem postane še žlahtnejši in polnejšega okusa.
Kako prepoznati kakovosten jabolčni kis pri nakupu?
Kadar jabolčni kis kupujete v trgovini, pozorno preberite spremljajočo etiketo, saj so mnogim kisom dodani sulfiti in drugi konzervansi. V naravno pridelanem ali ekološkem jabolčnem kisu ne sme biti ojačevalcev okusov, barvil in drugih dodatkov, jakost pa ne sme presegati 4-6 %. Kakovostni jabolčni kis lahko kupite pri ponudnikih lokalne hrane, ki jih najdete tudi na Zemljevidu ponudnikov lokalne hrane.
Priprava jabolčnega kisa doma
Če imate na vrtu jablano, ki bogato obrodi, ali pa kupujete domača jabolka, lahko jabolčni kis izdelate kar sami doma:
- Neškropljena jabolka narežete in pustite, da nekoliko porjavijo.
- Iz njih s sokovnikom iztisnete jabolčni mošt in ga prelijete v večjo posodo, ter ga hranite pri temperaturi 22 stopinj Celzija.
- Čez približno 6 tednov se bo sladkor spremenil v alkohol in nastalo bo jabolčno vino.
- Takrat ga prelijete v večji vrč in dodate malce dobrega jabolčnega kisa ter prekrijete s krpo.
- Tekočino hranite pri temperaturi od 25 do 30 stopinj Celzija in nekaj tednov kasneje bo nastal mlad jabolčni kis, ki ga prelijete v steklenice in shranite.
Pomen kakovostne in ekološke hrane, še posebej za otroke
Starši nagonsko verjamemo, da je malček bolj ranljiv od večjih otrok in odraslih. Raziskave so pokazale, da majhni otroci zaužijejo veliko več nerafinirane hrane na kilogram teže kot odrasli. Vrsta in čistost hrane, ki jo jedo, lahko nanje vplivata bolj kot na odrasle. Prepričani smo, da je od vsega najpomembnejša kakovost hrane, ki jo dajemo otrokom, saj so od nje odvisni njihov razvoj, zdravje in sreča.
Zakaj je kakovostna hrana ključna za razvoj otrok?
Za otroka je najbolj pomembna varna, zdrava hrana. Vsi otroci potrebujejo najboljšo prehrano, ki jim jo lahko ponudimo, in zaščito pred škodljivimi sestavinami, ki bi jim lahko škodile. Dojenčki in malčki so bolj ogroženi, ker se njihovi nezreli organi in telesni sistem teže branijo. Otroci so tudi bolj izpostavljeni pesticidom, ker je izbor živil, ki jih uživajo, omejen.
Dojenčkov prebavni sistem hrano učinkoviteje vsrkava kot sistem odraslega, zato lahko hitreje izkoristi njene hranilne snovi, obenem pa je manj zaščiten pred toksini. Nezrele ledvice tudi niso tako sposobne izločati škodljivih snovi kakor ledvice odraslega.
Tveganja pesticidov in aditivov
Ogrožanju otrokovega zdravja se lahko izognemo samo tako, da mu zagotovimo hrano in pijačo, ki sta bili pridobljeni ekološko, brez pesticidov in umetnih dodatkov ter v predpisanih in nadzorovanih razmerah. Pesticidi povzročajo skrbi, še posebej, ker se lahko vežejo na maščobe in ostanejo v telesu, ter se lahko prenesejo tudi preko materinega mleka, čeprav je dojenje še vedno najboljše.
Veliko predelane in industrijsko pripravljene hrane vsebuje zaskrbljujoče veliko aditivov v obliki kemičnih sredstev za konzerviranje, antioksidantov, stabilizatorjev, zgoščevalcev, stopnjevalcev okusa in barvil. Obstajajo dokazi, da določeni aditivi niso primerni za nekatere občutljive ljudi, za številne pa se je izkazalo, da povzročajo ali krepijo alergijske reakcije in prispevajo k hiperaktivnosti otrok. Največji krivci so aditivi, katerih oznaka se začne z E. Tudi gensko spremenjeni organizmi so vir skrbi, saj dolgoročni učinki na zdravje niso dovolj proučeni, še posebej pri ranljivih dojenčkih in malčkih.
Ekološka hrana: prednosti in regulativa
Ekološka hrana zraste brez umetnih pesticidov in brez nepotrebne uporabe kemikalij. Obstajajo skrbno pripravljeni predpisi o tem, kako je sestavine dovoljeno predelati, aditivi za okus in umetna barvila niso dovoljeni. Pri pridelavi in predelavi ekološke hrane se je treba držati strogih pravil, in nadzor ni nič manj strog. Živali ne dobivajo ne hormonov ne antibiotikov, kar pomeni, da v mesu ni njihovih ostankov.
Evropski predpisi dovoljujejo oznako »organic« (v Sloveniji uporabljamo izraz ekološko) samo na hrani, v kateri je najmanj 95 % ekološko pridelanih sestavin. Ekološka hrana nosi posebne simbole.
Številne zdravstvene težave majhnih otrok povezujejo tudi s slabo delujočim imunskim sistemom. Čeprav vzroki še niso jasni, hranjenje dojenčkov z ekološko hrano težav ne bo poslabšalo, ampak bo pomagalo zgraditi močan imunski sistem, in otroci bodo postali bolj odporni. Taka hrana zaseje seme krepkega zdravja, ki ga lahko negujemo skozi vse otrokovo življenje.
Prednosti ekološke hrane:
- Manj nitratov in pesticidov.
- Manj vode in včasih več vitamina C ter mineralov.
- Ne vsebuje hidrogeniranih maščob, umetnih dodatkov in umetnih sredstev za konzerviranje.
- Okusnejša je, saj ne vsebuje umetnih dodatkov, ki bi prekrivali resnični okus.
Ekološko kmetovanje v praksi
Ekološko kmetovanje temelji na načelu ohranjanja ravnovesja. Kmetje krepijo rodovitnost zemlje z živalskim gnojem, ostanki uporabljenih pridelkov in rastlinskimi izvlečki. S kolobarjenjem se izogibajo nevarnosti, da bi tla izčrpali, plevel pa odstranjujejo na mehanski način, ne s škropljenjem. Uporaba umetnih gnojil in pesticidov je prepovedana, škodljivce preganjajo njihovi naravni sovražniki.
Tudi sami lahko ekološko pridelujemo sadje in zelenjavo, pa naj imamo samo nekaj lončkov za gojenje rastlin ali cel vrt. Tudi najmlajši družinski člani bodo uživali, ko bodo sadili semena in gledali, kaj raste iz njih.
Tajne uspješnog uzgoja jagoda - savjeti za početnike
Pregled ekoloških živil:
- Sadje in zelenjava: Največ ostankov pesticidov je v teh skupinah živil. Najbolje se jim izognemo s kupovanjem ekoloških pridelkov. V sezoni naravno pridelani in pobrani pridelki so okusnejši. Enakost oblike in velikosti ni najboljše merilo; raje se zanesemo na vonj, okus in svežino. Nepopolnosti (npr. žuželka med listi) nakazujejo, da pridelovalec ni uporabljal umetnih gnojil in pesticidov.
- Mleko in mlečni izdelki: Ponudba ekološko pridobljenega mleka in mlečnih izdelkov narašča. Mleko ima drugačen okus od običajnega, ker se krave pasejo na ekoloških pašnikih ter hranijo z ekološko pridelanim senom in silažno krmo in ker jih ne silijo z nepotrebnimi zdravili in drugimi posegi.
- Meso in perutnina: Ekološka reja živali je bolj humana, živali ne pitajo in jim ne vbrizgavajo rastnih hormonov in antibiotikov. Ekološki kmetje upoštevajo stroge predpise in ne mislijo samo na proizvodnost, ampak tudi na blagor svojih živali. Boljše življenje, human zakol in strokovno razkosanje dajo končnemu izdelku boljši okus.
- Ribe: Veliko rib pride na tržišče iz ribogojnic, kar pomeni, da so pod vodo živele v kletkah, bile nenaravno hranjene in izpostavljene pesticidom. V svetu pa odpirajo vse več ekoloških ribogojnic.
- Kruh in moka: Žita na poljih redno škropijo s pesticidi, ki se nabirajo v zunanjih plasteh žitnih zrn ter vzbujajo zaskrbljenost zaradi ostankov v kruhu. Ker v ekološkem kruhu ni umetnih dodatkov, ima boljši okus in konsistenco.
- Olja in maslo: Ekološka rastlinska olja so iz ekoloških pridelkov. Vedno jih samo stiskajo in ne uporabljajo kemikalij. Vedno večja nevarnost gensko spremenjenih pridelkov je razlog za izbiro olja z ekološko nalepko, saj v njem ne sme biti nobene gensko spremenjene sestavine.
Vso prehransko vrednost in okus ekološko pridelanega sadja in zelenjave užijemo, če ju sploh ne kuhamo. Toda tudi kuhana sta okusnejša. Priporočljivo je skrajšati čas kuhanja ali zelenjavo kuhati v sopari oziroma jo pražiti med nenehnim mešanjem.
Sekundarne rastlinske snovi v sadju in zelenjavi: ključ do zdravja
Izraz »sekundarne rastlinske snovi« ali »sekundarni metaboliti« označuje zelo obsežno skupino med seboj nesorodnih organskih snovi. Čeprav ime namiguje, da so te snovi drugotnega pomena, številne raziskave dokazujejo, da igrajo zelo pomembno vlogo. Te snovi dajejo rastlinam vonj, okus in barvo. So del obrambnega sistema, ki rastline varuje pred močnim UV-sevanjem in drugimi vremenskimi vplivi, napadi škodljivcev in patogenih mikroorganizmov.
Med sekundarne rastlinske snovi prištevamo terpene in monoterpene, karotenoide, sulfide, saponine, glukozinolate in polifenole. Nekatere imajo pozitiven učinek na človeško zdravje, druge so škodljive, pri nekaterih pa si strokovnjaki še niso enotni o priporočeni količini. Pri običajni mešani prehrani zaužijemo 1 - 1,5 g sekundarnih rastlinskih snovi dnevno. Kdor želi zaužiti kar največ različnih sekundarnih rastlinskih snovi, naj posega po sadju in zelenjavi različnih barv.
Vrste in pomen sekundarnih rastlinskih snovi
1. Terpeni in monoterpeni
Nastajajo v rastlinah in nekaterih mikroorganizmih. Do sedaj poznamo približno 4500 vrst terpenov oz. monoterpenov. Terpeni so najpogostejše sestavine eteričnih olj in pogoste sestavine smol (npr. limonen v limonah, mentol v meti, karvon v kumini). Terpeni se uporabljajo za dodajanje okusa in arome jedem.
2. Karotenoidi
So snovi, ki spadajo med tetraterpene. Karotenoidi so rastlinska barvila rumene, oranžne in rdeče barve, ki jih opazimo pri zrelem sadju (npr. v marelicah, melonah, mangu), zelenjavi (v bučah, paradižniku, korenju) in rumenem jesenskem listju. Njihovo delovanje je antioksidativno, tako v rastlinah kot pri ljudeh. V skupino prištevamo kar okoli 600 različnih rastlinskih pigmentov, le 14 izmed njih pa lahko sprejme človeško telo. Karotenoidi se delijo na dve večji skupini: karotene in ksantofile. Vsi so topni v maščobah, zato jih je priporočljivo uživati v kombinaciji z oljem ali maslom. Pri predoziranju karotenoidov se pojavi oranžno obarvanje kože, predvsem na dlaneh in podplatih.
Karoteni:
- Betakaroten: Pretvarja se v provitamin A in je eden najbolj poznanih karotenoidov. Najdemo ga v korenju, grenivkah, kitajskem zelju, špargljih, brokoliju, bučah, breskvah in sladkemu krompirju. Priporočen dnevni odmerek za odraslega človeka znaša med 10 in 15 mg. Ima sposobnost absorpcije UV žarkov, spodbuja nastajanje melanina in s tem varuje kožo. Prav tako pomaga izboljšati vid.
- Alfakaroten: Najdemo ga v istih živilih kot betakaroten, razlikuje pa se po položaju dvojne vezi v obroču.
- Likopen: Je karotenoid z antioksidativnim delovanjem. Najdemo ga v velikih količinah v zrelem paradižniku (največ v olupku) in izdelkih iz njega, v manjših pa tudi v grenivkah, guavi, marelicah in lubenicah. Priporočeni dnevni odmerek znaša 4 mg. Telo ga najbolje absorbira, če paradižnik skuhamo.
Ksantofili:
- Lutein in zeaksantin: Pri rednem jemanju ščitita pred degeneracijo očesne makule oz. rumene pege. Delujeta kot nekakšna sončna očala, ki epitelje varujeta pred poškodbami zaradi UV-žarkov in posledičnim nastankom sive mrene. Njuno delovanje ni omejeno samo na oči, saj varujeta tudi pred srčnimi boleznimi in rakom na prsih. Priporočen dnevni vnos znaša okoli 6 mg na dan.
- Astaksantin: Rdeče-oranžen pigment, ki ga najdemo predvsem pri morskih živalih (losos, škampi, postrvi), algah in planktonu. Je eden izmed najmočnejših antioksidantov (približno 10x močnejši od ostalih karotenoidov in 100x močnejši od vitamina E). Učinkovito ščiti pred poškodbami UV-žarkov in s tem preprečuje nastanek rakavih obolenj.
- Kriptoksantin: Rastlinsko barvilo, ki obarva papajo, breskev, pomaranče in mandarine, najdemo ga tudi v koruzi in papriki. Je eden izmed karotenoidov, iz katerih v telesu nastane vitamin A.
3. Sulfidi
So žveplove spojine, ki dajejo značilen vonj in okus vsem čebulnicam (čebula, česen, drobnjak, šarlotka, por). Varujejo organizem pred napadi prostih radikalov, krepijo imunski sistem in se bojujejo proti virusom in bakterijam.
4. Saponini
Spadajo med glikozide in so dobili ime po penjenju, ki nastane ob stiku z vodo (sapo v latinščini pomeni milo). Saponine najdemo v zdravilnih rastlinah (npr. jetrnik, breza) ter v zelenjavi, kot so stročnice, špinača, šparglji in rdeča pesa. S svojim delovanjem raztapljajo snovi, ki se nabirajo v vnetih dihalih, in s tem olajšujejo izkašljevanje. Imajo tudi diuretični učinek. V večjih odmerkih so škodljivi, saj dražijo sluznice.
5. Glukozinolati
So skupina približno 80 različnih žveplovih spojin, ki dajejo značilen vonj in nekoliko pekoč okus kapusnicam in rastlinam iz družine križnic - zelju, brokoliju, vodni kreši, redkvicam, cvetači, kitajskemu zelju, repi, kolerabi, rukoli, hrenu in gorčici. Spodbujajo delovanje prebave, vendar lahko v prevelikih količinah dražijo prebavila. Surove kapusnice so v večjih količinah težko prebavljive. Glukozinolati se najbolje sprostijo, če rastline na drobno narežemo ali temeljito zgrizemo.
6. Polifenoli
Polifenoli so raznolika skupina snovi, ki se običajno nahajajo v olupku, lupini ali drugje na zunanjem robu sadeža. Sem spadajo flavonoidi, izoflavonoidi, antociani in lignani.
- Flavonoidi: So ena izmed najbolj raziskanih skupin polifenolov, poznamo jih približno 5000 vrst. Sadežem dajejo rumeno, rumeno-zeleno, rdečo ali modro barvo. Rastline varujejo pred napadi gliv in virusov, ščitijo jih pred UV-žarki in učinkujejo kot rastlinski hormoni. Pri domačem ali ekološko pridelanem sadju je odstotek flavonoidov bistveno večji kot pri sadju iz rastlinjakov. Zelo poznan flavonoid je kvercetin, ki se v velikih količinah nahaja v čebuli, česnu in ohrovtu. Obilico flavonoidov najdemo tudi v stročjem fižolu, rdečem zelju, jabolkih, citrusih, rdečem vinu ter črnem in zelenem čaju. Uživanje polifenolov/flavonoidov ima antioksidativni, protirakavi, protimikrobni in protivnetni učinek.
- Izoflavonoidi: Spadajo med fitoestrogene (rastlinski estrogeni, ki posnemajo delovanje človeku lastnega estrogena). Nahajajo se predvsem v subtropskih stročnicah (npr. genistein v soji), pa tudi v arašidih in kalčkih.
- Antociani: Aromatična, vodotopna flavonoidna barvila, ki se kopičijo v vakuolah rastlinskih celic. Rastlinam dajejo rdečo, modro ali vijolično barvo, odvisno od kislosti/bazičnosti okolja. Najdemo jih v jagodah, češnjah, malinah, slivah, borovnicah, robidnicah, grozdju. So občutljivi na svetlobo in toploto.
- Lignani: Izhodiščna snov za pomembno celično sestavino lignin. Nahajajo se predvsem v alevronski plasti pšenice (pri predelavi v belo moko se žal izgubijo). V velikih količinah jih najdemo tudi v lanenem olju in bučnih semenih. V človeškem telesu se nahajajo v vseh telesnih tekočinah in spadajo med fitoestrogene.
7. Fitosteroli
So po strukturi podobni holesterolu. Do sedaj poznamo okoli 40 različnih fitosterolov. Za človeško prehrano so najpomembnejši sitosterol, kampesterol in stigmasterol. Nahajajo se v rastlinskih delih, ki so bogati z maščobo, največ jih je v sončničnih semenih, sezamu, pšeničnih kalčkih in različnih oreščkih.
8. Eterična olja
So lahko hlapljive mešanice snovi iz rastlin ali rastlinskih delov, ki imajo močan in specifičen vonj. So velikokrat mešanica terpenov in fenolov. Z eteričnimi olji rastline privabljajo opraševalce, odganjajo škodljivce ali se branijo pred boleznimi, virusi in bakterijami, saj imajo dezinfekcijski učinek. Nahajajo se lahko v cvetovih, listih, semenih, lupinah, koreninah, smoli, lubju ali lesu rastline. Nerazredčenih povečini ne smemo nanašati na kožo ali sluznice, saj delujejo dražilno. Posebno pozornost zahteva uporaba eteričnih olj pri otrocih in nosečnicah.