Koncept dobrih sosedov na vrtu je ključen za vsakega vrtnarja, saj vpliva na zdravje, rast in okus pridelka. Ko govorimo o dobrih sosedih na vrtu, mislimo na pridelke oziroma zelenjavo in njihov odnos med seboj. Nikakor ne smemo zamenjati izraza dobri sosedje na vrtu z odnosom vrtičkarjev med seboj. Medtem ko je tam odgovor le prijaznost, je pri zelenjavi zgodba drugačna.
Različna zelenjava ima različne koreninske sisteme, zaradi katerih bo različno izkoriščala tla oziroma zemljo. To lahko precej hitro vodi tudi v utrujenost tal. Dobri sosedje na vrtu so mešani posevki, ki bodo izboljšali okus pridelka, njihovo rast in vplivali na nekaj drugih dejavnikov.
Mešani posevki z dobrimi sosedi bodo zapolnili sleherno ped tal, kar bo zmanjšalo izgubo vlage, obenem pa preprečilo razbohotenje plevela. Plevel se bo le ztežka naselil na gredi z mešanim posevkom in dobrimi sosedi. Slednji poskrbijo tudi za manjše število nastalih bolezni in škodljivcev na vrtu. Vse to in še več so dobri sosedje na vrtu.
Slabi sosedje na vrtu so obratna slika dobrih sosedov na vrtu. Te zelenjave ne pašejo ena k drugi, saj snovi ne bodo dobro sodelovale na njihove sosede in tla. Tako lahko pride do slabše rasti, slabšega okusa ali pa do same rasti sploh ne pride. Za slabe sosede smatramo tiste rastline, ki zavirajo razvoj, ker izločki iz korenin neugodno vplivajo na sosednjo rastlino.
Rdeča pesa: Vsestranska korenasta zelenjava
Rdeča pesa je korenasta zelenjava, ki so jo jedli že v antičnih časih. Je zelenjava, ki jo je enostavno gojiti in je odličen dodatek k vsakemu zelenjavnemu vrtu in v kuhinji. Rdeča pesa spada med korenovke in oblikuje okrogle ali podolgovate korene v zemlji.
Zahteve za gojenje rdeče pese
- Tla in hranila: Rdeča pesa je velik porabnik kalija, potrebuje manj fosforja in zelo malo dušika. Poleg navedenih hranil rdeča pesa potrebuje tudi bor (B). Ne gnojimo je s hlevskim gnojem, raje uporabimo gabezovo zastirko ali za dognojevanje gabezovo brozgo. Občutljiva je na pomanjkanje bora.
- Sajenje in setev: Rdečo peso na prosto sejemo od začetka aprila do konca julija. Običajno jo sejemo na medvrstno razdaljo 20-30 cm in v vrsti na dobrih 5 cm narazen. Rdečo peso za sadike sejemo v setvene plošče že februarja ali marca. Sadike lahko vzgojimo tudi v primerih sajenja sadik po spravilu zgodnjega krompirja konec junija in v začetku julija. Pri tem poskrbimo, da presajene rastline zasenčimo in bodo imele dovolj vlage.
- Zalivanje in lega: V času vznika mora biti zemlja vedno vlažna, potem pa ne potrebuje veliko vode. Zalivamo poredko, a do globine 30 cm, lahko prek listov, vendar le zjutraj. Poletne setve morajo biti zasenčene. Rdeča pesa je ena redkih vrtnin, ki bo dobro uspevala tudi na pol senčnih gredah.
- Spravilo: Rdečo peso začnemo pospravljati, ko je premer zadebeljenih korenov okrog 10 cm. Najbolje je, da sproti pospravljamo mlade rastline z ne predebelimi gomolji. Pri spravilu rdeče pese pazimo, da ne poškodujemo korenov (gomoljev).
- Shranjevanje in uporaba: Za oskrbo v zimskem času jo skladiščimo v ustreznih skladiščih, kleteh in zasipnicah. Rdeča pesa je najboljša sveža, uporabna je tudi za vlaganje in stiskanje soka. Liste lahko uporabimo kot špinačo, koren pa vložimo ali spečemo v pečici kot mlad krompir.
Dobri sosedje rdeče pese
Rdečo peso bolje uspeva, če jo posadimo poleg naslednjih rastlin:
- Fižol: Ko rastejo, fižol in druge stročnice izboljšajo zemljo s postopkom fiksacije dušika, kar koristi rdeči pesi.
- Čebula: Sajenje poleg čebule odganja nekatere insekte in plevel. Njen oster vonj lahko odvrne številna bitja, ki ogrožajo peso.
- Česen: Podobno kot čebula, česen deluje kot naravni repelent.
- Kumare, bučke, solata: Te rastline imajo različne koreninske sisteme, ki optimalno izkoriščajo hranila v tleh, ne da bi tekmovale z rdečo peso.
- Kapusnice (brokoli, cvetača, zelje in repa): Te so odlična izbira pri sajenju pese, saj si medsebojno pomagajo.
- Bazilika: Bazilika je znana po svojih zaščitnih in privlačnih lastnostih za koristne žuželke.
- Paradižnik: Rdeča pesa in paradižnik sta dobra soseda.
- Rukola: Rukola je prav tako dober sosed rdeče pese.
Slabi sosedje rdeče pese
Določene rastline rdeči pesi ne ustrezajo:
- Špinača: Špinače ne sadimo ob rdečo peso, saj je v bližnjem sorodstvu z blitvo in lahko tekmuje za hranila ali privablja enake škodljivce.
- Korenje: Rdeča pesa slabše uspeva ob korenju, saj si delita nekatere zahteve in lahko tekmujeta.
- Koruza, krompir in por: To so tudi slabi sosedje za rdečo peso, ki lahko zavirajo njeno rast.
Bolezni in škodljivci rdeče pese
Rdečo peso lahko obiščejo različni škodljivci in bolezni:
- Bolezni: Pogosta je pesna listna pegavost, pesna plesen, rja, viroze in pesna pepelovka. Bolezen se od junija do septembra pojavlja na blitvi in rdeči pesi.
- Škodljivci: Rdečo peso lahko obiščejo uši in polži. Bolhač je tudi pogost škodljivec.
S polži se lahko borite tako, da trosite apno ali pepel v pasovih, kjer polži vdirajo v vrt. Polže redno pobirajte in preprečujte zaraščanje s košnjo okoli vrta. Če tla ne bodo preveč gnojena z dušikom, bo manj težav tudi z ušmi.
Zdravstvene koristi rdeče pese
Rdeča pesa je izjemno koristna za zdravje. Rdeča pesa oz. njen sok naj uživajo vsi, ki imajo težavo s slabokrvnostjo. Deluje pravzaprav na vse težave, ki jih imamo s krvnim obtokom. Antocian, ki je v listih in gomolju pese, preprečuje nastanek tumorjev. Poleg tega rdeča pesa pomaga pri zniževanju holesterola v krvi. Vsebuje rdeči antocian, aminokisline ter nekatere redke minerale (cezij, stroncij, kobalt), ki so pomembni pri nastajanju krvnih telesc in so koristni za vse slabokrvne.
Koleraba: Priljubljena kapusnica v vrtu
Koleraba je cenjena kapusnica, ki se dobro vklapa v mešane zasaditve, če so njeni sosedje skrbno izbrani.
Dobri sosedje kolerabe
Koleraba ima veliko dobrih sosedov, med katere spadajo:
- Šparglji, čebula, črna redkev, grah, koper, koruza, kumare, fižol, bob, paradižnik, meta, por, rabarbara, redkvica, janež, zelena: Te rastline dobro sodelujejo s kolerabo, izboljšujejo njeno rast ali jo varujejo pred škodljivci.
- Solata: Koleraba in solata se dobro ujameta.
- Fižol: Fižol s fiksacijo dušika obogati zemljo, kar koristi kolerabi.
Slabi sosedje kolerabe
Koleraba ima le enega jasnega slabega soseda na vrtu:
- Zelje: Koleraba in zelje ne spadata skupaj, saj spadata v isto družino in tekmujeta za hranila ter sta dovzetna za iste bolezni in škodljivce.
- Peteršilj: Peteršilj je tudi slab sosed za kolerabo.
Splošni principi kolobarjenja in mešanih posevkov
Za tiste, ki si prizadevamo ustvariti ekološko vzdržen vrt, je ključno upoštevati koncept kolobarjenja in prepoznati, katere kombinacije rastlin so optimalne za doseganje zdravega in rodovitnega vrta. Osnova načrtovanja vrta vedno naj bo kolobarjenje. Glede na bogastvo raznolikosti vrtnin na domačem vrtu je najbolje uporabiti 4-letni kolobar.
Če se pri sestavi vrta soočamo s težavo pri kombinaciji dobrih in slabih sosedov, si lahko pomagamo z nekaterimi triki. Na primer, če na prvi poljini posadimo vrsto paradižnika, nato vrsto jajčevcev in še vrsto paprik, ki med sabo niso dobri sosedje in želimo zmanjšati slabe vplive, jih bomo razmejili z dvema vrstama solate. Mednje lahko potaknemo tudi čebulo. Pogosta kombinacija je, da med čebulo posejemo korenje, saj čebula odganja korenjevo muho, korenje pa čebulno muho.
Vloga stročnic in zelišč
Stročnice lahko v sožitju s koristnimi bakterijami ustvarjajo dušik. Zato je dobra kombinacija tako imenovana sestrska trojica: koruza, po kateri se vzpenja fižol, po tleh pa so buče. Poleg tega se vedno najde mesto za koristne rastline, med katerimi so zelišča in nekatere cvetlice. Pogosto imamo del vrta namenjenega izključno zeliščem. Velika zelišča lahko enostavno razdelimo ali potaknemo in jih posadimo po celem vrtu. Tako na primer šetraj posadimo okoli fižola, saj odganja uši. Bazilika bo izboljšala okus paradižnika, zato ima mesto kar pod njim. Rožne gredice privabljajo opraševalce k vrtninam, kot so plodovke in stročnice. Najbolje je izbirati cvetove iz rumenega, oranžnega in rdečega dela barvnega spektra, saj modre in vijolične barve hitro privabijo škodljivce.
Kolobarjenje v praksi
Raznolike vrtnine potrebujejo različne količine gnojila. Ker bomo na vrtu zasadili mešane posevke, se bomo glede količine gnojil ravnali po glavnem posevku glede na kolobar. Pri ekološki pridelavi rastlin se je pomembno izogibati umetnim gnojilom, ki izčrpavajo zemljo. Raje uporabimo naravne rešitve. Proti koncu zime ali zgodaj spomladi je čas za osnovno organsko gnojenje, če tega niste opravili že jeseni. Z dodajanjem organskih snovi v tla ohranjamo delovanje mikroorganizmov, torej njihovo biološko rodovitnost. Na rodovitni, s hranili bogati zemlji rastline dobijo dovolj hrane in so zato močne in zdrave ter niso odporne na obremenitve, kot so neugodne vremenske razmere ter napadi bolezni in škodljivcev. Kot organsko gnojilo se lahko uporablja hlevski, goveji, perutninski gnoj, gnojevka s posebnim načinom priprave, kompost, organsko tovarniško gnojilo. Skupno jim je, da se vse te organske sestavine pod vplivom talnih organizmov raztopijo in spremenijo v različne rjave do črne organske snovi, ki jih imenujemo humus. To je ena najpomembnejših sestavin zdravih in rodovitnih tal.
V 4-letnem kolobarju se priporoča naslednja razporeditev:
- Prva poljina: Na njej gojimo za hranila najbolj potratne vrtnine. Tu so plodovke - bučke, jajčevci, kumare, lubenice, melone, paprike in paradižnik, poleg njih pa še krompir, zelena in zelje. Ta poljina potrebuje največ organskega gnojila (približno 2 kg / 10 m²).
- Druga poljina: Sem pride večina kapusnic - brstični ohrovt, kolerabica, redkvica, cvetača, brokoli in ohrovt. Prav tako pa tu najdemo še solato in endivijo. Potrebuje približno 1 kg / 10 m² organskega gnojila.
- Tretja poljina: Na to poljino posejemo blitvo, korenček, pastinak, peteršilj, por, rukolo, čebulo, motovilec, radič in visok fižol. Ta skupina je zelo raznolika in potrebuje manj gnojila (približno 0,5 kg / 10 m²).
- Četrta poljina: Na zadnjo poljino posadimo stročnice - bob, grah, nizek fižol in še česen, šalotka, rdeča pesa, repa in špinača.