Gostilna Čot na Pijavi Gorici, nedaleč od Ljubljane, se je že pred desetletji specializirala za krofe in njihov sloves se je širil od ust do ust. Jedci običajno ne odhajajo le s polnimi želodci, ampak tudi s škatlami, polnimi krofov, kar se dogaja vse leto, v pustnem času pa še posebej.
Zgodovina in tradicija gostilne Čot
Pustni torek je edini torek, ko ima gostilna izjemoma odprta vrata. Gostje si ves konec tedna podajajo kljuko, in če krofov niso prej rezervirali, so morali včasih počakati, da ocvrejo nove. Pri Čotu namreč še vedno velja pravilo: krofi morajo biti sveži - bolje, da jih zmanjka, kakor da ostajajo. To pravilo je uvedla že mama Ana, kot so jo vsi klicali, ki je leta 1965 v domači gostilni razširila ponudbo in postavila tradicijo cvrtja krofov na nove temelje. Lansko jesen jih je zapustila, a njen pečat je v družinski gostilni še zelo očiten. Prav ona je osnovni recept za krofe priredila tako, da je namesto maščobe dodala kislo smetano in zato več jajc, kar jim da poseben okus in lepo rumeno barvo. Pri tem razmerju sestavin vztrajajo še danes, čeprav je v modi varčevanje na vsakem koraku.
Recept in skrivnost krofov "brez maščobe in z več jajci"
Recept je mama Ana razkrila že pred leti (v Delu ga je leta 1995 objavil dr. Boris Kuhar), skrivnostne sestavine pa ne. Dragica, žena Aničinega sina Franca, na katero naletimo ob obisku, pravi: »Dobra volja. Brez pozitivne energije ne gre.« Pri njih je že 28 let in ni videti, da bi se naveličala peke krofov. Kljub težkemu delu v pregreti kuhinji je ohranila vedrega duha in ga prenesla tudi na svoje bližnje.
Poleg nje se s testom ukvarjata še hči Barbara in nepogrešljiva Nataša, ki je prišla k hiši pred več kot tremi desetletji, stara komaj štirinajst let. Izšolala se je za gostinko in ostala. S hitro roko je v velikem loncu, postavljenem v vrelo vodno kopel, mešala jajca in smetano, dodala je še nekaj doma izdelane zmesi limonine lupinice v sladkornem sirupu, medtem ko je v drugi posodi vzhajal kvas. Za preverjanje prave temperature ni potrebovala termometra in kmalu je »po občutku« nastala naslednja »runda« testa. Kolikokrat so jo do tistega dopoldneva že naredile, niso niti štele, a jih gotovo ni bilo malo, saj v teh pustnih dneh vstajajo sredi noči. Dragica je z okroglim modelčkom rezala krofe in testo ji je malodane vzhajalo pod prsti. Vsi ne dobijo pravilne okrogle oblike, kar jim daje poseben čar domačega, neindustrijskega izdelka. Krofi so izjemno rumeni. Na vprašanje, ali je to zaradi barvila, sogovornica pojasni: »Seveda ne, jajca so iz sosednje vasi, iz proste reje.« Več kot dva tisoč so jih porabili v teh pustnih dneh, in ker za razbijanje jajc ni stroja, ji to opravilo začne najbolj presedati. A v družini Bolha, kot se v resnici pišejo domači, se nihče ne pritožuje. S širokim nasmehom se med presledki med strežbo pridruži še hči Ana, ki je diplomirala na upravni fakulteti in zdaj piše magisterij, a kljub temu poprime za delo, tako kot sestra in brat Jan. Recesija vpliva tudi na količino prodanih krofov, vendar imajo še vedno veliko stalnih strank. Posebno v pustnem času jih kalorije očitno ne skrbijo. Zdaj sicer kupujejo po manj, a zato večkrat, saj hočejo res sveže. Doma jih cvrejo redki, zato jih tudi čez leto kar precej prodajo, do petina je »pohaja«, kot flancatom rečejo Dolenjci.
Izvor in zgodovina krofov
Vprašanja o izvoru krofov nismo postavili prezaposlenim kuharicam v Čotovi kuhinji, temveč smo ga poiskali v besedilu etnologa dr. Borisa Kuharja. »Bržkone to ni bila dunajska kuharica Cecilija Krapf, kot trdijo nekateri. Že leta 1200 je bila na jedilnem listu samostanskih kuhinj jed craplum, kar v visoki nemščini pomeni nekaj okroglega,« je pred leti zapisal v Delu. Današnji pustni krofi, polnjeni z marelično marmelado, so posebnost dunajske kuhinje, še prej pa so bili kmečka jed. Nato so jih začeli pripravljati dunajski peki in leta 1815 so jih na Dunaju po nekaterih podatkih pojedli od osem do deset milijonov. Morda zato, ker so jih v gostilnah stregli še brezplačno. Kakor koli - jedli so jih že Rimljani pred 2000 leti in verjetno so jih poznali tudi v Emoni.
Ponudba gostilne in družinska tradicija
Franc Bolha, ki je z ženo Dragico prevzel družinsko gostilno v 90. letih prejšnjega stoletja, je spregovoril še o drugi hišni ponudbi. Znani so po domači hrani, po okusnih malicah »na žlico« in po kolinah. »Tradicijo je vpeljal že oče, ki je bil mesar. Včasih smo imeli pri hiši živino in smo imeli svoje izdelke, danes odlično sodelujemo z mesarstvom Blatnik. V klasični obliki strežemo koline od oktobra do pusta oziroma do srede marca, odvisno od sezone. Nato krvavico nadomestimo s prekajeno klobaso. Poleg tega imamo vedno na voljo govejo in gobovo juho. Kljub trendu porcij nismo zmanjšali, lahko pa seveda naročite manjšo porcijo. A se to ne dogaja pogosto, saj so ljudje kar navajeni, da poobedek (krofe) odnesejo s seboj, v vrečki,« se pošali.
Zgodovina objekta in družinsko nasledstvo
Franc Bolha nas popelje po hiši, ki se na zunaj ni spremenila že od leta 1965, ko so jo temeljito prenovili. Zgoraj še vedno stanuje širša družina, spodaj pa so gostinski prostori. Imajo veliko domačo jedilnico, ki je ob vikendih vedno premajhna za vse, zato si je pametno vsaj za nedeljski obisk prostor rezervirati. Poleg tega premorejo še dve manjši, bolj zasebni sobi za praznovanja zaključenih družb. Nazadnje pa je Franc ponosno odprl vrata njihove najnovejše pridobitve - sobe v prvem nadstropju, z lepim razgledom na Barje.
Začetki gostinske dejavnosti na tem mestu segajo že v rimske čase in iz tega obdobja izvira tudi današnje ime, Čot, ki pomeni postojanko za zamenjavo konj. Prvi dokumenti o obstoju gostilne pa segajo v daljne leto 1697, so z brskanjem po arhivih razkrili radovedni novejši rodovi. Takrat se je gostilna imenovala Pri Križmanu in je predstavljala furmansko postojanko za prevoznike z vozov. Tu, pod strmim klancem, so se ustavili, da bi se okrepčali vozniki in živali. Takrat so bile gostilne vaške krčme, kjer so prodajali in pripravljali svoje pridelke. »To so bili nekakšni predhodniki današnjih bencinskih servisov,« pojasnjuje Franc in ob družinskem drevesu, ki visi pri šanku, nadaljuje razlago.
Leta 1709 se je gostilna preimenovala v gostilno Pri Katerci in pod tem imenom je bila znana do leta 1889. V teh letih so se zamenjali vsaj štirje lastniki (Križman, Toni, Smole, Kušar). Zadnji, Kušar, ni imel otrok in leta 1890 jo je prodal Francu Hočevarju. V cerkveni kroniki je zapis, da se gostilna od takrat imenuje Čot. Leta 1909 je Franc umrl in žena Marija je skupaj s štirimi otroki sama gospodarila. Po njeni smrti je gostilno prevzel sin Franc, ki pa je zaradi ugriza steklega psa umrl zelo zgodaj. Imel je tri hčerke in najmlajša je mama Ana, ki jo omenjamo na začetku. Leta 1956 se je poročila s Francem Bolho z Iga in skupaj sta zaznamovala novejše obdobje gostilne, znane po slovenski domači kuhinji in seveda krofih. Njen sin Franci s svojimi tremi otroki, Ano, Barbaro in Janom, že nekaj časa stopa v novo obdobje, a ostaja na tradicionalnih temeljih. Gostinska dejavnost vsej družini reže kruh, čeprav se mladi šolajo glede na svoje interese. Najstarejša Barbara je diplomirana ekonomistka, Ana dela magisterij na upravni fakulteti, Jan pa študira kemijo. »Babica nam je govorila, da bomo samo pridobili, če bomo znali delati v gostilni in če se bomo šolali,« se spominja Ana.
Kulinarična ponudba: Srce in duša Gostilne Čot
Osrednji steber ponudbe v Gostilni Čot je nedvomno slovenska kuhinja v svoji najbolj pristni obliki. Mnenja gostov se redno osredotočajo na kvaliteto in okus jedi, ki jih opisujejo kot "odlično pripravljene" in "izredno okusne". Poudarek je na lokalnih in tradicionalnih sestavinah, kar daje hrani pristen domač pečat. Ne gre za visoko kulinariko, temveč za pošteno in nasitno hrano, ki spominja na nedeljska kosila pri babici. To je kraj, kamor se odpravijo lačni gostje, ki vedo, kaj pričakovati in to tudi dobijo.
Ena izmed najbolj izpostavljenih značilnosti so porcije. Številni obiskovalci, med njimi tudi recenzent Jan Jolič Lieven, so jih opisali kot "(pre)velike", kar je za mnoge velika prednost in zagotovilo, da od mize nihče ne bo odšel lačen. Cene so ocenjene kot zmerne (cenovni razred 2), kar v kombinaciji z velikostjo porcij pomeni odlično razmerje med ceno in kvaliteto. Gostje pogosto pohvalijo tudi sladice, med katerimi izstopajo "božanski" krofi, ki so postali eden od zaščitnih znakov te gostilne. Pri Čotu rek Manj je več ne velja. Mesnine pri Čotu so dobro pripravljene, a če pri hrani pričakujete določene moderne principe hranjenja, je bolje najti drugo lokacijo. Sledljiva, ekološka ali avtorska hrana so doma drugje. Meso obložijo z znatno količino praženega krompirja, velikim sirovim štrukljem in dolgočasno, skoraj okrasno kuhano zeleno-belo-oranžno zelenjavo.
Čot je zaradi krofov, po katerih slovijo, z leti postal tudi slaščičarna, ki bližnji in daljni okolici ponuja preproste, a obilne sladice (palačinke, kremne rezine, kupe in sladolede). Princes krof pri Čotu, ki je v bistvu navaden krof prerezan na polovico in nadevan s kombinacijo dveh okusov marmelade, brusnic, smetane in čokolade, pomeni dokončen obračun z nemočnim jedcem, ki se po zaužitju sladkega obroka ne more več niti premakniti.
Ambient in postrežba: Domačnost z značajem
Gostilna Čot nudi klasičen ambient, ki pritiče njenemu imenu. Notranjost je preprosta in udobna, posebej privlačen pa je letni vrt, ki v toplejših mesecih ponuja prijetno senco in prostor za sprostitev. Lokacija tik ob cesti zagotavlja enostaven dostop, obenem pa nudi obilo parkirnih mest na obeh straneh ceste, kar je velika praktična prednost.
Osebje je pogosto opisano kot izredno prijazno, odzivno in ustrežljivo. To je ekipa, ki očitno dobro pozna svoje delo in svoje goste. Lastnik, gospod Franci Bolha, in njegova ekipa so si ustvarili sloves dobrih gostiteljev. V mnenjih se pojavljata tudi dve imeni, ki pričata o posebnem značaju osebja: gospod Pavle, ki je "vedno za hece", in gospa Cvetka, opisana kot "legenda (ni za mehkužce!)". Takšni opisi kažejo na to, da postrežba ni zgolj korektna, temveč ima osebnost, kar redni gostje očitno cenijo in kar prispeva k edinstveni izkušnji.
Ponudba za praznovanja in dogodke
Gostilna Čot je odlično mesto za praznovanje posebnih dogodkov in srečanja zaključenih družb. Gostilna je dobro znana po odličnih domačih, slovenskih jedeh, ki jih vrhunsko pripravljajo že dolga leta. Tukaj je prostora za vse osebe, ki jih imate najraje in za katere želite, da so vam ob strani na poseben dan. Posebej so ponosni na odlične jedi, ki prepričajo vsakega gosta, in številne druge dobrote. Pika na i pa so pregrešno dobre sladice, ki jih za vaš dogodek lahko tudi po naročilu pripravijo posebej. Pomagajo vam oblikovati celoten dogodek: skupaj določijo jedi, ki se bodo zvrstile skozi večer, naredijo načrt poteka zabave, pomagajo z organizacijo in pripravo prostora. Za okvirno ceno najema prostora za zaključene družbe so na voljo preko kontaktnih informacij.
Prednosti in slabosti za potencialnega obiskovalca
Gostilna Čot, Franc Bolha s.p., je trden steber tradicionalne gostinske ponudbe v okolici Ljubljane. Predstavlja zanesljivo izbiro za vse, ki si želijo obilnega in okusnega obroka v nezahtevnem, a prijetnem okolju. Zvestoba domači kuhinji, velikodušne porcije in osebni pristop osebja so ključni razlogi za njeno visoko oceno in priljubljenost. Kljub nekaterim omejitvam, kot je delovni čas, ostaja priporočljiva destinacija za družinska kosila, srečanja s prijatelji ali preprosto takrat, ko si zaželite poštene slovenske gostilniške izkušnje.
Kaj vas bo navdušilo?
- Pristna domača hrana: Če iščete okusno in obilno slovensko hrano brez nepotrebnih modernih dodatkov, je to pravi naslov.
- Velike porcije: Tukaj zagotovo dobite veliko za svoj denar. Pripravite se na resnično nasitno kosilo ali večerjo.
- Prijazno osebje: Domače in sproščeno vzdušje, ki ga ustvarja osebje, je ena od ključnih prednosti.
- Dostopnost in parkiranje: Lokacija ob cesti z velikim parkiriščem odpravi skrbi glede iskanja prostora za avto.
- Družinam prijazno: Na voljo so otroški stoli in igrala, kar kaže na dobrodošlico družinam.
- Dostopnost za invalide: Gostilna je dostopna tudi za osebe na invalidskih vozičkih, kar je pomembna prednost.
Na kaj morate biti pozorni?
- Delovni čas: Največja omejitev je delovni čas. Gostilna je ob ponedeljkih in torkih zaprta. Načrtovanje obiska med tednom zahteva preverjanje urnika.
- Lokacija ob cesti: Medtem ko je dostopnost plus, lahko bližina prometne ceste za nekatere pomeni moteč hrup, še posebej na letnem vrtu.
- Ni za ljubitelje visoke kulinarike: Kot so poudarili nekateri gostje, to ni kraj za "fancy" večerjo, ampak za pristno, obilno in okusno hrano. Pričakovanja je treba prilagoditi temu dejstvu.
- Priljubljenost: Zaradi dobrega slovesa je lahko ob koncih tedna, še posebej v času za nedeljsko kosilo, precejšnja gneča. Priporočljivo je, da mizo rezervirate vnaprej.