Uvod v zastaranje
Zastaranje je pomemben pravni institut, ki določa časovno omejitev za uveljavljanje pravic in terjatev. Njegov namen je zagotoviti pravno varnost in preprečiti, da bi se pravice uveljavljale po dolgem času, ko je dokazovanje oteženo. Ko terjatev zastara, dolžnik pridobi ugovor, da upnik te terjatve ne more več uspešno uveljavljati po sodni poti, čeprav sama pravica še vedno obstaja.
Splošne določbe o zastaranju po Obligacijskem zakoniku (OZ)
Obligacijski zakonik (OZ) v 4. oddelku poglavja o prenehanju obveznosti natančno določa pravila glede zastaranja. Med ključnimi določbami so tiste, ki urejajo čas, ki je potreben za zastaranje, zadržanje zastaranja in predvsem pretrganje zastaranja.
363. člen OZ obravnava zastaranje terjatev osebe, ki služi vojaški rok, medtem ko 364. člen OZ govori o pripoznavi dolga kot razlogu za pretrganje zastaranja. Bistvenega pomena za temo te članka pa so naslednji členi, ki se neposredno nanašajo na vložitev tožbe:
- 365. člen: Vložitev tožbe - Ta člen določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.
- 366. člen: Umaknjena, zavržena ali zavrnjena tožba - Če je tožba umaknjena, zavržena ali zavrnjena, se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano.
- 367. člen: Tožba, zavržena zaradi nepristojnosti - Če pristojni organ zavrže tožbo zaradi svoje nepristojnosti, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano, če upnik v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe vloži tožbo pri pristojnem organu.
Začetek teka zastaralnega roka
Določitev začetka teka zastaralnega roka je ključna za presojo, ali je terjatev zastarana. Sodna praksa poudarja, da je ta trenutek odvisen od več dejavnikov, predvsem od védenja oškodovanca o škodi in njenem povzročitelju.
- Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka ni pomembno, kdaj je tožnik izvedel, da sam ni odgovoren za nastalo škodo, temveč, kdaj je izvedel za tistega, ki je škodo napravil (VSC Sodba Cp 304/2020).
- Pri odškodninski odgovornosti je pomembno, da oškodovanec izve za škodo in da je škoda določljiva. Začetek zastaranja je vezan na trenutek, ko je oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode ter je imel vse realne možnosti za uveljavitev odškodninskega zahtevka (VSL Sodba II Cp 682/2018).
- Obseg nepremoženjske škode se šteje za znanega, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano in je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni (VSL Sodba II Cp 917/2023). Enako velja za premoženjsko škodo, povezano s stroški zdravljenja in prevozov (VSL Sodba II Cp 1750/2022).
- Da je oškodovanec izvedel za škodo, ne pomeni le, da je izvedel za dejstvo nastanka škode, ampak tudi za njen obseg in s tem povezana relevantna dejstva, kar je lahko glede na konkretne okoliščine primera tudi seznanitev z izvedenskim mnenjem (VSL Sklep II Cp 2124/2024).
- Zastaralni rok odškodninske terjatve ne more biti odvisen od presoje sodišča glede (dejanske) utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj gre za dve vsebinsko ločeni pravni vprašanji (VSL Sodba II Cp 1476/2020).
- Pri dejanski razlastitvi zastaranje začne teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil (VSL Sodba I Cp 1324/2019).
- Zapadlost terjatve iz pogodbenega razmerja določa tudi trenutek pričetka teka zastaralnega roka zaradi odškodninskega zahtevka zaradi nepravilne izpolnitve (VSL Sodba II Cp 682/2018).
Vpliv vložitve tožbe in drugih dejanj na pretrganje zastaranja
Kot določa 365. člen OZ, se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe. Vendar pa je učinek pretrganja odvisen od nadaljnjega poteka postopka in vrste tožbe.
Vložitev tožbe in zvišanje tožbenega zahtevka
Pri nepravi spremembi tožbe je enotno stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka (VSC Sodba Cp 301/2021). To pomeni, da če upnik kasneje v postopku zviša svoj zahtevek, zastaranje za ta zvišani del ne teče od trenutka zvišanja, temveč od prvotne vložitve tožbe, pod pogojem, da gre za "nepravo spremembo" (ki se nanaša na isto dejansko podlago).
Drugo upnikovo ravnanje pred sodiščem ali drugim pristojnim organom
365. člen OZ opredeljuje kot ravnanje, ki pretrga zastaranje (razen vložitve tožbe), vsako ravnanje upnika zoper dolžnika pred sodiščem in drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (VSC Sodba Cp 298/2021). Primer takšnega ravnanja je lahko priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, kar lahko pretrga zastaranje odškodninskih terjatev v zvezi z ravnanji toženca, ki so bila predmet obtožnega akta (VSC Sodba Cp 298/2021).
Posebnosti pri dediščinski tožbi in procesnih rokih
Zapletenost vpliva vložitve tožbe na zastaranje se še posebej kaže pri dediščinskih tožbah, kjer se prepletajo določbe Zakona o dedovanju (ZD) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
Dediščinska tožba (1) po 141. členu ZD določa, da pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Zastaralni rok ima za posledico izgubo tožbenega zahtevka za izročitev zapuščine, ne pa izgubo dedne pravice.
Sodna praksa pa je razvila stališča, da se v primeru, ko so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 224. členu ZD, lahko uporabljajo prekluzivni roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen ZPP, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Po 2. točki prvega odstavka 396. člena ZPP je treba predlog za obnovo postopka vložiti v roku 30 dni od takrat, ko je bila odločba vročena stranki, objektivni rok pa ni določen (VSRS Sklep II DoR 327/2021). Vendar Vrhovno sodišče opozarja, da sodišče v zadevah II Ips 144/97 in II Ips 478/2001, na katere se je sklicevalo nižje sodišče, ni vsebinsko obravnavalo vprašanja, ali se pri dediščinski tožbi v primeru, ko so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, uporabljajo roki iz 396. člena ZPP.
Primer iz sodne prakse: Dediščinska tožba in zapleteni roki
Sodišča so v primeru pokojne A. A., ki je umrla leta 2004, večkrat odločala o dediščinski tožbi enega izmed sinov (tožnika) zoper brata (toženca). Tožnik je tožbo vložil 24. 2. 2015, saj mu je bilo po njegovih trditvah onemogočeno sodelovanje v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je sprva (prva sodba II P 294/2015 z dne 12. 1. 2016) tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, saj je ocenilo, da je bil tožnik pravilno vabljen na zapuščinsko obravnavo in pravilno pozvan k podaji izjave o odpovedi dediščini, zato ni pogojev za obnovo postopka. Obenem je odločilo, da je bil desetletni objektivni rok za vložitev dediščinske tožbe iz 141. člena ZD potekel že leta 2014, enoletni subjektivni zastaralni rok pa leta 2011, glede na tožnikove navedbe, da je že leta 2010 izvedel za posestnika zapuščine. Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 476/2016 z dne 12. 7. 2016 sodbo razveljavilo, ker je ugotovilo napačno ravnanje zapuščinskega sodišča glede štetja odpovedi dedovanju in nevročanja sklepa o dedovanju.
V ponovljenem postopku (po drugi razveljavitvi s strani VSL) je toženec v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2017 ponovno ugovarjal zastaranje, sklicujoč se na desetletni objektivni rok iz 141. člena ZD (datum smrti leta 2004, tožba vložena leta 2015) in enoletni subjektivni rok (tožnik naj bi bil s sklepom o dedovanju seznanjen že 7. 6. 2010). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo zaradi zastaranja. Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 953/2018 z dne 7. 1. 2019 sodbo sodišča prve stopnje ponovno razveljavilo in zavzelo novo stališče: v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD se uporabljajo prekluzivni roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen ZPP (30 dni od vročitve odločbe, brez objektivnega roka), in da so bile toženčeve navedbe glede seznanitve tožnika s sklepom o dedovanju prepozne.
Sodišče prve stopnje je tožbo nato tretjič zavrglo, ugotavljajoč, da je bil sklep o dedovanju tožniku vročen 31. 5. 2015, on pa je vložil tožbo februarja 2015, torej pred vročitvijo. Tudi ta sklep je sodišče druge stopnje razveljavilo z obrazložitvijo, da je sodišče vezano na pravočasno podano trditveno podlago strank, vse trditve toženca glede vročitve sklepa o dedovanju tožniku pa so bile prepozne. Četrtič je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo, sledilo vsem zgoraj povzetim stališčem sodišča druge stopnje in ugovor zastaranja zavrnilo.
Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 327/2021 tožencu dopustilo revizijo glede vprašanj (1) ali mora sodišče prve stopnje presoditi in obrazložiti, ali bi dopustitev navedb pravdne stranke, podanih po prvem naroku za glavno obravnavo, zavleklo reševanje spora, in (2) ali subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka po 396. členu ZPP (v povezavi z 224. členom ZD) lahko teče šele od trenutka pravilne vročitve sklepa o dedovanju, ne pa od dejanske seznanitve. Toženec je opozoril, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik v pozivu z dne 7. 6. 2020 sam navedel, da mu je bil sklep o dedovanju vročen v letu 2010. Opozoril je tudi na namen pravila o prekluzijah iz 286. člena ZPP, ki je onemogočiti zavlačevanje postopka, vendar mora sodišče paziti, da ne omeji prekomerno pravice stranke do izjave v postopku.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je ugovor zastaranja materialnopravne narave in da toženec z njim ni prekludiran, če so dejstva, na katerih temelji, pravočasno navedena. Vendar je odgovor na vprašanje, katera pravno pomembna dejstva je treba navajati, odvisen od tega, ali se uporabljajo roki iz 396. člena ZPP ali 141. člena ZD. Vrhovno sodišče je tudi pojasnilo, da njegove prejšnje odločbe (II Ips 144/97 in II Ips 478/2001), na katere se je sklicevalo sodišče druge stopnje, niso vsebinsko obravnavale vprašanja uporabe rokov pri dediščinski tožbi zoper drugega dediča, ampak so se nanašale na druge primere (zavrnitev vloge, zahtevek dedičev zoper volilojemnika).
Pravica do sodnega varstva in zastaranje
Čeprav je zastaranje pomemben institut pravne varnosti, se mora njegova razlaga in uporaba skladati z ustavno pravico do sodnega varstva. Vrhovno sodišče je v primeru letalske nesreče poudarilo, da kadar bi institut zastaranja izvotlil načelo učinkovitega sodnega varstva, je treba iskati razlago, ki zagotavlja to pravico. Zastaralni rok odškodninskega zahtevka ne more biti odvisen od tega, ali ga oškodovanec vlaga zoper zavarovalnico iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti ali pa zoper prevoznika, še posebej ob upoštevanju zavezujočih uredb EU, ki določajo dveletni rok za vložitev odškodninskih zahtevkov po letalskih nesrečah (VSRS Sodba II Ips 231/2017).
Oškodovanec (brez pomoči izvedencev ali sodišča) je tisti, ki mora spremljati in oceniti, kdaj so podani elementi, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. S cepitvijo začetka zastaralnega roka, tako da bi zastaranje za posamezne oblike nepremoženjske škode nastopilo ločeno, bi se vnesla negotovost v pravni položaj, kar je v nasprotju z načelom pravne varnosti (VSL Sodba I Cp 2041/2022).
Razumevanje pravil o zastaranju in predvsem o pretrganju zastaranja z vložitvijo tožbe je ključno za uspešno uveljavljanje pravic. Sodna praksa kaže na kompleksnost posameznih primerov, kjer se prepletajo materialnopravne in procesnopravne določbe, zato je natančno poznavanje teh pravil nepogrešljivo.